Demokratična morala in demokratična ontologija
Origen Aleksandrijski in duh Slovenije
Tudi novejše koncepte smo zgrabili z isto silovitostjo. Verjetno ni nikjer v Evropi zaščita osebnih podatkov izpeljana s tako krčevitostjo, kot jo narekuje urad informacijske pooblaščenke. Podobno je z recepcijo zahodne kritične misli, zlasti s kritiko liberalne demokracije. Struktura prevajanja filozofskih del pri nas predstavlja edinstveno situacijo v svetovnem merilu. Bralec je oskrbljen z brezmejnim številom prevodov Badiouja, Žižka, Foucaulta, Agambena, Hardta in Negrija, Kleinove itn. Hkrati pa še vedno ne moremo brati v slovenščini najosnovnejših del, brez katerih ni mogoče razumeti pojma moderne demokracije. Da bo mera zvrhana, teh je le pet, morda deset – začenši s Hobbesovim Leviathanom. Znašli smo se v komični situaciji, kjer študenti razpolagajo z nizom najradikalnejših odgovorov, nikogar pa ne zanima, kaj je bilo vprašanje.
Izstopamo še v nečem. Smo država, v kateri so na delu avtodestruktivni procesi, ki so jo spravili na rob izgube suverenosti. Na ravni gospodarskih kazalcev smo sramota Evrope. Pretekla leta bremenijo ta trenutek – v obliki t. i. bančne luknje – vsako družino za 10.000 evrov. Če upoštevamo izhodiščni položaj Slovenije, ki je bil pred dvajsetimi leti bistveno bolj ugoden kot v večini tranzicijskih držav, je, kar se tiče intenzitete uničevanja države, to še posebno velik uspeh. Za to ni dovolj biti »len« in »neorganiziran«. To je lahko le rezultat izjemne zavzetosti in doslednosti. Brez oblikovanja izdelanega odnosa do lastne nacionalne države bi težko dosegli tako stopnjo razgradnje vitalnih institucij države. Kdo pravzaprav smo? Od kod nam ta energija za samouničevanje – za osupljivo in hkrati popolnoma slepo predanost konceptom, ki jih ne razumemo?
Nemoralnost moralnih sodb
V spodnjih vrsticah želimo razkleniti duha našega kulturnega okolja, pri čemer se podajamo se na ontološko analizo strukture razumetja sveta. A contrario, namenoma ne bomo uporabili moralnega instrumentarija. Prav moralni pogled je najpogostejša strategija pri opisovanju stanja duha pri nas: vzamemo neka demokratična načela – denimo načelo pravne države, načelo vestnega izvrševanja javnih funkcij ipd. – in poženemo mašinerijo, ki poda vnaprej poznan rezultata. Vsepovsod ugotavljamo »kršitve« in nato cmeravo vzdihujemo, kako je pri nas vse narobe. Nekateri rezultat take analize povzamejo z učenim izrazom »anomija«: pri nas ni vrednot!
Nič ni dlje od resnice. Smo vse prej kot moralno dezorientirana ali otopela družba. Spomnimo se, koliko energije se je sprostilo ob dogodkih, ki so se dotaknili vrednostnih temeljev skupnosti: referendum o družinskem zakoniku, o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, primer izbrisanih, reforma trga dela, »trenirkasta« pripomba na Twitterju itn. Državo je prevevalo vrenje, iskren interes je mobiliziral slehernika. Temu je sledil širok medijski odziv. Tedne smo o teh temah diskutirali, politiki in civilna družba so zavzemali angažirana stališča, ki so pogosto prešla v srdito obtoževanje nasprotne strani ali še kaj več. Si kdo upa na osnovi tega reči, da smo anomična družba?
