Edward Clug, baletnik
Pri ustvarjanju me vodita sporočilo in kontekst
Pred vami je nov mandat umetniškega direktorja Baleta SNG Maribor. Kakšni so vaši načrti – boste nadaljevali z obstoječo strategijo, ki je zaznamovala vaše desetletno obdobje vodenja baletnega ansambla?
Seveda, tudi v prihodnje nameravam voditi ansambel tako, kot se je v minulem obdobju izkazalo za uspešno. Dogodki se vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, zato težko natančno napovedujem njihov razvoj za dolgo obdobje petih let. Čas mi dopušča le, da se posvetim vsakemu projektu sproti.
Leta 1991 ste bili angažirani kot baletni solist v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, leta 1998 pa se je zgodil vaš veliki koreografski preboj s Tangom. Temu so sledile nove, izjemne koreografije, s katerimi ste se uveljavili v svetu in z njimi predstavili mariborski Balet.
Razumljivo je, da sem se kot koreograf osredotočil na lastno vizijo, ambicije in na ustvarjanje lastnega umetniškega preboja doma ter pozneje tudi v tujini. Vendar brez mariborskega baletnega ansambla, brez mojih kolegov in prijateljev to ne bi bilo izvedljivo. Mariborsko gledališče mi je dalo priložnost za začetek in razvoj moje kariere. Danes ga čutim kot prostor, ki me izziva na drugačen način. V zadnjih letih sem namreč imel možnost sodelovati z drugimi ansambli, kar je nekoliko spremenilo moj odnos do matičnega ansambla. Opažam, da so v mariborskem ansamblu, ki me dobro pozna, pričakovanja večja kot pa v ansamblu, s katerim sodelujem prvič. Z drugimi besedami, najtežje je presenetiti plesalce mojega ansambla, zato vidim poseben izziv v nadaljevanju dela z njimi.
Kakšna je danes prepoznavnost mariborskega Baleta v svetu?
Imamo bistveno boljši položaj kot pred petimi leti, ljudje nas bolje poznajo in cenijo. Imamo sloves ansambla z jasno identiteto in formo. Takšen umetniški status nam omogoča dobro izhodišče za pogajanja, ki so sestavni del gostovanj. Pred desetimi leti ni bilo tako, zato smo morali tedaj veliko vlagati v gostovanja tako finančno kot tudi organizacijsko. Zdaj je ponudb iz tujine občutno več.
Mariborski Balet slovi po sodobnem baletnem slogu prav po zaslugi vaših koreografij, ki jih predstavlja na največjih plesnih festivalih, kot so Jacob's Pillow v Združenih državah Amerike, Dance Open v Sankt Peterburgu in Arts festival v Singapurju. Je tudi to del vaše vizije?
Ves čas sem si intenzivno prizadeval, da bi posodabljali klasične baletne predstave in tako opozarjali nase tudi na področju klasičnega baleta, saj si z izjemnimi solisti to lahko privoščimo. Rezultat tega so nedavne premiere, kot sta denimo klasični balet Don Kihot in neoklasični balet Romeo in Julija Valentine Turcu, ki je čez noč postal uspešnica. Govorimo o klasičnem baletu v sodobni podobi, ki se je izkazal za učinkovito formulo in poraja velik interes ne le za sodobne baletne predstave našega gledališča, ampak tudi za klasične in neoklasične. Gostovanje s takšnimi predstavami sicer za nas predstavlja večji delovni in finančni zalogaj, ki pa smo mu kos; dokaz je gostovanje z baletom Romeo in Julija na Ljubljana Festivalu in na Dubrovniških poletnih igrah. Dogovorjeno imamo tudi gostovanje z baletom Don Kihot sredi oktobra na Finskem. Veseli me, da smo vzpostavili pravo ravnotežje med klasičnim in sodobnim repertoarjem.
Kako klasični in sodobni repertoar združujejo druge večje baletne hiše?
Lahko vam dam konkreten primer: pogosto koreografiram za Stuttgartsko baletno hišo, ki slovi po delih legendarnega koreografa Johna Cranka, sicer ustanovitelja tega ansambla. Stuttgartski balet redko gostuje z drugim delom kot s Crankovim, to je njegova identiteta. Ansambel lahko tako vsako leto gostuje v Hongkongu, Pekingu in Tokiu z istimi predstavami, ker občinstvo želi videti Stuttgartski balet, kar zanj pomeni koreografsko delo Johna Cranka. Tu lahko potegnem vzporednico z mariborskim baletom, ki ga na festivalih želijo videti v mojih koreografijah. Sam se sicer aktivno ukvarjam s promoviranjem klasičnih baletnih predstav, saj te pričajo o vrhunskosti baletnih plesalcev in prinašajo potrditev tako njim kot tudi meni kot umetniškemu direktorju baleta.
Kako se spopadate s težavnim obdobjem gospodarske krize?
Moramo se znajti. Zagovarjam misel »manj denarja, boljše ideje«. Vendar je to misel, ki ne more postati formula za normalno delovanje nekega teatra. V tem obdobju so še posebej dobrodošli festivali. Ko mariborski Balet gostuje od Sankt Peterburga do Ria de Janeira, krijejo celotne stroške organizatorji. Festivali torej omogočajo odlično promocijo slovenske kulture v svetu in nam hkrati nekoliko olajšajo prebijanje skozi krizo.
Pri vodenju ansambla se še vedno srečujete s tragikomičnim položajem statusa baletnega plesalca, ki je bil spremenjen s pokojninsko reformo leta 2001. Ta med drugim določa, da naj bi člani baletnega ansambla plesali na odru do šestdesetega leta ali celo dlje ...
