Veseli december
Ne skrbite glede sreče
23. 12. 2015
Je kaj hujšega kot zapoved, ki jo v svojem pridevniku »vesel« nosi mesec december? Čas, ko moramo biti veseli, ker se gotovo izteka leto, v katerem smo bili poslovno uspešni, imeli krasne odnose z bližnjimi, pridno gojili zdravega duha v zdravem telesu in sploh v vseh pogledih vsak dan napredovali. Če nam to ni uspelo, če smo izgubili službo, zboleli, posledično razvili nekaj slabih navad, ki predstavljajo odmik od ideala zdravega duha v zdravem telesu, če smo nazadovali in si zaradi vsega tega nakopali še razprtije z bližnjimi, pa si lahko srečo in zadovoljstvo na način novoletnih zaobljub zaukažemo za naslednje leto.
Ravno med božično-novoletnimi prazniki, ko se bolj kot druge mesece umetno ustvarja zahteva po veselju, pri čemer številni državljani nimajo niti najmanjše podlage za to, bi veljalo znova premisliti ta koncept prisilne sreče in new age ideologije, potem pa ju enkrat za vselej odvreči na pokopališče slabih idej, ki nam niso v ničemer pomagale.
Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay je že desetletja najbolj prodajana knjiga v Sloveniji, ki bo v veselem decembru, v času obdarovanj, gotovo dosegla nove rekorde prodajanosti, kar je zgovorno, ne pa tudi sporno dejstvo. Knjiga je izšla pri zasebni založbi, ljudje naj kupujejo, kar hočejo. Prav tako se ne moremo zares hudovati ob dejstvu, da nam komercialne televizije ves čas predvajajo ameriške oddaje (oddaje iz države, ki je sinonim za pozitivno mišljenje), v katerih je mogoče vse – pa naj gre za stanovanje, modni slog, ljubezenski odnos ali neuresničene želje – instantno uresničiti, situacije izboljšati, domove prenoviti in polepšati, osebnost v roku ene ure nadgraditi v beta verzijo itn., vse v slogu popolne skreganosti z realnostjo življenjskih zakonitosti.
Bolj kot knjige za samopomoč in sporedi komercialnih navad je torej problematično dejstvo, da nam poceni new age ideje, to nenehno težnjo po izboljšanju in napredku, že nekaj let, v zadnjem času pa sploh agresivno, vsiljuje javna RTV. Ta ima cel diapazon oddaj, začenši z Zvezdano in Manco, kjer nas učijo, kako si izboljšati življenje in kako vanj privabiti srečo in blagostanje.
Oni dan, ko se mi je zdelo, da sem si že opomogla od izkazovanja »globokih« čustev Zvezdane, ki se je v eni sami oddaji s pomočjo terapevtke »povezala sama s sabo«, si iz gole radovednosti na prenosniku odprem oddajo Čas za Manco Košir. Potrpežljivo poslušam njen vzneseni uvodni nagovor o lepotah in presunljivostih življenja, ki ga aplicira na vsako temo, ki jo obravnava, zaradi česar te besede poznam tudi iz drugih kontekstov njenega javnega izrekanja. Za njo besedo dobi gostja, žalibog ne vem več, kako ji je bilo ime, ki že v prvem stavku izjavi naslednje: »Moja bolezen je prišla kot darilo.«
Poklopim prenosnik in globoko vdihnem, kjer bi se kdo drug na mojem mestu, to mesto pa je razdraženo zaradi nenehnega posiljevanja s tovrstnimi neumnostmi, mogoče pokrižal, zaklel, zavil z očmi, odvisno od karakterja. Dobro vem, da obenem obstaja malo morje povečini žensk po štiridesetem letu, ki so ob takšnih izjavah ganjene, ki si ob izpovedih posameznikov, ki naj bi zaradi pozitivne naravnanosti težavo uzrli kot nekaj dobrega in prišli na drugi strani ven kot instantni zmagovalci, brišejo solze.
