Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
Sodobne oblike Shakespearja
Vsi se lahko strinjamo, da je Shakespeare eden največjih, če ne največji ustvarjalec. Pa vseeno, kaj je tisto, kar ga po vašem mnenju dela večjega od ostalih, posebnega, enkratnega?
Kompleksnost njegovih del, zaradi katere tudi sodobnost razbiramo kot scenosled njegovih veličastnih dram, naše sodobnike pa glede na njihove karakterne lastnosti kot ponorele Leare, oblastiželjne Macbethe, nesrečne Romee in Julije, katerih združitev je nemogoča zaradi socialnih, etničnih, verskih okoliščin …
Mimogrede, se vam ne zdi pomenljivo, da slavimo obletnico njegove smrti, ne rojstva. Mogoče to kaj pove o nas samih?
Predvsem Britanci z različnimi prireditvami vsako leto obeležujejo Shakespearov rojstni dan, krščen je bil 26. aprila 1564. Štiristota obletnica smrti, umrl je 23. aprila 1616, pa je deležna globalnega obeleževanja, ponekod skupaj s spominom na Cervantesa, ki je umrl na isti dan.
Obeleževanje njune smrti se mi ne zdi morbidno, saj se spomnimo na dan, ko je umetnik sicer nehal obstajati kot fizično bitje, vendar pa smrt ne pomeni umetnikovega konca, saj je njegovo neponovljivo delo močno živo kot sopotnik naše sodobnosti. To velja tako za Shakespearja kot za Cervantesa.
400 let je gotovo razlog za praznovanje. Mojstra bodo slavili po celem svetu, v Bruslju so tik pred premiero Romea in Julije, v Singapurju pripravljajo tragedijo Macbeth, celoletno dogajanje v britanskem Stratfordu bo posvečeno Shakespearju, Globe Theatre z njegovimi deli gostuje po vsem svetu ... Tudi pri nas bo slavnostno, saj nas čaka kup »shakespearijanskih« dogodkov. Zanimivo je, da bo največja produkcija opera, ne pa klasična gledališka uprizoritev katere od njegovih klasik. Medklic: Iliada se je izkazala kot odličen projekt, Macbeth v režiji Janeza Pipana leta 1997 in Vihar v režiji Vita Tauferja leta 2008 sta zadnji domači koprodukciji Shakespearja, uprizorjeni v Gallusovi dvorani?
Drži. Prva velika domača gledališka produkcija se je na Gallusovem odru zgodila leta 1986, ko je Cankarjev dom produciral Krst pod Triglavom v režiji Dragana Živadinova, pri čemer sta pomembno vlogo pri tem revolucionarnem početju imela tudi Mitja Rotovnik kot generalni direktor in Goran Schmidt kot vodja gledališkega in filmskega programa. Potem pa se je začelo obdobje velikih gledaliških koprodukcij. Cankarjev dom je doslej v Gallusovi dvorani v sodelovanju z različnimi slovenskimi gledališči koproduciral pet gledaliških predstav in več oper. Zanimivo je, da so bile prve tri po Shakespearjevi dramski predlogi; prva se je zgodila daljnega leta 1992, ko je Dušan Jovanović režiral Kralja Leara, sledila sta Macbeth v Pipanovi režiji in Vihar v Tauferjevi, potem pa se je »shakespearovanje« na našem odru končalo, saj se je Eduard Miler leta 2012 odločil za Brechta in Ustavljivi vzpon Artura Uia, Lorenci pa lani za Homerjevo Iliado. Poleg producentov in umetniških vodij posameznih gledališč so pri izbiri dram za uprizarjanje v Gallusovi dvorani veliko vlogo vedno odigrali tudi režiserji, saj so koproducenti vselej upoštevali njihove želje in vizije. Zanimivo je, da so se prvi trije režiserji, ki so bili povabljeni h koprodukcijskemu sodelovanju, Jovanović, Pipan in Taufer, odločili prav za Shakespearja, kar pa ne čudi, saj je veličina njegovega dela primerna za velik format Gallusovega odra, čeprav ga lahko zelo učinkovito uprizarjamo tudi v intimnih prostorih.
Sicer pa si Cankarjev dom prizadeva, da bi v Gallusovi dvorani bienalno koproduciral dramo, ki se izmenjuje z opero, tako da je leto 2016 pripadlo operi, izbira opere pa se je zgodila kot konsenz obeh koproducentov.
Še beseda o programu, ki nas čaka. Precej žanrsko različen, tudi nekonvencionalen. Po kakšnem ključu ste ga ustvarjali, katero je bilo osnovno vodilo?
Izhodišče je bila operna koprodukcija Otello, ki smo jo želeli postaviti v kontekst oziroma širši okvir. V tem smislu je pomemben tudi sklop sedmih predavanj dr. Svetlane Slapšak, ki ga je naslovila Razkrinkani patriarhat in je po zasnovi sodeč izviren razmislek o Othellu. Zanimale so nas tudi sledi, ki jih Shakespeare pušča na slovenskih tleh, v tem smislu sta pomembni razstavi Hamlet na Slovenskem (avtorica Mojca Jan Zoran) in razstava Brezčasna Ofelija, ki jo bomo odprli 13. aprila, kurator Vasja Nagy pa zasleduje motiv Ofelije v sodobni slovenski fotografiji. Simon Popek je pripravil zanimiv festival Shakespeare na filmu, s katerim začnemo 23. februarja, njegov izbor pa sega od klasike do sodobnosti. Predvsem nas je zanimalo, kako Shakespeare odzvanja v različnih medijih umetnosti kot tudi v različnih časovnih, geografskih in seveda družbenih kontekstih.
