Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo
Pomembno je zavedanje, kaj je namen posamezne ustanove
Na zaslišanju v državnem zboru ste mimogrede rekli, da »v nulo« poznate zdravstvo. Javni interes na področju kulture in zdravja gotovo ima določene vzporednice, in države ga uresničujejo na različne načine: pri nas sta denimo prepletena vsaj srednjeevropski in sovjetski kulturni model, vaš predhodnik dr. Uroš Grilc pa je večkrat poudaril dobre strani francoskega (enotna cena knjige, strateška usmerjenost, dobra podprtost odločanja z raziskavami). Kateri elementi posameznih modelov se vam zdijo najprimernejši za današnjo Slovenijo?
Niste omenili Velike Britanije, ki je sicer evropski center finančnega kapitala in tradicionalnega liberalizma, prav pri zdravstvu in kulturi pa prisegajo na javni interes. Njihov javni zdravstveni sistem NHS (National Health Service) velja za enega najbolj učinkovitih na svetu, veste pa tudi, da je dostop do stalnih zbirk v njihovih galerijah brezplačen. To pomeni, da se zavedajo, da če je do kulture in umetnosti dostop prost, to privablja turiste, ti pa bodo zato svoj denar pustili kje drugje v državi. Zelo dobro izkoriščajo sinergije med posameznimi sektorji, nam pa to ne gre prav dobro od rok. Praviloma smo zagledani vsak v svoj ozki segment, tudi na posameznih umetnostnih področjih: glasbenike zanima samo glasba, književnike literatura – jaz pa mislim, da je vse pomembno, tudi ljubiteljska kultura. Nekateri mediji so v zadnjih dneh skoraj posmehljivo pisali o naši dediščini, recimo o čipkah ali rokodelstvu, jaz pa sem prepričana, da je to še kako pomembno, saj gre za našo kulturno dediščino, ki jo je mogoče tudi tržiti. Mediji pogosto vidijo predvsem elitno umetnost, ki je seveda dragocen biser kulture, pomembne pa so tudi kulturne in kreativne industrije, katerih potencial je premalo znan, zato menim, da bo v Sloveniji potrebno dodatno osveščanje v zvezi s tem, kajti s skupnimi močmi lahko tudi na področju netehnološkega naredimo precej več, iz tega pa se krepi tudi domoljubna zavest na osnovi naše kulturne dediščine. In podobno kot v Veliki Britaniji lahko ponosno vabimo ljudi od drugod, kjer nimajo takšne tradicije.
Če se vrnem k modelom, je bistvena seveda vsebina, ne forma – in pa cilji, ki so temelj vsakega modela, ter učinkovitost pri njihovem doseganju. Rekla bi, da so naši javni zavodi kar dobro zasnovani po srednjeevropskem modelu in da nekaj podobnega lahko rečemo tudi za naše zdravstvo. Redko kdo ve, da so naš sistem javnih zavodov v sedemdesetih letih preteklega stoletja v veliki meri posnemale skandinavske države. Takrat je bil naš model organizacije zgled, ki ga je priporočala tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Seveda pa so pri nas potrebne določene spremembe, da bi bilo možno v čim večji meri zagotavljati javni interes na področju kulture.
Glede različnih nacionalnih kulturnih modelov pa trenutno proučujem irskega: veliko dobrega sem namreč slišala o tem, kako je Ircem uspelo zgraditi blagovno znamko iz njihove kulture. Vedno je dobro, če se prouči tudi tujo dobro prakso.
Bistveno pri vseh modelih pa je to, kako država zagotavlja javni interes, kako javni denar porabi za tisto, kar je za državo pomembno. Model javnih zavodov, nevladnih organizacij (NVO) in samostojnih kulturnikov je pri nas podoben kot drugod. Mislim, da problem ni toliko v enem ali več modelih, temveč gre za to, kako znamo iz njih potegniti tisto, kar zagotavlja javni interes: to pa pomeni, da v upravljavskih organih nimamo ljudi, ki se hočejo iti politiko ali ki menijo, da so to ali ono kulturno ustanovo dobili v osebni fevd, ampak se zavedajo vloge države v javnih zavodih in je njihova prvenstvena naloga zagovarjanje javnega interesa. Opazila sem primere, da so si vodstva zavodov in njihovi nadzorniki, tj. člani svetov zavodov, pogosto preblizu in si raje izmenjujejo določene ugodnosti, javni interes pa je potisnjen v ozadje.
Pomembno je, da so pravi ljudje na pravih mestih, in to takšni, ki se zavedajo, kaj je namen posamezne ustanove v smislu zagotavljanja dostopnosti in kakovosti, v določenih primerih celo vrhunskosti, in, ki so sposobni ta interes tudi uveljaviti.
