Ludwig Hartinger, častni gost festivala Vilenica
Tihotapec besed z ostrino jezika
Foto: Jože Suhadolnik
18. 09. 2013
V okviru letošnjega 28. mednarodnega literarnega festivala Vilenica prvič v zgodovini vileniških srečanj podeljujejo naslov častnega gosta festivala, ki ga poleg slovenskega pisatelja Borisa Pahorja prejme dolgoletni vileniški sopotnik, pesnik, esejist, publicist, prevajalec, urednik, literarni posrednik in nezamenljivi »tihotapec besed« Ludwig Hartinger (1952), za katerega je žirija Vilenice v utemeljitvi zapisala: »Že od prvega dne mednarodne srednjeevropske nagrade na začetku septembra 1986 pa do današnjega dne ni bilo v teh letih festivala Vilenica, na katerem ne bi sodeloval. Od prvega dne sta bili in sta še njegova kozmopolitska razgledanost v sodobni svetovni književnosti in še posebej zavezanost srednjeevropskim kulturam vileniški žiriji v neprecenljivo pomoč.«
Hartingerjevo zanimanje za slovenščino so pravzaprav kljub geografskemu sosedstvu matične Avstrije in Slovenije najprej vzbudili verzi Srečka Kosovela »razpokan bodeš hrepenel«, na katere je v Parizu, kjer je nekaj časa živel, slučajno naletel v francoskem prevodu. Slovenska beseda »tolmun«, ki v nemščini na ta način ne obstaja, pa je njegovo ljubezen do slovenskega jezika dokončno ustoličila, ker ga je, kot pravi, vrnila v spominsko pokrajino njegovega otroštva ob Kamnitem morju v Avstriji.
»Eremitski svetovljan in neutrudni kraški vandrovec s šalom in torbo, je velik občudovalec vetra, tišine in samote, v katero se rad zateče iz vrveža mestnega okolja in profesionalnih preokupacij.«
Kljub številnim dejavnostim, kot so pisanje esejev, prevajanje, izdajanje knjižne zbirke RanitzDrucke, uredniško delo pri založbi Otto-Müller-Verlag in sourejanje literarne revije Literatur und Kritik, pa je Ludwig Hartinger v vseh teh letih ostal zvesti občudovalec Kosovelove poezije in eden njegovih najbolj poglobljenih raziskovalcev. S Kosovelovo literarno in osebno zapuščino se je ukvarjal tako kot prevajalec, pripravil je izbor in prevod njegovih pesmi v nemščini z naslovom Mein Gedicht ist Karst (Moja pesem je Kras, 1994), kakor tudi kot urednik. Skupaj z Alešem Bergerjem je uredil monografijo Ikarjev sen (2004) ob stoletnici Kosovelovega rojstva, pozneje pa še njegova Izbrana pisma (2006) in Izbrano prozo (2008).
Ne nazadnje s Kosovelom korespondira tudi v svojem lastnem pesniškem ustvarjanju, v pesniškem dnevniku Ostrina bilk (2006), zbirki, ki jo je napisal v slovenščini, zanj edinem možnem jeziku teh poetičnih utrinkov. Gre za impresije pesniških pohajkovanj po realnih in miselnih pokrajinah, ki se po eni strani medbesedilno spogledujejo s slovensko pesniško dediščino, po drugi strani pa presegajo meje prostora, časa in jezika, s tem pa tudi rušijo ograde neubesedljivega. Avtor razpira pogled na bogastvo slovenščine in se v domiselnih »ludvigizmih« poigrava z neskončnimi možnostmi besedovanja, s katerimi pogumno odpira vrata novih razsežnosti uporabe jezika, kot si jih upa le malokateri materni govorec.
»Pokrajina, obraz in podoba, to so trije prostori, v katere se potapljam, potopim se v zven besed in izginem, toda ne izgubim se. Vgubim se,« pravi avtor v intervjuju z Nelo Malečkar. Eremitski svetovljan in neutrudni kraški vandrovec s šalom in torbo, ki ga občutek za prvobitnost narave in za preproste reči veže tudi na kitajsko slikarstvo in poezijo, je velik občudovalec vetra, tišine in samote, v katero se rad zateče iz vrveža mestnega okolja in profesionalnih preokupacij.
Kot literarni posrednik je leta 2004 prejel priznanje Srednjeevropske pobude (CEI) in Pretnarjevo nagrado s častnim naslovom ambasador slovenske književnosti in jezika. Neuradnemu vileniškemu priznanju »vileniška solza«, ki jo je kot prvi in edini dobitnik pred leti prejel tako rekoč »za trpežnost vsled nepredvidljivi kraški pokrajini«, se letos pridružuje še omenjeni naziv častnega gosta festivala.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
