Moralni filozof in ekonomist, zgled pravega liberalizma
Foto: Jure Eržen
08. 09. 2010
Kar dobrih 200 let smo morali Slovenci čakati, da dobimo v roke prevod magistralnega dela Bogastvo narodov škotskega razsvetljenca Adama Smitha. To je kmalu po izidu leta 1776 prevzelo konstitutivno vlogo za nastajajočo disciplino politične ekonomije, njenemu avtorju pa prislužilo laskavo oznako očeta sodobne ekonomske misli. Čaščenje Smitha je s pojavnostjo neoliberalizma doseglo domala hagiografske razsežnosti, propad socialističnih družbenih eksperimentov pa je samo še okrepil njegovo veljavo. Neoklasični ekonomisti so Smitha posvojili za svojega zavetnika. Kot bomo videli, je Smithov idejni habitus večplasten, poenostavljene ideološke oznake, kot so zagovornik laissez-faire kapitalizma, brezbožni materialist ali apostol nevidne roke, pa neupravičene.
Med pravim in lažnim liberalizmom
Smitha je z vidika intelektualne zgodovine moč umestiti v tradicijo liberalne misli. Če uporabim taksonomijo Friedricha Augusta von Hayeka, ki liberalizem ločuje na pravi in lažni, je Adam Smith tisti avtor, ki zariše miselne gabarite pravega, tj. klasičnega liberalizma. Za Hayeka je pravi liberalizem povezan s škotskim razsvetljenstvom, lažni liberalizem pa je miselni konstrukt francoskega razsvetljenstva. Torišče konfliktnosti med pravim in lažnim liberalizmom gre iskati v različnem pojmovanju svobode, negativnem in pozitivnem.
Negativna svoboda se ukvarja s področjem, kjer je posamezniku prepuščeno, da počne, kar želi oziroma česar je zmožen, ne da bi se vmešavale druge osebe. Posamezniki so toliko svobodni, kolikor se nihče ne vmešava v njihove dejavnosti. Svoboda je v svojem bistvu odsotnost prisile, to pa lahko zagotavlja zgolj trden pravni okvir s poudarjeno zaščito lastninskih pravic. Zavedati se moramo, da v tem smislu resnična svoboda lahko pomeni tudi svobodo v pomanjkanju, delanju napak ali izpostavljenosti tveganjem.
Pozitivna svoboda je moč, dejanska moč narediti določene stvari, zahteva po pozitivni svobodi pa zahteva po moči. Pozitivna svoboda zahteva, da posamezniku prisodimo določene socialne pravice oziroma osnovne dobrine, ki mu omogočajo samouresničitev. Zahteve po udejanjanju pozitivne svobode so navadno spremljane z argumentacijo zagotavljanja distributivne oziroma socialne pravičnosti.
Bogastvo narodov in negativna svoboda
Hayek je Smitha z enim zamahom uvrstil med zagovornike negativne svobode in kot takega v miselno tradicijo pravega, klasičnega liberalizma. Bogastvo narodov je ubesedeno zagovorništvo negativne svobode, je političnoekonomski traktat o blagodejnosti sistema naravne svobode. Čeprav je na prvi pogled Smithovo videnje sistema naravne svobode podobno, kot ga najdemo pri francoskih fiziokratih, je ontična in epistemična argumentacija bistveno drugačna. Fiziokratsko videnje naravnega reda je temeljilo na razumevanju družbe kot razumskega konstrukta, kot nečesa, kar je podrejeno zavestnemu nadzoru, in ne kot rezultata zgodovinskih okoliščin in kulturne evolucije. Tovrstni pojmovni svet je izrazito preprost, ahistoričen, akulturen, deinstitucionaliziran in v končni fazi apolitičen. Zabloda fiziokratskega racionalnega konstruktivizma je tesno povezana s kartezičnim dualizmom, tj. s predpostavko o od narave neodvisnega uma, ki naj bi človeku omogočal svobodno oblikovanje družbenih institucij.
Smithovo razumevanje nima veliko skupnega z racionalnim konstruktivizmom, značilnim za francoske ekonomiste, zanj so družbene institucije rezultat človekovega delovanja in ne načrtovanja. Zato Smithov zagovor negativne svobode ni deontološki, ampak vseskozi konsekvencialističen. Svoboda ni vrednota sama po sebi, sestavni del kozmičnega reda, ampak je vrednota, ker ustvarja dobročudne posledice. Negativna svoboda je zagovarjana, ker služi višjemu, javnemu interesu.
