Ob slovenski kandidaturi za častno gostjo v Franfurtu
Vsaka čast ima svojo ceno
11. 12. 2014
Od 24. aprila letos je uradno: Slovenija kandidira za naslov častne gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu. To je potrjeno s sklepom vlade, ki je sprejela tudi okvirni proračun za ta dogodek (2,5 milijona evrov) in pozneje imenovala še Odbor za pripravo vsebinskega koncepta. Konkurenca je huda, boj za laskav naziv, ki si ga države in/ali regije redno podajajo od leta 1988, je že zadnjih nekaj let (na veselje sejma) zaostren. Ali gre tukaj le za prestiž in cirkus ali pa je to čast, v katero je tudi dolgoročno vredno investirati, je vprašanje, ki se v zvezi z nazivom »častna gostja frankfurtskega sejma« pojavlja vedno znova.
»Proračuni nekaterih častnih gostij v milijonih evrov: Islandija (2011): 3; Finska (2014): 4; Indonezija (2015): 8; Nizozemska/Flandrija (2016): 6; Gruzija (2018): 7. «
Odgovor na vprašanje iz uvoda: potencial je velik, priložnost (skorajda) enkratna, izkušnje so različne in vse je odvisno od države kandidatke same (uspešne se vračajo, neuspešnih se še sejemska ekipa ne spomni), države, ki svoj uspeh merijo, ga menda namerijo še leta pozneje. Četrt stoletja izkušenj častnih gostij je naplavilo določena zlata pravila, ki do neke mere zagotavljajo tako multiplikativni učinek kot trajnostne rezultate. Teh se je treba držati, sicer je Frankfurt le boleče drag in kratek hajp.
Dolga leta čakanja
Svoj častni nastop ima najbolj sveže za seboj Finska, ki je kot pripravo nanj že leta 2011 zasnovala tudi longitudinalno študijo finančne vrednosti izvoza literature, zaključili jo bodo prihodnje leto. Iris Schwank, direktorica predstavitve (in tudi nacionalne agencije za knjigo FILI), je povedala, da so o kandidaturi razmišljali vse od nastopa njenega mandata leta 2001, uradno kandidaturo so vložili leta 2009 in upali na letnico 2011 (leti 2012 in 2013 sta bili takrat že oddani Novi Zelandiji in Braziliji), ki pa jo je naposled dobila Islandija. Slednjo je sejem k sodelovanju povabil leta 2007, pogodbo o nastopu, ki je v prihodnost potisnila Finsko predstavitev, pa so podpisali spomladi 2009. Malo razočaranja je menda že bilo, »a to, da smo imeli dodatna pripravljalna leta, se je izkazalo kot zelo dobro, izvrstno smo namreč uigrali izvajalsko ekipo, ki je bila res številčna, ter še bolj profilirali umetniški program, ki je potekal zunaj sejma in zunaj Frankfurta,« trdi Schwankova. Dokler ni s sejmom podpisana pogodba, pač nič ni dokončno.
Gruzija, ki si za nastop v Frankfurtu po besedah direktorice tamkajšnjega Centra za knjigo, Medee Metreveli, prizadeva že od leta 2010 (in je v tem času v Gruziji že dvakrat gostila direktorja sejma Jürgena Boosa ter enkrat podpredsednika Tobiasa Vossa), si je letos pošteno oddahnila, ko so spomladi podpisali pogodbo za častni naslov v letu 2018. Rekordna tri leta od ideje do realizacije beleži nizozemsko-flamska predstavitev, ki se bo zgodila 2016; lani so vodstvu sejma predali strokovni elaborat načrtovane predstavitve in letos podpisali pogodbo. V isti zasedbi so se predstavili že leta 1993, ki velja za eno najuspešnejših doslej, ena ključnih tedanjih pridobitev pa je nizozemska fundacija Letterenfonds, ki je danes vzor marsikateri nacionalni knjižni politiki. Bas Pauw, izvršni direktor bližajoče se predstavitve in dolgoletni sodelavec omenjene fundacije, pravi, da so jih k ponovni kandidaturi prepričali prav učinki prvotne predstavitve, s katero so se njihovi avtorji odlično in dokončno zasidrali na nemškem trgu, »ne le na nemškem, takrat smo v svet lansirali avtorje, kot je Cees Noteboom, ki so danes tako rekoč literarne zvezde, zdaj pa je nastopila nova generacija, celo novi žanri, za katere želimo ustvariti podobno zanimanje«.
