Messnerjevo šesto čudo
05. 03. 2016
Projekt Messner Mountain Museum (MMM) se je Reinholdu Messnerju, svetovni javnosti poznanemu večinoma po svojih izjemnih alpinističnih dosežkih, porodil že v začetku devetdesetih. Vendar tedaj še ni računal s tem, da bo MMM združeval kar šest muzejskih enot, razpršenih po vsej Južni Tirolski vse do Benečije. Zdi se, da gre za naravni rezultat njegove maksime: »Dlje ko stojiš na mestu, težje je narediti korak naprej, zato je dobro ostati v nenehnem gibanju.«
V svojih muzejih, ki so zrasli v zadnjih dvajsetih letih, sam vidi satelite, ki krožijo okoli največjega, središčnega MMM Firmian v impresivni graščini v provinci Bolzano. A predvsem krožijo okoli Messnerja samega, okoli legende Reinhold Messner, ki jo že desetletja skrbno gradi. Njegovi muzeji so njegova zapuščina. O Messnerjevih podvigih govorijo še bolj živo kot njegove knjige (ki jih je za nekaj metrov knjižnih polic), saj prinašajo še tretjo, prostorsko dimenzijo – in s tega vidika ni presenetljivo, da se namerava Messner v prihodnosti intenzivno posvečati filmskim projektom.
Po tem, ko je že prekoračil petdeseto pomlad in se je od vertikalnih premaknil k horizontalnim izzivom, po tem, torej, ko je po osvojitvi vseh 14 osemtisočakov na svetu prečkal Antarktiko čez južni pol, pa puščavi Gobi in Takla Makan in nazadnje po dolgem prehodil še Grenlandijo, je leta 1995 v gradu Juval (dolina Vinschgau), ki je tudi poletna rezidenca Messnerjevih, odprl prvega od šestih gorskih muzejev, MMM Juval, in ga posvetil sedmim svetim goram sveta (Fuji, Sinaj, Taranaki, Olimp, Inyan Kara, Everest in Kailash). Naslednji, MMM Dolomite, od leta 2002 domuje v sanirani grajski utrdbi na vrhu razgledne gore Monte Rite (2181 m), ki se dviga v osrčju Dolomitov v bližini Cortine d'Ampezzo, in je posvečen skali. Leta 2004 sledi odprtje popolnoma pod zemljo ležečega MMM Ortles (tematsko je posvečen ledu) na nadmorski višini 1900 m, v gorski skupini Ortlerja v bližini Suldna. Po nekajletni obnovi gradu Sigmundskron pri Bolzanu se tu leta 2006 odpre MMM Firmian, ki pod sloganom »začarana gora« predstavlja kreativno središče Messnerjevega muzejskega koncepta. Gre za največji muzej daleč naokrog, tudi največjega med Messnerjevimi, in v osrednjem razstavnem prostoru visijo gigantska olja na platnu – vsi Messnerjevi osemtisočaki. Leta 2011, po obnovi gradu Bruneck v istoimenskem mestecu, je lokalnim oblastem ponudil vsebino zanj – pod sloganom »dediščina gora« je stalna razstava tega, po Messnerjevih prvotnih načrtih zadnjega MMM-satelita, poimenovanega MMM Ripa, posvečena gorskim ljudstvom z vseh koncev sveta in njihovemu načinu življenja, ki je ključno povezano z naravo samo.
Tukaj naj bi se torej končalo. A poslovni interesi so pripeljali do še enega, arhitekturno zagotovo najbolj dovršenega satelita na vrhu (tudi med Slovenci) priljubljenega južnotirolskega smučarskega središča, Kronplatza (2275m). Nobena skrivnost ni, da si upravitelj smučišča, Skirama Kronplatz, ki je izgradnjo MMM Corones s temi milijoni evrov tudi financiral, prizadeva hrib vnovčiti tudi poleti. Takrat namreč Kronplatz kaže precej klavrno, naravno degradirano podobo, in žična gondola, ki v zimskih mesecih prepelje tudi do 5000 smučarjev na uro, bolj ali manj sameva. Kar 98 odstotkov prometa namreč ustvarijo pozimi, in tega tudi »atrakciji«, kot je megalomanski jekleni zvon na vrhu hriba ali indijanska vas s tremi tipiji in ravno tolikimi pritlikavimi kozami, nista spremenili. Kdor si poleti želi v naravo, se Kronplatzu izogne. S podobnimi težavami se srečujejo tudi druga smučarska središča v okolici, in teh ni malo.
