Pela je, še preden je znala brati in pisati
Foto: Foto Reuters
19. 04. 2016
Ko spregovori, ima tih in počasen glas brez privlačne karizme. Toda ko zapoje, napolni telo z energijo, ki ne gre ven še nekaj dni. Če nas z vseh strani napadajo ceneni ritmi brez duše, pevka Mariza predstavlja vse, kar danes ni moderna glasba. Njeno glasbeno potovanje od Portugalske in vse tja do Afrike se bo ustavilo tudi v Ljubljani. V razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo nastopila danes.
Mariza je pela, še preden je znala brati in pisati. Fado je v njeno podzavest prišel v očetovi taverni v Lizboni. Čeprav so taverne majhne in tudi težko dostopne v skritih mestnih ulicah – vsaj tiste, v katere zahajajo domačini –, je v njih najbolj zahtevno občinstvo. Lahko gre le za nekaj ljudi, a vsi takoj prepoznajo, kdo zna peti in kdo ne. Fado je glasba s čustvi, zato ga ne morejo prepevati bleferji. Mariza v vsak svoj ton vnese del sebe. Telesna govorica je v njenem nastopu tako izrazita, da ob njenem petju uživajo tudi tujci, ki ne razumejo niti besede portugalskega jezika. »Včasih moji poslušalci sploh še niso bili na Portugalskem, a vedo, o čem prepevam. Fado poveže ljudi, za kar ne znam najti pravega razloga,« je rekla.
Portugalski način življenja
Zgovoren je že prevod besede fado – usoda. Izhajala naj bi iz žalosti z upanjem na boljše čase. Najpogostejša asociacija je, da gre za otožno glasbo, toda Mariza tej oznaki nasprotuje v vsakem intervjuju. »V fadu je delček melanholije, žalosti in otožnosti, a tudi strasti, ljubezni, ljubosumja, poželenja in sreče. Fado je glasba, ki predstavlja portugalski način življenja in zgodovino.«
Portugalci poznajo dve osnovni različici fada. Ena je iz Lizbone, druga iz Coimbre. Pri prvi poslušalci zraven ploskajo, pri drugi pokašljujejo, kakor da si čistijo grlo. A nekje vmes med obema mestoma je še ogromno različic. »Obstaja približno tristo tradicionalnih fadov. Nihče ne more biti pevec fada, če prej ni poslušal starih pevcev. Sporočilo te glasbe se prenaša iz roda v rod,« je rekla Mariza. »Razumeti moraš tradicijo, prav zato moraš začeti peti v taverni. Če te tam cenijo, potem lahko greš peti tudi drugam.«
Mariza se je rodila v Mozambiku, portugalski koloniji, od koder prihaja njena mama. Po njej ima še nekaj indijske krvi. Oče je mešanec med Nemcem, Špancem in Portugalcem, zato ima Mariza za Portugalko neznačilne svetle lase. »Mnogi so mi rekli, da sem čudna ženska, ko so videli mojo frizuro. Toda zdaj me poznajo po glasbi in ne gledajo več v nenavadne lase.« Mariza še vedno poje v tavernah, a le za izbrane goste. Pod to oznako spadajo prijatelji in najbližji sorodniki. »Nočem se oddaljiti od korenin. V taverni si obkrožen z ustreznim ambientom, imaš kozarec rdečega vina in lahko poješ dobro ali slabo. Ni pomembno, če so kitare uglašene, gre predvsem za druženje.«
V Lizbono je prišla s tremi leti. Njena družina je živela v revni četrti Mouraria. Prav v tem delu Lizbone so domnevno v 19. stoletju prvič peli fado. V mladih letih je odkrivala še druge glasbene zvrsti, tudi takrat, ko je skupaj z družino za nekaj časa živela v Braziliji. »Prijatelji so me zbadali, da je fado le za stare ljudi, zato sem začela poslušati drugačno glasbo,« se spominja. V prvih nastopih zunaj tavern je prepevala gospel, jazz in soul, a tudi pop in rock pesmi, ki jih še vedno umesti na koncertni seznam. Leta 2010 je v Križankah zapela pesem Come as you are njej ljube skupine Nirvana.