Kdo kandidira koga?
Kljub vtisu, da se večina držav »samokandidira«, vseeno ni tako. Sejem to sicer nerad prizna, a za več kot polovico častnih gostij si prizadevajo sami. Pri tem ni skrivnost direktorjeva ljubezen do eksotike (najnovejši dosežek je Indonezija, ki ji čast pripade v 2015) niti gospodarski in politični interesi uprave sejma, ki dokončno »požegna« vsak častni naziv in je trenutno zelo zadovoljna, da so se končno omehčali Francozi, za katere že dlje skrbno in skrivnostno hranijo letnico 2017 (sestava uprave je tudi ključ do visokega števila častnih nazivov državam, ki uživajo status »vzhajajočih trgov«, Kitajska je – zelo trendsettersko – svoje časti v Frankfurtu uživala že leta 2005, sledili sta Indija, Turčija, leta 2010 Argentina in nato 2013 Brazilija).
Povprečen čas priprave projekta je torej pet let, pri čemer se pogodba s sejmom praviloma ne podpiše več kot dve leti pred nastopom častnega naziva. V tej luči gre pričakovati tudi slovensko častno letnico, torej med letoma 2020 in 2022, a tudi to si bomo morali še priboriti in časa za prosti tek ni. Sploh ker na naslednjem Frankfurtu vodstvo pričakuje elaborat slovenske predstavitve … Neformalni roki, neformalni postopki kandidature in izbora so nekaj, kar marsikatero državo spravlja ob živce in tovrsten tek na dolge proge zagotovo terja karakter, vzdržljivost, pravo doziranje adrenalina in nemalo taktike (morda pa ni naključje, da je predsednik nedavno ustanovljenega Odbora za pripravo vsebinskega koncepta slovenske častne predstavitve ultramaratonec?). Pa tudi denar ni zanemarljiv faktor …
Denar je veliko, ni pa vse
Na vprašanje, ali so se proračuni držav kandidatk od nastopa splošne gospodarske krize kaj znižali, Simone Bühler, dolgoletna organizacijska vodja institucije »častna gostja« pravi, da ne bistveno, so se pa zaostrili pogoji zbiranja in zagotavljanja sredstev iz virov, ki niso le državni. Z drugimi besedami, vse težje je najti dodatne sponzorje. Finci so imeli teh sredstev okoli pol milijona, Nizozemci jih v svojem proračunu načrtujejo milijon. »Evropske države so tradicionalno racionalnejše od drugih in dajejo druge poudarke oziroma sredstva drugače razpršijo,« dodaja Bühlerjeva. V tej luči gre razumeti tudi podatek, da bo Indonezija letos in drugo leto namenila milijon ameriških dolarjev za prevode v tuje jezike, Brazilija je na primer za prevode do obdobja 2020 namenila 27 milijonov evrov. Podoben program je zagnala tudi Argentina, ki še zmeraj namenja slabih tri tisoč dolarjev vsakemu prevodnemu projektu. Res pa je, da so v večini evropskih držav mehanizmi podpore književnim prevodom že dodobra vzpostavljeni, zato je potrebna le kontinuiteta ter ciljno zvišanje sredstev v najbolj ključnih letih (za Slovenijo verjetno 2016–2019). Finski FILI svojega prevodnega proračuna v okviru celotnega proračuna za letošnjo častno predstavitev (ta je znašal dobre štiri milijone) niti ni bistveno zvišal, po besedah Schwankove so se zadnjih nekaj let le nekoliko prednostno osredotočili na nemške prevode, uvedli so tudi nekaj dodatnih seminarjev, rezidenc, štipendij za mobilnost (torej tipični ukrepi, ki so pomembni za male jezike z malo prevajalci). Nizozemski proračun za častno gostjo je podporo prevodom (v vse jezike) za naslednji dve leti zvišal za približno 20 odstotkov, temu namenjena sredstva bodo znašala pol milijona evrov v njihovem sicer šestmilijonskem proračunu za projekt častne gostje Frankfurta.