Usodna okoliščina je, da je ta vrednostni angažma napačno vgrajen v naše življenje. Zato ostane – vsej energičnosti navzlic – povsem impotenten pri temeljni nalogi demokratične državotvornosti: pri nadzoru nosilcev politične in kapitalske moči. Prav ta paradoks moramo razložiti, če želimo razumeti slovenskega duha. Povedano na kratko – naš moralni pogled se ne nanaša na svet tukaj-in-zdaj, pač pa zre proč od njega. Resda se prepiramo glede dogodkov v svetu, toda pri tem nam ne gre za svet. Gre nam izključno za upravičenje našega prav-in-narobe, ki ga razumemo – to je bistveno – v nepomirljivem konfliktu s svetom tukaj-in-zdaj. Vsa energičnost moralnih sodb o svetu je le teater nekoga, ki vnaprej privzame, da njegovo merilo ne bo uresničeno v svetu. Še več, ne sme biti uresničeno! Kajti svoj prav-in-narobe znamo afirmirati le v varni distanci do sveta. Kot njegovo apriorno in pavšalno kritiziranje.
Sodba po shemi merilo–neskladje–vzdihovanje je zlorabljena za ceneno potrditev tega, da imamo prav. Slovenski »prav« je slaboten. Lahko (pre)živi le v varni oddaljenosti od ognja sveta. Zato ga moramo odrivati od sebe: kakršnokoli je že stanje v naši državi, bomo rekli: to ni to! To zrcalijo javnomnenjske raziskave, ki ne glede na izboljšave na določenih področjih delovanja države vztrajajo s svojo fatalno obsodbo: vse je zanič! Tudi če bi se nekega jutra zbudili v utopijo, bi Slovenija še vedno godrnjala. »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!« – kako cenena bližnjica do imeti-prav! Brez slehernega tveganja, saj poraz ideje učinkuje kot dokaz njene resničnosti – ideje, ki je še »pred časom«.
To je razlog, zakaj moramo zapustiti moralno analizo duha Slovenije in vstopiti na raven ontologije. Moralna sodba ni svobodna, je ponižana v orodje za izvrševanje resnice našega razumetja sveta. Na površini ima taka sodba lahko prav – kršitev npr. načela enakosti je nekaj slabega –, toda obrnjena je v diametralno drugo smer, kot če bi jo izrekli v okolju razvite demokratične kulture. Naš duh potrebuje neskladje sveta in načel. Ne poskuša ga odpraviti, pač pa ga s perverznim sladostrastjem išče. Kako bi tisti, ki si ideal sobivanja predstavljajo skozi radikalno branje Marxove misli, upravičili svoj »prav«, če bi bilo v državi vse redu? Kaj bi počeli preganjalci nestrpnosti, če bi se romska problematika nenadoma uredila? Svet ne sme biti v redu! In prav moralna sodba mora poskrbeti, da se pravično-in-resnično in svet tukaj-in-zdaj nikoli ne stakneta. Kajti prvo lahko obstaja le kot ne-drugo. Zato vsa merila sveta v Sloveniji niso nikakršna merila, pač pa le način izrekanja vzklika »Ta svet me ni vreden!« Zato so moralne sodbe pri nas v jedru nemoralne: ne predstavljajo skrbi za svet, pač pa njegovo zlorabo, instrument za oskrbovanje zasebne zadrege pri umestitvi v svet.
Moralna analiza stanja duha v Sloveniji ne more pokazati ničesar. Na ravni besed ima lahko prav. Toda kar se tiče pomena take sodbe za svet tukaj-in-zdaj, se lahko dve sodbi, ki vsebujeta isto besedilo, radikalno razlikujeta. Ena želi biti merilo za ta svet, druga njegova nepomirljiva obsodba. Ena je usmerjena vanj, druga proč od njega. Ena izvršuje dolžnost do drugega, druga do sebe: je eksistencialna samoterapija šibkega mišljenja, ki brez negacije sveta ne zmore opredeliti svojega prav-in-narobe. Razume ga lahko le kot varna nebesa abstrakcije, kjer ima presojajoči vselej prav. Skratka, ista sodba ima lahko radikalno drug ontološki status. Iste besede, ki so za 180 stopinj obrnjene v drugo smer. Brez tega razlikovanja ne moremo spregledati duha današnje Slovenije.
