Z oskarjem nagrajeni italijanski filmski režiser Paolo Sorrentino
»Self made man«
Nasploh so zgradbe okrog Vittoria, kot mu pravijo domačini, ki ga čez dan okupirajo Azijci, ponoči pa afriški migranti, naseljene s prebivalci, ki so tesno povezani z italijanskim filmskim svetom, režiserji (Anna Negri, Cristina Comencini), igralci, pisatelji, scenaristi (Francesco Piccolo) in filmskimi kritiki (Enrico Ghezzi) oziroma, kot jim radi rečejo, z intelektualci italijanskega levega radikalnega šika. Sicer pa je ta največji rimski trg prej podoben kakšnemu večetničnemu pariškemu souku kot rimskemu Rimu. Ali, kot pravi Sorrentino, Piazza Vittorio in Esquilino sploh sta Rim prihodnosti.
Petinštiridesetletni Neapeljčan, naturalizirani Rimljan, pove, da nima veliko za povedati, ne sicer ne v svojih filmih, nemara samo eno ali dve stvari. Boji se, da bi pri svojem delu izgubil navdušenje. »Nagnjen sem k melanholiji, k temu, da bivanje na tem svetu ni najlažja stvar – hkrati pa je to nekaj najlepšega … Ampak vse je vedno povezano z razmerji med močmi. Vedno govorimo samo o tem dvojcu.«
O spominu in odsotnosti
Zakaj? »Te reči so pri meni verjetno že vrojene, malce pa tudi zato, ker nisem nikdar razmišljal o tem, kako je biti mlad, ampak kako je biti star. Moj svet je bil vedno svet odraslih, svet odraslih pa je svet nostalgije, naj kdo reče, kar hoče, to je naša hrana, nostalgija pa ni nikdar daleč od melanholije. Melanholija je prva sestra starosti. Obiskuje preteklost in jo pestuje, s solzami v očeh in blagim nasmehom na obrazu. Včasih.«
Zato je posnel film Mladost. In zato se prvi stavek filma po uvodni pesmi You Got The Love, zapojejo jo The Retrosettes, stavek, ki ga v sanatoriju, kamor ljudje odhajajo po podaljške mladosti, izreče ga Michael Caine, glasi: »Tukaj se ne kadi.«
Sorrentino kadi. Cigare. Iz ozadja je slišati smeh dečka. »Rad sem oče, zato potihem obžalujem, ko vidim, kako otroka rasteta. Pravzaprav ne vem, kako je biti oče odraslim otrokom.« Starša sta mu umrla v prometni nesreči, ko je bil star sedemnajst let. »Nikdar nisem bil odrasel sin, bil sem samo sin otrok.« Tudi zato film Mladost. O spominu in o odsotnosti. O tem, kaj ostane v spominu, kretnjah, ko se življenje približuje koncu. Kaj ostane od očeta. Ne zanika, da so njegovi filmi melanholični. »Bil sem precej melanholičen otrok. V nasprotju s splošnim prepričanjem se občutek melanholije razvije že, ko smo zelo majhni, in žal mi je, da tistega pravega subtilnega sentimenta te velike koprene, ki ji pravimo melanholija, v sebi skorajda ne najdem več. Kot režiser sem si vedno želel narediti film, komedijo, ki bo nasmejala občinstvo, pa mi nekako ne uspe.« Saj mu je, smejemo se tako delom v Neskončni lepoti kot v Mladosti. »Mislite?« Seveda. »Morda pa je to zato, ker ne dovolim, da bi se moji junaki popolnoma prepustili. In potem naredijo nekaj smešnega.«
Ni nekaj podobnega govoril tudi Fellini, s svojimi igralci počel Truffaut, zato Scorsese svojim igralcem nikoli do konca ne pojasni njihove vloge? »Nikdar nisem razmišljal o tem, morda …«
