Odziv na intervju z Nikom Grafenauerjem
Temeljita analiza današnjega kulturnega in duhovnega stanja na Slovenskem bi se morala začeti vsaj v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile s privoljenjem partije ustanovljene (in prav tako po njeni volji ukinjene) revije, kot so: Revija 57, Beseda, Perspektive, Problemi. In zakaj postavljam v ospredje revije? Ker so bile v onih enoumnih in kasneje (še) svinčenih časih intelektualna gnezda, v katerih se je kalila slovenska kulturna elita. Ob omenjenih revijah ne smemo pozabiti na študentsko Tribuno, kasneje tudi na Radio Študent in npr. na Oder 57, ki je bil kar najbolj izpostavljeno mesto »spopada« med partijo in intelektualci, dramatiki, režiserji, igralci, ko so hoteli demokratizirati tako gledališče kot tudi slovensko družbo. Gledališče omenjam zato, ker je vedno bilo ne le ogledalo družbe, ampak tudi javni dogodek, ki je lahko neposredno nagovarjal gledalce in tako tudi polemiziral z vladajočo politično teorijo in prakso. In zato predstavljal potencialno nevarnost za oblast.
Posebno poglavje v takšni analizi bi si zaslužil fenomen revije in založbe Nova revija katere »idejno-programski oče« je bil prav Niko Grafenauer. Nova revija je zbrala pod svojo streho vrsto kar najbolj uglednih slovenskih intelektualcev in
kulturnih ustvarjalcev (namerno ne uporabljam izraza kulturniki, ki si ga je izmislil Boriš Kidrič kot slabšalno oznako). Krog Nove revije je združil kar najbolj različne ljudi, nekateri člani redakcije so bili že v uredništvi Perspektiv in nato Problemov, kar je zagotavljalo kontinuiteto svobodomiselnosti in zoprvanja vsakršni vladajoči ideologiji.
57. številka Nove revije je postavila idejni okvir naše poti v samostojnost in lastno državo. Četudi se je v tem okviru že začel stopnjevati gentilizem, milenarizem oziroma nacionalizem, na kar je opozarjal Taras Kermauner, zaradi česar se je z »norovci«, kot jih je imenoval, tudi razšel, saj je v tem videl nevarnost fašizacije slovenske družbe, ki je po osamosvojitvi začela dobivati vse bolj jasne in nedvoumno desne poteze. V krogu Nove revije, ki je bila sprva valilnica najrazličnejših, zlasti svobodomiselnih idej in estetik, je bila vse bolj prisotna ideološka platforma, na kateri je Pučnik zasnoval Slovensko demokratsko stranko. A ko je na čelo stranke stopil Janez Janša, se je ekskluzivnost in ne-strpnost te ideologije samo še stopnjevala.
Ta ideologizacija je pomenila tudi, da sta bili literatura in filozofija na silo odrinjeni na stranski tir. Ugledni slovenski pisatelj in član redakcije NR je jasno in glasno izjavil, da on NR ne rabi zato, da bi v njej objavljal, saj lahko objavlja tudi v tujini! Sam sem »rabil« revijo in ne nazadnje tudi založbo, preden se je začel njen duhovni in zlasti materialni bankrot, predvsem zaradi objavljanja pesmi in esejev. Več kot samo zanimivo je bilo prisostvovati in sodelovati v diskusijah in polemikah, ki so se odvijale med člani uredništva (Pučnik, Bučar, Hribar, Snoj, Janez Bernik, Jančar, Inkret, Urbančič, Šeligo, B. A. Novak ...), predvsem pa biti deležen erotične zavzetosti in predanosti Nika Grafenauerja, ko je krmaril te, včasih celo zelo polemične debate. Ob tem pa se je vse bolj izpostavljala zahteva, ne le potreba po kar se le da bojevitem antikomunizmu (četudi je bil marsikdo od članov redakcije nekdaj član ZK). A crknjenega konja je bilo treba nenehno brcati. S tem se je tudi v krog Nove revije nehote (?) plazila ideja o rehabilitaciji domobranstva, kar je bil začetek konca tistih idej, ki so bile zapisane v 57. številki.
