Konec romantike
To so prošnje za službo, praviloma brez običajnega CV ali europassa, a z iskreno in vročo željo po povabilu na razgovor. Prav neverjetno je, kako nam gre beseda »ljubiti« v vsakdanjem življenju stežka iz ust in kako hitro in prepričljivo jo povežemo s knjigo. A bodimo stvarni. Služb ni in tudi v medenih časih jih ni bilo veliko, če je govor o uredniški službi na založbi. Ironija je, da med branjem takih pisem tako rekoč spregledamo ljubezen, ki žubori med vrsticami, in gledamo, kako so postavljene vejice, kako je zasukan stavek … Je pa res, da je tak izliv ljubezni včasih sočasno namenjen celi vrsti založnikov (večina te pošte je, kot se za dandanašnji čas spodobi, e-pošta). Tako pošto brišemo, sam pa sem najbrž že preveč obremenjen z izkušnjami, da bi me zanimal takšen ali drugačen kolektivizem.
No, vendarle je nekaj na romantiki urednikovanja, o čemer pišem kot o odsevu na nedavno okroglo mizo Pogledov »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov«. Je pa nedognano, ali je to nekaj, kar je ostalo kot blesk prejšnjih desetletij, ali izraz neminljivosti našega odnosa do knjige, ne oziraje se na formo – pergament, papir, bralnik. Včasih je bil izid novega romana, pesniške zbirke pomemben dogodek. Zabeležili so ga tako rekoč vsi mediji. Poročila s predstavitev, fotografije, intervjuji .... Vse to kot nekakšna krona uredniškega dela z avtorjem ali prevajalcem, poklon mnogim uram debat, razjasnjevanjem, izpitim buteljkam, prižganim čikom.
Dandanes je precej drugače. Ni misliti, da bi urednik trčil z avtorjem ob spretneje zasukani povedi, ni misliti, da bi ob enih ponoči brskal po pepelniku. Na kaki založbi ob uri x varnostniki celo preverijo, ali so sobe prazne. Kje je zdaj tu romantika? Je ni. Je romantika skrb urednika in vseh iz marketinga, ali se bo sploh kdo prikazal na predstavitvi knjige? Koliko bo objav, kritik? Bodo navzoči pobrali knjige in jih še dišeče po tiskarski barvi spotoma domov odnesli v antikvariat? Koliko oglasov moramo plačati, da nas ne bodo ignorirali?
Včasih se je od urednika pričakovalo, da bo sodeloval z avtorjem, da bo snoval zbirko, da bo prečistil besedilo, zdaj, če malce pretiravam, nemalokrat več časa porabi za to, da domisli prodajni moto, kot za branje rokopisa. Pritisk se stopnjuje. Poznavanje literature, jezika in trendov ter nos za mlade talente, iz katerih je mogoče narediti pisatelje, ne zadostujeta več – marketing pričakuje zgodbo, prodaja številke, lastnik denar, in to takoj, že včeraj … In tako čaramo … Naklade pa padajo – z deset tisoč pred desetletji na nekaj tisoč ali samo tisoč pred leti, pa na 600 ali samo 400 izvodov včeraj in danes. Delite strošek 10.000 evrov z 10.000 izvodi in istih 10.000 s 600 izvodi.