Svež zagon za lokalni poletni turizem naj bi pomenil minulega julija s pompom odprt zadnji Messnerjev muzej. Da je ta resnično zadnji, večkrat poudari tudi Messner sam, kljub najmanj dvema ponudbama okoliških smučarskih središč, da bi podobne muzeje zgradili tudi tam. Množične lokacije pač niso tisto, s čimer bi se lahko eden največjih solistov v zgodovini alpinizma poistovetil. Na pogosto vprašanje, kako se muzej na vrhu Kronplatza sklada z njegovim bojem proti komercializaciji gora, se Messner brani z dejstvom, da v gradnjo na nedotaknjenem vršacu ne bi bil nikoli privolil, da sta elektrika in voda na Kronplatzu že vsaj dvajset let in da je muzej umeščen in zgrajen po trajnostnih načelih, za kar se je sam kot tako rekoč samopreskrbni kmet še posebej zavzemal. Sicer pa so gradnjo na vrhu hriba načrtovali tako ali drugače – upravitelj je želel razgledni plato in želje vseh vpletenih so se na koncu srečale v ideji za (šesti) muzej. Verjetno pa je idejo o gradnji še enega satelita, za katerega pravi, da je okronal njegov muzejski projekt, sprejel tudi zaradi sanjskega tandema, ki se je ponujal. V načrtovanje muzeja je namreč privolila tačas najbolj zvezdniška arhitektka iraško-britanskega porekla, Zaha Hadid, in tudi muzej Corones nezamenljivo krasi njen dinamično zaobljeni podpis. Da so večinoma zaobljene, trapezoidno zasnovane stene notranjosti muzeja na koncu predstavljale prvovrstno težavo pri obešanju in umeščanju artefaktov v 1000 m2 velik razstavni prostor, pustimo za zdaj ob strani. Arhitektko je projekt po besedah direktorja Skirame menda zamikal prav zaradi njegove relativne majhnosti, kar je pomenilo, da je lahko sama načrtovala prav vse detajle, vključno z elektroinštalacijami, in zaradi enkratne priložnosti gradnje na taki nadmorski višini. No, ne lokacije ne poteka gradnje si v živo menda ni prišla ogledat niti enkrat in kljub napovedim je tudi na otvoritvi ni bilo …
Ker si je Messner želel, da bi muzej ležal pod zemljo, so izkopali deset metrov globoko luknjo. Ker pa na tej nadmorski višini uspeva redka in prav posebna vegetacija, ki je pri gradnji niso hoteli uničiti, so najprej dvignili zgornjo, 30-centimetrsko rodovitno plast, ki so jo nato ponovno položili na že v jamo umeščen betonski objekt in ga s tem prekrili. Vsa gradnja nad 1600 metri nadmorske višine seveda zapade pod naravovarstvene zakone in je zato še posebej občutljiva. A muzej Corones težav s pridobitvijo gradbenih in okoljskih dovoljenj menda ni imel, saj skoraj v celoti leži pod zemljo in s tem ne spreminja izgleda okoliške pokrajine, in tudi dinamično oblikovane linije, ki rastejo nad površje, se z njo odlično zlivajo. Betonski paneli, in situ ojačeni s steklenimi vlakni, so na zunanji strani svetlo sive barve, kot okoliška apnenčasta skala, od znotraj pa temnejši, antracitni, kakršna je barva kamnine v notranjosti gore. Stavbo prav zaradi umeščenosti pod zemeljsko skorjo odlikuje nadpovprečna energijska učinkovitost, ki jo omogoča naravna termoizolacija (stene muzeja pa so na določenih mestih debele tudi pol metra) in s tem nizek okoljski odtis (letni izpust CO2 ne presega 15 kg/m2).
Muzej je v notranjosti razdeljen na tri podtalne nivoje in v vsakega se spustimo izza ovinka, kar naredi sprehod skozi »nadstropja« zanimiv že sam po sebi. Za zadnjo kaskado, kot da smo spremljali slap, ki pada navzdol po skali, najgloblje po zemljo, se nahaja mini kinodvorana, kjer vsako sezono predvajajo drug gorniški film; trenutno je to Kunyang Chhish East – First Ascent (2013), ki je na festivalih gorniškega filma po svetu prejel številne nagrade. MMM Corones se tematsko v celoti posveča klasičnemu alpinizmu kot kraljevi disciplini od njegovih začetkov do danes, vendar od samih artefaktov v muzeju ne pričakujte preveč (med njimi se znajdejo precejšnje kuriozitete, kot je na primer pozlačen planinski čevelj). A prava paša za oči sta že stavba sama in osupljiv razgled na dolomitske vršace v tri različne smeri. Z izostrenim očesom se z vrtoglave muzejske terase vidi prav do Ortlerja, s 3905 metri najvišjega med njimi. Skozi drugi dve okni oko ujame Heiligkreuzkofel, v ladinskem narečju Sas dla Crusc (2.907 m), kjer je Messner v mladosti splezal svojo najzahtevnejšo smer v Dolomitih, in Peitlerkofel ali Sass de Pütia (2875 m), v katerega senci leži Messnerjeva rojstna vas.
Ker Reinhold Messner nikoli ne pozabi poudariti, da je družinski človek, gre pri vseh šestih muzejih seveda za družinsko doživetje, v poletnih mesecih pa je mogoče »alpinističnemu guruju« prisluhniti tudi v živo – v muzejih na gradovih Juval ali Firmian v bližini Bolzana – ali v njegovi družbi celo gnati jake na planino (ob povratku podpisuje knjige v muzeju MMM Ortles). S Skiramo Kronplatz in lokalnimi turističnimi ponudniki pa Messner načrtuje celo večdnevno pohodno turo, ki naj bi se začela na Kronplatzu in pohodnike vodila naravnost v osrčje dolomitskega naravnega parka, do MMM Dolomite na vrhu Monte Rita. Če sodimo po navdušenem tisočglavem občinstvu, ki je nadarjenemu motivacijskemu govorcu pred nekaj tedni prisluhnilo v Ljubljani (pri čemer ni zanemarljivo, da je večino ohranjevalnikov zaslonov na telefonih prisotnih krasil kakšen vršac, če že ne gorska veriga), Dolomiti letos poleti ne bodo samevali …
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
komentarjev: 1
28.11.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