Vsaj dva izmed vaših predhodnikov sta opozarjala, da je kulturna politika nastavljena tako, da predvsem ustreza interesom »producentov«, kot jih je poimenoval dr. Grilc, drugi deležniki pa so na vrsti šele daleč za njimi; dr. Vasko Simoniti pa je dejal, da se mora več ukvarjati s socialnimi vprašanji kot s kulturnimi. Če si spet pomagava z zdravstvom, je to približno tako, kot če bi se zdravstvena politika ukvarjala skoraj izključno z zdravniki, komaj kaj pa z bolniki. V kulturi se posledica kaže v tem, da je financiranje skoraj izključno omejeno na javna sredstva. Že kar nekaj časa se govori o novih virih sredstev, predvsem zasebnih – ta pa so povezana s finančnimi spodbudami. Ste se v pripravah na delo vlade morda kaj dotaknili tega?
Vsekakor bi se dalo pridobiti več sredstev tudi iz novih virov – zlasti na področju kreativnih industrij. Je pa zato potrebno, da podjetniki uvidijo možnosti sodelovanja.
Seveda zasebna sredstva ne bodo nikoli v celoti nadomestila javnih, je pa naloga države, da omogoča in celo spodbuja pridobivanje zasebnih sredstev, tudi z ozaveščanjem, zakaj je kultura pomembna. Pri tem ne gre samo za osveščanje o pomenu kulture v smislu nacionalne identitete, temveč tudi za osveščanje o gospodarskem pomenu kulture. Vsak evro, vložen v kulturo, po nekaterih podatkih ustvari pri nas več kot en dodatni evro, v tujini pa še bistveno več. Če bi znali še bolje izkoriščati možne sinergije z gospodarstvom, turizmom, znanostjo ipd., bi bil lahko doprinos k boljšemu življenju skupnosti še precej večji. Kultura torej ni le strošek, kot se zadnja leta prepogosto govori pri nas, temveč predvsem priložnost, ki jo je treba izkoristiti.
Možnost zasebnega vlaganja je seveda tudi mecenat, kjer bi država morda lahko storila več, da ga spodbudi npr. z davčnimi olajšavami, predvsem pa so možna nova delovna mesta v podjetjih zaradi dodane vrednosti v proizvodnji, ki jo prinaša kultura – tudi tukaj je treba stroriti več, da bi podjetniki prepoznali te priložnosti. Zanimivo se mi zdi, da se teh priložnosti dobro zavedajo pisatelji: na mojem srečanju z njimi pred dnevi so tovrstne ideje kar vrele iz njih, recimo o pisateljskih poteh. Zelo dobro vedo, kako se tem stvarem streže, očitno pa je premalo stikov med njimi in gospodarstveniki, da bi se slednjim posvetilo, kako pomembna je kultura tudi z gospodarskega vidika.
Jasno pa je, da je umetnost in drugo kulturo treba podpirati tudi z javnimi sredstvi. Zanimivo je, da se tega morda celo bolj zavedajo na lokalni ravni, kjer je sicer bolj izpostavljena ljubiteljska kultura, a številke povedo, da lokalne skupnosti povprečno za kulturo namenjajo več kot 7 odstotkov občinskih proračunov, na državnem nivoju pa je tega zdaj že nekaj let manj kot 2 odstotka proračuna. Ob tem opažam, da na državni ravni kdaj podcenjujoče gledajo na kulturo, ki se jo goji na lokalni ravni, vendar pa kultura na občinski ravni dejansko ves čas živi z ljudmi. Mnogo ljudi je vključenih v ljubiteljsko kulturo, ki je nedvomno za naš narod zelo pomembna, saj oblikuje skupnost, narodovo identiteto in vzbuja narodno zavest. Morebitna vzvišenost nad ljubiteljsko kulturo in vsebinami kreativnih kulturnih industrij v povezavi z našo kulturno dediščino odraža nezrelost in prešibko izobraženost posameznikov, pa tudi pomanjkanje narodne samozavesti.
Na vaši predstavitvi v državnem zboru je bilo omenjeno dogajanje okrog stečaja Mladinske knjige, kjer se križa več tem iz kulture in medresorskega usklajevanja: gre za preplet nepremičnin, knjigotrške mreže ter založništva, delno povsem komercialnega in delno tistega v javnem interesu, ki ga v veliki meri sofinancira Javna agencija za knjigo (JAK). Široka javna iniciativa je Mladinsko knjigo poskušala obdržati skupaj, pa vendar – ali ni interes javnosti v tržnem gospodarstvu pretežno omejen na tisti del, ki se tiče vrhunsko strokovnega izdajanja knjig v javnem interesu?
