Sem slovenska pisateljica. Ne pišem v slovenščini
03. 01. 2012
Za mnoge bralce se stavka iz naslova tega spisa medsebojno izključujeta. Na kratko, gre za nesmisel. Zame ni tako, zame ne more biti tako. Moje življenje je namreč prav to, utelešeno protislovje.
Nedavno se je vnela polemika v zvezi s politiko sprejemanja novih članov v Društvo slovenskih pisateljev. Na eni strani je Društvo slovenskih pisateljev, se pravi, tisti člani, ki so z majhnim, vendar ustreznim kvorumom izglasovali nova pravila, ki odpirajo članstvo tudi pisateljem, ki ne pišejo v slovenščini, a so državljani Slovenije ali njeni stalni in začasni prebivalci. Na drugi strani je Aleš Berger (zanesljivo še mnogi drugi pasivni člani društva), ki je v članku Društvo vseh jezikov (Pogledi, 19. 10. 2011), kritično zavrnil ekumenska pravila in se zavzel za vrnitev v prejšnje stanje, ko je društvo še bilo društvo enega jezika.
V razpravi sta se obe strani uspeli izogniti temu, kar je na neki način osrednje vprašanje, s katerim se Slovenija sooča od osamosvojitve leta 1991 naprej: Kaj pomeni biti Slovenec? Je to kri? Je to zemlja? Je to jezik? Je to državljanstvo? Aleš Berger je v svojem prispevku zavzel držo prijaznega in zbeganega godrnjavca. Kako je to vendar mogoče? Ne razumem! Odprem revijo Sodobnost, in kaj vidim: slovensko pesnico, ki ne piše v slovenščini! Tako gladko zdrsne čez vse preobrazbe preteklih dvajsetih let. Da, seveda, globalizacija in rastoče število hibridnih nesmislov, kakršen sem sama, pa Lidija Dimkovska in Stanislava Repar (nove članice društva), pa tudi, kar je še bolj važno, vzpostavitev slovenske države in padajoča pomembnost jezika kot edinega nosilca slovenske identitete.
Tam, kjer je bil nekoč slovenski narod, ki je z uporabo slovenščine zagotavljal kontinuirano identiteto in skupinsko povezanost, je zdaj pravna država Slovenija, ki ima pooblastila, da podeljuje državljanstva, izdaja potne liste in dovoljenja za bivanje in tako določa, kdo je Slovenec in kdo ni. Tam, kjer je Slovenija nekoč nastopala z mesta šibkosti in podrejenosti večjim silam, z mesta brez državnosti, zdaj torej nastopa z mesta moči. Kriterij Aleša Bergerja, da med slovensko identiteto in slovenskim jezikom vlada enačaj, je tako ozek, kakor da živimo leta 1980 ali celo 1900, ne pa leta 2011. Na drugi strani pa so pisci novih pravil za sprejemanje članov v društvo zagrešili nasprotni greh: napisali so pravilo, ki je tako široko in nejasno, da se v celoti izogne slehernemu tveganju definicije. Naj le nekoliko pretiravam – vsak, ki je preživel popoldne v Sloveniji in držal pero v roki, lahko kandidira kot član (čeprav seveda ni nujno, da bo društvo ugodilo prošnji).
Brez dvoma je preprosteje bivati v deželi črno-belih definicij, a ne pozabimo, da črno-bele definicije s seboj nosijo nevarnosti, ki so v preteklih časih pogosto vodile k nestrpnosti in celo preganjanju. Pomisliti je treba le na fašistične rasne zakone v Evropi v prvi polovici 20. stoletja, ali na zgodovinske ameriške zakone proti porokam med črnci in belci, ali – bližje domu – primer »izbrisanih«, teh nesrečnih ljudi, ki so po razpadu Jugoslavije padli v birokratsko sivo cono. Zagovorniki društva kot društva enega jezika bi najbrž odgovorili, da tu vendar ne gre za vprašanje življenja in smrti in ne za politiko pripadnosti in vključenosti. Rekli bi, da govorijo o vprašanjih pisanja in literature, ki so po definiciji povezana s posebnim jezikom, in pripadnost ali nepripadnost pisateljskemu društvu res ni nikakršno vprašanje življenja in smrti. Težko je zanikati logiko, resnico in enostavnost takšnega razmišljanja.
