Javni kulturni interes – javne kulturne dobrine
Izhodišča za opredelitev kulture kot javne dobrine
09. 01. 2015
Veljavni Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) uveljavlja vsaj dva temeljna kriterija, s katerima se določa javni interes:
a) javne kulturne dobrine so tiste, s katerimi se uresničuje kulturni razvoj Slovenije in slovenskega naroda,
b) in tiste, ki na trgu niso zagotovljene v zadostnem obsegu, v pričakovani kakovosti ali niso dostopne najširšemu krogu uporabnikov.
Ali so v resnici javne kulturne dobrine samo tiste, »s katerimi se uresničuje kulturni razvoj Slovenije in slovenskega naroda«? Niso, in to je ob prenovi krovnega kulturnega zakona treba jasno povedati!
Polje kulturnih dobrin je mnogo širše, v najglobljem pomenu besede so to dosežki človekovega kulturnega in umetniškega ustvarjanja. Ne le nacionalni, pač pa univerzalni.
»Če kaj, naj bi kulturna politika za vselej izkoreninila neznansko lahkost uživanja te podpore, ne glede na dejansko kakovost opravljenega dela.«
Drugi kriterij, ki naj bi določal javni kulturni interes, je postal hudo sporen v svoji instrumentalizaciji. Posebno je problematična dvanajstletna praksa uresničevanja ZUJIK. Nihče v tem času ni ugotavljal, ali vse financirane javne kulturne dobrine »na trgu niso zagotovljene v zadostnem obsegu«. Podobna ocena velja za kriterij » pričakovane kakovosti«, saj so bili brez izjeme redno, vseh 12 let, sofinancirani vsi javni kulturni zavodi in mnogi drugi javni kulturni programi, ne glede na to, ali so imeli kakovostne ali nekakovostne programe. Vsaj za javne kulturne zavode je veljalo nenapisano pravilo – ko si enkrat ustanovljen, ti pripada proračunski denar, ne oziraje se na kakovost izvedenega programa. To pravilo začenja veljati tudi za vse večje število trajno proračunsko financiranih privatnih kulturnih zavodov in društev. Ne brez pomisleka ostaja zaradi preohlapnosti zakonske dikcije vsaj delno aktualen le tretji del do zdaj veljavnega drugega temeljnega kriterija za določanje javnega kulturnega interesa: javne kulturne dobrine so tiste, ki »niso dostopne najširšemu krogu uporabnikov«.
Oba kriterija sta zacementirala odnos med javnim kulturnim interesom in javnimi kulturnimi dobrinami najprej v tem smislu, da javnih kulturnih dobrin, potem ko so bile »uzakonjene« z ustanoviteljskimi sklepi ali zelo na široko podprte v vsakokratnih nacionalnih kulturnih programih, kulturna politika ni več niti problematizirala niti jih ni resno evalvirala. Zanje je preprosto postala odgovorna v tem smislu, da je za njihovo delovanje, pri javnih kulturnih zavodih celo brezpogojno, zagotavljala proračunski denar.
Ena ključnih nalog novega krovnega zakona je razbitje zakonske osnove za sedanjo »poroko« med javnim kulturnim interesom in javnimi kulturnimi dobrinami, saj je med njima nastal enačaj: javni kulturni interes so danes (skoraj) vse javne kulturne dobrine, ki so jih v statusu javnih kulturnih zavodov v zadnjih sedemdesetih letih ustanovile lokalne skupnosti in država ali pa so v skladu z določili ZUJIK določenim privatnim zavodom in društvom trajno priznale javni pomen njihovih kulturnih programov.
