Desa Muck, pisateljica, publicistka in igralka
Z veseljem bi vzgojila svojo naslednico!
Foto: Ana Iza Sajko
03. 03. 2016
Bila sem prva generacija, ki je brala njene knjige za otroke in mladino, romane in priročnike, s katerimi je vstopila v svet literature in se zelo kmalu zavihtela na sam vrh seznamov najbolj branih avtorjev, kjer je ostala do danes. Njena serija Blazno resno o ... je medtem doživela ponatis in posodobitev, saj se je svet od časov njenega nastanka malce spremenil. Tudi v tem, da imajo nekateri moji bolj dejavni vrstniki že otroke, ki pa – in to je ostalo isto – prav tako berejo njene knjige. Desa Muck je torej s svojim pisanjem vzgojila že najmanj dve generaciji.
Ko sem ob pripravi na intervju ugotovila, da je bila kljub pisanju, kljub predstavam v gledališču, kljub pojavljanju na televiziji, kljub filmski adaptaciji romana itn. pogosto na robu preživetja, se mi je vse skupaj zazdelo malce noro. Če najbolj produktivna, najbolj brana avtorica v Sloveniji ne more računati ne na zagotovljeno preživetje ne na mirno, brezskrbno penzijo, je v tej enačbi in v tem, kako imamo stvari zastavljene na področju kulture, nekaj še bolj narobe, kot smo mislili. Nič kaj bolje ni na javni televiziji, ki da je »en tak tumor. Ki kot da bi rasel od znotraj navzven. Ogaben tumor.«. Tako nas ne more presenetiti, ko izjavi, da »če bi bila mlajša, bi šla absolutno ven«. S tem nas usmeri k premisleku, kaj storiti glede današnjih nadarjenih mladih, ki se poigravajo z isto idejo. Ker so honorarji »za dve tretjini manjši kot včasih«, glede naslednice, ki si jo Desa tako zelo želi, da bi jo kar sama vzgojila, ne kaže dobro.
Pred pogovorom z njo sem imela, priznam, malce treme. Morda zato, ker za Deso že skoraj pregovorno velja, da nikoli ne veš, kje in kako bo usekala. Ampak »ne zanalašč«, razloži. To je obrambni mehanizem, ki je nastal v času njenega odraščanja in s katerim se je zavarovala pred nesramnimi vrstniki. In tako kot se je naučila obvarovati sebe, skrbi za druga občutljiva bitja – od otrok, ki bi jih najraje »po rokah mečkala in jim pravljice brala«, do rastlin in živali. Doma ima kar šest štirinožcev iz zavetišča (»kar je najmanj do zdaj«), že osem let pa je tudi vegetarijanka. »Prihodnost in rešitev vidim v sočutju,« pravi. »V osveščenosti«. Kakšna krasna ženska, sem razmišljala med pogovorom. »Strašno duhovita, osupljivo inteligentna, zelo prebrisana« – besede, ki jih je sama sicer namenila Svetlani Makarovič. Če Desa ne bi obstajala, bi si jo moral kdo izmisliti. Za tretjino nekdanjega honorarja, seveda.
Včasih ste živeli v Žabji vasi, zdaj v Mokronogu. Obstaja kakšen poseben razlog, zakaj si za bivanje izbirate vasi?
Ko sem bila mlada, se mi je to, da bi živela zunaj mesta, zdelo nepredstavljivo. Ko pa so prišli otroci, sem se začela vedno več zadrževati na podeželju in sem ugotovila, da je to idealen prostor tako za vzgojo otrok, za njihovo rast in zdravje, kot tudi zame – ugotovila sem, da me podeželje umiri. Ni toliko agresivnih napadov na čutila kot v mestu. Lažje delam in živim in to mi veliko bolj odgovarja.
Zanimivo je, da ste v Žabji vasi živeli v istem času kot Svetlana Makarovič. Da sta bili na kupu dve avtorici, ki sta najbrž brani bolj kot vsi ostali skupaj. Sta se tudi družili?