Drži. Pri nas se javni interes pogosto meša z zasebnim in to ni problem le v kulturi, je tudi v šolstvu in zdravstvu in drugod, saj se vedno najdejo ljudje, ki poskušajo s pomočjo javnih sredstev uresničevati svoje povsem zasebne interese. Te anomalije lahko odpravljamo le tako, da zelo jasno ločimo javni od zasebnega interesa in da temu ustrezno uredimo zakonodajo.
V konkretnem primeru Mladinske knjige so v igri tudi nepremičnine, se pravi stavbe, ki služijo javnemu interesu. Če v njih ne delujejo knjigarne, ni mogoče distribuirati knjig, ki zato ne pridejo do ljudi oziroma so jim bistveno manj dostopne, ker je prodajna mreža manjša. Če mrežo knjigarn gledamo le kot investicijsko priložnost, ne pa kot pomembnega posrednika pri prodaji knjig, bomo hitro prišli do tega, da se knjigarne splača imeti le v večjih mestih. To pa bi pomenilo, da veliko ljudi izgubi ustrezen dostop do knjig. Tudi dostopnost kulture je v javnem interesu.
Nikakor ni vseeno, kaj se bo zgodilo z Mladinsko knjigo, predvsem seveda glede dejavnosti, ki so povezane z javnim interesom, ta pa ni le izdajanje kvalitetnih knjig. S knjigarnami Mladinske knjige so življenjsko povezane tudi nekatere manjše, zelo kakovostne založbe, s konkurenco med knjigarnami pa cenovna dostopnost – in vse to sodi v pristojnost ministrstva za kulturo.
No, vendarle imamo zadnja leta pri knjigah tudi digitalni kanal, ki to nekoliko spreminja …
Digitalnih knjig je še zelo malo.
Drži, a morda je prav tukaj ena od priložnosti za bolj aktivno vlogo ministrstva?
Vsekakor, digitalizacija je ena ključnih nalog. In vloga televizije je v tej smeri prav tako zelo pomembna.
Menda ste se neformalno že sestali z direktorjem RTV Slovenija?
Tako je, in to na javnem mestu. Pogovarjala sva se o zagotavljanju javnega interesa v javnem zavodu RTV Slovenija.
No, o medijih je bilo veliko govora tudi na vaši predstavitvi v državnem zboru. A čeprav politike praviloma bolj zanima dnevnopolitični del programa RTV Slovenija, je za kulturno javnost verjetno bolj zanimiv tisti del RTV, ki ga včasih imenujemo »največja kulturna ustanova v državi«. Marsikdo meni, da bi RTV morala storiti več, očitajo ji celo izogibanje zakonsko določenim obveznostim pri filmski produkciji, kaj šele da bi prevzela proaktivno vlogo pri njenem sooblikovanju, podobno kot javne RTV v kakšni drugi državi. Sta z direktorjem že odprla tudi to temo?
Tako je, točno o tem sva govorila – s poudarkom na zagotavljanju čim višje kakovosti produkcije in s tem tega, kar si prebivalstvo zasluži in za kar ne nazadnje tudi plačuje. Verjamem, da bo sodelovanje konstruktivno in da bomo lahko marsikaj naredili za uveljavitev javnega interesa v še večji meri tudi na RTV Slovenija.
Imate že kakšen načrt, kako se lotiti tega? Na predstavitvi ste med drugim dejali: »Ni naloga ministra ocenjevati, kaj je umetnina in kaj ni. To je stvar stroke. Zgodovina nas uči, da je to težko delo stroke pogosto tudi neuspešno.«
Vsekakor, to je naloga stroke. Moja naloga je javni interes: zagotavljanje čim več možnosti za sprostitev ustvarjalnih sil, da bo kultura zato kar najbolj raznovrstna in dostopna ljudem. Moje delo bo organizacijsko, predvsem zakonodajna skrb za zaščito javnega interesa na vseh področjih kulture. Vrhunski umetnik se lahko oblikuje tudi v okvirih ljubiteljske kulture. Velike sinergijske učinke lahko pričakujemo z bolj zavzetim ohranjanjem kulturne dediščine. Posebna pozornost je potrebna na področju elitne umetnosti. Vrhunsko in drugo kulturo lahko s pomočjo mehanizmov, ki jih ima za varovanje javnega interesa na voljo kulturno ministrstvo, spodbujamo na vseh področjih kulture.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014