Janusz Kica, gledališki režiser
Pri svojem delu potrebujem ljudi. Odvisen sem od njih
Foto: Tadej Regent
16. 02. 2016
Pravkar je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijski opus v slovenskih gledališčih, zlasti za postavitvi Pohujšanja v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja v Drami SNG Maribor in Gradu Franza Kafke v SNG Drama Ljubljana. Režijo je študiral na Jagelonski univerzi v Krakovu. Leta 1981 je po državnem udaru na Poljskem ostal v Nemčiji. Režira v nemških, avstrijskih, madžarskih in hrvaških, od leta 1994 pa tudi v slovenskih gledališčih. Za svoje delo je dobil številne mednarodne nagrade, med njimi so tudi Borštnikove. Spomnimo se samo njegovih predstav Trije mušketirji, Amerika, Češnjev vrt, Življenje je sen, Zločin in kazen, Prostrana dežela, Peer Gynt … Trenutno v gledališču v švicarskem Solothurnu pripravlja Ibsenovo Heddo Gabler. V obrazložitvi k nagradi je igralka Saša Pavček zapisala: »Janusz Kica je natančni gledališki raziskovalec in filozofski dvomljivec, muzikalični matematik in intuitivni mag, vrhunski profesionalec in strastni ljubitelj, zavezan je visokim etičnim normam in hkrati njihov preizpraševalec, rudar v iskanju skritega pomena besedila in zagovornik kipeče energije, je estetski arhitekt in čudeči se otrok. Za Janusza Kico sta življenje in sen – gledališka vaja, igralec pa vedno na novo odkrita Amerika.«
Do danes ste podpisani pod 27 gledaliških režij v Sloveniji. Kaj je v tej deželi takšnega, da v njej tujec požene gledališke korenine? Gre samo za gledališke ali še kakšne druge?
Ste prepričani, da jih je bilo toliko? Zdaj se mi zdi to število pravzaprav impozantno, vendar pa me statistike nikoli niso zares zanimale. Bojim se jih. Vedno začnem pri ničli. Poleg tega bi ukvarjanje s številkami pomenilo tudi oziranje nazaj, v preteklost, medtem ko moja radovednost pripada predvsem prihodnosti in seveda tudi sedanjosti. Gledališče je »socialna« tvorba. Ustvarjanje gledališča vselej pomeni iskanje stikov z ljudmi. Najsi bo z igralci, z neštetimi drugimi gledališkimi sodelavci ali pa z gledalci. Čeprav bi si to še tako želel: nisem slikar ali pisatelj, ki se je kot tujec preselil v Slovenijo in se odločil, da bo tukaj v osami iskal resnico. Pri svojem delu potrebujem ljudi. Odvisen sem od njih. Iščem jih in tu in tam upam, da bodo tudi drugi ljudje našli mene. Da sem to našel v Sloveniji, da sem bil tu sprejet, je moja velika sreča in sploh ni tako zelo samoumevno. Tega ne pojmujem nujno kot čudež, a vendar želim ostati brez komentarja. Ampak nobenega dvoma ni, da je povezano z ljudmi.
Sicer pa je moja umetniška usoda prej ko ne nesentimentalna. Naključje ali srečna usoda je hotela, da me je v začetku devetdesetih letih k sodelovanju povabil Tomaž Pandur. V Mariboru sem spoznal Branka Šturbeja in ostale čudovite igralce. Še vedno se dobro spominjam, da sta me igralska sla in tudi resnost igralcev takrat popolnoma prevzeli. Očarljiv in zelo odrski se mi je zdel tudi slovenski jezik: mesnat, močan, ekspresiven. Ekspresivni zven jezikov preprosto ljubim. Nato sta se zgodili usodni srečanji z Janezom Pipanom in Primožem Beblerjem. Vzbudil sem njuno radovednost, jaz pa sem nujno želel biti del njunih gledaliških vizij. Kajti vse to se je dogajalo v času, ko so vizije še obstajale. S tem nočem reči, da jih danes ni več. Vendar pa po njih skoraj ni več povpraševanja. Ali pa se težko uveljavijo. Dandanes moramo predvsem »posredovati«, če je le mogoče brez napak, po možnosti spektakularno, zato da dokažemo upravičenost našega gledališkega obstoja. V tistem času so se torej rodila prava prijateljstva, tudi z igralci, pa z dramaturgi. Nenadoma sem lahko v Sloveniji uresničil projekte, za katere drugje najverjetneje ne bi imel pogojev. In tudi ne pravih igralcev.