Poznali sva se, še preden je prišla v Žabjo vas. Seveda sva se družili, saj sva bili sosedi. Je že padel kakšen kofe.
S Svetlano delujeta kot nekakšen jin-jang. Po eni strani delata podobne reči – pisanje, gledališče, besedila za otroke, obe sta najbolj prodajani avtorici, obe tudi zelo samosvoji – a vendarle vsaka s povsem drugačno energijo in pristopom. Kjer ima ona mračnost, imate vi svetlobo in humor, pa tudi ... hm, grem predaleč?
Ne, kar nadaljujte.
Tudi odnos do otrok imata precej različen – vi ste si jih želeli imeti čim več, ona sploh ne. Ali pa to, da njeno literaturo razumejo kot resno, vašo pa ... No, upam, da bodo tudi vašo kmalu dojemali kot resno ... Šla sem predaleč, kajne?
Ne, saj zanimivo razmišljate. Zakaj predaleč?
Ker je vedno nevarno primerjati ljudi in izkušnje, sploh, če jih v resnici ne poznamo.
Lahko greste še dlje. (smeh) Vaš občutek, da sva si zelo različni, je kar točen. Težko bi si bila s kom bolj različna po načinu čutenja in delovanja. Ona je strašno duhovita, osupljivo inteligentna, zelo prebrisana. Jaz jo občudujem. To, kako pelje svoje življenje in kariero, občudujem njeno delo in se ji globoko klanjam. Si pa zelo težko predstavljam, da bi ... ne vem, ves čas stali na istem bregu. Ne morem se strinjati z vsem, kar naredi in reče. Kar je seveda moja legitimna pravica, kot je njena legitimna pravica, da čuti in misli, kot pač čuti in misli. In reče. Kakorkoli že, v nobenem primeru ne ustrezam njenim visokim zahtevam o človeških vrednotah, ki jih morajo imeti njeni prijatelji.
Sicer je vse pohvale, ki ste jih izrekli o njej, mogoče nameniti tudi vam. Jin-jang, kot sem rekla. Glede na vse, kar ste do zdaj ustvarili – kako je mogoče, da boste pokojnino prejemali zgolj na podlagi minimalca, kot sem nekje zasledila?
Na to je mogoč samo en odgovor: živim v Sloveniji. Ta odgovor zajema čisto vse razloge, zakaj je tako. Ker je taka založniška in kulturna politika, tako smo navadili narod, tako smo tudi same umetnike navadili – da živijo od miloščine. Sploh ne razmišljajo o tem, da bi lahko živeli od svojega dela. Potem je to težko jemati kot poklic, ki bi ga človek lahko spoštoval. Sploh se ne morem primerjati s tem, koliko zasluži kakšen vodovodar.
Sem brala vašo kolumno o tem, kako je vodovodar prišel in za 10 sekund dela zaračunal »najbopetindvajsetevrov«. Nihče od nas ne dobi toliko za deset sekund dela.
Ja. (smeh)
Ste si znali v preteklosti – ali pa zdaj, navsezadnje – izboriti ustrezen honorar? Ste si znali, glede na svoje delo in kreativni vložek, postaviti tudi primerno ceno?
Nikoli si ne bom znala postaviti cene, ker bo tisti, ki mu jo postavljam, vedno poskrbel za to, da bo sam imel koristi. V Sloveniji sem jaz tista, na račun katere služijo drugi. In vsi nastopajo tako, kot da si lahko še vesel, da ti sploh kaj dajo. Vsakič ko se dogovarjam za ceno, v sebi čutim, da če bi rekla več, bi morda tudi dobila več. (smeh) Pa si ne upam.
Morda morate s tem začeti.