Videli bomo, da nas pesti šibkost mišljenja, ki pa se ne kaže v slabotnih upodobah. Manifestira se lahko v podobi krvave revolucije, ideološkega fanatizma, fundamentalizma človekovih pravic, neojugoslovenarstva, kulturnobojništva in še kaj. Ključno za te orientacije je, da obstajajo zgolj kot proti-pozicija. Praviloma se opredelijo kot anti-(npr. fašizem) ali bdijo nad (npr. kseno)-fobijami. Toda za vse manifestne predstave fanatizma je značilna šibkost mišljenja. Njegova »nezmožnost prenašati bit«*. Tako mišljenje bi lahko opisali z metaforo strele. Nastane kot posledica velike napetosti med (utopističnim) nebom in svetom (tukaj-in-zdaj). Kajti moralno nebo lahko obstaja le kot ne-svet, tj. v nepomirljivi napetosti do njega. Občasno se ta napetost sprosti z uničevalnim udarom neba v zemljo. Toda čeprav udar povzroči veliko uničenje, je strela pravzaprav šibek pojav. Njena energija je daleč prešibka, da bi oskrbovala (moralne) potrebe sveta. Je pa dovoljšna za njegovo razdejanje.
Slovenska nesrečna zavest
Za vzorec razumetja biti, ki ga lahko uporabimo kot orodje za analizo stanja duha pri nas, jemljemo nesrečno zavest iz Heglove Fenomenologije duha. Gre za samorazumetje, ki je nepomirljivo razklano med univerzalnostjo in partikularnostjo oz. med nespremenljivostjo in spremenljivostjo. To nasprotje poskuša nesrečna zavest rešiti z različnimi načini odpravljanja svoje partikularnosti. Za nas je ključna tretja dialektična faza tega poskusa, kjer stavi na samozanikanje. Izpeljati ga želi s pomočjo opustitve sleherne zadovoljitve, tako skozi delo kot skozi poželenje. Toda poskus ne uspe, saj asketsko samouničevanje življenja trči ob svoj rob. Gre za osnovne »biološke« funkcije človeka, kot sta prehranjevanje in spolnost. Zaradi njih občuti sram in jih skriva. To je njena krivda partikularnosti, ki je neodpravljiva, kolikor je neodpravljiva njena partikularnost kot taka. Zato je edina rešitev, da se kot posameznik izroči v duhovno hlapčevanje nekomu tretjemu. Poslej je delovanje nesrečne zavesti le še »uboganje« veronaukov, ki jih v imenu neskončnega, večnega in nespremenljivega zapoveduje tretji (duhovnik). Čeprav Hegel tu tematizira staro krščanstvo, je treba poglavje brati ontološko. Gre za razumetje biti, ki je zaznamovano skozi neprenašanje svoje partikularnosti. Zato izročitev »uboganju« ni nujno religiozni akt, je lahko brezpogojna zaprisega abstraktni utopiji.
Nesrečna zavest je nesrečna, ker ji vedno spodleti, saj je vnaprej vse zastavljeno tako. Njen izvirni greh je radikalno zoperstavljanje partikularnega in univerzalnega, in sicer v obliki, kot je dejansko nikoli ni bilo. Kajti partikularno je edini kraj, kjer lahko univerzalno postane dejansko. Tega ni sposobna uvideti. Nesrečna zavest ima sicer prav, ko vzame univerzalno za resnico partikularnega – to je tenor večine moralnih konceptov, s Kantovim na čelu. Zgreši pa v predstavi, da pot do univerzalnega vodi preko uničenja partikularnega. Tako obstajata dve poti do afirmacije univerzalnega, dovršena in nedovršena. Prva ohrani pravico partikularnemu, druga ga poskuša izničiti. Kolikor se razlikujeta ti poti, toliko se razlikujeta tudi pomena dveh moralnih sodb, ki lahko vsebujeta isto besedilo, vendar sta za 180 stopinj obrnjeni v nasprotno smer. In toliko se razlikujeta duh naše kulture in razviti demokratični duh evropskih socialdemokracij.