Povedali so mi, da je že sit primerjav s Fellinijem. Zato pa je zanimivo slišati, da najtežje odloži prav Cèlinovo Potovanje na konec noči, »ker vsebuje redko zgoščenost nizkotnosti, ki jih je sposobna človeška narava …« Sorrentino bere. Veliko. Na oko njegova knjižnica šteje več kot dva tisoč primerkov. Obenem je tudi precej uspešen literat, ne enkrat se je znašel med finalisti najprestižnejših italijanskih literarnih nagrad in nekaj jih je celo prejel. Pravi, da ima več od literature kot od filmov. »Pisanje nudi svobodo, lahko napišeš vse, kar ti pride na misel, če imaš v tem smislu kaj povedati, seveda. Prav tako se zdi, da mi urednik dopušča več svobode kot pa na primer producent.« In že sva pri denarju, ker pri pisanju knjige ni velikih finančnih vložkov in je finančno tveganje veliko manjše. Bi lahko po svoji literarni predlogi tudi režiral? »Seveda, in mislim celo, da tega ne bi mogel narediti nihče drug kot jaz sam.«
Maradona mi je pomenil vse
Vrneva se k spominu na starše, k odsotnosti, ki je nenehno prisotna. »Pravzaprav zdaj lahko rečem, da sem že več kot polovico svojega življenja preživel brez njih kot z njimi. Kar seveda ničesar ne spremeni. Praznina, ki jo polnim, kakor vem in znam. Propadli projekt … Mama je imel poseben smisel za humor, takšen bliskovit, ki se odvije v kuhinji, ko kaj pade ali je navdušenje veliko in je žongliranje z jajci in pomarančami edini pravi odsev trenutka, kako močna je vez v radosti med otrokom in roditeljem. Med učenjem o svetu in opazovanjem ljudi in njihovega obnašanja nas je skozi anekdote, ali pa kar sredi dogajanja samega, naučila, da je na vse, kar se dogaja okrog nas, treba gledati z zmerno dozo humorja.« Starša sta bila stroga, a samo ko je šlo za bistvene stvari pri vzgoji nemirnega in radovednega fanta: »Vedela sta, da sem ob četrtkih, ko je imel nogometni klub Napoli trening na prostem, šprical pouk, a sta tiho privolila v to.«
Nogomet ostaja njegova strast. Tako kot Maradona. Zato je ikoni svojega odraščanja namenil eno od vlog v najnovejšem filmu. Argentinski igralec Roly Serrano, večinoma s kisikovo masko na obrazu in sončnimi očali, je tako izrazito podoben Maradoni, da so se med julijskim ogledom filma v rimskem kinematografu Intrastevere, kjer sem prvič videla film, med projekcijo glasno spraševali: »Je on? Pa je res on? Je, poglej, kako brca, seveda, seveda je on!«
Sorrentino je vedel, da se je legendarni nogometaš odvajal od odvisnosti v slovitem zdraviliškem centru Chenot Spa v Meranu, zato si je tudi želel snemati prav tam. Potem pa se je vseeno odločil za luksuzna Waldhaus Flims Mountain resort & Spa v Flimsu in davoški Schatzalp Hotel, oba v kantonu Graubünden v jugovzhodnem delu Švice, ki sta nam znana tudi iz del katerega od literarnih klasikov. »Maradona mi je v času odraščanja pomenil vse, bil je prva stvar, na katero sem pomislil, ko sem se zbudil, in zadnja, preden sem zaspal. In tudi bomboni Rossana, čarovnija kreme iz zmletih mandljev, lešnikov, mleka, trdi zunaj, mehki znotraj, ki smo se jih vedno razveselili tudi otroci tostran meje. Prav rdeč šelesteč papirček, s katerim Michael Caine ustvarja simfonično skladbo, je bila moja prva leča kamere: rdeč papir sem si postavil pred oči in svet sem videl drugače,« pravi Sorrentino.
