In svinjarija postane zločin
Foto: Reuters
01. 12. 2010
Vsak posameznik je odgovoren pred svojo vestjo, kazensko tudi pred sodiščem, tudi če prav vsaka nečloveška svinjarija, ki jo je človek zmožen storiti, ni do potankosti vpisana v obstoječe paragrafe, domače ali mednarodne. V nasprotju z rusko stranjo so zagovorniki Latvije opozarjali na dolgo tradicijo prizadevanj za humanost, tudi za humanizacijo vojn ter na vlogo posameznika, ki tudi v najhujših časih in preizkušnjah stoji sam s svojo vestjo in je dolžan ne biti barbar.
Maja letos se je končala ducat let dolga pravda, ki je obudila spomin na davno vojno grozodejstvo in poskusila dognati odgovornost zanjo. Kot se v takšnih primerih rado zgodi, je dodobra razvnela strasti, tudi navijaške, na koncu pa poskrbela za modre nauke, skoraj učbeniško servirane – za vse, ki so ali bodo kdaj udeleženi v vojskovanju, za tiste, ki tehtajo razmere med pravom in pravičnostjo, za one, ki se sprašujejo o naravi zla in zločina. Ti nauki niso bili sprejeti samo z zadovoljstvom, temveč tudi z grožnjami .... kot da živimo le v premirju, (metaforična) vojska pa komaj čaka na znak za napad ...
Prestopek, kot je predstavljen v končni sodbi, je bil takšen: enota rdečih partizanov, ki je sodila v sklop sovjetske armade, a se je zakamuflirala v uniforme wehrmachta, je pod poveljstvom Vasilija Kononova prišla v vas Mazie Bati v Latviji. Sumila je, da so nekateri vaščani sodelavci nemškega okupatorja in da so zakrivili smrt skupine partizanov, ki so jo pozimi odkrili Nemci. Kononov in njegova enota, razdeljena na več skupin, je vdrla v več hiš, jih preiskala in tam, kjer je našla orožje, večino stanovalcev ubila. Ker je bilo zgodaj zjutraj, za binkošti, jih je dobila ali v postelji ali pri umivanju. Med žrtvami je bilo šest moških in tri ženske.
Pri vsem postopanju in ubijanju so bili partizani brutalni, tako da je teror silovito zaznamoval tudi vse preživele. Enega od moških, ki jih je rotil, naj ga vendar ne ubijejo pred otroki, so nagnali proti gozdu in ustrelili v hrbet. Sosedovo družino so zaprli v hišo in jo zažgali, ko pa je visoko noseča ženska ušla skozi okno na plano, so jo vrgli nazaj v ogenj ... In tako naprej …
Dogodek je bil grozljiv. V prostodušni govorici, bil je prava svinjarija. Toda vprašanje je (kot lahko ponovimo za izjavo javne tožilke, izrečene pred nekaj leti in povezane z gospodarskimi mahinacijami), ali je velika svinjarija že tudi kaznivo dejanje. Kaj je tisto, kar ga naredi za zločin ali za vojni zločin? Kdo o tem odloča in na kakšni podlagi?
Prav zaradi tega, ker gre za sorazmerno zapletena vprašanja, je bila pravda med Latvijo in Vasilijem Kononovim tako dolgotrajna. Sprožila se je šele leta 1998, saj je prejšnji, sovjetski režim iz Kononova (tudi zaradi takšnih dejanj) naredil heroja, poleg odlikovanj pa je mož nosil tudi epolete visokega oficirja politične in vojaške policije. Njegov padec v status pripornika in obtoženca je povzročil pravi vihar in je dodatno zaostril odnose med Latvijo in Rusijo (saj je Kononov Rus in je s predsedniškim dekretom dobil rusko državljanstvo). Najprej so imela z ugotavljanjem dejstev in odločanjem o krivdi precej težav latvijska sodišča, preden je bil končno spoznan za krivega vojnega hudodelstva in – zaradi visoke starosti – obsojen samo na poldrugo leto zaporne kazni. Potem pa se je Vasilij Kononov obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice in breme hudih dilem pretovoril še na to najvišjo pravno in moralno inštanco.