Nerodno je, če se zgodi tako kot Islandiji – ta je namreč pogodbo za nastop na sejmu podpisala leto dni pred nastopom finančne krize in z njo močne devalvacije nacionalne valute. Predvideni proračun je kopnel, nazadnje so program izpeljali s skoraj polovico nižjimi sredstvi kot načrtovano, a vseeno je ta, po velikosti najmanjša država od vseh, ki so se doslej predstavljale v frankfurtskem fokusu, po mnenju številnih pustila enega najmočnejših vtisov. Islandci so, zanimivo, za programskega vodjo (in selektorja) literarnega programa določili kar Nemca, Thomasa Böhma (dolgoletni vodja literarne hiše v Kölnu, nato selektor berlinskega literarnega festivala), ki rad poudarja, da države – častne gostje – praviloma delajo eno in isto napako, ki ji pravi konceptualni nesporazum: »Ker sredstva zagotavlja nacionalni proračun in so v igri različni politični interesi, gre pogosto bolj za (re)prezentacijo kot za literaturo. Pri tem si vsaka država zamisli svoj koncept, ne da bi prej proučila specifike nemškega trga. Upoštevati gre, da je lokacija dogodka v Nemčiji in da največ (medijskih) odzivov na predstavitve nastane prav tukaj.« In ni vse v predstavitvi, izkušnje kažejo, da so dolgoročnejši pa tudi globalnejši literarni pečat pustile tiste države, ki so v Frankfurt pripeljale predvsem avtorje in dobre zgodbe ter jih uspele posrečeno kontekstualizirati, ne le vizualizirati. Posredno z literarnimi uspehi na tujem pa so prišli tudi učinki za sektorje izobraževanja, turizma, gospodarstva, diplomacije … Tako projekt razume tudi Aleš Novak, direktor Javne agencije za knjigo RS, ki jo je vlada z odlokom pooblastila za izvedbo slovenskega projekta »častna gostja«. »Ob primarni funkciji uveljavljanja slovenskih avtorjev in literature v mednarodnem prostoru ter uspešnejšem trženju avtorskih pravic bo dodana vrednost gotovo povezana z uveljavljanjem naše države, ustvarjalnosti in razvojnih potencialov, destinacijskega turizma in investicijskih priložnosti ter sodelovanja v mednarodnih projektih.«
Globalni prevodni učinek
Častna gostja je tudi daleč najpomembnejše piarovsko orodje frankfurtskega sejma, skoraj 70 odstotkov vseh medijskih zadetkov ob vsakoletnem sejmu namreč zadeva prav države v gosteh. Da sejem zagotovo več iztrži kot investira v ta projekt, se strinjajo vsi, pa tudi z dejstvom, da bi bile brez velike podpore sejma predstavitve častnih gostij bistveno bolj kratkoročnega in površinskega učinka. Pri veliko državah je namreč prav kandidatura in izvedba projekta častnih gostij sploh pripeljala do vzpostavitve nacionalne politike na področju knjige, tudi z neposredno strokovno podporo sejma oz. uvozom nemškega znanja in izkušenj (nazoren primer je Gruzija, ki je v pripravljalnem obdobju na »svoje« leto 2018 prišla do samostojnega Centra za knjigo, znatnega povečanja proračuna za to področje, prvih prevodnih razpisov sploh, ki pa že beležijo učinke na nemškem trgu, lansirala je mednarodni Literarni forum kot del knjižnega sejma v Tbilisiju, kamor letno vabijo 15–20 tujih založnikov, agentov, kulturnih posrednikov …). Pri tem ne gre pozabiti, da je frankfurtski knjižni sejem globalna institucija, z dolgoletnimi in vplivnimi izpostavami po vsem svetu, od New Yorka do New Delhija, od Guadalajare do Pekinga. Tobias Voss, podpredsednik sejma za mednarodne trge, ne pravi zaman, da ima sejem moč »ne le da najde in razvija dobre zgodbe, temveč da iz njih naredi velike uspešnice«.