Nadzoroval je moč močnih
V Mladosti režira tri igralske mojstre, Jane Fonda, Michaela Caina in Harveyja Keitla. »Z nobenim nisem imel težav. Profesionalci do zadnje minute snemalnega dne. Tudi ekscentrični. Caine, na primer, je še pred snemanjem s kronometrom zabeležil, koliko časa potrebuje, da prepešači pot od svoje hotelske sobe so snemalnega seta. Pri njem je vse izredno lahkotno, duhovito, ves čas. Ni pozabil ali zamešal besede svojega teksta. Pri dvainosemdesetih letih. Keitel je človek metode in ritualov, rad posluša glasbo med snemanjem, se vedno poslužuje istih gest, ponavlja, vadi … Skoraj obsesivno. Jane Fonda ima talent, težko primerljiv s katerokoli igralko svoje generacije. Vžge se v trenutku, odigra, ugasne. In znova.«
Paolo Sorrentino še vedno prisega na Tonyja Servilla, ki ga je angažiral v skoraj vseh svojih filmih, in Seana Penna (This Must Be The Place), seveda. »Slišal sem govorice, češ da je Penn težaven, čisto po človeški plati, pa se je izkazalo, da še kako dobro razume tegobe tistega, ki sedi za kamero, zato se mi je popolnoma prepustil. Pred snemanjem je navadno za uro izginil v masko in se vrnil kot drug človek, dobesedno. Za vso to rdečo šminko, pudrom, lasuljo, spremenjenim glasom, spremenjeno hojo, ki ji je sam rekel »hoja bogatih, ki jih je sram, da so bogati«, je bil pred mano eden največjih igralcev vseh časov. In nekaj podobnega lahko rečem za Servilla, ki je bil tako kredibilen Andreotti, da se je ekipa na setu začela popolnoma drugače obnašati do njega, kot da jim je nehote vsiljeval svojo voljo in način, kako naj se obnašajo, kar je, kot so povedali Andreottijevi nekdanji sodelavci, čisto zares bilo nekaj zelo andreottijevskega, ne da bi se tega tudi sam izrazito zavedal. Moč močnih, pravim temu sam.«
Nujna soočenja z resničnostjo
Kako pa je z njim, med snemanjem, pred njim, je tudi tako ležeren, kot se zdi zdaj, med pogovorom? »Težko, hočem reči, sem obsesiven, natančen, veliko pišem, tudi po tistem, ko je scenarij že dovršen, zapisujem si občutke protagonistov, razmišljam, neštetokrat fotografiram morebitne lokacije v vseh delih dneva, preverjam svetlobo …« In tudi on med pisanjem posluša glasbo? »Seveda. In to je navadno glasba, ki jo pozneje uporabim tudi v filmu. Naloga režiserja je videti in slišati.« Pove, da njegovi junaki, kot je že kdo pomislil, niso projekcija njega samega, to so mu večkrat omenili prav v povezavi z Jepom Gambardello, novinarjem iz Neskončne lepote, ki pravi, da ljudje preveč verjamejo v moč resnice, ko pa bi morali precej več vere polagati v moč hipokrizije. »Ona je naš svet danes.«
Zanimivo, ironija pri Sorrentinu je vedno tudi samonanašalna. Tako pri novinarju Jepu kot pri režiserju, ki ga v Mladosti igra Keitel (v nekem trenutku mu igralka reče, da mora biti hudo, če mu v vsem tem času nihče še ni rekel, da so njegovi filmi popolnoma zanič). »Seveda, saj vendar ne mislite, da mi tega doma ne vržejo v obraz?! Brez takšnih soočenj z resničnostjo ne bi bil to, kar sem. In če mi tega prva ne pove moja žena, potem mi kmalu kaj podobnega reče Tony Servillo, moj starejši brat.«
Film Mladost je Sorrentino, ki ga v Rimu vedno kličejo po priimku, doma, v Neaplju, pa vedno Paolo, posvetil italijanskemu filmskemu režiserju, Francescu Rosiju. »Prav on je zaslužen za dialog med Michaelom in Harveyjem, v katerem se sprašujeta o mladostni simpatiji in komu od njiju je pri njej uspelo, komu pa ne. Slišal sem prav ta dialog med njim in njegovim prijateljem iz mladosti ob neki sproščeni priložnosti. V resnici sta že pozabila, ali se je enemu ali drugemu uspelo približati lepotici, oba pa sta se ob tem spomnila ljubosumja, ki še traja.« In to je eden bolj simpatičnih trenutkov Mladosti.