In vendar mu spodleti, da bi poleg jezika upošteval mnoge druge elemente identitete. Spodleti mu, da bi upošteval zelo stvarno možnost dvoumnosti in različnih stopenj identitete. Vzemimo moj primer. Sem pisateljica. Rodila sem se v ZDA. Pišem v angleščini. Torej moram biti ameriška pisateljica, kot so to Toni Morrison, Ernest Hemingway in Jonathan Franzen. Tako preprosto je to. A tu so še drugi elementi, ki jih je treba vnesti v zapisnik: tri od štirih knjig, ki sem jih objavila, so izšle le v Sloveniji; velika večina mojih bralcev je Slovencev; tematike mojih knjig so slovenske; sem slovenska državljanka; uradno ali ne, sem del slovenske skupnosti pisateljev, ne pa ameriške. Tako se mora priznati vsaj to, da sem na lestvici identitete med slovensko in ameriško (ali, če želite, od bele skozi sivo do črne) bližje temu, da sem slovenska pisateljica, kot je to Jonathan Franzen, čeprav je eno popoldne preživel v Sloveniji in opazoval ptice. Imam se bolj za slovensko pisateljico – na kar sem ponosna –, kot se bom kadarkoli imela za ameriško.
In nadaljujem: okrogla miza konec letošnjega novembra v ljubljanski Trubarjevi hiši literature je imela povsem neprimeren naslov. Namesto Kdo je lahko slovenski pisatelj? bi morala na žalost imeti naslov Kdo lahko kandidira za slovenska finančna sredstva?. Sleherne poskuse razprave o pretanjenih vidikih identitete, jezika in vpliva različnih kultur na posameznikovo ustvarjalnost je namreč izpodrinilo neokusno prepiranje o sredstvih in nerazumne zahteve po prostoru za objavljanje, ki so ga uprizorili – sram me je priznati – točno tisti tujejezični pisatelji, ki so nedavno dobili dostop do posvečenih dvoran (in štipendij) Društva slovenskih pisateljev. Mogoče pa je to le njihov način, kako slediti plemeniti tradiciji slovenskih pisateljev, pretiranemu občutku upravičenosti in skromni hvaležnosti do širokogrudne države pri podpiranju kulturnih vsebin, širokogrudnosti, ki se morda ne bo raztegnila onstran pravkaršnjih volitev in vstopa v temnejšo fazo evropske finančne krize.
In vendar, ne glede na to, kako potrta sem bila po okrogli mizi, ne glede na to, kako ohlapna so nova pravila za članstvo, kako morda res naključno so bila sprejeta in kako kratkega veka mogoče bodo: zame je Društvo slovenskih pisateljev storilo nekaj absolutno izjemnega. S to radodarno gesto, ko me je sprejelo za članico navzlic jeziku, v katerem pišem, je pokazalo, da nastopa z mesta, ki ni mesto šibkosti in podrejenosti, ampak mesto moči in varnosti. Pokazalo je, da niti sebe niti slovenskega jezika ne vidi na robu eksistenčnega brezna. Pokazalo je, da se ne boji raznolikosti in odprtosti. Mislim, da je takšna drža zelo pomembna za narod, ki je imel po dolgi dobi življenja brez državnosti velike težave s psihološkim premikom od šibkosti do moči, od manjšine do večine, od vladanih v vladajoče.
Kot pisateljico me pogosto povabijo na literarne večere ali javne pogovore po Sloveniji. Na teh dogodkih brez izjeme pride do mene vsaj ena bralka in z žarečim odobravanjem reče: »O, gospa Debeljakova, vi ste pa res naša!« Vedno sem bila prevzeta in ganjena ob takšnih izrazih čustvene navezanosti in povezanosti, ampak na dnu je tičalo tudi pretežno melanholično spoznanje, da v resnici nisem »vaša« pisateljica in da zaradi jezika, v katerem pišem, to tudi nikoli ne morem postati. In zdaj to sem, in zelo sem hvaležna. Ni lahko živeti v sivih conah identitete, nekje vmes, nikoli resnično pripadati temu prostoru ali onemu. V takih okoliščinah, naj vam iskreno povem, je najbolj čudovit občutek, kadar ti nekdo ponudi roko in reče: Pridi, lahko spadaš k nam, zdaj si naša.
Torej: hvala, Društvo slovenskih pisateljev!
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