Univerzalno: načelo solidarnosti, človekove pravice, demokracija kot avtonomija. To so vrednostna sidra, ki uživajo nesporno avtoriteto. Od tu naprej pa stoji odprto, kako jih bomo uresničevali. Solidarnost: kot varovalo ekonomski samoizpolnitvi posameznika ali kot njeno dušenje? Človekove pravice: kot omiko nacionalne države ali kot njeno demoniziranje? Demokratično avtonomijo: kot notranjo kvaliteto države ali kot instrument za njeno erozijo? To so tri teme, ki jih bomo odprli v nadaljevanju. Na njih bomo preizkusili tezo, ki smo jo izpostavili zgoraj: slovenski duh je duh nesrečne zavesti. Je manifestacija nedovršenega pojma svobode, ki se napoti na uničevanje partikularnega. Univerzalno je lahko razumljeno le kot ne-partikularno, demokratična načela le kot ne-svet. Ta ontologija je dedič staro- in srednjeveškega krščanstva, ki je združitev z univerzalnim iskalo skozi uničenje, ponižanje, zlomljenje sebe kot partikularnega. En opis te norosti je groteskna samonegacija (J. Heinrichs) in duhovno hlapčevanje, ki ga predstavlja nesrečna zavest. Drugi opis prinaša Heglova tematizacija mučeništva, v katerem posameznik poskuša, posnemajoč Kristusovo trpljenje, streti svojo partikularnost in tako izpeljati negacijo negacije.
Toda najlepša ilustracija slovenskega duha je Origen Aleksandrijski, ki je grešnost zadovoljive partikularnosti vzel skrajno zares. In si odrezal genitalije. Da ja ne bo kaj narobe! Tudi slovenski duh začenja pri samem korenu. Že na načelni ravni znamo blokirati vsako možnosti zadovoljitve naše partikularnosti tukaj-in-zdaj: zadovoljitev posameznika z njegovim delom, zadovoljitev posameznika kot pripadnika neke kulture in kot demokrata. Z imperativom ekonomske uravnilovke demoniziramo vsako podjetništvo: »Kdor ima, je nekomu vzel!« Z ideologemom ksenofobičnosti Slovencev izničimo vrednost lastne kulture: »Slovenija je nestrpna dežela, ustanovljena na administrativnem genocidu Ne-slovencev.« S prostaškim pojmovanjem demokracije pa blokiramo delovanje temeljnih funkcij države kot servisa državljanov: »Namen državnih institucij je izključno zadovoljitev interesov vladajočega razreda in kapitala.«
Skopljenje posameznika
Novi vek je rojstvo posameznika. Začenši z reformacijo, ki s svobodo vesti v izhodišču odpravi kolektivno posredništvo uvida v prav-in-narobe, je rojstvo novoveškega subjekta ireduktibilno individualna eksistencialna izkušnja. Ko posameznik vstopi v svet, se mora v njem afirmirati. Emanacija posameznikove svobode v svetu pa je, kot pokaže Hegel v Filozofiji pravice, lastnina. Pravice biti-posameznik ni brez pravice do ločevati-se od drugih. Zato je tudi lastnina točno tisto, kar Marx v Židovskem vprašanju očitajoče opiše takole: »V čem je človekova pravica privatne lastnine. Člen 16 (Ustava iz leta 1793): 'Pravica do lastnine je pravica, ki pripada vsakemu državljanu, da po svoji volji uživa in razpolaga s svojim premoženjem, s svojimi dohodki, s sadovi svojega dela in svoje prizadevnosti.' Človekova pravica privatne lastnine je torej pravica, da samostojno (à son gré), ne glede na druge ljudi, neodvisno od družbe uživa svoje premoženje in razpolaga z njim, pravica sebičnosti. Tista individualna svoboda tvori hkrati z opisom uporabo le-te osnovo občanske družbe. Vsakemu človeku dopušča, da v drugem človeku ne najde udejanjenja, ampak oviro svoje svobode.«
Marxova definicija je točna. Njegova napaka je, da v tem vidi nekaj nepopravljivo slabega. Zato želi univerzalnost doseči neposredno, z negacijo (če je treba, z likvidacijo) posameznega. Verjame, da bo odprava lastnine ukinila človeka kot posameznika. Da bodo s tem odpravljene vse ovire, ki so posredi projektu, da bi skupnost zgnetli v gladko, voljno maso, brez grudic: jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz. Pri tem spregleda ključni fenomen ontologije novega veka: samozavedni subjekt. Ta subjekt, njegov obstoj v zunanjem svetu, spontano vstopa v dinamiko, ki jo Hegel tematizira kot občansko družbo. Horstman opiše dva pojava, ki preprečujeta izgradnjo skupnosti brez »grudic«, tj. brez afirmiranega posameznika. Prvi je »princip avtonomije individuuma«, drugi »fenomen od države ločene sfere, ki je določena skozi aktivnosti posameznih individuumov, ki sledijo njihovim, vselej individualnim smotrom«. To je sfera občanske družbe.