Smith se v Bogastvu narodov glede zagovorništva negativne svobode ne omejujejo zgolj na teoretični razmislek o prednostih nevmešavanja, ampak kritično ocenjuje institucionalno ureditev Velike Britanije. Z vidika kršitve načel naravne svobode graja monopole, zakon o naselitvi in statut o vajeništvu. Navedeni institucionalni posegi v naravno svobodo ne samo, da onemogočajo udejanjanje blaginje delitve dela, ampak poslabšujejo alokativne sposobnosti tržnega mehanizma. Navedeni argumenti v prid negativni svobodi so utilitarni, svoboda je zagovarjana, ker služi javnemu interesu. Ker pa je bil Smith izvrstno podkovan v tradiciji naravnega prava, je uporabil tudi deontološko podkrepitev negativne svobode z argumentacijskim lokom, podobnim Johnu Lockeu. Kljub spogledovanju s teorijo naravnih pravic Smith realistično ugotavlja, da za udejanjanje sistema naravne svobode potrebujemo državo, ki bo zavarovala naravne pravice posameznikov.
Vloga države in laissez-faire
Termin laissez-faire se zmotno povezuje z imenom Adama Smitha. Predstavnik prve čikaške šole Jacob Viner je z natančno tekstovno analizo Bogastva narodov pokazal, da Adam Smith ni bil doktrinarni zagovornik laissez-faire sistema. Krivdo lahko pripišemo manchestrski šoli, ki je v boju za razveljavitev žitnih zakonov in uveljavljanje ekonomskega liberalizma v Veliki Britaniji v 19. stoletju potrebovala trdno, četudi nekoliko ponarejeno, teoretsko podlago. Kot smo že ugotavili, je bil Smith zagovornik sistema naravne svobode, a tega ni umeščal v neko hipotetično preddružbeno stanje, v stanje institucionalne praznine.
Smith je v Bogastvu narodov oblikoval obširen zakonodajni program za obnovitev oziroma vzpostavitev sistema naravne svobode. Ta je predvideval odpravo zakona o vajeništvu, zakona o naselitvi, cehovske ureditve, odpravo oziroma radikalno znižanje carinskih omejitev, odpravo spodbud in subvencij itd. Navedena institucionalna izkrivljanja so onemogočala delovanje nevidne roke in zmanjševala alokativno učinkovitost tržnega mehanizma. Smith se je zavedal morebitnih konfliktov med zasebnim in javnim interesom, primerov, ko nevidna roka trga ne deluje in je potrebna vidna roka države. Ni bil privrženec panglosijskega videnja trga, da zasledovanje zasebnega interesa vedno privede do optimalnih družbenih posledic. Pazljivo branje nas opozori na njegovo skepso do dobročudnih rezultatov tržne tekme, nevidna roka ni vsemogočna in posplošitev njenega delovanja bodisi v empiričen bodisi metafizičen zakon ni smiselna. Tržne nepopolnosti, kot so monopoli, informacijska prikrajšanost, zunanji učinki, pojavnost javnih dobrin, povzročajo podoptimalne rezultate. Vprašanje, kdaj prepustiti delovanje posameznikov tržnim silam in kdaj poklicati na pomoč državo, je večno vprašanje politične ekonomije. Še danes nimamo odgovora, kje potegniti črto ločitve med voluntarizmom trga in prisilo države.
Lex rex, smithova pravna država
Pravna država ima v Smithovem sistemu politične ekonomije osrednje mesto, je nujni pogoj za vzpostavitev tržne družbe. Smith vzroke za nastanek države vidi v varovanju lastnine, pri tem v upravičevanju države zaznamo sledove cinizma, ko ugotavlja: »Civilna uprava, ki je bila na videz ustanovljena zaradi zaščite lastnine, je bila v resnici ustanovljena zaradi obrambe bogatih proti revnim, ali tistih, ki imajo nekaj imetja, proti tistim, ki ga nimajo nič.« Smith realistično ugotavlja, da tržna družba ustvarja velike premoženjske razlike. Naloga države je, da s pravosodnim sistemom zaščiti lastnino kot legitimen rezultat tržnega tekmovanja in s tem vzpostavi red. Menjava ne more potekati v institucionalni praznini, potreben je dobro delujoč pravni okvir, ki zagotavlja izvrševanje pogodb, varstvo lastninskih pravic in preprečuje raznovrstne zlorabe.