Pomislim, kot tolikokrat poprej ob izjavah, ki bolezen slavijo kot božji dar, na knjigo Barbare Ehrenreich Smile or Die (Smej se ali umri), v kateri takšne površne izpeljave zavrača z mislijo, da če je bolezen darilo, če je denimo rak, ki ga je preživela tudi sama, blagoslov, potem bo najbolje, da nam ga vsem vbrizgajo v žilo. Bolezen ni darilo. Bolezen je vrženost iz normale, napor, strah, pogosto tudi sram, ponižanje, muka držanja glave nad gladino. Iz bolezni se vsi ne izvijejo kot boljši in prebujeni ljudje.
Pustimo ob strani dejstvo, da sem sumničava do vsakogar, ki ga v življenje »prebudi« šele bolezen, ker – kakšna je bila ta oseba prej?? Problem je predvsem v drobnem tisku, ki ga tovrstne oddaje spregledajo, tam pa piše, da nekaterim bolezen za vedno poslabša kakovost življenja, drugi pa celo, ne boste verjeli, kljub pozitivnemu mišljenju, umrejo. Kakšna perverznost, piše Barbara Ehrenreich, da se celo smrt razlaga skozi očala new agea: tisti, ki so umrli, zgolj niso razmišljali dovolj pozitivno.
New age sporoča: Samo podvizati se je treba! Vse nam je na voljo, predvsem pa je vsem na voljo enako! To nas na RTV SLO denimo uči oddaja Prava ideja, ki je na sporedu dalj časa od prej omenjenih. V njej nam voditeljica predstavlja podjetnike, ki so si s »pravo poslovno idejo« ustvarili premoženje.
Naj problem te oddaje razložim z anekdoto. Pred leti mi je neka urednica, ko sem želela problematizirati brezposelnost mlajše generacije, namesto tega naročila prispevek, ki je bil precej v duhu te oddaje. »Ne bomo tarnali! Z zgledi posameznikov, ki jim je v poslovnem smislu uspelo, bomo v teh kriznih časih obupanim ljudem pokazali, da je sprememba možna, če se potrudimo!«
Ustvarjanje tega prispevka sem zavrnila.
Urednica, slučajno tudi z RTV, ki je imela sicer povsem dobre namene (s katerimi je tlakovana pot saj-vemo-kam), ni videla, da ljudem v stiski zgledi uspešnih posameznikov ne dvigujejo motivacije, temveč jih prej doživljajo kot breme zapovedanega uspeha. Tuja samouresničitev se prej kot v vznesenost prenese v občutek slabe vesti in krivde zaradi lastne neuresničenosti. Predvsem pa je tovrstna prezentacija uspeha nevarna zato, ker nam sporoča, da za naš neuspeh ni kriv sistem, ni kriva gospodarska kriza, niso krivi tisti na oblasti ali oni, ki so jo imeli pred njimi, niso krivi nesposobni delodajalci ali toksična delovna okolja, ni krivo to, da se službe dobivajo preko vez – za neuspeh je kriv zgolj posameznik, ki se ni dovolj podvizal. Ki, tako kot tisti, ki ni preživel raka, ni razmišljal dovolj pozitivno! Ko je odgovornost za situacijo, ki jo tvorijo številni dejavniki, tako poenostavljena, predvsem pa individualizirana, izgubimo dvoje: po eni strani občutek kolektivne pripadnosti, po drugi pa možnost upora, pri čemer sta ti dve zadevi prepleteni. S kom se boš povezal, če si za svoj neuspeh ali odpoved službe kriv sam? Proti komu se boš upiral, če težava ni v tistih višje na družbeni lestvici, ki imajo dejansko moč, da sprožijo spremembe, pač pa v tem, da ti nisi dovolj verjel vase, nisi prišel na pravo idejo, nisi dal od sebe najboljše, imel pa si, kot sugerira new age, enake možnosti kot vsi ostali. Ljudje absolutno nimamo enakih možnosti. Okolja, iz katerih izhajamo, odločilno vplivajo na našo sposobnost doseganja ciljev, ali sploh tega, kje si cilje zastavimo. Naj razmišljamo še tako pozitivno, če služb ni, obenem pa ni možnosti, da bi si jo ustvarili sami, službe ne bomo imeli. Nismo vsi Jonathan Livingston Galeb, če za primer vzamem še eno »misli pozitivno« uspešnico. Prebojniki, ki jim uspe »kljub vsemu«, so napaka sistema, ne pa pravilo. Tako kot je genij napaka narave, ne pa njen ustaljeni način delovanja. Zato z izpostavljanjem tistih, ki jim je uspelo, nikomur ne delamo usluge, pač pa zgolj bremenimo tiste, ki jim ni.