Na mnogih založbah program diktirajo prodajniki, a tudi pri tako izbranih naslovih je razpon velik, od povsem luštnih in berljivih zgodb do težko prebavljive plaže, ki jo je za nameček skorajda nemogoče spraviti v red, se pravi urediti. A taki naslovi se bolje prodajajo kot resna literatura, v splošnih knjižnicah, kot je videti, nanje čakajo v vrsti. So pa resno načeli vlogo urednika: »Ga sploh potrebujem?« se je spraševal marsikateri založnik. »Saj je prevajalec prevedel, lektorica pa lektorirala, za vse drugo pa bo že poskrbel računalničar.«
Toda prvi resnejši udarec uredniškemu cehu so zadali tiskani mediji. Najprej Delo, potem še Dnevnik, prvi s svojo zgodbo, pripeljano iz Španije, drugi s slovensko. Trg je bil na vsem lepem preplavljen s starejšimi, a atraktivnimi naslovi, in to za majhen denar. Toda poceni knjige so se izkazale za cenene. Oba časopisna vdora v knjižno založništvo sta bila speljana v naglici, urednik je včasih moral čez vikend urediti po tri romane. Temu primerno je bilo število napak, povečini nastalih z računalniškim preslikavanjem besedil. Najbrž je prevladala logika, da se napol podarjenemu konju ne gleda v zobe. Sprva masten zaslužek obeh založnikov, ki je že zdavnaj porabljen, je pustil trajno sled. Kriteriji, kaj od tega, kar pride iz tiskarne in je uplatničeno, je še sprejemljivo, so globoko zdrsnili, standardi so se podrli in v javnosti je bilo celo slišati pobude za podeljevanje nekakšnih založniških licenc, kar je podobno butalski logiki v prigodi s Turki: »Napakam je vstop (v knjigo) najstrožje prepovedan.«
Da se iz tega nismo ničesar naučili, potrjuje nedavna poplavna izkušnja (2010) z Ljubljano kot svetovno prestolnico knjige. Z novim obiljem naslovov v impozantnih nakladah in (z izjemami) z vendarle preveč napakami. Kot da bi vse te knjige priznanih založb paradirale mimo urednikov, namesto da bi uredniki paradirali s knjigami. Čeprav so bile knjige zelo poceni, so prodali manj kot polovico vseh naklad, in to ob dejstvu, da so knjigarnam priskočile na pomoč še mnoge druge kulturne inštitucije, od knjižnic do muzejev. Pravzaprav zelo slab rezultat, posebej zunaj največjih mestnih središč.
Tako se žalibog večkrat zgodi, da človek vzame v roke bolj ali manj debelo in primerno drago buklo, izdano pri založbi, ki še zaposluje urednike, pa ga zmoti ena, druga, tretja in tako naprej napaka. Napake, ki jih je denimo zagrešil prevajalec, a bi jih moral urednik (ne lektor) opaziti in popraviti. Očitno kakšne knjige gredo v tisk brez nekajkratnega uredniškega branja ali pa le ob površnem branju. In da ne bi komu naredili krivice, vprašati se je treba tudi, koliko časa je založnik sploh namenil urejanju knjige.
Tu smo pred problemom, če naj velja, da je knjižno založništvo kovačnica jezika, ki je lahko edino zdravilo proti pešanju jezikovnega vedenja in nato vsakdanjega govorjenja. In prav neverjetno je, kakšno podomačeno latovščino lahko zaznamo celo na javni televiziji, posebej če televizije ne gledate (in poslušate) vsak dan in imate nekolikanj bolj izostren čut za slovenščino. Založniki, ki še skrbijo za to, kaj gre v tisk, svoje skrbi (in časa) ne morejo unovčiti. Dobro urejene knjige niso nič dražje od slabo urejenih, stroški pa so za prve višji. Sploh ni zadostne kritične javnosti, ki bi ločevala zrnje od plev, ne v medijih ne v javno financiranih knjižnicah. Ime založbe pri nas še zdaleč ni blagovna znamka, ne za dobre ne za slabe knjige. V času, ko nas mediji dobesedno bombardirajo z blagovnimi znamkami, od avtomobilskih do tistih, ki naj bi zagotavljale aseptičnost straniščnih školjk, je založniška blagovna znamka najraje zamolčana ali, pri sliki, celo pokrita. Da poročilo ali omemba pomembnejšega knjižnega naslova ja ne bi izzvenela kot reklama. Neplačana.
Ob vseh spremembah, ki jih doživlja poklic knjižnega urednika, in malce osenčeni romantiki, ki vztraja ob njem, pa je vendarle treba povedati, da v založništvu knjižni uredniki pravzaprav predstavljajo manjšino. Večina urednikov je manj na očeh, dasiravno so del naše kulture. Skrbijo za stvarno literaturo, priročnike, leksiko, strokovne knjige, učbenike. Ukvarjajo se s težaškim delom, saj dandanes niti doktorat ni več garancija za primerno pismenost. Redki izvirni rokopisi so na taki ravni, da je treba popraviti le kaj zatipkanega ali kak lapsus. Videti je, da ta del založniške dejavnosti ta čas še najbolj usiha. Je preprosto predrag za trenutno razpoloženje kupcev. Lažje in ceneje je prevajati. A tu se vsa zgodba ponovi. Založbe z dobrimi uredniki bodo gradile jezikovno identiteto stroke, druge, kakor nanese …
In tu običajno ni ne romantike ne glamurja.
_
Branimir Nešović je ustanovitelj in direktor založbe Modrijan.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013