Za razumevanje javnih kulturnih dobrin je značilna njihova dvojna narava. Na področju reguliranih kulturnih dejavnostih je njihovo drugo ime javna služba. Gre za izvajanje knjižničarske, arhivske, spomeniškovarstvene, dela muzejske dejavnosti, ki so s posebnimi zakoni izrazito regulirane. Drugače je na umetniških področjih, kjer mora dobiti procesiranje javnih kulturnih dobrin novo vsebino. Omenjena samoumevnost enačaja naj bi prerasla v novo razmerje, ki ga bodo bistveno določali cilji kulturne politike in preostalih politik, ki se na kakršen koli način dotikajo kulture ali računajo na njene učinke in evalvacije uresničenih kulturnih programov. Sedanji avtomatizem proračunskega financiranja javnih kulturnih dobrin je treba preseči.
Danes je samoumevno, da 206 javnih kulturnih zavodov predstavlja nacionalni oz. lokalni javni kulturni interes in da je vsak javni kulturni zavod zase tudi javna kulturna dobrina. Podoben vzorec velja tudi za elitno fronto privatnih kulturnih zavodov in društev. Krog je za nove kulturne iniciative vedno bolj zaprt.
»Dejstvo, da je kultura v javnem interesu, pomeni predvsem to, da se bo moral vsak kulturni subjekt, ki že ima status javne kulturne dobrine, vsaka štiri leta potruditi in dokazati, da je upravičen do nadaljnje javne finančne podpore.«
Nobenega dvoma sicer ni, da je ZUJIK 2002 premaknil zavest o potrebi po oblikovanju modernejše kulturne politike in njenih praks tako na republiški kot lokalnih ravneh. Priznati pa je treba, da vsi, ki jih je ZUJIK nedvoumno opredelil kot nosilce in izvajalce uresničevanja javnega interesa za kulturo, v praksi še zdaleč niso uspeli uveljaviti duha za tiste čase prelomnega krovnega kulturnega zakona.
To velja za številne izvajalce večinskega dela izvajanja javnega kulturnega interesa, ki so ga uresničevali javni kulturni zavodi, in nič manj za operativnega nosilca, ministrstvo za kulturo, ki kulturnega sistema ni znalo prestrukturirati in notranje posodobiti. Namesto da bi Nacionalni program za kulturo postal strateška osnova za oblikovanje in uresničevanje vsakokratnega štiriletnega cikla javnega kulturnega interesa, je postal nabrekel dokument s preštevilnimi podrobnostmi in cilji, na katerega se ni oziral nihče več, potem ko je bil v Državnem zboru RS vsakič sprejet malodane z aklamacijo. Nacionalni svet za kulturo ni nikoli postal neodvisno telo, ki bi usmerjalo nacionalno strategijo za kulturo. Kulturniška zbornica Slovenije je bila le bleda slika vsega tistega, kar ji je naložil ZUJIK. Tudi strokovne komisije ministrstva niso uspele razprostreti duha in prakse novega ZUJIK. So pa ob koncu lanskega leta, ob zadnji dopolnitvi ZUJIK, z odpovedjo ministra za kulturo o dokončnem odločanju o programih kulturnih dobrin kot javnih dobrin, postale ključni odločevalci o določanju in uresničevanju javnega kulturnega interesa v letu 2014, kar je nedopustna napaka, ki jo bo treba odpraviti z novim krovnim kulturnim zakonom. Če k vsem negativnim oznakam prehojene poti dodamo le še dejstvo o rigidnosti delovne zakonodaje in uradniškega sistema v celotnem dvanajstletnem obdobju, ki je negativno vplivala na kakovost dela in uresničevanje poslanstev v javnih kulturnih zavodih, je več kot dovolj razlogov za novo vsebino in radikalizacijo osnovnih postulatov kulturnega sistema, povezanega z oblikovanjem in izvajanjem javnega kulturnega interesa.
Svetovna ekonomska kriza in birokratizacija kulturne politike sta ključnim izročilom ZUJIK 2002 zadali najhujši udarec. Medtem ko so v zadnjih letih na obeh ravneh radikalno upadala proračunska sredstva za kulturo, se je polje kulturnih dobrin, ki so pridobivale status sofinanciranih kot javnih dobrin, nenehno širilo. Politika je tudi nepremišljeno ustanavljala nove javne kulturne zavode, čeprav ji je zmanjkovalo sredstev za dostojno delovanje obstoječih in še zlasti za financiranje kakovostnih posamičnih kulturnih aktivnosti (projektov), ki so upravičeno pričakovale priznanje, da so v javnem interesu.