Zaradi kakšne krivice se je Kononov obrnil na strasbourško sodišče? Predmet njegove vloge je bila domnevna kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 7. členu določa, da ni kazni brez zakona. Kanonov je zahteval odškodnino, ker ga je Latvija obsodila za nekaj, kar tedaj, ko je bilo dejanje storjeno, ni veljalo za kaznivo dejanje po domačem ali mednarodnem pravu. Takšno da je postalo šele po sojenju v Nürnbergu v letih 1945/46, ko so zavezniki postavili pred sodišče nemški nacistični vrh in opredelili vojne zločine, poveljniško odgovornost, nečlovečnost in podobno.
Evropsko sodišče ima hud odpor do takšnih zadev. Ne mara zgodovine in vseh mogočih kompliciranih večplastnosti, kontekstov, kontradikcij, interpretacij ... Kakor hitro se na vratih pokaže zgodovina, se oglasijo tudi očitki o politizaciji – prav nobena gesta ali trditev ni varna pred sumom politične kontaminacije (kar sicer ni svinjarija, packa pa gotovo). Vlogo Vasilija Kononova je leta 2004 sprejelo tako rekoč s stisnjenimi zobmi. Potem se je senat dolgo ukvarjal z vprašanji, kateri zakoni so pravzaprav veljali v nesrečni vasi, ki je bila tarča maščevalnega pohoda, kdo je koga kdaj izdal in ali je izdajalec, kdo je s kom kolaboriral in čigavo puško dobil, koliko utemeljeni so bili sumi, da bo orožje uporabil, pa znova izdajal, kdaj je kdo bojevnik in kakšne pogoje mora za to izpolnjevati, kako opredeliti ravnanje z žensko, ki skoči iz goreče hiše, pa jo vržejo nazaj in jim mora postati vsaj tedaj, če ne že prej, jasno, da bo zdaj zdaj rodila ... Grdo delo, tako rekoč svinjarija.
Tako je – zares grdo dejanje, ne pa tudi zločin – razsodilo Evropsko sodišče poleti 2008. In Kononovu dalo prav ter mu dodelilo odškodnino. Stari heroj je triumfiral, z njim pa tudi Rusija, ki še vedno živi od zaloge samoveličanja, povezanega z »domovinsko vojno«.
Latvija, ki v zgodovinskih dvobojih z Rusijo kaže hudo trmo, se je odločila za pritožbo. To sicer ni nenavadno, pritožujejo se mnogi, kar naprej. Presenetljivo je to, da se je Evropsko sodišče odločilo za novo obravnavo, pred velikim senatom. Evropsko sodišče ni urejeno večstopenjsko kot sicer običajni sodni sistemi in le prav izjemoma se po izdani sodbi odloči za nov pretres in morebitno popravo. To lahko naredi le, kadar gre v sporni zadevi za »resno zadevo splošnega pomena«; če pa je izid glasovanja tesen, je še razlog več za ponovitev – in kako hud je bil precep, je razvidno iz podatka, da so bili leta 2008 trije sodniki proti in štirje za. Ko se Evropsko sodišče izjemoma odloči za sojenje velikega senata, to opravi sedemnajst sodnikov, tisti »preblizu« zadeve se izločijo – na kratko bi lahko rekli, da mora »resno zadevo splošnega pomena« preštudirati in se o njej izreči večina sodnikov. Dodatno jo podčrta javna razprava, ki ima zelo stroga pravila; vsaka stran dobi pol ure za predstavitev svojih stališč, sledijo vprašanja sodnikov, in nato še kratka priložnost za ugovor – treba se je torej osredotočiti na bistvene stvari, za učinkovito, a donečo in prazno retoriko ni časa.