Kako ujeti gledalce
Bi lahko, zdaj ko si lahko že privošči tudi kakšen spodrsljaj, se nasloni na eksperiment, razkril skrivnost, kako je sam pri sebi doumel, s čim in kako gledalce loviti na svojo stran? »No, prav. Reciva, da je treba pripraviti spodoben začetek filma, lep. Na začetku naj ima v filmu besedo samo lepota. Potem jo bodo gledalci v njem iskali in pričakovali vse do konca in tako ne bodo zapustili sedežev (smeh).« V čem je pri njem v času ustvarjanja največ razlik med pisateljem in režiserjem? »Osnovna razlika, ki narekuje vse ostalo, je čas: knjigo lahko napišem v mesecu dni, dvajsetih dneh. Pri filmu pa najmanj štiri mesece pokurim za iskanje idealnih lokacij, za avdicije …«
Sorrentino režiserske kariere ni začel po ustaljeni poti, kot pomočnik režije, avtor kratkih filmov ali dokumentarcev. Začel jo je, pravi, kot gledalec. »Zdelo se mi je, čeprav sem bil povprečen študent ekonomije, da za začetek delo pri filmu od mene ne bi zahtevalo nič drugega kot ambiciozen diletantizem. Zdelo se mi je, da vsaj na začetku ne bom potreboval veliko tehničnega znanja, da se ga bom lahko priučil sproti. Zdelo se mi je, skratka, da je film nekakšno pribežališče za diletante, in to sem si vzel za izziv.« Bi lahko potemtakem popisal, kako je bilo na snemanju njegovega prvenca Un uomo in più? Je bilo tako, kot je bil predvideval? »Pri prvem filmu režiser najbolj celovito uporabi svojo intuicijo, čeprav moram priznati, da je producent hotel, da najprej posnamem nekaj v kratkem formatu, da se pobliže spoznam s kamero. To sem tudi storil. Ampak posneti celovečerec je nekaj popolnoma drugega. Največjo težavo sem videl prav v dolžini trajanja snemanja. Zdelo se mi je namreč nemogoče, da bi lahko šest ali osem tednov delal na setu, ne da bi pri tem izgubil vizijo, jasnost, kaj sploh hočem narediti. Truffaut je govoril, da mora režiser imeti vse in zbrano v glavi ves čas dela. Zato mislim, da sem med snemanjem prvega filma treniral prav slednje. In raje imam krajša kot daljša snemanja. Rad bi čim več časa posvetil književnosti.«
Med pisanjem vidi podobe
Pri njem je literatura vedno na prvem mestu. Zato na vprašanje, kateri del ustvarjalnega procesa snemanja filma ga najbolj kreativno vznemirja, izstreli: »Pisanje scenarija, seveda.« Ker mu ponuja samoto in je prikladno za njegovo vrsto lenobe. »Pisanje nima omejitev, vse lahko sproti spreminjaš, brišeš, popravljaš, je nekaj nematerialnega v resnici, ker slediš misli in magiji, ki se napaja iz domišljije. Restrikcijam tako ne morem uiti, če ne prej, se pojavijo med snemanjem samim. In k filmu sem, tega ne gre pozabiti, prišel prek scenaristike.
Gledalec z izjemno domišljijo, a obenem dokaj analitično pametjo lahko postane soliden scenarist.« Kaj pa talent? »Talent, talent, talent … Seveda, karkoli naj bi že to bilo.« Med pisanjem že vidi podobe, kadre, postavitve kamere? »O, ja, največkrat. Zanimivo, kako režiser počne stvari, ki jih sicer počno drugi umetniki, izbere in režira igralce, ampak to počno tudi gledališki režiserji, izbere glasbo za film, ampak to je delo DJ-jev, edina stvar, ki jo počne samo on, je, da še pred začetkom snemanja v glavi vidi podobe, sekvence, njihov ritem …«
Zato nikoli ne improvizira, kar je skoraj nemogoče verjeti. Neskončna lepota deluje kot ena sama veličastna improvizacija. »To se vam zdi zato, ker je življenje ena sama improvizacija in življenje Jepa je takšno. Ampak sicer vse pripravim. Ker ne znam risati, nekaj načečkam in temu potem rečem storyboard, v resnici pa samo razdelim scenarij na dele, zato ker se včasih zgodi, da te lokacije nagovorijo močneje, kot si mislil, in takrat se mora scenarij prilagoditi. Prilagoditi se morajo situacije. Storyboard mi ne pomaga pri tem, da me spomni, kdaj uporabiti prvi plan, ampak da me opozori, da moram biti še bolj pozoren na akcijo po tistem, ko sem izbral, kje jo bom posnel.«