Zdaj je, kar je. Sem pa razmišljala, da če bi bila mlajša, bi šla absolutno ven. Ne kot pisateljica, ker bi se težko tako dobro naučila tujega jezika. Delala bi karkoli. Ker to, kako se tu izživljajo nad tistimi, ki delamo ... Jaz imam na primer s. p. in samo strmim, kaj vse si država izmišljuje, kje bi nam še kaj postrgala. Ko sem morala preživljati svoje otroke, sem se znašla v začaranem krogu. Če smo hoteli preživeti, sem morala zaslužiti. In ko sem zaslužila, sem izgubila vse bonitete – socialno zavarovanje, doklade, vse. Iz tega začaranega kroga se potem ne da. Razen če razglasiš osebni stečaj, s čimer sem se tudi spogledovala, kadar je bilo zelo težko. Mislila sem si – pa naj mi vse poberejo, klinc jih gleda.
Menda se je vaš smisel za humor razvil kot način, kako se ubraniti pred zmerjanjem vrstnikov. Kako pa ta obrambni mehanizem deluje danes?
Če se počutim napadeno ali ponižano, usekam tako, da ta človek še eno leto ne pride k sebi. (smeh) Ne zanalašč, to se mi enostavno sproži. Kajti v življenju se mi je nabralo toliko enega ... kot ste rekli prej: »Upam, da bodo začeli tudi vas kdaj resno jemati.« To, da se me avtomatično jemlje kot neko preprosto zabavno mamko, ki jih stresa in se bomo zato malo trepljali in smejali, me malo boli. Absolutno se bomo trepljali in smejali, če sem dobre volje. Če pa nisem, tega pač ne morem. Sem človek, tako kot vsi drugi. Če sem slabe volje in če me skuša kdo preveč provocirati, jih pač sliši.
Zasledila sem, da ste se bojevali z depresijo.
Saj se še. Zadnjih pet let sem na antidepresivih, prej je pa bilo, kakor je bilo, včasih zelo grozno.
Kako ste se reševali prej?
Če imaš kronično depresijo, imaš vmes tudi svetlejša obdobja, ki so v glavnem povezana z adrenalinom. Niti ne vem zares, kako sem se reševala. Moj nagon po preživetju je vedno nekako zmagal nad suicidalnimi obdobji. Ko sem začela jemati antidepresive, sem prvič videla, kako se človek počuti, ko ni v depresiji. Gledala sem nazaj in ugotovila, da sem imela že kot otrok depresivne epizode. Tako se me tudi spomnijo – da sem bila živahna in zabavna, potem pa sem nenadoma postala zamišljena in se cmerila v kakem kotu.
V času odraščanja se s svojimi vrstniki niste najbolje znašli – ali pa se oni niso z vami – pozneje pa ste uspeli prav s pisanjem za otroke in najstnike.
V osnovni in srednji šoli sem precej trpela zaradi občutka nepripadnosti. Enostavno nisem vedela, kaj naj jaz na tem svetu, vedela sem le, da v svoje okolje gotovo ne sodim. Utapljala sem se v globokih fantazijah o tem, kako bi bilo fajn, če bi šla recimo v Ameriko. Mene pač ni bilo zraven v nobeni najstniški združbi. Šele, ko odrasteš in zapričneš širiti svoje okolje, začneš spoznavati ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš in ki te sprejemajo takega, kot si, prej pa se moraš vedno nekaj pretvarjati.
Blaž Ogorevc je v Mladini pisal o vas v času Šumija, v hipijevskih časih. Spominja se vas drugače, kot se tega obdobja najbrž spominjate sami – na kar tudi sam namiguje. Opisuje vas kot središče zabave in obenem kot žensko, ki je privlačila pozornost številnih moških.