Vsi sogovorniki tudi potrjujejo, da sta sejemski ekipi, ki skrbita za projekt »častna gostja« in za komuniciranje z javnostmi »izjemno predani in profesionalni, brez njih ne bi dosegli niti polovice zabeleženega uspeha«, kot pravi Iris Schwank in se pohvali, da je imela predstavitev Finland. Cool. letos skoraj 8.000 na sejem vezanih medijskih omemb (dostopni podatki za nekatere druge države: Kitajska 5.400 medijskih objav, Nova Zelandija 9.000, Islandija in Brazilija nekaj manj kot 7.000). Poleg izjemne medijske prisotnosti je zelo očiten tudi porast prevodov v nemščino. Brazilskih prevodov je med letoma 2011 in 2013 nastalo dvakrat več kot v dvajsetih letih pred tem, Finci poročajo o 130 novih nemških in 40 angleških prevodih, Novozelandci pa navajajo, da se je prodaja pravic njihovih avtorjev po nastopu leta 2012 vsaj podvojila v primerjavi z leti pred tem, pravice pa prodajajo tudi na trge, kjer prej niso beležili nobenih prevodov. Globalni »prevodni« učinek izpostavljajo tudi Katalonci. Njihova predstavitev sega v leto 2007 in Institut Ramon Llul navaja, da je prav s Frankfurtom katalonska literatura dokončno prodrla na nemški trg; in čeprav so se v prihodnjih letih prevodi v nemščino spet skrčili, v zadnjih šestih letih beležijo prevode v skoraj vse svetovne jezike in velik napredek na azijskih knjižnih trgih.
Učinki tudi v turizmu
Nemalokrat je posrednik do velikih in pomembnih nemških založb prav frankfurtski sejem (mimogrede, državam v letu pred častnim nastopom zagotovi tudi dve mesti v prestižnem »fellowship programu«, ki povezuje literarne posrednike z vsega sveta z nemškimi založbami). Zagotavljajo pa tudi povezavo s številnimi drugimi kulturnimi institucijami po vsej Nemčiji, od Münchna do Hamburga, kar predvsem častne gostje zadnjih nekaj let dodobra izkoristijo. Tako Nova Zelandija kot Islandija, Brazilija in Finska so pripeljale gledališke in plesne produkcije, slikarske in fotografske razstave, modo in dizajn, filme in arhitekturo in svoj častni naziv razširile na (najmanj) celoletno dogajanje v Nemčiji (in celo nekaterih sosednjih državah). Zadnja leta države vse bolj krepijo splošno prisotnost na sejmu in se ne osredotočajo le na nacionalni paviljon. Finska je bila letos prisotna v vseh halah, poudarjeno pa se je posvetila izobraževalnemu področju.
Tedanji direktor Islandskega literarnega centra in projekta častne gostje Halldór Gudmundsson (zdaj vodi islandsko Filharmonijo) zagotavlja, da so presegli vsa pričakovanja in tudi upanja. Če so bile že pred nastopom mednarodno precej znane in prevajane (trendu primerno) islandske kriminalke, so v zadnjih štirih letih našteli blizu dvesto novih prevodov največkrat sodobne islandske književnosti, zaznali so tudi skoraj 300-odstotno povečanje turističnega zanimanja. Da o presežnikih, ki so jih bili deležni v povezavi z njihovim paviljonom in literarnim programom v letu 2011 v Frankfurtu niti ne govorimo. V turizmu, pa tudi v gospodarstvu, so največje stranske učinke zaznali tudi Novozelandci. V letu 2013 so izmerili za 50 odstotkov večje zanimanje za Novo Zelandijo kot turistično destinacijo in kar 15 odstotkov več nemških obiskovalcev kot pretekla leta, s čimer so Nemci menda postali peti najštevilčnejši turistični obiskovalci te države. Zaznali pa so tudi povečano sodelovanje predvsem farmacevtskih in IT-podjetij z nemškimi in tesnejše diplomatske stike, kot poroča novozelandsko ministrstvo za kulturo in dediščino.
