Črne skrinjice spomina
05. 05. 2010
Ko je Andrzej Wajda snemal monumentalni film o Katinu, se je znašel pred neizogibnimi vprašanji o smislu takega početja, njegovih razlogih in namenih.
Odločil se je za pojasnilo modrega staroste: »Če nočemo biti samo gruča naključnih sopotnikov, temveč družbena skupnost, narod, potem moramo gojiti skupni zgodovinski spomin.« Vanj sodijo tudi, mogoče predvsem najbolj boleči dogodki, ki so bili dolgo zatrti, prepovedani.
Katin je podoba dvojnega zločina: Najprej je bil množični pokol, nato je bilo dolgotrajno skrivanje, laganje in podtikanje. Šele Gorbačov, zadnji sekretar sovjetske komunistične partije, je bil dovolj spodoben, da je prekinil dolgoletno tradicijo in priznal: Res je, večino poljskih častnikov, ki smo jih zajeli, smo postrelili. V Katinu in okoliških gozdovih. Na Stalinov ukaz, načrtno in sistematično.
Eno tistih tragičnih naključij, ki so komaj verjetna, je poskrbelo, da se je strašna resnica o 22.000 pobitih – častnikih in rezervnih častnikih, se pravi o sloju najbolj izobraženih Poljakov – razširila po svetu in se bo, kot kaže, le zasidrala v zavest ljudi. Ko se je 10. aprila zrušilo letalo, v katerem je bilo 96 vodilnih poljskih politikov, generalov, duhovnikov, s predsednikom države na čelu, se je znašlo na kupu toliko šokantnih potez, da so prebile zid ravnodušnosti. Prej se je marsikomu zdelo, da so te črne zgodbe, ki jih je po vzhodni Evropi vse polno, pretirane, odvečne, nekrofilne, revizionistične, desničarsko propagandne ... Zdaj je ob pomoči teh zmaličenih trupel ljudi, ki so se peljali na komemoracijo za svojimi pred 70 leti pomorjenimi rojaki (in celo sorodniki), postalo laže predstavljivo, za kaj gre: Če je ena letalska nesreča, v kateri izgine stotnija ljudi, tako srhljiv dogodek, tako hud udarec na posamični in skupni ravni, kako najti ustrezne besede za dvestodvajsetkrat večjo količino smrti? In če je bolj ali manj neobvladljiva, s človeškimi pomanjkljivostmi kombinirana nezgoda, ki je rezultat nesrečnega spleta okoliščin, tako hud dogodek, kaj potem reči o premišljenem, načrtnem, organiziranem ubijanju?!
In še: Kako to, da se nam zdi potrebno in tako rekoč samoumevno, da je iz letalskih razbitin treba poiskati črno skrinjico in ugotoviti, kaj se je dogajalo, kako in zakaj, pri celi vrsti kočljivih dogodkov naše polpreteklosti pa je taka ambicija baje znak zatežene reakcionarnosti in patološke, bolne želje po premetavanju kosti?
Pri grozovitem pobijanju, ki ga je leta 1940 opravila sovjetska politična policija oziroma njeni posebni oddelki, namreč nista strašljivi samo odločitev za smrt in ne samo izvedba množičnega umora. Enako srhljiva in na drugi ravni enako pomembna je tudi strašna lahkota, s katero so morilci prišli skoz ... Če naj uporabim neknjižni izraz, ki pa nazorno pokaže špalir ljudi, navdanih s silovito željo po verjetju in verovanju, da kaj takega ni možno, od tako pozitivnih junakov gotovo ne; čvrst špalir ljudi, cepljenih proti dvomom, skepsi, nekonvencionalnosti, tako samozadovoljnih s propagandnimi frazami, da se jim sproži strup ob vsakem drobnem nasprotovanju … Svet je na gosto posejan z ljudmi, ki si ne morejo in nočejo predstavljati niti tega, da bi Sovjetska zveza kdaj so-delovala s Hitlerjem, napadala v dogovoru z njim in bila odgovorna za brezmejno količino zločinov, od katerih si še vedno nismo čisto opomogli.