Univerzalnost skupnosti, z vsemi svojimi členitvami na institucije, ne more obstati, če ne zadovolji pravice posameznosti. Zato so propadli vsi komunistični projekti. Ponovoveški človek ne zna biti več številka, ne zna več živeti svoje svobode izključno v kolektivnih konceptih – kot je npr. afirmacija razreda. Biti posameznik, pomeni ustvariti-se (tj. razlikovati-se od drugih) s svojim delom. Tega naše šibko mišljenje ne zmore prenašati. Partikularno je zanj a priori grehotno. Nad posameznika se dvigujejo zamahi, ki zahtevajo uniformnost.
Gre za vulgarno pojmovanje univerzalnosti, ki vodi v obliko socrealistične uravnilovke. Pred tedni je bil v Dnevniku objavljen članek Skandinavci enaki v bogastvu, Slovenci v revščini, ki je izpostavil edinstven pojav, značilen le za Slovenijo: že po Ginijevem koeficientu smo praktično najbolj egalitarna družba v Evropi. Poleg tega pa so številni drugi stroški družine – denimo plačilo vrtcev – ukrojeni po plačilnih razredih, tako da je na koncu finančni položaj »posameznika z doktoratom« praktično izenačen s položajem posameznika »z osnovnošolsko izobrazbo in minimalno plačo«. Da je drugi zaradi izobraževanja lahko začel opravljati svoje delo petnajst let pozneje, ne omenjamo.
Obstoječe stanje ni nekaj zatečenega in nereflektiranega. Nasprotno, je produkt fanatične zahteve po uniformnosti, ki ne izgublja zaleta. Obstoječega stanja ne zna prepoznati kot uspeha, kot izvršitve zahteve po egalitarnosti. Ne: nesrečna zavest preprosto mora obstoječe stanje – ne glede na to, kakšno dejansko je – oceniti kot negacijo univerzalnega. Kot grehotno. Zato se podaja v nove projekte »uresničevanja« egalitarne družbe. Slovenija je v samem vrhu podpore »univerzalnemu temeljnemu dohodku« (Slovenija 88 odstotkov, povprečje EU je 28 odstotkov). Nadalje, nastajajo pobude obujanja socializma, ki naj še bolj izbriše posameznika. Radikalnost takih pobud je spodbudila nekaj zgražanja, mnogi jih interpretirajo kot politično-moralno provokacijo. Dejansko gre za predvidljive upodobe nezrele ontologije, ki zavezuje slovenskega duha – z vulgarnim pojmom univerzalnosti na čelu. Zavedati se je treba, da so bili projekti poglabljanja uniformnosti ob pojavu krize strukturno napovedani, stvar naključja je bilo le, kdaj in v kakšni obliki se bodo pojavili.
Na teh konceptih se lahko lepo prepozna njihov protisvetni ustroj. Gre za umestitev v svet, ki gradi na paradoksni gesti, na njegovem zavračanju. Zato so ti koncepti v celoti odporni na argumentativne poraze. Vse uspešne države EU že s svojim obstojem zanikajo vulgarni pojem solidarnosti. Poleg tega ekonomska znanost stalno opozarja na temeljno zgrešenost teh premis. Toda pozivi k »solidarnosti« ostajajo odporni na vse to in se izrekajo z neokrnjeno svežino. Vedno znova in znova. Ker živijo in obstajajo zgolj kot proti-svet, jih resnica tega sveta ne more ovreči. Kot ni mogoče religije ovreči z dejstvi. Nasprotno, kritiko jemljejo kot dokaz, da imajo »prav«: svet se bo kajpada oklepal svoje ideološke prevare in bo naredil vse, da ne zmaga »resnica«.