Poudarjanje individualnosti, osredotočanje na posameznika, ima tudi druge škodljive plati, saj vse to povzroča tekmovalnost, primerjanje, sebičnost in popolno brezčutnost do težav drugih. Darwinovo načelo, kjer naj bi močnejši pripadniki vrste izpodrinili šibkejše in ki je – kot neka samoumevnost, proti kateri ne moremo nič – v jedru delovanja trgov, je še ena izmed idej in podvej new agea, ki jih je treba nemudoma zavreči. To je s svojo knjigo Princip človeškosti pravzaprav lepo storil Joachim Bauer, ki je pokazal, da v središču človekovega zanimanja ni tekmovalnost, pač pa potreba po sodelovanju. Naši možgani ob pomoči drugim ali skupinskem delu ustvarjajo »prijetno kemijo«, ki nas za takšna dejanja nagrajuje. New age nam govori ravno nasprotno, new age pravi: Rešite se negativnih ljudi! New age zvito sprašuje: Zakaj bi vas obremenjevala tuja slaba volja (vas, ki ste na poti k svojim uspehom!)? In odgovarja: Odslovite slabovoljneže! Tisti, ki sledijo takšni miselnosti, vede ali nevede pozabljajo, da so ljudje navadno »negativni« in »slabe volje« takrat, ko imajo težave – kadar so bolni, osamljeni, nerazumljeni ... Ravno to pa so okoliščine, ko jih ne gre izgnati iz svojega življenja, pač pa jim je treba, kolikor je to v naši moči, pomagati. Če gre verjeti raziskavam Bauerja, je to obenem najboljši način, da pomagamo tudi samim sebi.
Ob koncu še tale razmislek: poznate koga, ki je resnično in trajno srečen? Ali pa poznate zgolj številne bolj ali manj nesrečne ljudi, ki jih stalno pestijo neke težave, le tu in tam, če sodijo med »srečne«, počivajo na oazi miru in zadovoljstva?
Zakaj je tako, v delu Nelagodje v kulturi sijajno ponazori Sigmund Freud: »V načrtu 'stvarjenja' ni bilo zamišljeno, da bi bil človek srečen. Tisto, kar imenujemo sreča v najožjem pomenu, je posledica dokaj nenadne zadovoljitve potreb, ki so dosegle visoko napetost, in je v naravi mogoče samo v obliki bežnega pojava.« Freud hoče s tem kakopak povedati, da je sreča dokaj naključni pojav, pravi spoj pravih dejavnikov v pravem trenutku, ki je tako redek in kratkotrajen, da ga ni mogoče zasledovati, saj ne vemo, kje nas čaka v prihodnosti.
Zakaj ne bi ideji o iskanju sreče in nenehnem napredku (oboje je utvara) opustili in si končno oddahnili? Zakaj ne bi utehe našli v besedah Michela Houellebecqa, ki je v eseju z naslovom Ostati živ zapisal: »Ne skrbi glede sreče. Ne obstaja.«
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