V bistvu gre za trženje blagovne znamke
Konec koncev ni lansiranje »nove literature« na mednarodni trg nič drugega kot lansiranje nove blagovne znamke. Poleg vsebine je potreben tudi prvovrstni marketing in PR. Izkoristiti 2500 kvadratnih metrov velik prostor za nacionalni paviljon, ki ga sejem častni gostji nameni brezplačno, je le del zgodbe (čeprav tudi v tega države v povprečju vložijo milijon evrov). Celostno marketinško strategijo za bodočo častno gostjo ponavadi izdela specializirana nemška agencija v tesnem sodelovanju s častno gostjo in s sejmom, ki ima z znamčenjem literature bogate izkušnje (navsezadnje vsako leto častni gostji posveti tudi poštno znamko), v »častnem letu« pa je obvezna tudi nacionalna pisarna z vsaj eno osebo na lokaciji (v Berlinu ali Frankfurtu).
To je torej okvir, ki ga bo tako ali drugače zapolnjeval slovenski Odbor za pripravo vsebinskega koncepta častne gostje, ki združuje 10 posameznic (v opazni manjšini) in posameznikov, za katere lahko upamo, da so najboljša možna kombinacija vizionarstva, strokovnosti, megalomanije, skepse, birokratske stvarnosti in predvsem poguma. In, seveda, da bo čim bolj neokrnjen prestal vse menjave vlad do častnega leta. Ob rob: slovenski proračun za Expo 2015 v Milanu znaša 5 milijonov evrov, od tega gre večina sredstev za gradnjo in opremo t. i. slovenske hiše.
*********
Izzivi in potenciali, kot jih vidijo nekateri člani Odbora za pripravo vsebinskega koncepta slovenske predstavitve v Frankfurtu:
Samo Rugelj, predsednik
»Narediti dogodek, ki bo izluščil najboljše iz slovenske besedne umetnosti, kar lahko ponudimo svetu, ob tem pa celovito predstaviti našo državo.«
Barbara Koželj Podlogar, vodja službe za mednarodne in EU zadeve na MzK:
»To je enkratna priložnost za učinkovitejše povezovanje na vseh področjih kulture in tudi priložnost za gospodarstvo in turizem. Izjemno medijsko pozornost je treba dodobra izkoristiti.«
Aleš Novak, direktor JAK:
»Projekt bo slovenskim avtorjem široko odprl vrata v Evropo in svet, in pri tem imam v mislih zlasti uglednejše tuje založbe. Multiplikativni učinki investicije v ta projekt, in to je tudi sicer značilno za investicije v kulturo in ustvarjalnost, bodo daleč presegali vložek in mislim, da bodo presenetili tudi skeptike. Sam ne vidim primernejše priložnosti za mednarodno uveljavitev Slovenije.«
Miha Kovač, predavatelj:
»Največji izziv bo izogniti se temu, da bi kot država gostja prikorakali v Frankfurt z nečim, kar bi se nam doma zdelo izjemno pomembno, tam pa bi potem izpadli kot neuki provincialci. Slovenija bi morala zato po mojem graditi na tistih segmentih avtorjev, ki so se že izkazali z »izvoznim potencialom« – filozofskih piscih (Žižek, Salecl, Dolar …), umetniških projektih (Laibach, NSK), otroških ilustratorjih (Prap) in leposlovnih avtorjih. V tem vrstnem redu in z jasno izdelano promocijsko in prevodno strategijo za naslednja štiri leta.«
Jani Virk, avtor, urednik, član sveta JAK in DSP:
»Največji izziv bo test, ali smo v Sloveniji zmožni zbrati dovolj organizacijske in mentalne prisebnosti, vitalnosti, poguma, da na mednarodnem prizorišču naredimo suvereno gesto, ki samozavestno in s stilom uveljavlja lastno literaturo, širšo kulturo in navsezadnje tudi državo.«
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
komentarjev: 1
28.11.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