V Sloveniji imamo specifično situacijo in lahko bi našli specifično rešitev zanjo. Ne moremo se primerjati z Nemčijo, Švico, Francijo ali pa z Rusijo, kjer so zakoni bistveno bolj radikalni in baletnim plesalcem določajo prekvalifikacijo po tridesetem, petintridesetem letu. Pri nas se lahko pogovarjamo o takšnem radikalnem zakonu za tiste, ki se danes odločajo za baletni poklic in se imajo nanj čas pripraviti. Za plesalce, ki se zdaj približujejo letom, ki jim onemogočajo kakovostno plesanje, pa smo pripravljeni sprejeti kompromis.
Vam delo umetniškega direktorja in koreografa dopušča čas za nastopanje v baletnih predstavah?
Če odmislim manjšo, pretežno dramsko vlogo v Don Kihotu, sem kot plesalec aktivno vključen samo še v dveh predstavah, to sta Tango in Radio and Juliet, ki sta ostali vse od nastanka koreografsko nespremenjeni. Vsakič ko izvem, da bom ponovno plesal v Tangu, tako kot bom zdaj v Cankarjevem domu, se tega zelo razveselim. To namreč pomeni, da si bom prisiljen vzeti nujen čas za vaje. Ukvarjanje s svojim telesom, ki ga moram spraviti v pravo formo, je dobrodošlo v mojem življenjskem slogu. Ponudi mi namreč nov pristop do ostalega dela.
V smislu nove energije?
Potem ko se človek dopoldne prepoti, se s svežim zagonom loteva ostalih obveznosti. Mislim, da je to zelo zdravo.
Koreografirate za eminentne baletne ansamble, kot so Marijino gledališče, Stuttgartski balet in Züriški balet. Vaš uspeh je velik zgodovinski dosežek v slovenskem baletnem prostoru in menim, da se tega pri nas docela še ne zavedamo.
Mislim, da je to popolnoma normalno. Moram reči, da se tega še sam ne zavedam iz preprostega razloga, ker vsak nov projekt za prestižno baletno hišo, za katero si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom lahko ustvarjal, prinaša dodatno breme. Ko npr. dobim povabilo za nov projekt v letu 2016, imam mešane občutke, saj vem, da bom imel do takrat še veliko projektov za druge baletne hiše. Želim si namreč, da to, kar delam najraje, ne bi postalo nekakšna rutina ali način življenja, ampak da bi ohranjal željo in motivacijo za koreografiranje. To mi na srečo uspeva, verjetno zato, ker se lotevam vsakega projekta sproti in nanj gledam, kot bi bil moj zadnji.
Znano je, da je najtežje odkriti nekaj resnično novega, vendar vam je to uspelo. Prepoznavni ste po unikatnem sodobnem koreografskem jeziku. Kako ga dojemajo v tujini?
Ljudje ne vedo, v kateri predalček bi me dali, ker v mojem slogu ne vidijo konkretnega vpliva obstoječega ali najbolj vplivnih koreografov 20. stoletja. V njem torej vidijo nekaj svojevrstnega, vendar pa sam ne morem trditi, da gre za nekaj novega, ampak bolj za posledico lastnega razvoja v več kot 15 letih. In zakaj sem se sploh začel ukvarjati s koreografijo? Ker sem z najbolj pomembno vlogo v klasičnem baletu, Basilom v Don Kihotu, leta 1996 dosegel svojo mejo kot klasični baletni plesalec. Takrat sem ugotovil, da ne želim v nadaljevanju svoje kariere ohranjati tega, kar sem dosegel – govorim o tehničnem in fizičnem vidiku klasičnega baletnega plesalca. Ta misel o dolgi poti do postaje, ki jo vnaprej poznaš, me je dušila. Tako se mi je porodila želja, da se izražam na način, ki bo izhajal iz mojega načina gibanja.
Nekoliko preseneča, da ste kljub vabilom eminentnih baletnih hiš ustvarjali tudi za sodobne plesne skupine, kot so En Knap Group, Kjara's Dance Project in Bitef Dance Company.
Res je, ampak prepričan sem, da občinstvo pri ogledu teh koreografij ni razmišljalo, ali ima koreograf klasično baletno izobrazbo.
Moram reči, da sem pri teh projektih uporabljal enak koreografski pristop. Sam pri sebi opažam, da mi je delo s sodobnimi plesalci odprlo nove dimenzije in s tem drugačno razumevanje lastnega ustvarjanja.
Vaša sodobna dela sicer slovijo po izjemni hitrosti in natančnosti plesanja, ki so jim kos le vrhunsko izurjeni baletni plesalci. Kaj vse upoštevate pri ustvarjanju nove koreografije?
Pri ustvarjanju seveda izhajam iz znanja, ki ga imajo plesalci, vendar pa se mi zdi najpomembnejše vsebinsko izhodišče projekta. Trenutno pripravljam koreografijo Svatba na glasbo Igorja Stravinskega za Belgijski kraljevi balet, ki bo premierno uprizorjena 3. oktobra. V intervjuju so me vprašali, kako bi opisal svoj koreografski slog. Ob tem vprašanju sem se nekoliko zamislil in odgovoril, da je najbolj pravilno, če ga opišem kot slog Svatbe. Z drugimi besedami, tema mi narekuje način gibanja. Čeprav si prizadevam za virtuoznost plesanja, me pri ustvarjanju vodita sporočilo in kontekst predstave. Skozi to nastaja ples, se rodi in pride do izraza.
Ukvarjanje s svojim telesom, ki ga moram spraviti v pravo formo, je dobrodošlo v mojem življenjskem slogu. Ponudi mi namreč nov pristop do ostalega dela.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013