Ker taka pozicija nima sveta, je soočenje možno le kot trk. Sogovornikom pripiše Zlo, eksces partikularnega. V tem primeru je to »neoliberalizem« (če je v igri narod, očita »nacionalizem«; če država, pa »fašizem«). Pomenljivo je, da je neoliberalizem zgolj preslikava vulgarnega ekonomskega univerzalizma, saj vse stavi na »svobodnega« posameznika, na »demokracijo« trga itn. Evropske socialdemokracije presegajo oba naivna ekstrema in jih lahko štejemo kot vrh v razvoju pojma svobode. Poučno bi bilo, če bi uvideli, da so evropske socialdemokracije mnogo bolj socialne kot naša dežela, kjer vlada eksces »solidarnosti«. Že Avstrija lahko zagotovi bistveno večjo in zlasti trajno pomoč za brezposelne (cca. 900 evrov), da o skandinavskih državah ne govorimo.
Skopljenje naroda
Naslednja partikulariteta, ki je šibko mišljenje ne prenese, je kultura. Biti pripadnik naroda pomeni biti kriv. Današnji pojem naroda je očiščen substancialistične navlake, ki je v svojem ekscesu segel do koncepta Blut und Boden. Narod ni lastnina avtohtonih prebivalcev. In predvsem ni »original«, nedotakljiva svetinja, ki bi jo tujci skvarili ali onesnažili. Tak pristop ni le totalitaren, temveč kulturo naroda poniža na mrtev muzejski eksponat, njegove pripadnike pa obsodi na izčrpavajoče loščenje preteklega sijaja. Ne: narod je dinamičen fenomen, ki lahko ostaja živ le s pomočjo stalnega toka medkulturne izkušnje. Le tako je nacionalnost lahko mreža možnih izkustev sveta, ki naj bo pripadnikom v užitek in ne v breme. Tako je narod razumljen kot sprava partikularnosti in univerzalnega medkulturnega okolja.
Šibko mišljenje, fanatično jurišništvo naivnega kozmopolitizma, tega ne (z)more uvideti. Nacionalnost prepozna kot greh partikularnosti. Najprej jo občuti kot nekaj sramotnega, kot tisti trdovratni preostanek ne-še-univerzalnega. Tako kot se nesrečna zavest sramuje najosnovnejših funkcij ireduktibilne partikularnosti, se slovenski duh sramuje svojih določil: svojega »slovenceljstva«. Vrh averzije predstavlja prav tisto, iz česar izhaja večina našega prebivalstva: kmečko življenje s svojimi običaji. Za slovenskega Origena ni nič bolj sramotnega, kot je vedri podeželan z diatonično harmoniko v rokah: fuj in fej!, »redneckovska« zaostalost, kmetavzarskost in gnus zaplankanosti (tj. partikularnosti)! Zanimivo je, da se Slovenci vsakoletno masovno zgrinjajo v Srbijo na festival tamkajšnje ruralne kulture v Guči, od koder prinašajo vtise, ki jih lahko strnejo samo superlativi: »sproščeno«, »žur«, »odprto«, »zanimive navade«. Če pa Slovenca prestavimo še dlje, denimo v Afriko, bo ob spoznavanju lokalnih običajev doživel svetovljansko ekstazo. Nesrečna zavest je zavest nerešljivih protislovij.
Toda poglavitni horizont manifestacije krivde partikularnosti naroda je distorzija pojma človekovih pravic. Poglejmo, kako Tematska polja in strateške fokuse na področju človekovih pravic opiše Mirovni inštitut na svoji spletni strani: »spremljanje nestrpnosti, migracijske in azilne politike, gejevske in lezbične študije, rasizem in ksenofobija, reševanje konfliktov v skupnosti, izobraževalni programi za preprečevanje diskriminacije«. Človekove pravice pri nas razumemo le na osi manjšina-večina, pri čemer je osnovni poudarek je na demarkacijski liniji (večinski) narod-tujec. To ni naključno, je povsem v skladu z ontologijo krivde partikularnosti. Če slišimo za kršitev človekovih pravic na področju Republike Slovenije, to lahko pomeni le eno: da smo spet nekaj krivi. Namesto da bi koncept človekovih pravic zagotavljal najvišjo zaščito osebnosti dvema milijonoma ljudi, je postal sumničav pogled, ki žugajoče obravnava ta milijona ljudi kot potencialne kršilce.