Blaž Ogorevc si je polovico izmislil, ali pa me je z nekom zamenjal. Ne, resno vam pravim. To, kar opisuje – to nisem mogla biti jaz, ampak ena druga. (smeh) Da smo v šumijevskih časih veliko žurali, da sem bila središče zabave, da so bili fantje zainteresirani zame in jaz za njih, to pa drži. Toda to so bila obenem obdobja, ko zaradi slabe samopodobe včasih nisem šla nikamor, ko sem se skrivala in podobno. Ko pravijo, da sem bila središče zabave – ja, ampak sem prej kaj spila. (smeh) Trezna se ne bi upala z nikomer pogovarjati. Bila sem strašansko sramežljiva in če že nisem prej kaj spila, sem govorila take kozlarije, da se bog usmili. Saj sem jih ob pijači tudi, ampak so se mi zdele super. Po eni strani sem si zelo želela pozornosti, občudovanja in sprejemanja, po drugi pa je vse v meni govorilo, da do tega nimam pravice.
Glede vaše izkušnje s šolskim sistemom, kjer so vas zaradi špricanja izključili iz treh srednjih šol – če bi imeli moč vpliva, kaj bi spremenili v zvezi s šolskim sistemom?
Najprej bi ukinila devetletko, ker se mi zdi, da gredo otroci premajhni v šolo. Hodim na bralne značke, včasih pride zraven tudi kakšen prvi razred, pa jih gledam, kako ne razumejo, pa če se še tako trudim. Saj so še tako majčkeni! To bi jaz še vse po rokah mečkala in se z njimi igrala in jim brala pravljice! Pa pravijo – saj se v glavnem samo igrajo. V redu, a vendarle imajo neke obveznosti. Zakaj bi morali že tako zgodaj čutiti to represijo, kjer nekaj moraš in nimaš pravice ugovarjati? To se mi zdi zelo grozno in mi nekako ne deluje naravno. Tako kot mi ni naravno biti v Društvu slovenskih pisateljev, kot mi ni naravno jesti meso, tako mi tudi ni naravno, da so tako majhni otroci v šoli.
Kako pa ste šolski sistem doživljali prek svojih treh hčera? Niso imele takih težav, kot ste jih imeli vi?
Joj, prav take težave so imele. Sem mislila, da jih ne bodo imele. Rekla sem si, zdaj bo pa vse drugače, saj imajo mater, ki jih bo razumela. Ne, isti problemi, iste drame – na primer telovadba. Vsak otrok se rad giblje, toda eni bolj, drugi manj. Jaz sem bila vedno zelo gibčna in če bi mi kdo dovolil, da na blazini eno uro delam stoje in prevale, bi bila najsrečnejši otrok na svetu. Tako pa sem morala teči, kar mi ne gre, pa plezati po vrveh, a nisem splezala niti deset centimetrov, in potem se ti vsi režijo in te zafrkavajo.
Ja, šolski sistem je ena taka uravnilovka.
Ampak saj menda danes ni petsto otrok v razredu, da se jim ne bi mogli prilagoditi.
Kako razumete dejstvo, da so vaše kolumne včasih naročali za Ono in Jano, zdaj jih pa za Dnevnikov Objektiv? Se je kaj spremenilo pri vas ali pri naročnikih?
Ne, popolnoma nič se ni spremenilo. Razen honorarji so manjši. (smeh) Precej. Me pokličejo z Jane, če bi pisala, rečem, da bi. Pišem kaki dve leti, nato pa ugotovim, da bo čas, da neham, ker se začnem že zelo mučiti s temami in grem sama sebi na jetra. Pa neham pisati. Potem me spet kdo drug pokliče, če bi pisala za njih. In to je to. Zdaj so me pač poklicali z Dnevnika. Niti ne razmišljam, kaj naj bi to pomenilo v političnem ali kakem drugem smislu.
Pravite, da televizije ne marate več.
Saj je nikoli nisem. Televizija je ena taka tvorba, sploh ne vem, kako bi jo opisala. En tak tumor. Ki kot da bi rasel od znotraj navzven. Ogaben tumor. Tam je že skoraj vse bolano. Vse je še iz prejšnjega stoletja. Ko prideš na RTV, je tako, kot bi prišel v osemdeseta. Iste kamere, vse isto, sploh ne vem, kam gre naročnina. Zdaj še stolov ni več v garderobah, ali pa so polomljeni. Ljudje so isti, iste stvari govorijo, isto se pritožujejo, kako je vse grozno in ni pogojev za delo. Isti ljudje so odgovorni za program že od leta '80.