Problem Nove revije ni bil le »privatizacija« proračunskih sredstev (v obliki subvencij, ki jih je dobivala založba), tudi ne v »vegradizaciji« vodstva založbe, ki avtorjem več let ni izplačevalo avtorskih honorarjev, ampak v njeni ideologizaciji! Vse to je pripeljalo do tega, da sem za jubilejno 300. številko Nove revije napisal krajši zapis, v katerem sem se zavzemal za digniteto mišljenja in pesništva, saj je bilo jasno, da je ideologizacija in politizacija novorevijaškega kroga zavrgla pesništvo, mišljenje (kot ljubezen do modrosti) pa odrinila vstran. Da je ne zanima niti estetika niti etika, ampak politična moč, sla po oblasti.
In če si danes Niko Grafenauer želi kulturno elito, ki ne bi bila »ne ideološko ne materialno determinirana«, pozablja, da se je tovrstna »determiniranost«, kontaminiranost z ideologijo začela prav v oz. z Novo revijo. A ne gre (samo) za Novo revijo (kot zadnjo potencialno valilnico elitnih Slovencev), ampak tudi za širši »družbenopolitični« okvir. Grafenauer ponavlja znano stališče, da bomo, dokler na Slovenskem ne bo opravljena spravna daritev, v kateri se bodo demoni bratomorne vojne spremenili v dim in za vse večne čase izginili s slovenskega neba, ostali »pohabljena nacija, ki se ni zmožna izkopati iz tranzicije«. Grafenauer pri tem izhaja iz izenačevanja vseh treh totalitarizmov 20. stoletja (fašizem, nacizem in boljševizem), kar je po mojem trdnem prepričanju zmotno; naj omenim le misel raziskovalca holokavsta Jehude Bauerja, ki opozarja na nevarnost revizije zgodovine in s tem izenačevanje vseh treh totalitarizmov 20. stoletja, saj sta po njegovem fašizem in nacizem genocidna, komunizem pa ne. Grafenauer sicer uporablja izraz boljševizem, kar je ustrezneje od komunizma, saj s tem opozori na deviacijo komunistične ideje v leninistični in stalinistični praksi. Sam verjamem, da je sprava mogoča le, če se spravita, priznata svojo krivdo, obe strani. Ne le da komunisti, ki jih ni več, priznajo svoje zločine, ampak da to stori tudi Cerkev, ki še vedno je! Da smo »etično pohabljena nacija«, smo si krivi sami, ker se nenehno vračamo na začetek svoje poti, nenehno generiramo sovraštvo in izklicujemo državljansko vojno, kar nikakor ne vodi k spravi. Tako smo tudi (hote) pozabili na besede predsednika prvega demokratično izvoljenega parlamenta dr. Franceta Bučarja, ki je v svojem otvoritvenem nagovoru med drugim dejal: »S tem (konstituiranjem parlamenta) je državljanska vojna končana!« Z najvišjega mesta so bile izrečene zgodovinske besede. A ker jih ni izrekla Eva Irgl, so bile Bučarjeve besede izrečene v veter. Grafenauer omenja tudi Hudo jamo kot enega tistih strašnih slovenskih krajev, kjer so se dogodili neodpustljivi zločini. Ob tem pa ne omeni npr. dogodka, ko sta Borut Pahor (še kot predsednik vlade) in dr. Anton Stres (tedaj še kot slovenski metropolit) obiskala Hudo jamo, za njo pa še celjski Stari pisker, kjer sta se poklonila žrtvam nacizma! Nista pa obiskala sv. Urha, kjer bi nadškof moral poklekniti in potočiti vsaj eno samo solzo! In pot k spravi bi bila odprta.
In še: ko je nekdanji predsednik SAZU dr. Jože Trontelj dal pobudo, da akademija pripravi izjavo o spravi, ki bi bila sprejeta z večino glasov, se to žal ni zgodilo, in to zato, ker se tisti, ki so snovali izjavo, niso mogli otresti primitivnega antikomunizma! In tako je tudi SAZU ostala ujetnica desničarskih reakcionarjev.