Svoj današnji položaj lahko seveda opišem nekoliko bolj suhoparno: tu in tam preprosto pridem v Slovenijo in ustvarim gledališko predstavo. Ampak še vedno so slovenski igralci tisti, ki me zapeljejo. Sam pa si želim še veliko moči in navdiha za zapeljevanje drugih. Kajti gledališče je vedno povezano z zapeljevanjem. Prihajajo nove generacije igralcev, ki jih želim spoznati. Vem, da nič ni večno. Vem, da sedemindvajseti produkciji ne bo nujno sledila tudi osemindvajseta. Vem tudi to, da feljton ali v zadnjem času številni blogi potrebujejo nova imena ali preprosto samo nekaj »novega«. Tako se vrti svet, kot z razorožujočim cinizmom pravi Goethejev Mefisto. Vendar pa sam še vedno iščem ljudi. In zadnjih dvajsetih let v Sloveniji mi tako ali tako ne more vzeti nihče.
Menite, da smo Slovenci »fotogeničen« gledališki narod?
O tem sem prepričan. Če imate s fotogeničnostjo v mislih izžarevanje določene človeške lepote, h kateri se pogosto stremi pri fotografskih portretih, potem to vsekakor verjamem. Vendar pa gre lahko tu izključno za notranjo lepoto. Lepota, ki nas zanima v gledališču, lahko prihaja le iz človekove notranjosti, iz globin igralčeve duše. Lahko bi tudi rekli: več globine, več lepote. Sam to lepoto enačim s skrivnostjo. In zdi se mi očarljivo, kadar so igralci »prosojni«, kadar ne skrivajo svoje človeške ranljivosti. To je vprašanje poguma in umetniške radikalnosti. Poznam nekaj slovenskih igralcev, ki so tako pojmovano lepoto radikalno postavili v službo gledališča. Vedno znova me presenečajo in navdušujejo s sposobnostjo prikazovanja svojih brezen, ne da bi do konca izdali svojo skrivnost. Priznali, da gre pri tem za hojo po robu. Ampak to je pravzaprav tudi bistvo igralske umetnosti, ki je sicer popolnoma neodvisno od nacionalne pripadnosti: razgaliti se in kljub temu ohraniti skrivnost. Z drugimi besedami: z vso radikalnostjo biti na odru in hkrati vedeti, da je vse skupaj samo igra. Težko je govoriti o igralski umetnosti. Pravo igralsko dejanje se izmika pragmatični analizi.
Franz Kafka in Ivan Cankar sta dramatika, ki sta zaznamovala vaše zadnje ustvarjalno obdobje. Sta tudi, vsaj za nas, Slovence, kultna avtorja srednjeevropskega prostora. Gotovo imata več skupnih točk, v čem sta si enaka? V čem sta provokativna?
Biografsko na prvi in tudi še na drugi pogled ni ničesar, kar bi ju povezovalo. Razen morda dejstva, da sta bila oba državljana avstro-ogrske monarhije, monarhije, ki se je začela že zdavnaj razkrajati, ne da bi bilo to opaziti. Na eni strani imamo pretirano občutljivega bančnega uslužbenca, ki pravzaprav piše za predal, na drugi pa boema, ki s svojimi deli vodi križarsko vojno proti svetu in tudi proti lastnemu narodu. Bolj različna si ne bi mogla biti. Vendar pa so življenjepisi drugotnega pomena. Tisto, kar šteje, je samo delo. Videti je, kot bi oba pičil duh časa, čisto fenomenološko. Če drži, da krize izostrijo čute in kriza monarhije je bila velikanska , sta prav z njo očitno oba dosegla raven občutljivosti, ki jima je dovoljevala, da sta na novo uvidela svet. V tem sta si gotovo zelo podobna. V ostrem pogledu, v radikalnosti opazovanja in posledično tudi v literarnem gestusu. Gotovo sta oba provokativna, in sicer v tem, da ne plavata s tokom. Njuno delo je kot jez. Očitno je, da sta bila oba, Kafka in Cankar, zelo strastna pisatelja, s strastjo sta se ukvarjala z jezikom. Vendar pa je v strasti vedno tudi nekaj provokativnega. Strast te spravi v negotovost, te prebudi, vznemiri. In na neki način je tudi logično, da sta oba genija to svojo umetniško strast na koncu tako rekoč plačala z življenjem.