Rezultat kulturne politike, ki se je, glede na razpoložljiva javna sredstva, oddaljila od uresničevanja duha ZUJIK, se je izkazoval v samoumevni danosti preobširnosti sektorja javnih kulturnih zavodov. Vse številčnejši neodvisni producenti in samozaposleni so vseskozi neuspešno opozarjali na nujno prerazporeditev proračunskih sredstev tudi v korist njihovih programov. V trenutku, ko se oblikuje nov krovni kulturni zakon, je zagata popolna: področje, ki ga »zaseda« javni kulturni interes, je odločno preobširno za aktualne finančne zmožnosti države, lokalnih skupnosti in pričakovani izkupiček na trgu.
Izhodišča za novo opredelitev kulture kot javne dobrine in posodobljenega oblikovanja javnega kulturnega interesa je skupina SRČ prek kratkim predstavila v desetih točkah (objavljenih na spletni strani štirinajstdnevnika Pogledi).
Sprejetje novega krovnega kulturnega zakona naj bi prispevalo k transparentnejši kulturni politiki na vseh ravneh, k zagotavljanju višje kakovosti dela, prožnejših in pravičnejših delovnih razmerij v polju kulture ter k racionalnejšemu poslovanju v vladnem in nevladnem sektorju. Zlasti pomembna bodo določila o drugačnem vključevanju civilne družbe in vplivu stroke, predvsem tam, kjer se oblikujejo ključne umetniške in strokovne odločitve. Gre najprej za to, da se bo na vseh ravneh zanje prevzemala tudi osebna odgovornost – ne nazadnje vsakokratnega ministra in nič manj celotne strokovne službe ministrstva za kulturo.
Nov krovni kulturni zakon naj bi zavezoval deležnike kulturne politike, da na vseh ravneh trajno analizirajo, preverjajo, vrednotijo, prevprašujejo in evalvirajo, kaj je in kaj ni v javnem kulturnem interesu v določenem obdobju in na določenem kulturno-umetniškem področju, katere javne kulturne dobrine je treba podpirati srednje- ali dolgoročno in katerim se dosedanja javna finančna podpora lahko odtegne. V nasprotju s sedanjim pojmovanjem, da je v javnem kulturnem interesu vse, kar je politika v preteklosti proglasila za javne kulturne dobrine, je treba vzpostaviti dinamično razumevanje in oblikovanje javnih kulturnih programov kot nasprotje sedanji zaprti strukturi javnega kulturnega sektorja. Dejstvo, da je kultura v javnem interesu, pomeni predvsem to, da se bo moral vsak kulturni subjekt, ki že ima status javne kulturne dobrine, vsaka štiri leta potruditi in dokazati, da je upravičen do nadaljnje javne finančne podpore. Če kaj, naj bi kulturna politika za vselej izkoreninila neznansko lahkost uživanja te podpore, ne glede na dejansko kakovost opravljenega dela.
Javni kulturni interes mora postati prostor soočanj, selekcije in evalvacije doseganja zastavljenih kulturnih in umetniških ciljev. Najslabša praksa aktualne kulturne politike je sedanje linearno zmanjševanje sredstev vsem javnim kulturnim dobrinam. Vsi kakovostni izvajalci javnih kulturnih programov so programirano siromašnejši, namesto da bi bili najboljši bogatejši, slabi ali preštevilni glede na kulturne potrebe družbe pa niso odslovljeni iz »družine« priznanih javnih kulturnih dobrin.
Dinamična praksa uveljavljanja javnega kulturnega interesa zagotavlja osnovo za podporo kakovosti novim kulturnim iniciativam v območju javnega. Bo aktualna kulturna politika – poleg prepotrebnega znanja – zmogla tudi dovolj hrabrosti, da bo preorala zdajšnji zastareli kulturni sistem?
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
