Je kultura res nekaj posebnega?
V zvezi s tem pojavom je Marko Crnkovič v javni razpravi obudil ne najlepšo slovensko besedo »glajhšaltanje«, vendar druge za način mišljenja, s katerim je nacistični režim uspešno uveljavil totalitarno kontrolo, v slovenščini ni. Zakaj menim, da je zametke tega pojava res treba pozorno spremljati?
Racionalni argumenti
Racionalni argumenti, s katerimi so se kulturniki v resnici bolj pozicionirali v odnosu drug do drugega, kot pa nekaj dokazovali, niso problematični. So osnova normalnega političnega diskurza. Vendar ta predpostavlja tudi poštenje, fair-play. V okviru nekih osnovnih pravil javne razprave so dovoljene tudi logične manipulacije, duhovitost ni odveč, pade lahko tudi kaka težja beseda. Politika je namreč sistem reprezentacije. Liki, ki se udeležujejo javnega diskurza, predstavljajo načine mišljenja, ki izhajajo iz različnih načinov življenja, tako kot v gledališču. Na koncu občinstvo presodi, kdo ima prav.
A kot v vsaki igri, tudi v javnem soočenju mnenj obstajajo določene prepovedi. Da smo si na jasnem: (racionalno) argumentiranje v javnem prostoru je politika v najširšem smislu. V tem prostoru sta laž in nasilje pogubna, ker ga ukinjata kot prostor svobode. To je v svojih delih prepričljivo dokazala Hannah Arendt.
Ne da bi se spuščali v vse posamezne argumente, ki so jih navajali nasprotniki ukinitve ministrstva za kulturo, lahko ugotovimo, da niso naravnost povedali, kaj resnično hočejo? V primerjavi s sindikati, ki so bili glede svojih zahtev absolutno jasni. Njihovo glavno sporočilo je bilo: »Ne pustimo si vzeti, kar smo si izbojevali v mnogih desetletjih!« Dobro, morda temu botruje sama narava ustvarjanja, mimesis, ki resnice nikoli ne predstavlja na neposreden način. Povrhu se marsikdo še ni znebil samoobrambne navade iz prejšnjih časov, ko si zaradi preveč naravnost povedane resnice lahko končal v zaporu.
Da bi pravilno razumeli, kaj hoče povedati slovenski kulturnik, moramo razumeti njegov kod. Če recimo od kulturnika, s katerim sta se doslej tikala, nenadoma prejmeš e-pošto, v kateri te vika, to ne pomeni, da ti izraža posebno spoštovanje, temveč, da te bo nasadil, če bo le mogel. Če reče, da ne dovoli, da bi politika odločala o delitvi denarja, ki je namenjen kulturi, to pomeni, da se boji, da bodo uradniki dejansko začeli delati to, kar naj bi – preverjati, ali je davkoplačevalski denar razdeljen smotrno, in preprečevati, da bi si ga na račun talentiranih prisvajale določene klike.
No, Slovenci so kulturen narod in so glavno sporočilo pravilno razumeli. Kulturniki si ne pustijo vzeti ne denarja ne privilegiranega statusa. Do tod vse lepo in prav. To so navsezadnje legitimne zahteve določenega segmenta družbe. Vendar ima en argument, ki je nastopal v tem diskurzu (zato ker se sklicuje na državotvornost), posebno mesto.
Posebno mesto kulture
Argument o državotvornosti kulture v primerjavi z ostalimi ni racionalen, ampak mitološki. Kot mitološki okvir, v katerega ujame vse druge argumente (kolikor jih, a ni bilo videti, da bi se mu kdo izmikal), spodkopava temeljna pravila igre v civiliziranih družbah. Poglejmo, zakaj?
Vprašajmo se najprej, kaj bi o posebnem mestu kulture v slovenski družbi utegnil reči človek, ki je koncept demokratične slovenske družbe v osemdesetih letih razvijal v okviru Nove revije in je eden nespornih pobudnikov slovenske osamosvojitve? Jože Pučnik je bil pristaš in zagovornik sistemske teorije Niklasa Luhmanna, po kateri si je zamislil delovanje slovenske družbe. V tej teoriji posamezni družbeni podsistemi drug drugemu niso nadrejeni ali podrejeni, vendar je pomembno, da obstajajo vsaj štirje osnovni, ki v medsebojni izmenjavi informacij zagotavljajo kibernetsko (samo)krmiljenje procesov. To so (po abecednem redu): ekonomski, kulturni, politični in societalni (civilna družba) družbeni podsistem. Vsak od njih zagotavlja svoje, za celotno družbo nepogrešljive funkcije in vsebuje še množico drugih podsistemov, ki v medsebojni komunikaciji razrešujejo probleme lastne kompleksnosti. Pučnik torej ne bi mogel reči drugega, kot da je kulturni podsistem res nekaj posebnega – tako kot vsi ostali.
Če je torej posebnost kulture mišljena v tem smislu, potem je to v redu. Toda bojim se, da ni. Bojim se, da sledi vzorcu, ki ga je Norbert Elias podrobno analiziral v Procesu civilizacije, svojem znamenitem delu iz leta 1939. Najprej je treba poudariti, da o civilizaciji govori kot o nezaključenem procesu, lahko bi rekli tudi o procesu civiliziranja, skozi katerega se spreminja človeško obnašanje. Ne govori o tem, da so nekateri civilizirani, drugi pa ne, ampak o procesu formiranja državljanske zavesti skozi spremembe obnašanja, kot so uporaba pribora pri jedi, reguliranje spuščanja vetrov, uriniranja in pljuvanja v javnosti, spremembe v odnosih med moškim in žensko ter še posebej postopno umirjanje nasilnega vedenja.
