V spomin Aleša Debeljaka
Vselej si
S to mogočno, temno, melanholično pesmijo je Aleš Debeljak uvedel objavo pesmi in proze Boštjana Seliškarja v reviji Problemi-Literatura davnega leta 1983. Usoda nadarjenega Seliškarja, čigar življenjska pot se je tragično zaključila pri rosnih 21 letih, je Aleša spremljala vse življenje, bila je Alešev Saturn, srhljiva senca dvojnika, točka nenehnega povratka. Obstaja vrsta pesmi, v katerih se Aleš navezuje ali izrecno tematizira prezgodnjo smrt prijatelja, recimo pesem »Živi in mrtvi« iz zbirke Tihotapci (2009). Tam prebiram naslednje verze: »Možno, da nič / ni strašno. Važno je, da želja traja in traja trmoglavo«, in zdi se, da oznaka zanosna, borbena vztrajnost pove kar precej o osebi Aleša Debeljaka, kot sem ga poznal.
V mojih očeh je Aleš živel veliko vzporednih, med seboj bolj ali manj prepletenih zgodb in v vseh je bil vrhunski, izjemen, nenehno na barikadah in temu primerno obenem ljubljen in tudi ne. Najprej zgodbo vrhunskega športnika judoista, jugoslovanskega podprvaka, ki je končal svojo kariero s poškodbo ledvice. O trenutku neuspešnega izvajanja meta koshi guruma piše v pesmi »Nemčija« v zadnji knjigi pesmi Kako postati človek in dodaja, pomenljivo: »Že v zgodnjih letih sem začel z molitvami za trpežni duh, telo in tavajočo dušo.«
Druga zgodba je zgodba mladega angažiranega intelektualca, konstitutivne osebnosti javnega prostora in mlade generacije, ki je v osemdesetih spreminjala podobo tedanje družbe, pa naj je bilo pri zaplenjeni Tribuni z odprtim pismom predsedstvu SFRJ, pri razdoru med Problemi in Literaturo in spremljajoči polemiki s Slavojem Žižkom, pri Teleksu.
Tretja je zgodba karizmatičnega profesorja na FDV, ki je slovel po dostopnosti, odprtosti in razgledanosti, že kar razdajanju za študente. Redko kateri profesor je oblikoval generacije študentov tako, kot jih je Aleš, ko je v pogosto provincialno distančnost in hierarhično samozadostnost univerzitetnih krogov vnašal iskrivi argument, borbenost, produktivni, strastni impulz.
Še več zgodb bi lahko nanizal, a najpomembnejša je bila zagotovo zgodba homme de lettres, zgodba pesnika in esejista.
Povezovalni moment vseh teh zgodb je bil bržkone ustvarjalni nemir, nenehno intelektualno vzhičenje, nujna doza pesniške ekstaze. Vznemirjenje je bilo Aleševa muza in droga obenem. Če trenutki niso bili nabiti z intelektualnim adrenalinom, so bili izgubljeni. Nenehna borba, nenehni stimulans. Pesnik je živ le, dokler je privzdignjen, himničen, zanesen. Za doseganje tega služi vse. Vsako popuščanje je smrt. Vsako usihanje vira je smrt. Aleš je bil strastni, božansko obdarjeni govorec, ki je raje imel vsaj debelejšo polovico pogovornega časa zase. Vsaj! Bil je enako strasten bralec, eden poslednjih primerkov te izumirajoče vrste. Borbenost in védenje sta mu dodatno ustvarjala visok ugled. Hrbtna stran te nenehne vzhičenosti je bil planet Saturn, pod katerim je bil Aleš rojen, globoka pristna melanholija, ki se je je zavedal in se ji v pogovorih nemalokrat posmihal v brk, čeprav se ji ni mogel izmakniti.
Usoda je hotela, da me je tragična vest o Aleševi smrti dohitela v Kölnu. Po nastopu na festivalu, katerega osrednja tema je bila melanholična per se – Blue Notes –, sem poslušal pesmi o smrti islandskega pesnika Sjóna, ko sem prejel SMS. Nekaj ur pred tem smo na okrogli mizi govorili o fluidnih mejah med poezijo in besedili za songe, o temi, ki bi Alešu, velikemu ljubitelji Azre, Dylana in mnogih drugih, bila še kako blizu. Ameriško-irski pesnik Paul Muldoon, čigar tekste prepevata Bruce Springsteen in Warren Zevon, je nepričakovano prekinil svoj ekspoze in omenil, da je bil v Kölnu 28. januarja pred natanko dvajsetimi leti in da ve to tako natančno zato, ker je na ta dan umrl veliki ruski pesnik in nobelovec Josif Brodski. Na isti dan dvajset let za Brodskim je od nas odšel Aleš. Je naključje, da med listanjem njegove knjige esejev Melanholične figure naletim na citat pesmi nikogar drugega kot Josifa Brodskega: »What matters is not what life has, / but just one’s faith in what should be there«? In kaj je, spričo »še malo ne zakrite, kaj šele izmerljive« moči poezije, naključje?