Poglavitna naloga pravosodnega sistema je udejanjenje pravičnosti. Smith je že v Teoriji moralnih občutij postavil pravičnost kot glavni steber, ki podpira družbo. Družba lahko preživi, ne sicer udobno, brez dobrodelnosti; prevlada nepravičnosti pa je zanjo v celoti pogubna. A pri Smithovem umevanju pravičnosti je potrebna previdnost, sam namreč ne zagovarja udejanjanja distributivne oziroma socialne pravičnosti, ampak pravni državi zgolj prisoja nalogo uresničevanja komutativne oziroma proceduralne pravičnosti.
Skepse do udejanjanja distributivne pravičnosti ne smemo tolmačiti kot zagovorništva porajajočega kapitalizma, česar ga obtožujejo marsikateri površni bralci. Nasprotno, v konfliktu med delavci in kapitalisti je Smith na strani delavcev in uspešnost družbe pojasnjuje z ravnijo blaginje, ki je zagotovljena delavcem. »Nobena družba, katere večinski pripadniki so revni in nesrečni, gotovo ne more biti uspešna in zadovoljna. Povrhu pa je pravično, da tisti, ki hranijo, oblačijo in nastanjajo vse ljudstvo, dobivajo tolikšen del produkcije dela, da se tudi sami lahko dovolj dobro hranijo, oblačijo in stanujejo.« Tu in tam jedko ošvrkne kapitaliste: »Naši trgovci in manufakturisti radi tožijo nad škodljivimi učinki visokih plač, češ da dvigajo cene in s tem manjšajo prodajo njihovih dobrin tako doma kakor na tujem. Ničesar pa ne rečejo o škodljivih učinkih velikih dobičkov. Kar zadeva pogubne učinke njihovih lastnih zaslužkov, molčijo. Godrnjajo samo čez zaslužke drugih.« Smith potemtakem ni živel v slepilu, da je tržna družba meritokratski sistem, ki udejanja ideale socialne pravičnosti.
Tržna družba je izrazito neenaka v razdelitvi premoženja, a vseeno tudi delavstvu zagotavlja zadovoljitev osnovnih potreb. Primitivne družbe (enaka ugotovitev velja za socialistične eksperimente v 20. stoletju) so po uresničevanju ideala enakosti v prednosti, a žalibog gre za vzpostavitev enakosti v revščini. Moralna legitimnost razdelitvenih deležev v tržni družbi temelji na tem, da tudi prikrajšanim v delitvi lastnine tržni mehanizem zagotavlja ustrezno preživetje in Bogastvo narodov je natančen opis družbenih mehanizmov, ki do tega pripeljejo. Varnost zasebne lastnine in delitev dela toliko povečajo produktivnost sodobnih tržnih družb, da je tudi lastniško prikrajšanim omogočeno preživetje. Družbeni mehanizem, ki to zagotavlja, je nevidna roka.
Pogoj za blagodejnost posledic delovanja nevidne roke je vladavina prava. Pravne države Smith ne omejuje na njeno proceduralno pojavnost. Ključna je njena substantivna raven, ki ne sme biti pahnjena v polje metafizičnega in zunajpravnega. Pravo in prav sta za Smitha povezana, ius mora izhajati iz iustum in ne nasprotno. Napredek tržne družbe je torej odvisen od učinkovite pravne države, ki zagotavlja varstvo lastninskih pravic in s tem ohranja premoženjske razlike, ki izvirajo iz teh lastninskih pravic. Smithov odgovor na vprašanje, kdo naj vlada, ni demokracija, utemeljena na političnih svoboščinah, ampak zakon. Lex rex.
Pazljivo branje ustvari pravo sliko Smithove države, ki je daleč od Lasallove karikature države nočnega čuvaja. Država naj bi poleg vladavine prava zagotavljala meroslovne standarde, nadzirala kvaliteto srebra, volne in platna, uravnavala in nadzirala bančni sistem, skrbela za požarno varnost, skrbela za snažnost okolja, upravljala poštno službo, podeljevala patente in licence, vodila zemljiško knjigo in preprečevala plačilo oderuških obresti. Kljub obsežnemu seznamu nalog, med katerimi so nekatere intervencionistične in iliberalne, pa je Smithova idealna država vendarle manj pogubna od značilne države blaginje 20. stoletja. Pri Smithu bomo zaman iskali redistributivno vlogo države, Smithova država ni socialna, je pravna država.
