Mrzel veter na globalnem trgu umetnin
09. 03. 2016
Kar se je nakazovalo že ob koncu lanskega leta, se je v prvih mesecih letošnjega zgolj potrdilo. Globalni trg umetnin se brez dvoma ohlaja. Dokaz sta dražbi, ki sta ju v začetku februarja organizirali največji dražbeni hiši Sotheby’s in Christie’s. Obe dražbi sta ponujali najbolj iskano »robo«, dela impresionističnih slikarjev, in obe sta zabeležili bistveno nižje povpraševanje kot na prejšnjih dražbah.
Razlogov je več, ključnega pa analitiki pripisujejo zmanjšanemu dotoku poceni denarja, ki so ga prejšnja leta omogočale nizke bančne obresti in stimulativna politika največjih svetovnih bank. Močan razlog je tudi sesutje trga surovin, saj je bilo zadnje obdobje trgovanja z umetninami zaznamovano ravno s strankami, ki so prihajale iz t. i. novih ekonomij, te pa so odvisne od cen surovin, ki so doživele strm padec.
Christie’s je na februarski dražbi uspelo s prodajo 89 del ustvariti 123 milijonov evrov prihodka, pred enim letom pa je bil ta kar 35 odstotkov večji. Sotheby’s je s prodajo 54 del zaslužil slabih 121 milijonov evrov, kar je le dobra polovica prihodka lanske februarske dražbe. Obe družbi sta uspeli prodati le dobri dve tretjini ponujenih del, bistveno manj je bilo tudi sicer vedno bolj priljubljenega telefonskega licitiranja predstavnikov ruskih in kitajskih novodobnih bogatašev. Manjše ni bilo samo povpraševanje, pač pa tudi ponudba, saj so lastniki najprestižnejših umetnin te zaradi spremenjenih gospodarskih razmer umaknili s trga.
Christie’s je tako uspelo prodati delo nadrealističnega slikarja Maxa Ernsta iz leta 1941 The Stolen Mirror za 9,8 milijonov evrov, ki je še leta 2011 lastnika zamenjalo za dobrih 14 milijonov evrov. Lastnik Picassove slike Tête de Femme, prodajal jo je Sotheby’s, je iztržil 24,5 milijonov evrov, kar je dobrih deset milijonov manj, kot je zanjo odštel njen lastnik, malezijski finančni mogotec Jho Low.
Še vedno precej živahen pa je trg umetnin, katerih finančni razpon sega med 600.000 in 1.200.000 evrov. Gre za segment, ki ni tako močno podvržen finančnim malverzacijam oziroma špekulantskim nakupom. V tem segmentu gre za tip kupcev, ki umetnine nakupijo za lastno zbirko, ne za nadaljnjo (pre)prodajo, s katero želijo zaslužiti.
Dela poznejših impresionističnih slikarjev in tistih, ki spadajo v obdobje modernizma, so bila vse do leta 2005 med najbolj iskanimi, v zadnjem desetletju pa se vedno bolj uveljavljajo dela sodobnih še živečih umetnikov. Zato se tako pri dražbenih hišah kot galerijah vedno bolj uveljavlja ponudba, v kateri se skupaj pojavljajo umetniki tako z začetka in druge polovice 20. stoletja kot še živeči ustvarjalci.
Za zdaj kaže, da so v najslabšem položaju dela zgodnejših impresionistov. Dokaz sta tudi omenjeni dražbi: delo francoskega slikarja Camilla Pissarra, krajino, nastalo leta 1869, Le Village à Travers les Arbres, je pri Christie’s doseglo zgolj vrednost 770.000 evrov, pri Sotheby’s pa niso uspeli prodati nobenega od štirih zgodnjeimpresionističnih platen.
Analitiki, piše New York Times, so prepričani, da pravih razlogov za paniko ni. Dejstvo je, da gre za trg, ki je kljub spremenljivim gospodarski razmeram še vedno zelo dobro založen z denarjem in posledično tudi manj izpostavljen. Vseeno pa so prepričani, da je čas »debelih krav« vsaj za nekaj časa mimo in da leto 2016 po zaslužku niti slučajno ne bo podobno lanskemu. A. J.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