O grozljivih posledicah takega razumetja človekovih pravic sem že pisal. Ko pred leti varnostnik nekoga ni spustil v gostinski lokal zaradi spolne usmerjenosti, se je v kritični javnosti sprožil izjemen revolt. Ko so kakšni drugi varnostniki povzročili hude poškodbe mladim ljudem – vsaj eden je celo izgubil življenje –, ni niti ena organizacija, ki se posveča človekovim pravicam, odprla ust. Ko je dom zapustila najbolj znana romska družina, jo je obiskoval sam predsednik republike in sodeloval v čustveno nabitih scenah. Ko je zaradi terorja nasilnega soseda morala svoj dom v Domžalah zapustiti družina z otroci, se je dogodek povzpel le do notice v časopisu. In tako dalje.
Človekove pravice so se tako izrodile v instrument za artikulacijo krivde partikularnosti naroda. Toda sam vrh skopljenja naroda atakira njegov obstoj v državni obliki. Izvršuje se na ravni odnosa do osamosvojitvene vojne in na ravni zlorabe primera izbrisanih. Glede prvega se je uveljavilo prepričanje, da to ni bila nikakršna zmaga, saj naj bi JLA lahko Slovenijo izbrisala z zemljevida, če bi le hotela. Glede drugega: komentatorji so kar tekmovali, kdo bo bolj plastično opisal genocidnost Slovencev. Izbris je sramota, katere ne operejo vse reke sveta. Je nacionalistični zločin, za katerega bodo plačevale odškodnine neštete generacije in se v ničemer ne razlikuje od etničnega čiščenja v Srebrenici. In tako dalje. Prave žrtve takšnega pristopa so seveda sami izbrisani, ki zaradi tega še danes nimajo pravno saniranega položaja.
Skopljenje države
Podobno usodo doživi država kot konkretna institucionalna tvorba. Je nekaj partikularnega, ki stoji nasproti sanjavi ideji »prave« demokracije. Šibko mišljenje ni zmožno prepoznati zadovoljitve substancialnih interesov človeka v institutih demokratične ureditve in jih občuti kot nekaj tujega. Dokler je svobodna volja posameznika razumljena abstraktno, je tak odziv neizogiben. Hegel je v Predavanjih o filozofiji religije zapisal: »Če pa ostanemo pri tej abstrakciji, potem ta ne dopusti vznika nikakršnega državnega organizma, kajti ta zahteva členjenje, s čimer postanejo dolžnosti in pravice omejene; ona abstrakcija ne dopušča nikakršne neenakosti, ki mora nastopiti, če naj organizem in s tem resnična živost obstaja.«
Dokler »pravo« demokracijo razumemo kot ureditev, kjer se volji posameznika nikoli ne sme nič postaviti po robu, bomo prisiljeni sleherno ureditev obsoditi kot totalitarno. Tak pogled naivno spregleduje, da je človek že sam sebi nekaj tujega. Primer: večina podpira financiranje razvoja zelenih oblik energije z obdavčenjem fosilnih goriv. Toda če bi bilo mogoče na bencinski črpalki točiti poleg obdavčenega še neobdavčeno, torej cenejše gorivo, najbrž ni nobenega dvoma, katero bi šlo bolje v promet. Čim obstaja neki institut, je neizogibno v nekem trenutku posameznikovi volji tuj. Demokracija ni odprava sleherne sledi tujosti institucij.