Ko je posnela prvo ploščo z glasbo fado, ni imela velikih pričakovanj. Založnika je našla na Nizozemskem, toda ko so pesmi prišle v javnost, je bila plošča med najbolje prodajanimi na Portugalskem. »Nisem povsem vedela, kako naj živim s popularnostjo. Preprosto sem poskušala ostati enaka kot do tedaj,« je povedala. Čeprav so njen talent opazili šele pri 29 letih, je Mariza z vsako naslednjo ploščo poskrbela, da je fado poslušalo vse več mladih Portugalcev. »Ne vem, ali je to zaradi mene, a vesela sem, da je med mladimi čedalje več zanimanja za fado. Radosti me, saj slišim tudi vse več mladih pevcev in pevk.«
Eden od treh f-jev
Fado predstavlja enega od treh f-jev portugalske kulture. Druga sta Fatima (religiozno mesto v središču Portugalske, kjer naj bi se po pričevanjih pojavila Devica Marija) in futebol (nogomet). Vsi trije so pokonci držali portugalsko dušo v času strogega režima Antonia de Oliveire Salazarja med letoma 1932 in 1968. Mariza ni med najstrastnejšimi nogometni navijači, toda osebno pozna trenerja Joseja Mourinha. Pred dvema letoma je pela himno lige prvakov na finalu v Lizboni. Tam je spoznala še rojaka Cristiana Ronalda, igralca zmagovalne zasedbe Real Madrida, in Luisa Figa, zdaj že upokojenega nogometaša, ki je bil ambasador finala. »Portugalci imamo veliko znanih nogometašev. So pomembni predstavniki naše države, saj je tudi nogomet del portugalske kulture,« je rekla.
Do zdaj je prodala več kot milijon plošč. K sodelovanju so jo povabili mnogi slavni pevci, tudi Sting in Lenny Kravitz. Gostovala je v televizijskem šovu pri Davidu Lettermanu na CBS in pri Joolsu Hollandu na BBC. Omrežila je celo arhitekta Franka Gehryja. Jasno, s petjem. Marizin glas ga je tako ganil, da je za njen koncert preuredil lastno dvorano Walt Disney v Los Angelesu. Gre za v jeklo oblečen objekt nenavadnih linij, ki močno izstopa. Oder je preoblikoval v starodavno taverno, zato so imeli poslušalci občutek, kot da sedijo s kozarcem vina v lizbonskem lokalu, in ne v moderni koncertni dvorani v središču Los Angelesa.
Marizini fantje
Leta 2012 je skoraj končala kariero. Njen sin Martin se je prehitro rodil, nato se je šest mesecev boril za življenje v inkubatorju. »Tako me je bilo strah, da nisem vedela, ali bom še kdaj pela. Članom mojega ansambla sem že sporočila, da si lahko poiščejo nov izziv,« se je ozrla v najbolj stresne trenutke življenja. Prekinila je tudi pogodbo z njenim tedanjim zastopnikom. Ta je želel, da Mariza kljub družinski stiski nadaljuje koncertno turnejo. »Bila sem v bolnišnici, ko je klical, ali je res treba odpovedati koncerte. Takrat sva končala najino sodelovanje.« Sin je zdaj živ in zdrav, Mariza pa ponovno blesti na odrih.
V Ljubljani bo pela tretjič, a prvič v Cankarjevem domu. Prva koncerta je imela na festivalu Druga godba v Križankah. Nazadnje, leta 2010, so jo novinarji ujeli med sprehodom po ljubljanskih ulicah. »Opazovala sem Slovenke. So zelo lepe ženske in imajo veliko stila. Rekla sem si, da je to nevarna dežela za fante iz moje skupine. Upala sem, da mi ne bodo ušli, ker jih še potrebujem,« se je dobrikala.
Spomladanska Ljubljana je kot nalašč za nov sprehod. Za Marizine fante, da občudujejo Slovenke. In zanjo, da znova napolni slovensko dušo s čutnimi ritmi iz lizbonskih tavern.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