Obseden s smrtjo
Sicer pa se mu ne zdi greh priznati, da kot režiser nekaterih igralcev ne obožuje pretirano. »To ima vedno kaj opraviti z njihovimi značaji, nečimrnostjo, narcisizmom, nagnjenjem, da igrajo tudi sicer, v življenju. Vem, generaliziram. Servillo tega nima. Zato tudi izbiram igralce, ki so mi značajsko blizu ali celo podobni. Naučil sem se, da igralce izbiram na osnovi simpatij in inteligence, ki jo premorejo, na skrivaj prej opazujem, kako živijo, kako razmišljajo, kako so na tem svetu. Če jih čutim res zelo blizu, jim sploh ni treba na avdicijo.«
Nedaleč stran od njegovega doma je kar nekaj kinematografov. »Zelo redko zaidem v kino. Zgodi se, da vselej ko se odpravim tja, na poti naletim na kaj bolj zanimivega. Če ne drugega, zavijem v knjigarno in pozabim na čas. Opažam tudi, da se vse bolj vračam k filmom, ki sem jih imel rad v preteklosti.«
Pri pisanju scenarijev težko sodeluje s komerkoli drugim, razen s pisateljem Umbertom Contarellom. »Kmalu po tistem, ko se nama izkristalizira glavni lik in osrednja pripovedna nit, se nekajkrat na teden dobivava na dolgih kosilih, kjer se načeloma veliko govori in malo je.« Na splošno je to nekakšen modus operandi pisanja scenarija tudi pri Morettiju in Garroneju in marsikom. »Takšna kosila se zavlečejo do petih, šestih popoldan in lahko bi jih mirno imenovali delovna kosila, po katerih človek ostane lačen. Pogosto se oddaljimo od teme, se hecamo, opravljamo, pripovedujemo prigode iz družinskih življenj, in se nato spet vrnemo k delu. S Contarellom se potem običajno dogovoriva, kdo bo prvi začel pisati, in si osnutke podajava po elektronski pošti, nadgrajujeva, dopisujeva – in tako nastane tekst za scenarij.« V enem od nedavnih intervjujev je povedal, da bo prihodnji film tematiziral prihodnost. Lepota, Mladost, Prihodnost – zdi se smiselno. »Z leti postajam vse bolj obseden s starostjo in smrtjo. Zvečer z rokama, prekrižanima pod glavo, na kavču ždim in preračunavam, koliko let sem že odživel in koliko mi jih ostane. To je ta prihodnost, ki že odteka. Ali je že sedanjost?«
Ampak ko človek razmišlja o prihodnosti in tem, kaj nas vse čaka, je v veliko pomoč dekadenca, kajne. Zato, podobno kot Fellini, tudi Sorrentino svoje srce namaka v dekadentnost Rima, ki je po nekaj tisočletjih še vedno živa in polnokrvna. »Seveda, zato tudi živim tukaj. Obenem pa je to naša zapuščina, to sladko življenje.«
Ko rock zvezda lovi naciste
Pred Neskončno lepoto – predvsem s prav tako veliko uspešnico, filmom Il Divo (Mogočnež) – se ni zdelo tako. Film je v letu 2008 imel tekmeca v Gomori in še danes ni jasno, kdo je zmagal v tej bitki. Ko je Sorrentino s filmom posegel neposredno v polje politike, ga je spoznalo tudi širše italijansko občinstvo, navajeno na melodramatične ljubezenske ali policijske serije, ki jih predvajajo na italijanskih TV-mrežah, kajti italijanski gledalec je predvsem televizijski gledalec. Toda kdo ne bi drl v kinematograf gledat »mogočno« življenje »večnega premierja«, »ministra za vse«, to malo sfingo, ki vleče noge se za seboj – Giulia Andreottija? Zanj je v Cannesu prejel nagrado žirije in resnično je z Mogočnežem pričaral to fascinantno fresko družbe, kjer so grehi politikov dobro znani in pogosto vsem na očeh, a velja molk, tiha privolitev v konsenz brez možnosti nagrade. Na vprašanje, kako je dobil tako natančne informacije o poteku Andreottijevega dneva, od jutra do večera, pove, da se je še pred začetkom pisanja scenarija nekajkrat dobil z njim. »Ni mi bilo všeč vse, kar je govoril, nekako sem predvideval, da je bil z besedami spreten krojač, ki je marsikaj zamolčal. Zato sem naredil po svoje (smeh).«