Aktualnost bogastva narodov
Na koncu se postavi vprašanje, kako po dobrih dvesto letih od nastanka brati Bogastvo narodov. Očitno je besedilo prestalo preizkus časa in preživelo različne interpretacije in celo očitna ponarejanja. Kljub izjemnemu napredku v razumevanju Smitha še vedno ostaja vprašanje, ali v tradiciji ekonomistov 19. in 20. stoletja Bogastvo narodov dekontekstualizirati in v njem poiskati tiste teoretske fragmente, ki odgovarjajo na ekonomska vprašanja sodobnosti. Takšen pristop je blizu neoklasičnemu naziranju, ki ga v skrajni različici najdemo pri drugi čikaški šoli Stigler-Friedman-Beckerjeve inkarnacije. V takšni, ponarejeni zgodovini ekonomske misli, se zariše idejna podoba Smitha kot očeta sodobne ekonomije, protoneoklasičnega ekonomista. Ta z oženjem človeka v homo oeconomicusa celotno njegovo delovanje pojasnjuje z instrumentalnim egoizmom, gnanim z vulgarno maksimizacijo koristnosti. Čikaško očiščenje ekonomije zgodovinskih, institucionalnih, političnih, kulturnih in ne nazadnje moralnih dejavnikov je v nasprotju s Smithovo filozofijo, ki ekonomijo vidi v polju družbenega in ne kot eksaktno, pozitivistično »znanost«.
Z vidika intelektualne zgodovine prepričljivejši pristop je osnovan na umeščanju Smitha v zgodovinski kontekst in idejno ozadje njegovega velikega projekta, poizkusa oblikovanja celovitega pogleda na delovanje posameznika in družbe. V takšnem humanističnem videnju je Smithov človek večplastno bitje, družbeno vpeto, sposobno tako plemenitih čustev, kot so sočutje, prijateljstvo, empatija in velikodušnost, kot tudi sebičnosti.
Po celovitem vrednotenju Smithove filozofije ugotovimo, da je ta ne samo liberalna v ekonomskem smislu, ampak je v političnem in moralnem smislu zaznamovana z močnim konservativnim pridihom, in da jo najbolje uteleša filozofija Smithovega sodobnika Edmunda Burkea. Z združitvijo obeh pozicij pridemo do zanimive paradigme konservativnega liberalizma, ki spoštuje pomen morale, tradicije, navad, običajev, kulture, ki so utelešeni v družinah, lokalnih skupnostih in religiji. Družba ne more delovati kot nepopisan list, zgolj na podlagi tržnih odnosov. Ti lahko preživijo zgolj ob pomoči neformalnih institucij, ki podpirajo sodelovanje v družbi in so, zgodovinsko gledano, rezultat spontanih družbenih procesov in ne zavestnega načrtovanja. Te institucije civilne družbe so onstran ponudbe in povpraševanja, so pa ključne za vzpostavitev povezave med svobodo in redom. Svoboda, oropana urejenosti civilne družbe, se hitro sprevrže v anarhijo.
Tudi po več kot 200 letih od nastanka sporočilo Bogastva narodov ostaja aktualno. S svojim eklektičnim pristopom ponuja splet teoretičnih in empiričnih argumentov, da pot v dobro družbo poteka v smeri liberalizacije družbe. Pojavi monopolov, protekcionizma, visokih davkov, klientelizma, političnega vmešavanja v gospodarstvo preprečujejo udejanjanje blagodejnih posledic delovanja nevidne roke. Žal danes nosilci ekonomske politike namesto Smithovih uporabljajo spoznanja Johna Meynarda Keynesa, Mefista sodobne ekonomske teorije, ki je ustvaril privid, da je z državnim vmešavanjem mogoče racionalno izboljšati koordinacijske sposobnosti tržnega mehanizma, premagati poslovne cikle in zagotoviti trajno polno zaposlenost. Smithov model naravne svobode je z vidika sodobnih Leviatanov, vseobsegajočih držav blaginje 21. stoletja, pojmovan kot anahronizem in primer liberalne utopije. A ravno zaradi distopične stvarnosti, ki jo danes živimo, pomenita Bogastvo narodov in Smithova klasično-liberalna politična ekonomija vir navdiha za oblikovanje institucij dobre družbe. Njegovo sporočilo je brezčasno, pot v blaginjo je tlakovana z mirom, pravno državo in nizkimi davki, vse drugo pride samo od sebe. Svoboda osvobaja.
Pogledi, 8. september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