Uprizoritev dramatizacije romana Grad v SNG Drama Ljubljana je bilo že tretje srečevanje s Kafko. Drži, da je svet vedno bolj ukrojen po Kafkovih pravilih, ljudje pa vse bolj junaki iz njegovih romanov?
Do takšnih pavšalnih izjav sem skrajno skeptičen in menim, da ne moremo tako posploševati. Svet je vendar prezapleten, da bi ga bilo mogoče pojasniti z enim literarnim opusom. Prepričan sem tudi, da Kafka nikoli ni želel ničesar pojasnjevati. V tem tudi je njegova veličina. V odrekanju razlage. In Kafkov pogled je le eden od mnogih. Njegovemu delu seveda ne moremo odrekati vizionarske moči. Njegova dela se še danes berejo kot usodna slutnja: poustvarjenje človeka, hlad sveta brez transcendence, notorično hrepenenje človeka po pripadnosti, občutek absurdnosti v povezavi z nejasnimi strukturami moči in zaradi mene tudi grozljivo vsemogočnostjo birokracije. Vse to lahko najdemo pri Kafki in tudi v našem svetu. Vendar pa se je naš svet vrtel naprej in se razvijal. Pri Kafki denimo ne najdemo nobenega sledu o moči virtualnih principov, ki naravnost brutalno obvladujejo današnji svet. O tem, da lahko obstaja življenje, ki zgolj hlini, da je življenje, ni sanjal niti Franz Kafka. To ni bila njegova tema. Nasprotno, liki njegovih romanov živijo v neusmiljeni resničnosti, ne kot mi v fiktivnem prostoru, ki ni resničen, a se kaže kot takšen. Mislim, da Kafkovi romani ne poznajo laži, kvečjemu poznajo iluzije, medtem ko danes postopoma izgubljamo sposobnost razlikovanja med lažjo in resničnostjo.
In kljub temu ostaja Franz Kafka zame eden najpomembnejših pisateljev, ravno zaradi svojega anahronizma. Zaljubljen sem v njegov skrajno natančni akribični jezik. Kafka seže do meja jezika, do bolečine. Več jezik, vsaj nemški, ne more doseči. Njegove obsesije so še vedno zapeljive. Tu imam v mislih njegove erotične fantazije, seciranje pojavov, nagnjenost k absurdnemu. Občudujem tudi njegovo utopično in latentno vsepričujočo željo po socialni pravičnosti. Vendar pa nam Kafka posreduje predvsem določen način gledanja. Če drži, da je Shakespeare spremenil pogled na človeka in ga za našo kulturo dokončno določil, je Kafka ta pogled kljub vsemu dopolnil in ga moderniziral, prilagodil našemu času. Shakespearovi viziji je dodal človeško brezplodnost. In vse to z radikalnimi sredstvi jezika. To herojsko dejanje je edinstveno in v 20. stoletju primerljivo morda le s Picassovim delom na področju slikarstva.
Kje je presežek Cankarja in izziv za režijo danes?
Nisem strokovnjak za delo Ivana Cankarja, zato moram biti zelo previden. Moji slovenski kolegi bi vam o tem gotovo lahko povedali več. Na tem področju sem začetnik in se urim v skromnosti. Cankar je v Sloveniji zelo uprizarjan in logično je, da morajo slovenski režiserji upoštevati tradicijo uprizarjanja. Njihova dela morajo postreči z novimi interpretacijami. No, to je tako ali tako samoumevno, kadar se ukvarjamo s klasiki. Jaz kot tujec pa sem se »smel« po svoje odločiti za povsem drugačno, veliko bolj naivno pot. Zdelo se mi je pošteno, da Pohujšanje, ki je zame, in bržkone ne samo zame, popolnoma hermetično delo, »elementarno preizprašam«. Skušal sem ugotoviti, kaj se skriva v ozadju in o čem govori. Cankarju nisem želel in nisem mogel vsiliti neke ideje, temveč sem se prepustil njegovim idejam, da so me vodile. To se mi tako ali tako zdi veliko