Za naš razmislek je pomembna, kot temu pravi sam, antiteza med kulturo in civilizacijo. Vse, kar izhaja iz postopnega širjenja dvornih/lepih manir – takrat se je zanje uporabljalo besedi courtoisie in courtesy – med meščanstvo in nato skozi kompleksnejše segmentiranje družbe še na druge sloje, lahko zajamemo v pojmu civilizacija. Tudi besedi civilité in civility, iz katerih ta pojem izhaja, sta bili najprej zgolj sopomenki za omikano vedenje višjih, meščanskih slojev, a sta skozi prisvajanje olike med širšimi sloji dobili tudi pomen državljanske zavesti. Skratka, v britanskem in francoskem kontekstu je nastanek moderne države neločljivo povezan s civiliziranim obnašanjem.
Drugače je tam, kjer se je narod pri oblikovanju države naslonil na svojo kulturo. Elias je analiziral nemški primer, kjer nastanek države sloni na konceptu kultur. Plemstvo v nemškem kulturnem risu je bilo pretežno francosko govoreče, zato se v obdobju bujenja narodov Nemci niso oprli nanj, temveč na iz naroda izhajajočo kulturo, predvsem pesništvo, filozofijo in glasbo. Manire dvorjanov so obravnavali kot spakedrano zlaganost, prazno formo, ki je popolnoma inferiorna resnično plemeniti, iz naroda izhajajoči kulturi. Roman Thomasa Manna Doktor Faustus ta proces odlično povzema skozi zgodbo izjemnega mladega intelektualca, ki se namenoma okuži s sifilisom, kar mu demonično poglobi glasbeni dar. Gre za politično alegorijo vzpona in padca nacistične države, v kateri glavni protagonist Adrian Leverkühn proda dušo, svojo norost pa s pomočjo srednjeveških legend in glasbe poveže v narodovo simboliko. Tako so se glajhšaltani intelektualci vpeli v hitlerjansko Nemčijo. Pretresljiva in v potankosti razdelana podoba nastanka države, ki svoj obstoj utemeljuje na mitologizirani kulturi.
S tem ko pušča vrednost Leverkühnovega umetniškega dela nedotaknjeno, Mann predoči le tragične posledice prenašanja načel umetniškega ustvarjanja v polje političnega delovanja, pred čemer svari tudi Hannah Arendt. Tega se torej bojim in morda nisem edini, ki vidi številne vzporednice med načinom utemeljevanja nemške in slovenske državnosti. No, Nemci so s tem razčistili. Kdo pa je naš Thomas Mann?
Žrtveni rituali vs. politika
K sreči nam zaenkrat še ni treba razčiščevati s svojo preteklostjo tako, kot je Mann z nemško. Slovensko družbo sicer meče sem in tja, kot pubertetnika. Na pot skupnosti, ki za reševanje skupnih zadev uporabljajo kulturne rituale namesto političnih pravil igre, pa nas vendarle še ni odneslo. Vendar ni odveč, če smo pozorni. Še posebno v kriznih časih, ko so iskanje grešnih kozlov in zahteve po njihovem žrtvovanju vse bolj glasne.
Rene Girard, ki je preučeval številne kulturne prakse z vseh koncev sveta, ugotavlja, da je njihova skupna srž ravno ritualizirano nasilje, s katerim se okoli obredne žrtve znova vzpostavi enodušje skupnosti, v katerih so se porušile neke osnovne meje med dobrim in zlim, pravičnim in nepravičnim, resničnim in lažnim, čistim in nečistim ... Epohalni izum zahodne kulture, ki namesto žrtvenega rituala uvede racionalno argumentiranje in nasilje nadomesti z njegovo metaforo, je politika. Francoskemu intelektualcu zato ne predstavlja nobene težave zapisati, da je edina resnična kultura Zahoda ravno politika (denimo Jean Baudrillard v Fatalnih strategijah, 1991). Narod, ki je državno formiran na podlagi pojma kultur(a), je veliko slabše opremljen za procese političnega in nadnacionalnega urejanja skupnih zadev, kot na republikanskem modelu temelječa nacija.
Naj torej zaključim: nobenega dvoma ni, da je kultura pomemben element identitete vsakršne skupnosti. Domorodski kulturi to zadostuje. Če pa je skupnost formirana v državno, so zanjo enako pomembni tudi drugi elementi. Recimo gospodarstvo. Ali politika. Za razvoj Slovenije in dobrobit njenih prebivalcev bi bilo vsekakor bolje, če bi razmišljali o sodobnem razumevanju avtonomnih družbenih podsistemov, kjer govorimo o procesih njihove (kibernetske) komunikacije, samoregulacije in medsebojnega omejevanja, namesto da uporabljamo retoriko iz čitalnic druge polovice 20. stoletja. Odlično bi bilo, če bi se naučili drug z drugim ravnati kulturno, torej civilizirano.
Če kulturo razumemo tako, potem lahko skupaj z Alešem Debeljakom, avtorjem teze o rojstvu slovenskega naroda iz duha pesmi, parafraziramo Ericha Fromma: bolj pomembno kakor imeti (ministrstvo za kulturo), je biti (kulturen). Besede v oklepajih, ki sprevračajo, kar je v tej zvezi povedal Debeljak, so kajpak moj dodatek.
Dr. Sašo Gazdić je sociolog in esejist.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012