Reakcija šibkega mišljenja je skopljenje avtoritete države kot javnega servisa, ki ni zmožen opravljati niti najosnovnejših nadzornih funkcij več. V pozitivni obliki se odklanjanje države pojavlja v obliki iniciativ za neposredno demokracijo ali kot obujanje tradicije anarhizma, na vsakdanji ravni pa kot prostaško preziranje zakonodaje kot »v zakon povzdignjene volje vladajočega razreda« (Marx). S tem se požene mehanizem samoizpolnjujoče se prerokbe: ker država brez afirmativne drže državljanov ne more opravljati nadzornih funkcij, sledi razrast zlorab. To pa nesrečni zavesti služi kot dodaten »dokaz«, da ima prav v preziru države kot »totalitarnega aparata«. Krog je sklenjen. Rezultat lahko prepoznamo v obliki večmilijardne bančne luknje.
Demokratična kultura in teologija samoskopljenja
Želeli smo pokazati, da z moralno analizo ne moremo razgrniti patologije slovenskega duha. Obstajata dve po črki enaki moralni sodbi, ki imata povsem različen pomen. Zato ima isto moralno merilo – npr. načelo solidarnosti – v Sloveniji in Evropi diametralno nasproten pomen. V okviru razvite demokratične kulture uporaba takega merila stremi k upravljanju sveta, k njegovemu izboljševanju. Tako merilo funkcionira kot regulativna ideja, metaforično rečeno kot asimptota, ki se resda nikoli ne dotakne ordinate: ne obstaja absolutno solidarna, enaka, svobodna itn. skupnost. Toda tudi v manj-kot-absolutni odslikavi je načelo že v svetu! Je afirmirano tukaj-in-zdaj. Naša naloga je le, da preidemo od »manj« k »več« njegove odslikave.
Nekaj čisto drugega je šibko mišljenje. Ujeto je v razkol nesrečne zavesti, katere glavni cilj je servisiranje nelagodja lastne partikularnosti. Svoje svetnosti, ki jo je treba zavračati za vsako ceno. Radikalno zavračanje sveta lepo ilustrira Marxova filozofija: NIČ! – niti najmanjši drobec realnosti ne odseva pravičnega-in-resničnega. Zato je vsaka izboljšava v tem svetu dogmatsko izključena: zvišanje mezde je le boljše plačevanje sužnjev, zapiše Marx. Pravično-in-resnično je NE-ta svet. Zavedati se moramo, da demokratična morala gradi na diametralno nasprotni ontologiji: svet nas je vreden! – tukaj in zdaj se lahko izpolnimo. Zato se je smiselno z njim potruditi. Kajti zadovoljeni posameznik ni avtomatično »neoliberalizem«; sprejemanje svoje kulture ni avtomatično »nacionalizem«; učinkovita država ni avtomatično »totalitarizem«.
Demokratična morala učinkuje le, če je uporabljana skupaj z demokratično ontologijo. Problem pri nas je naslednji: institute demokratične morale zlorabljamo za potrebe ontologije nesrečne zavesti. Nesrečna zavest ugotovi, da svet ne ustreza načelom – kar je seveda res, saj se asimptota nikoli ne dotakne ordinate! –, zato ga fanatično odkloni kot kršitev načel. Kot Zlo. V nobeni državi, tudi najbolj idealni, se načela ne staknejo z realnostjo. Če bomo iskali »kršitve« na ta način, jih bomo zlahka našli. In kar je ključno: ne bomo mogli ločevati med več in manj, med bolje in slabše. Vsaka ureditev je v očeh univerzalističnega fundamentalizma »fašizem«, »nacionalizem« in »neoliberalizem«.
Skratka: prevzeli smo demokratične institute, toda s tem še nismo postali demokrati.
*Prenašati bit sveta – ontologija prava in države je naslov monografije podpisanega avtorja, ki bo izšla leta 2014 pri Slovenski matici in bo celostno tematizira problematiko, naznačeno v tem prispevku. Fraza »prenašati bit« je vzeta iz Heglove Fenomenologije duha in opisuje tisto zmožnost, ki je nepogrešljiva za vstop mišljenja v svet: »Zavesti manjka sila odsvojitve, sila naredit se za reč in prenašat bit.« (G. W. F. Hegel: Fenomenologija duha, Analecta, Ljubljana 1998, str. 698.)
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014