Demokratizacija slovenske družbe je hkrati žal pomenila tudi njeno pavperizacijo. Tako družbene kot ekonomske kategorije so se začele sesedati, civilna družba se je sprijaznila s »priznanji« za prizadevanja ob ustanavljanju lastne države (npr. pisateljska ustava, Majniška deklaracija 1989), javno in zasebno se je začelo incestuozno prepletati, vsi smo postali enakopravni, eni sicer bolj kot drugi (primer izbrisani!), politika se je spremenila v strankarsko brezsramno prerivanje in kupčkanje, kar je korupcija, ki je vsem na očeh. Seznam slovenskih kulturnih ministrov od Capudra do Grilca je svojevrsten dokaz, kaj in kako se je godilo tej krizantemi na siromakovi suknji. Razen Rudija Šelige in Jožefa Školča so bili vsi ministri, pristojni za kulturo, slabi birokrati in le nekoliko boljši ideologi (svoje stranke!). Kultura ni in noče biti prepoznana kot »dodana vrednost«, ampak je še kar naprej »poraba«, pa četudi je v. d. kulturnega ministra akademik Boštjan Žekš decembra 2011 podpisal evropsko deklaracijo o kulturi, ki poudarja, da se v času t. i. krize sredstva za kulturo ne smejo zmanjševati, ampak se morajo celo povečevati. A Janšev (torej desni) superminister Žiga Turk se je požvižgal na evropska priporočila.
Ob drsenju kulture k dnu pa so se ustanavljale najrazličnejše zasebne (in javne) ustanove in inštituti (npr. Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Inštitut Nove revije), Študijski center za narodno spravo, Zbor za republiko kot predmoderni plenum za agitacijo in propagando in v zadnjih mesecih še Odbor 2014. Vse te »spontane« oblike demokratične polifonije mišljenj žal služijo predvsem generiranju sovraštva in pozivanja k bratomorni vojni, saj še vedno za vsakim drevesom vidijo zločinskega komunista. Če temu dodam še »organa« SDS, kot sta Reporter in Demokracija, ki s svojim primitivnim žurnalizmom zastrupljata medijski prostor, ki naj bi zaradi tega bil (bolj) uravnotežen (!), seštevek simptomov današnje slovenske družbe naraste čez vse meje.
Niko Grafenauer, eden najvidnejših slovenskih pesnikov druge polovice 20. stoletja, žal ostaja znotraj ideološke determiniranosti, četudi je dovolj razumen in pogumen mož, da bi lahko vsem tem slovenskim nečednostim obrnil hrbet. A ga ni. Zato je tudi član Odbora 2014, ki se zavzema za beatifikacijo Janeza Janše. Žal ni edini ugledni mož, saj mu delajo družbo tudi akademik Janko Kos, Vasko Simoniti, Stane Granda, Tone Kuntner, Brane Senegačnik, Alenka Puhar in še mnogim drugi.
Ker pa je Niko Grafenauer tudi član Društva slovenskih pisateljev, kateremu sicer očita, da se ne ukvarja s pravimi zadevami in da je število članov/članic društva naraslo preko (vsake razumne) mere, mu lahko rečem le to: četudi DSP ni združenje enako mislečih, ni nikakršna partija in njegov Upravni odbor ni CK, ampak je le ena tistih oblik civilne družbe, ki od ustanovitve pred 142 leti nikdar ni dopustila, da bi jo kdorkoli duhovno ali materialno »determiniral«. Zatorej so lahko danes edina slovenska kulturna elita slovenski pisatelji in z njimi vsi drugi slovenski umetniki in misleci, ki ne glede na to, kako mačehovsko ravna z njimi država, vztrajajo pri tistih temeljnih postulatih (prvi med njimi je slovenski jezik), ki so od Trubarja dalje tlakovali pot v samostojno in neodvisno slovensko državo.
Nemara pa se danes pravo vprašanje glasi: »Zakaj se vsaka naša zmaga slej ko prej spremeni v poraz?«
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014