bolj vznemirljivo. Na delo sem seveda gledal z vidika sedanjosti, drugače pač ne gre. Mislim, da je pri ukvarjanju s Cankarjem, vsaj v primeru Pohujšanja v dolini šentflorjanski, nujno povzeti njegovo jezikovno silo, konkretizirati njegovo omamno fantazijo in iz njegovih subjektivnih frustracij, ki tudi sicer prežemajo njegova dela, izluščiti univerzalne vsebine. Zame je bila pomembnejša drama umetnika, postavljenega na rob družbe, kot groteskna grimasa te družbe. V tem je Cankar posebej izviren in sodoben. V umetnikovem maščevanju koruptivni in otopeli družbi, pri čemer naj bi šlo za nekakšno pokroviteljsko dejanje, ki družbe konec koncev ne more spremeniti, je zaradi brezplodnosti nekaj tragičnega. Tu se Cankar, čeprav pesimistično, neposredno dotakne bistva umetnosti nasploh. Ali umetnost lahko spreminja družbo? Najbrž ne. Vendar pa mora to nujno poskusiti. In verjetno ima več možnosti za uspeh pri posamezniku kot pri množici. Potem je tu še lik Jacinte, poosebljene poezije, ki obstaja kot ženska iz mesa in krvi in kot abstraktni navdih hkrati. Jacinta je eden najbolj osupljivih likov dramske literature, kar jih poznam. In želel sem jo čim bolj konkretno prikazati in predstaviti v tej dvojni funkciji. O tem, ali sem k recepciji Cankarja dodal kaj novega, ne morem soditi. Možno je, da sem želel Cankarja narediti preveč razumljivega. Pojavlja se namreč vprašanje, ali je Cankarja sploh mogoče razumsko razložiti. Ampak zdaj bi preprosto rekel, da je bil to zame zelo intimen in pomemben spoprijem s titanom literature naroda, ki mi je zelo pri srcu. Mislim, da skozi Cankarja še nekoliko bolje razumem Slovence.
Zdi se, da ste, ko režirate, utopist, pripovedujete zgodbe, ki so trpke, a vendarle govorijo o upanju ... Prosvetliteljska, prenoviteljska moč gledališča. Je to res ali gre samo za pozabljeno, ostarelo in patetično resnico?
Pravzaprav me sprašujete, ali je v gledališču sploh še možna izkušnja katarze, kajne? No ja, najprej moram povedati, da načeloma verjamem v moč gledališča. Dovolj sem naiven za trditev, da srečanje z gledališčem kot tudi z umetnostjo nasploh iz nas dela boljše ljudi. Gledališče to lahko seveda doseže le, če si tega ne zada za svojo nalogo. Gledališče vsekakor lahko izostri senzibilnost. Ena sama gledališka predstava, ki se dotakne resnice in jo razodene, lahko kot koda za vedno ostane v gledalčevem emocionalnem spominu. Marcel Proust je hrepenel po tem, da bi »videl popolnoma jasno in navdušeno«. Ta posebna izkušnja bi morala biti mogoča tudi v gledališču, ne glede na sredstva. Seveda do nje ne pride zmeraj, vendar je zagotovo mogoča. Gledališče pa ima še eno posebnost. Vsaka gledališka predstava predpostavlja skupnost gledalcev in v njej gre pravzaprav za dialog te skupnosti z igralci. Hic et nunc. Izkušnja conditio humana je v gledališču kot skupna izkušnja posebej močna in edinstvena. Če ukinemo gledališče, ukinemo tudi skupnost. Ampak zdaj sva že na področju političnega. Sicer pa sploh ne moremo vedeti, kakšen bi bil svet brez gledališča, saj gledališče hvala bogu še vedno obstaja. In je zmeraj obstajalo. Kajti jasen pogled in navdušenje predstavljata elementarnost in imperativnost človekovega hrepenenja.
Umetnik mora izkoristiti družbo, jo zjeziti, znervirati ... Ali ta parafraza Cankarjeve misli še vedno drži? Ima kakšen učinek, smisel, moč?