Sodeč po gostujočih projektih je Shakespeare zelo hvaležen »material« ne zgolj za interpretacijo, pač pa tudi za ustvarjanje novih, z njegovimi deli inspiriranih projektov. Kar ne nazadnje tudi govori o vznemirljivosti in kakovosti.
Res je. Navdihoval bo tudi slovenske umetnike. Andreja Rozmana - Rozo, ki se bo predstavil s Šekijevo šunkico ali Hamletom po slovensko, Primož Vitez in Mitja Vrhovnik Smrekar pripravljata Shakesonete, v katerih bodo nastopili skupina Bossa de novo, Boris Cavazza in Urška Taufer, Jaka Andrej Vojevec bo režiral predstavo Hamlet pa pol, ki nas bo povedla v zakulisje slovenskega gledališča, Hamleta se bo novembra, ko bo naš festival Shakespeare za vedno že formalno končan, v novi predstavi Samo Hamlet lotil tudi Matjaž Farič. Zgodilo se bo še marsikaj vznemirljivega, 8. marca tudi nastop izjemnih britanskih igralcev, ki igrajo med drugim tudi v Kraljevem narodnem gledališču (Royal National Theatre); Julian Rhind Tutt, Jonathan Slinger in Danny Sapari pripravljajo poseben nastop Shakespeare v prevodu kot enkratni dogodek samo za naš festival.
Vaši favoriti festivala?
Favoriti so vsi, največja producentska zalogaja pa zagotovo operna koprodukcija Verdijevega Otella v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana, ki bo premierno uprizorjena 21. januarja, umetniki pa že vadijo pod dirigentskim vodstvom Jaroslava Kyzlinka in režiserja Manfreda Schweigkoflerja, ki pri naših ustvarjalcih velja za človeka, s katerim je vedno prava radost sodelovati, tako da je razpoloženje na vajah izvrstno. Neznansko pa se veselim tudi gostovanja Macbetha, ki v režiji Bretta Baileyja prihaja k nam 23. februarja iz Južnoafriške republike. Predstava po Verdijevi operni predlogi je čudovita, izjemno doživetje, ki je evropsko občinstvo navdušilo v Londonu in drugih evropskih prestolnicah, in sicer Macbeth iz osrčja Afrike, kjer se zgodba dogaja, česar ne doživimo prav pogosto, dokazuje pa, da Shakespeare lahko izvrstno korespondira z različnimi kulturami.
Nehvaležno vprašanje, a vseeno: ali obstaja slovenski avtor, ki zajema z isto kakovostno žlico kot Shakespeare?
Težko je kogarkoli primerjati ravno s Shakespearjem. Na različnih področjih umetnosti imamo Slovenci tudi med sodobniki kar nekaj avtoric in avtorjev s pomembnih evropskim dometom, verjetno pa potrebujemo časovno distanco, ki v umetnosti pogosto šele post festum pokaže pravi domet. V umetnosti je namreč zelo zanimivo, saj včasih prihaja tudi ponovnega odkrivanja že pozabljenih umetnin, ki se za pomembne izkažejo šele po daljšem obdobju od nastanka, medtem ko blišč marsikaterega dela, ki v času nastanka igra pomembno vlogo v umetnosti in družbi nasploh, po časovni distanci tudi za vselej zbledi.
Sofoklej, Shakespeare, Beckett. Trije različni ustvarjalni velikani, tri različna zgodovinska obdobja, tri obdobja človeškega razvoja ... Tako različni, pa mogoče ravno zato: v kakšnem vrstnem redu so na vašem osebnem spisku priljubljenosti. Zakaj?
Antika mi je zelo blizu, vendar Evripid bolj od Sofokleja. Morda zato, ker sem se kot komparativistka in germanistka veliko ukvarjala z Medejo kot žensko, ki se osvobodi spon patriarhata. Pozneje sem diplomirala z nalogo, ki se je ukvarjala z motivom Medeje v dramah Heinerja Müllerja. Shakespeare in njegove sodobne izpeljave, tudi na filmu in ne le v gledališču, so mi vselej v navdih. Morda mi je najbolj tuj Beckett, sicer genialen avtor, vendar pa zelo uspelih predstav po njegovih predlogah v resnici nisem videla prav dosti. Morda je šlo le za nesrečno naključje.
Nazaj k Shakespearju: pesnik ali dramatik, kateri vam je bližje?
Čeprav so Shakespearjevi soneti vsekakor vrhunska in sofisticirana poezija, mi je bliže kot dramatik, saj sem človek gledališča, drame pa že implicirajo tudi neskončno paleto možnosti gledaliških uprizoritev. Blizu so mi tudi sodobne interpretacije Shakespearja, denimo Stroj Hamlet Heinerja Müllerja iz leta 1977, ki je kratko, vendar mogočno besedilo, za katerega se zdi, da prav vsak stavek v njem obeta gledališko uprizoritev zase. Besedilo vsebuje tudi prečudovit Ofelijin monolog, ki si ga rada recitiram v izvirniku, saj tako fenomenalno zveni; ženska, ki je reka ni vzdržala, ženska na vrvi, ženska s prerezanimi žilami utripalnicami, ženska, oblečena v svojo kri, na njenih ustnicah sneg …
Najljubše tri drame?
Macbeth, Romeo in Julija, Sen kresne noči.
Kaj bi bilo drugače, če ga ne bi bilo?
Umanjkala bi čudovita, neverjetno konsistentna matrica, ki nam pomaga razumeti in razbrati kaotičnost življenja in sveta. Hkrati pa opozarja na nespremenljivost naših najglobljih in usodnih nagibov.
Še za konec. Prvi in zadnji citat, ki vam pade na pamet, ko vam kdo omeni ali se spomnite na mojstra?
»Nekaj gnilega je v deželi Danski.«
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016