Pesniki zmeraj znova verjamemo v usodna, bistroumna naključja in spiritualna nasledstva. Za tiste, ki ne pišejo, zadeva utegne izgledati bizarna, a če se greš celo življenje »nevarno pustolovščino črke«, potem postane igra zavezujoča in genealogije očitne.
O tem je rad pripovedoval Tomaž Šalamun, eden od Aleševih najboljših prijateljev. Tomaž je večkrat pripovedoval o bistroumnem usodnem naključju, ko sta z Alešem na nekem letališču v ZDA srečala Czesława Miłosza in je po Tomaževem bil to usodni trenutek, ko se je zgodil prenos nasledstva. Za Tomaža je bil Aleš tisti, ki bo nadaljeval njegovo pot. Zdaj sta odšla oba in za sabo zapustila vrzel, o razsežnostih katere le težko ugibam. Pravzaprav vse do danes, ko to pišem, ne morem verjeti, da med nami ni več Tomaža. Še bolj neverjetno, na ravni kake slabe metafikcijske zgodbe, se mi zdi, da nas je zapustil tudi Aleš.
Ko je leta 1982 Pesniški almanah mladih ustoličil takrat mlado generacijo osemdesetih, so bili časi povsem drugačni. Pank, prve raztrganine v železni zavesi, privlačnost ZDA, občutek svobode, ki spremlja razpad starega in rojevanje novega sistema. Revolucionarni časi. Desetletje pozneje vojna. Drugače kot njegov ljubljeni Johnny Štulić, ki je spričo vojne umolknil in se odselil, utrujen od podob jugoslovanskih plemen, je Debeljak zavzel vlogo povezovalca razpadlih intelektualnih krogov že rajne SFRJ. Kot angažirani intelektualec je naredil ogromno za kolege iz Sarajeva, živeče v vojnih območjih in v eksilu, ter drugih krajev bivše SFRJ, njegov esej Somrak idolov je bil in ostaja kultni tekst tistega časa.
Na svoj način je – navkljub silnemu analitičnemu umu, ki ga je gnal naprej – ostal Aleš zasidran v tistih revolucionarnih časih. Bil je zadnji duhovni Jugoslovan med slovenskimi pesniki. Njegova prva izbrana domovina je bil duhovni prostor nekdanje SFRJ. Njegova druga domovina je bila Srednja Evropa. Danes Varšava, jutri Budimpešta, pojutrišnjem Trst. Predaval je, polemiziral, kritiziral, jasno postavljal reči na svoje mesto, potoval med konteksti, ki presegajo širino velike večine slovenskih literatov in intelektualcev. Tretja, formativna domovina so bile Združene države Amerike.
Kljub nesporni kozmopolitskosti pa je bil in ostal velik pesnik Ljubljane. V pesniški knjigah Mesto in otrok in Tihotapci najdemo prelepe verze, ki bodo ostali za zmeraj vpisani v literarno tkivo prestolnice. V Ljubljani je najdeval neskončni vir navdiha in mestu vračal veliki poklon, ki sega daleč onkraj slovenskih meja.
Poezija je bila zanj religija, njegovo privzdignjeno, zanesenjaško recitiranje je hotelo priklicevati stanje logosa, ki ekstatično stoji v intimni resnici in neizpodbitno v fragilnem. Njena forma, svečani, delno rimani prozni stavki dolgega bitniškega diha. Kot da je hotel znotraj baudelairovske pesmi v prozi še enkrat ujeti metafizični zlom modernega človeka in poezijo vzpostaviti kot desakraliziran substitut izgubljenega Boga, z vsakim verzom pokazati na spevno lepoto vrzeli, ki jo je zapustil za sabo izgubljeni Absolut v razsutem svetu profanega. Zmeraj znova mi je bilo šokantno slišati, kako Aleš na glas interpretira svoje pesmi. Bil je najbolj analitičen, racionalen, ateističen pesnik, kar jih poznam, pesmi pa je prebiral z vznesenim patosom, ki je še najbolj spominjal na ortodoksno religiozno prozodijo.
Prijateljem po vsem svetu je pisal razglednice z vsega sveta. Zdaj berem njegove pesmi vse bolj kot nekakšne razglednice, polne geografskih, duševnih in socialnih prostorov. Recimo pesem iz meni zelo ljube knjige Imena smrti: »december diši po jasnini in mleku staranja. in po / zmečkanih glavah maka in smrtno tesnih srečanjih.« Ali: »vselej si. vsenaokrog je nezadržna vera, da obstajaš.«
Melanholična bližina smrti, ki plane vame iz skoraj vsake od tvojih pesmi, je omamna zapeljivka, Aleš. Braniti se moram, ko te zdaj prebiram, se zaustavljam znova in znova, recimo ob stavku, s katerim si zaključil kolumno, napisano ob smrti Tomaža Šalamuna: »Živ si, čeprav te ni.« Potem odprem ponovno tvoje Tihotapce. V pesmi z naslovom »Nasvet mlademu pesniku« preberem naslednje: »Preden se pustimo potopiti kot admirali, / izgubili smo kompas, družinsko srebrnino, / bi rad ti rekel tole: do sredice vseh stvari / pride samo tisti, ki ne vlada, ampak služi.«
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016