Očitno je RTV nekakšna zatesnjena časovna kapsula.
Ja, res. Če recimo od mene potrebujejo izjavo, pride RTV s kombijem, v njem pa 17 ljudi. Če pride komercialna televizija, sta pa dva – novinarka in snemalec, ki ima na kameri tudi mikrofon. Sploh ne vem, kaj bi bilo tam za narediti, saj se omenjeni tumor ne zaustavlja. Tja na primer pride honorarni delavec, zelo zagnan in delaven. Potem ga redno zaposlijo in nenadoma zboli za telivizitisom, kar pomeni: nič se ne da in same krivice se mi godijo ... Prav smilijo se mi vsi, ki tam še resno delajo. Če je kdo kreativen in priden, se opazi, da drugi niso. Na RTV so večinoma mojstri ustvarjanja vtisa, da so blazno zaposleni. O, fak, zdaj pa ne bom smela nič več delati tam! (smeh)
Ampak saj tudi nimate te želje, če prav razumem?
Saj je nikoli nisem imela. Pa še honorarje so zmanjšali za dve tretjini. Toda za zdaj moram vendarle še delati, ker še ne smem v penzijo.
Ste zasledili kakšno svojo potencialno televizijsko naslednico?
(malce pomolči) Kaj pa vem – Ana Marija Mitić? Saj zdaj so pri nas krasni komiki in humoristi na vseh televizijah, res krasni komiki, jih je kar nekaj. V mojih časih jih je bilo bore malo. Je pa na nacionalki večni problem to, kako daleč te pustijo. Cenzura ostaja ista,le da se smer menja glede na vladajočo politično garnituro in osebni okus ter pogum vodilnih.
Kakšen je vaš odnos do potencialnih naslednic? Poznam kar nekaj žensk, ki postanejo prav pasje, ko se jim samo zazdi, da bi jih katera lahko nasledila. Se vi kdaj počutite ogroženo?
Mislite glede televizije? Zaradi televizije se sploh ne počutim ogroženo, ker se tam nikoli nisem zares videla in tega nisem razumela kot svoje življenjske vloge. Če pa govoriva o literaturi – jaz si želim imeti naslednico in sem jo celo pripravljena sama vzgojiti. Zato, ker sem v tem slovenskem prostoru v vseh pogledih tako blazno osamljena. Nimam sorodne duše, nimam sogovornika, nimam konkurenta. Sem kot en mutant.
Vaše hčere pa niso nagnjene k pisanju?
Srednja je, saj zdaj dela magisterij iz scenaristike, sicer je pa dramaturginja.
Mislila sem, da študira režijo.
Ne, to je starejša. Najmlajša je pa fotografinja in bo letos diplomirala.
O, same kreativne ženske! Tudi to, da ste dobro vzgojili tri ženske, je velik uspeh.
A veste, da res! To mi je zadnjič rekla ena prijateljica, ko me je spraševala, kaj punce delajo. Je rekla, a veš, da si tri hčere sama doštudirala.
Torej na neki način imate naslednice.
To imam, predvsem kar se tiče duha. Glede literature se bo pa morda tudi še pokazalo. Tu bi res rada imela naslednico. In potem bi se skupaj združili v boju proti stereotipom v slovenski literaturi in literarni politiki. Ha ha ha!
Mimogrede: vaše ime se mi je zdelo nenavadno, pa sem se malce pozabavala in ga poguglala, da bi videla, kako je z izvorom. Desa naj bi v stari grščini pomenilo – tista, ki je brez sreče ...
A res? (smeh) Ja, za posrat! Bolj primernega imena mi ne bi mogli dati!
Se vam zdi?