Tistega leta je canski žiriji predsedoval Sean Penn in Sorrentino ga je prepričal v skupni projekt z naslovom This Must Be The Place, ki je zagotovo ena bolj nenavadnih pripovedi o holokavstu in kjer vidimo Penna, kakršnega še nismo videli: v njem igra postarano rock zvezdo v lovu za nacistom, ki je ponižal njegovega očeta, ko je bil ta med drugo svetovno vojno zaprt v koncentracijskem taborišču. Vse skupaj na trenutke deluje precej bizarno. Ampak režiser pojasni, da se je trudil zgodbo zastaviti večplastno: »Bistveno se mi zdi, da sem dobro začrtal obrise značaja glavnega junaka, ki se znajde na ozadju posledic holokavsta, seveda o njem razmišlja skozi oči sodobnega človeka, ki ga, če ima srečo, bolj žene razumevanje kot maščevanje.« In kako je prišlo do sodelovanja? »Zelo preprosto. Srečali smo se v zaodrju pred koncertom v Torinu. Ni takoj privolil. Morda zato, ker je tudi sam režiser.«
Tako kot Mogočnež in Neskončna lepota, je tudi Mladost film o stanju stvari med junaki, v odsotnosti kakršnekoli trdnejše naracije, in spet (sicer drugače, kot v pitoresknem okolju Rima) je fotografija filma kot niz čudovitih modernih tabelnih slik, ki se prelivajo druga v drugo. Lepota Alp ob jutrih, gola lepotica v mirni vodi bazena in starca, ki jo požirata z očmi, imenitni Paul Dano, ki kot igralec v imenu lepote zavrača interpretacijo Hitlerja v filmu … ker hoče igrati nekaj lepega.
Med mladostjo in starostjo ni meje
Mladi papež, serija, ki jo režiser trenutno ustvarja z v belini svetlečim se Judom Lawom, je spet nekaj nepričakovanega. Kar samo pomeni, da je Sorrentino ves čas »na delu«, doma in čez lužo, kjer v zadnjih tednih promovira Mladost. »Takšnega papeža še nismo imeli, ne tako mladega ne tako mislečega,« pove, ko vprašam, katero vatikansko strujo bo Mladi papež zastopal? Napredno, torej? »O, ne, ne ne, daleč od tega, ne iščite podobnosti ne s sedanjostjo ne z vatikansko preteklostjo,« ostane skrivnosten. Jude Law je zanimiv izbor, za gledalce in blagajne gotovo ugoden. »Se strinjam, rad imam igralce, ki so tudi dobri gledališki igralci, in Jude je obenem še, kako se temu reče – svečan? Svečanost je nekaj, kar med živečimi igralci režiserji redko srečamo. Brezmadežnost. Nanjo lahko nato prilepiš marsikaj.«
Sorrentino ni Garrone. Medtem ko je slednji sin uglednega gledališkega kritika, ki je obiskoval umetniške gimnazije in študiral pri najboljših, je Sorrentino »self made man«. Nista ravno prijatelja, če se temu lahko tako reče. Ampak skupna nostalgija iz otroštva naredi svoje; ko pove, da so bili tudi njegovi najljubši filmi tisti z Budom Spencerjem in Terrenceom Hillom, dobi še eno točko več.
»Ti filmi, kdo bo rekel – dvomljive kakovosti, so mi v tistem času posredovali emocije, smer, kako biti fant, kako odgnati zlobneže iz naše ulice, fante, ki so nam nagajali, kaj je situacijska komika, kaj je humor, kako ga razumeti in uporabiti v življenju, ko gre vse narobe …« Mar je v scenarij Mladosti tudi zato umestil pogovor med ostarelim komponistom, ki noče ugoditi angleški kraljici, in odsluženim režiserjem (kjer drugi prvemu očita, češ, ti praviš, da čustvom pripisujejo preveč pomena … Kakšna neumnost! Zapravil sem najboljša leta svojega življenja. Čustva so vse, kar imamo.)? »Najverjetneje,« Sorrentino pove predse, »ampak verjetno je tako z vsem, kar najprej imamo in potem izgubimo. Vidim smisel v tem, da ni dobro delati zelo jasnih mejnikov med starostjo in mladostjo, treba je biti pozoren samo na človeka, ne glede na to, kako imenujemo posamezne etape življenja. Nič lažje ni, če ga razdelimo na dvoje. Zato je film Mladost film o mladosti, starosti, predvsem pa o ljubezni in prijateljstvu, ljubezni do filma in glasbe.«
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015