Hja, past je v tem, da Cankarjeva misel izvira iz časa, ko umetnost še ni poznala subvencioniranja. Danes je umetnost pogosto odvisna od državne podpore, gledališče tako ali tako. Umetnost danes radi izrabljajo kot predmet pogajanj v političnih razpravah. Vedno znova poslušamo parole, ki služijo kot propaganda, na primer: »Umetniki zapravljate davkoplačevalski denar za svoje nesramnosti.« Spominjam se plakatov avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ), ko jo je še vodil Jörg Haider, s katerimi so volivce spraševali: »Imate radi Elfriede Jelinek ali umetnost in kulturo?« Slišal sem, da je novi poljski minister za kulturo skušal prepovedati neko gledališko predstavo. Prav tako se dogaja, da država spodbuja pretežno velike filme o nacionalnih junakih. Na Hrvaškem so za kulturnega ministra postavili človeka, ki ne skriva svojih nacionalističnih prepričanj in dvomi o pomenu antifašizma. Kultura naj bi bila ideologizirana in čim bolj očiščena »subverzivnih elementov«. Dobrodošli v kraljestvu omejencev! Vmešavanje politike v umetnost je družbeno škodljivo. Mislim, da si mora samozavestna in modra družba privoščiti razkošje, da umetnost podpira, ne da bi predpisovala, kaj je njena naloga. Znani nemški politik iz konservativnega tabora, Norbert Lammert, je nekoč dejal, da država ni pristojna za umetnost in kulturo, pač pa nujno in zgolj za pogoje, v katerih se umetnost dogaja. To ni mazohizem. To je raison d'état. In preprosto modra misel. Umetnost mora biti vest družbe. V tem oziru sem prepričan, da ima umetnik pravico do popolne svobode in tudi pravico, da družbo izziva. O tem ne more biti dvoma.
Vaše predstave so vendarle, vsaj navzven, zelo uglajene, težijo k »lepemu predstavljanju« problemov, ob spremljanju se obiskovalec velikokrat znajde v neznanskem zadovoljstvu gledanega, čeprav gre za resno in problemsko zastavljeno vsebino.
Ali je res tako? Upam, da je to mišljeno pozitivno in da se mi ni treba zagovarjati. Ne, zdaj pa zares: ljubša mi je jasnost kot lepota. Seveda je jasnost včasih lahko tudi lepa. Ne branim se »lepega«, vendar pa me esteticizem sam na sebi nikoli ni zanimal. Zato pa me toliko bolj zanimajo igralci. In zagotovo tudi literatura. Zunanji okvir gledališkega dela, prostor, v katerem se predstava dogaja, je zame seveda osrednjega pomena. Optika mojih del je zame zelo pomembna. Razmišljanje o prostoru je izvor vsakega gledališkega dela. Včasih je na odru vse lepo, drugič spet ne tako zelo lepo. Vse to je odvisno od predstave in pogosto tudi od finančnih sredstev, ki jih imamo na razpolago. Eno mojih najljubših del, Tri sestre v SNG Drama Ljubljana, je imelo totalno »trash optiko«, na odru so bili pravzaprav samo klavir in nekaj stolov, ki so bili takšni, kot bi jih prinesli iz kakšne vojaške kasarne. Tudi Grad je umeščen na prazen oder in se mora znajti z zelo skromnim in bornim inventarjem. Tako ali tako pa bi si najbolj želel uprizarjati na praznem odru. Igralec je najlepši v praznem prostoru. Ampak igralec je pravzaprav zmeraj lep. In vedno je tudi absolutni center. Z njim gledališče stoji in pade.
Namignili ste, da v mojih delih ni ekscesov. No ja, kakor se vzame. Na odru je včasih lahko ekscesen tudi tihi trenutek resnice. Zlasti za gledalce. Za to konec koncev gre. Ne želim, da bi bila moja dela terapevtska, niti zame niti za gledalce. Gledalca pojmujem kot partnerja in ne kot voajerja, pred katerim na silo razgrinjam svoj pogled na svet. Vedno me je privlačilo gledališče, ki igra posredno, ki nagovarja inteligenco, domišljijo in muzikalnost, ki išče dialog z občinstvom. V takšnem gledališču pa je seveda prostor tudi za jezo in eksces. Moj absolutni vzor je bilo vedno gledališče Pine Bausch. Njene predstave, predvsem tiste iz osemdesetih let, sodijo med vrhunce v dolgem nizu predstav, ki sem jih videl v življenju. Bile so kot zapisi skrivnostnega jezika, ki so hlepeli po tem, da bi se jih razumelo, o njih razmišljalo in občutilo. Mimogrede, frontalna igra, usmerjenost k občinstvu, kar je v gledališču danes rutina, je najverjetneje iznajdba Pine Bausch. To gledališče je bilo na poseben način odprto in mu je vsakič znova uspelo ustvariti osupljivo interakcijo med odrom in avditorijem. Predstave so bile izredno koncentrirane in včasih tudi nenavadno tihe, bile so skrajno osebne in pri tem popolnoma nič domišljave. Nikoli ni šlo za provokacijo samo po sebi, temveč za odkritost in resnico. Občutek si imel, da gre za nekoga, ki preprosto prikazuje, kaj pomeni biti človek. Nič več. A tudi nič manj.
Prevod iz nemščine Maruša Mugerli Lavrenčič
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