Ne. Včasih. Po svoje imam pa tudi blazno srečo, ker sem še živa – glede na to, da sem človek, ki rine v katastrofe, in zato, ker si nisem izbrala najlažje poti v življenju ...
Je bila mogoča kakšna druga pot?
Seveda ne. Mi je bila pa vedno poslana neka pomoč. In sem zelo hvaležna. Imela sem srečo v ljudeh, ki so stali ob moji poti ali šli z mano naprej.
Pomislila sem tudi, da bi Desa lahko prišla iz srbske Desanke, ki izvira iz glagola za dogajanje – desiti se.
O! Ja, kako ste pa vi pridni! Vas moram prav pohvaliti za te informacije! (smeh)
Sem naredila domačo nalogo, ja. (smeh) Sami tega niste vedeli?
No, glede Desanke sem že ugibala. Imeli smo sosedo, ki ji je bilo ime Desa. Mama jo je občudovala, ker je bila zelo samostojna ženska. In tako mi je dala to ime.
Desa, kaj pa je narobe s komisijo za Prešernove nagrade, da so vas tudi letos spregledali?
Mislim, da oni mislijo, da sem še premlada. (smeh)
Sem brala vašo kolumno o tem. Kjer jim dajete vedeti, da ste vendarle že prekoračili šestdeseto leto in da tudi zdravi niste najbolj.
Saj vem, da mlajša izgledam, zato sem jih morala pa opozoriti. (smeh)
Bi jim lahko sporočili tudi to, da potencialne nagrade ne bi, kot Svetlana, zavrnili?
Jaz jim lahko napišem tudi obrazložitev, zakaj naj jo dobim, če se oni ničesar ne spomnijo. (smeh)
Kaj bi v tej obrazložitvi pisalo?
Ne vem, moram preštudirati, oni uporabljajo tak poseben jezik. (malce pomolči) Da že desetletja zvesto sledim didaktični literarni ekspresiji. Obarvani z žlahtnim humorjem, katerega korenine segajo v 14. stoletje. (smeh)
To, da je Prešernovo nagrado za življenjsko delo dobil Tone Partljič za komedijo, je najbrž vendarle spodbudno. V smislu, da se komedijo začenja resneje jemati.
To je hvala bogu res. Sicer Partljiča osebno ne maram kaj preveč, kar sem mu tudi povedala. Je pa naredil nekaj vrhunskih literarnih likov in zapletov in si nagrado več kot zasluži.
Zakaj vam osebno ni všeč?
Meni tako ali tako ni všeč nihče, ki gre v politiko. Mislim, da bi morali biti pisatelji od tega distancirani. Umetnik s tem povečini izgubi kredibilnost. V večini primerov. Ok, Havel se je še kar izkazal. Morda pa izgubiš kredibilnost samo, če greš v slovenski parlament? (smeh)
Kaj si pa mislite o Partljičevi izjavi v govoru ob prejemu nagrade, da zanj stand up ni komedija?
Mislim, da je Partljič že malo star.
Ampak očitno ravno prav za nagrado.
Ja. (smeh) Dober stand up je super. To je zelo težko narediti, moraš biti res svinjsko nadarjen. Stand up je lekarniško delo, kjer pretehtajo miligramčki dol in miligramčki gor.
Ironija njegove izjave o stand up komediji je sicer v tem, da je rekel, da je komedija zgolj dialog. Potem pa je pet minut na odru izvajal stand up. Monolog.
(smeh) Kar napišite, kar ste zdaj rekli!
Kakšna bi bila vaša idealna penzija?
Ah, jaz bi potrebovala 100.000 evrov, da odplačam kredit, obnovim hišo, si kupim avto, potem pa tudi penzije ne bi zares potrebovala.
Škoda, da pri nas nimamo kakšnih razsvetljenih mecenov.
Ne, tega res nimamo. Imamo pa veliko majhnih mecenov.
Majhnih mecenov?
Recimo prijateljica, ki ti posodi dvajset evrov. Ali pa, če te kdo povabi na kosilo. (smeh)
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