Ker Latvija ni samo trmasta, ampak si je nabrala tudi precej izkušenj, je naredila nekaj pametnih potez. Predvsem si je za tožbo pred velikim senatom izbrala odličnega zastopnika. Profesor William Schabas je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za mednarodno kazensko pravo, za smrtno kazen, genocid in vojna grozodejstva, hkrati pa je kot Kanadčan – ki zadnjih deset let predava v Galwayu na Irskem, kjer vodi podiplomski študij o človekovih pravicah – nekoliko oddaljen od evropskih nacionalnih in političnih delitev. Schabas se tako v vlogi profesorja kot v vlogi svetovalca pri različnih mednarodnih sodiščih intenzivno ukvarja s pravom oboroženih spopadov, s humanizacijo vojskovanja in z omejitvami, ki jih postavljajo vojaške potrebe ... Na kratko bi lahko rekli, da je izvrsten interpret znamenite Martensove klavzule, ki je bila (po zaslugi Fedorja de Martensa) leta 1907 vključena v četrto haaško konvencijo o zakonih in običajih vojskovanja: Da se namreč prav vsega ni dalo vnesti v kodeks, ki mora veljati v vojni, zato pa v odsotnosti preciznosti tako vojskujoče kot civilno prebivalstvo varujejo načela in običaji, ki veljajo med civiliziranimi narodi, usklajeni z zakoni človečnosti in zahtevami javne vesti. Podobna formulacija je bila čez dvajset let vpisana v ženevske konvencije in je tako pomembna, da jo vsebuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Sedmi člen te konvencije, ki ljudi varuje pred tem, da bi bili kaznovani brez ustreznega zakona – in prav na to se je skliceval Vasilij Kononov – se zaključuje s svarilom: »Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.«
Zadnji dve leti je torej v zadevi Kononov proti Latviji potekalo predvsem raziskovanje in dokazovanje, kaj vse je človeštvo sklenilo in storilo doslej, da bi omejilo svojo samodestruktivnost in brutalnost, ali, z drugimi besedami, kaj so storili civilizirani narodi, da bi ne bili barbari. V nasprotju z rusko stranjo, ki večino svojih sporov z bivšimi bratskimi državami reducira na črno in belo, se pravi na spopad med fašisti in antifašisti, pri tem pa poudarja svojo samooklicano apriorno vzvišenost, so zagovorniki Latvije opozarjali na dolgo tradicijo prizadevanj za humanost, tudi za humanizacijo vojn ter na vlogo posameznika, ki tudi v najhujših časih in preizkušnjah stoji sam s svojo vestjo in je dolžan ne biti barbar.
Odgovoren je pred svojo vestjo, kazensko tudi pred sodiščem, tudi če prav vsaka nečloveška svinjarija, ki jo je človek zmožen storiti, ni do potankosti vpisana v obstoječe paragrafe, domače ali mednarodne.
Sodba, ki je dolga skoraj sto strani, in ki pravi, da Latvija ni kršila sedmega člena Evropske konvencije, ko je Vasiliju Kononovu sodila in ga obsodila za vojni zločin, se zato bere kot učbeniški pregled deklaracij, konvencij, sporazumov in paktov, ki so bili sprejeti že pred majem 1944, ko je Kononov opravil maščevalni napad na vas, zaradi katerega je bil pol stoletja pozneje obsojen. Pravni zastopniki Latvije so očitno dovolj prepričljivo dokazali, kaj vse je moral vedeti in kaj je lahko vedel ter predvidel o vojnih zločinih in njihovi kaznivosti odrasel moški, ki je leta 1944 nosil orožje v sovjetski vojski. Posebej so podčrtali pomen varovanja žensk in civilnega prebivalstva, kar vse ni bilo neznano niti na začetku preteklega stoletja.
Še vesti o uradnih odzivih. Latvijsko zunanje ministrstvo je bilo relativno zadržano, je pa z zadovoljstvom javilo, da je sodba Evropskega sodišča potrdila splošno sprejeta načela mednarodnega prava, da mora biti »odgovornost za storjene vojne zločine individualna in učinkovita, ter da se takšnih zločinov ne sme opravičevati s pripadnostjo storilca določeni državi, politični, ideološki ali drugi skupini.«
Rusi pa so se odločili za zaostritev svojih odnosov s Svetom Evrope in njegovim sodiščem. Tik pred izrekom sodbe je iz moskovske dume prišlo svarilo, da bi sodba v korist Latvije pomenila »katastrofo v naših odnosih s sodiščem«. Takoj po njej pa je rusko zunanje ministrstvo označilo sodbo za »nevaren precedens« in za »poskus vreči dvom na širok spekter ključnih političnih in zakonskih načel, ki so bila sprejeta kot rezultat druge svetovne vojne, vštevši odgovornost nacističnih vojnih zločincev.«
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
