Yang Lian
Pesniške pokrajine, ki vstajajo iz megle
19. 08. 2013
»Ogromno situacij nas prisili v cenzuro in samocenzuro, tudi vpitje političnih sloganov je ne nazadnje oblika komercializacije; poceni samopromocija, ki v resnici ne potrebuje nobenega pravega ali zapletenega literarnega ustvarjanja,« hladnokrvno ugotavlja Yang Lian (1955), ki se mu, tako kot mnogim drugim nezahodnim avtorjem, dogaja, da ga Zahodu »prodajajo« predvsem kot disidenta in izgnanca. Pri tem njegova poezija, njegovo bistvo, pogosto ostaja v gosti senci, ki jo meče Yang Lian kot politični subjekt.
V tem primeru je to do neke mere celo predvidljivo, saj njegova življenjska zgodba zveni domače in eksotično obenem. Kot otrok diplomatov se je rodil v Švici, a odraščal v Pekingu, kjer so ga v času velike kulturne revolucije kot vse mestne otroke poslali na »prevzgojo« na podeželje. To je bila kazenska in delovna kolonija; takrat je med drugim opravljal tudi delo grobarja, kar je izredno pomenljivo dejstvo, ko začnemo prebirati njegovo poezijo: »večnost, v kateri nihče ne pride in nihče ne odide« (Pokopališče). Med svojim prvim izgnanstvom je menda začel tudi pisati, takrat še v okvirih kitajske klasične poezije. Že kmalu po vrnitvi v Peking pa se je leta 1979 pridružil skupini pesnikov, zbranih okoli na ciklostil razmnožene ilegalne revije Jintian (Danes). Njihova avantgardna, eksperimentalna pisava, ki bralcu svojega pomena in smisla ni kazala s prstom, malo zaradi estetskih notranjih vzgibov, pa tudi zaradi političnih razlogov, jim je prislužila sprva pejorativni vzdevek »megleni pesniki«. Pesniške zbirke so v glavnem izdajali v samizdatih, toda njihovi glasovi so že takrat segli tudi preko meja.
V času kampanje »proti duhovnemu onesnaženju« je bil Lian tarča mnogih kritik, leta 1983 denimo zaradi pesmi z naslovom Norilang, zavoljo njene duhovne tematike in povezave s Tibetom – izdali so celo nalog za njegovo aretacijo, do katere pa na srečo nikoli ni prišlo. Dokončen razkol s kitajskimi oblastmi pa se je zgodil v času pokola na Trgu nebeškega miru, ki ga je ujel »visečega z glavo navzdol« v Novi Zelandiji, kjer je takoj soorganiziral proteste v podporo revoltu in spominsko slovesnost za umrle. Posledično so se mu vrata v domovino s treskom zaprla, odvzeli so mu državljanstvo, njegove knjige pa so se za nekaj časa znašle na črni listi. Po mnogih selitvah od leta 1997 živi in dela v Londonu, »z lepoto naključno preživelih in krutostjo naključnega preživetja« (Še eno desetletje, reka Hudson), poročen z romanopisko in slikarko YoYo (Liu Youhong). Redno obiskuje tudi Slovenijo, leta 2008 je bil recimo gost Vilenice, lani je v sklopu Evropske prestolnice kulture obiskal Maribor.
»Poezijo Yanga Liana, enega najbolj izbrušenih in inovativnih glasov sodobne kitajske literature, opisujejo kot most med tradicionalno kitajsko liriko in »zahodnim« modernizmom starih mojstrov.«
Za svoja dela je prejel številne literarne nagrade, med drugim prestižno Flaianovo mednarodno priznanje za poezijo (1999), nazadnje mednarodno literarno nagrado nonino (2012); nominiran pa je bil tudi že za Nobelovo nagrado. Izdal je enajst pesniških zbirk, med katerimi so najbolj znane pesnitve Yi (1994), Da hai ting zhi zhi chu: Xin shi ji (Kjer se morje ustavi: nove pesmi, 1999) in Tong Xin Yuan (Koncentrični krogi, 2005), v slovenščini pa smo ga doslej lahko v knjižni obliki brali v antologiji Kitajska meglena poezija (Center za slovensko književnost, 2010). Poleg pesniških zbirk je izdal še dve knjigi proze in zbirko esejev. Prevodi so na voljo v več kot petindvajsetih jezikih.
Poezijo Yanga Liana, enega najbolj izbrušenih in inovativnih glasov sodobne kitajske literature, opisujejo kot most med tradicionalno kitajsko liriko in »zahodnim« modernizmom starih mojstrov, kakršni so Yeats, Pound ali Eliot, kot sveto poroko med včasih izjemno strogo, klasično strukturo in svobodnim, fluidnim jezikovnim materialom. Sam vlogo pesnika vidi predvsem v samo-spraševanju. »Moje pesmi so tuneli, ki sem jih izkopal vase,« pravi v nekem intervjuju. Svoje pisanje opisuje kot seštevek dveh silnic: »Konceptualnega, priti do ideje o samem sebi, in eksperimentalnega, biti nenehno kreativen. Svojih knjig nimam za zbirke, ampak za projekte mišljenja in umetnosti, ki s svojo neponovljivostjo pomenijo potovanje. Ko se to nadaljuje, postavljajo novi izzivi staro védenje na preizkušnjo in tako priklicujejo nove globine.« Pesnik je svoj izgon, svojo iztrganost iz domovine in maternega jezika ponotranjil, in to mu omogoča obenem pogumno distanciran in boleče individualiziran vpogled v kitajsko tradicijo in kitajščino. Njegove pesmi so navdahnjene z neposredno okolico, realnimi pokrajinami, toda te so zgolj izhodišče za nadrealistične mozaike abstraktnih podob, jezikovnih pokrajin, ki jih potrpežljivo gradi s pomočjo koščkov vsakdanjega sodobnega življenja ter trenutkov zatopljenosti vase in v svojo prepletenost s svetom in časom. In čeprav sta njegovi najpogostejši temi res minljivost in mrak, gre za izredno zračno in pokončno minljivost ter mrak, v katerem je svetloba najmehkejša. Je izrazito humanističen pesnik, ki pesniške izkoreninjenosti ne povezuje z iskanjem božanskosti, temveč z angažmajem v svetu, po katerem potuje: »Zapomnite si, pravo vprašanje ni: kje so nebesa za pesnike?, ampak: kako se odzvati na pekel, ki nas obdaja?«
***********
Yang Lian: Kjer se morje ustavi. Prevedla Katja Kolšek in Andrej Stopar. Spremna beseda Katja Kolšek. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2013
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