Pred dvema letoma je v slovenščini izšla zanimiva knjiga, ki je pozornost usmerila k vprašanjem spomina oziroma spominjanja bolečih dogodkov. Silvija Kavčič, ki hkrati zmore pogled od zunaj in znotraj (je slovensko-nemška zgodovinarka, bolj doma v Berlinu kot Ljubljani), je raziskala nekdanje interniranke nacističnega taborišča Ravensbruck in njihov odnos do hude izkušnje, ki jih je trajno zaznamovala. Med intervjuji, ki so bili pomembna metoda raziskave, in branjem vsakovrstnih izjav in spominskih spisov za javno rabo je ugotovila, da tako rekoč ves čas posluša isto zgodbo ali da se vsaj ves čas ponavlja določen pripovedni vzorec: gre za »prilagoditev javnemu diskurzu v povojni Jugoslaviji, ki ga je opredeljevala mitologizacija junaškega partizanskega boja, na katerem se je legitimirala tudi ustanovitev socialistične države«. Osebni spomin se je podredil dvojni avtoriteti: strahu pred kaznijo in želji po ugodnostih. Tako ustvarjen vzorec je poudarjal pomen »aktivnega in organiziranega dela«, seznanjanje z naukom Marxa in Engelsa, proslavljanje oktobrske revolucije, vere v posebne odlike »političnih«, pri tem so bile to skoraj izključno komunistke. Te, ki so ustrezale interni definiciji »političnih« in so bile elita, so znatno moč ohranile tudi ves povojni čas: brale so spomine sojetnic, jih usmerjale, popravljale, svetovale, črtale ... In tako se je, med drugim, zgodilo, da v spominski opisih ne nastopajo pozitivne izkušnje s tistimi tujkami, ki takega opisa »niso vredne«, tako kot tudi ni negativnih opisov tistih, ki tega pač ne zaslužijo ... Čvrsto strukturiran svet se je oblikoval in akterji so vedeli, kaj da in česa ne.
Lepega dne je Silvija Kavčič presenečena ugotovila, da so nepričakovano, po pol stoletja blokade izšli spomini na taborišče, ki so zunaj tega vzorca. Daleč najbolj iskreno in avtentično je svoje doživetje in preživetje opisala Angela Vode, ki je poslušala samo svoj notranji glas in vest in ki ji ni bilo mar, kaj bo rekla kakšna partijska funkcionarka. Tej avtorici tudi ni šlo za pridobitev dvojnih let, dostop do posebnih ambulant in zdravilišč. In prav malo ji je bilo mar, kako bo delovala profetska moč marksizma ali kaj utegne škodovati stvari svetovnega proletariata. V tako imenovanem socializmu so očitno izobčenci boljši pričevalci kot diskurzu in mentaliteti prilagojene osebe, a to se, zaradi prevlade drugih, še vedno šteje za sovražno izjavo. No, ista nekonvencionalna oseba je izrekla nekaj strupenih misli tudi o 27. aprilu, priložnostnih antifašistih in njihovem post festum popravljanju zgodovine ... Toda ljudje okoli nje so bili tako prepričani, da paktiranje med nacisti in komunisti navsezadnje ni tako strašno, tudi če je bilo, to pa baje ni čisto res, da je takšen katinski pokol neznatna fusnota v toku zgodovine … in tako naprej ... Njihov vpliv je še vedno mogočen in ni ga zdravo ogrožati. Aprila je poseben dan tudi za Libanonce; 13. aprila 1975 se je začela državljanska vojna, ki je trajala petnajst let (to je v novejši zgodovini najhujša, a še zdaleč ne edina krvava perturbacija v tej državi in njeni okolici). Posledice teh dolgotrajnih spopadov so bile grozovite, pa če jih merimo s številom pobitih (kakih dvesto tisoč), z velikanskim številom izseljenih in pobeglih ali pa s količino ruševin in splošnega opustošenja.Vodilna komemoracija, ki so jo letos pripravili za to priložnost, pa je bila – no, še najpodobnejša slabi šali ... Bila je nogometna tekma.
Seveda Libanonci niso ne prvi ne zadnji narod, ki ima hude težave s spominjanjem, spominskimi proslavami, prelivanjem grozovitega spopadanja v jasno, pregledno zgodbo. Njihova težava je toliko večja, ker ni šlo samo za dve nasprotni strani, ker niso bili vsi ves čas na isti strani, ker ni čisto jasno, kdo je bolj svetel in kdo bolj temen, ker .... Po navadi se reče kar »umazana vojna« in se upa, da bo za prvo silo zadoščalo ... Spomini na to, kar se je dogajalo in zgodilo, se odganjajo in prepovedujejo, po navadi se jim poočita, da samo podpihujejo sovraštvo in tako možnost (ki je kar naprej za prvim vogalom) za nov spopad. V obrambo spomina (soočenja z zgodovino, pietete, avtorefleksije itd.) nastopa predvsem nekaj umetnikov in intelektualcev. Če iz plakatne kakofonije v centru Bejruta izločim dva elementa, ki pripovedujeta to zgodbo, in dve njeni nasprotni podobi, je razpon prav neverjeten. Na eni strani sta bila po dva tipa plakatov, posvečena neskončni množici pogrešanih in pa razstavi spomeniških projektov In a Sea of Oblivion (V morju pozabe), na drugi so bili gigantski plakati, v elektronski in papirnati varanti, na katerih so se zreli gospodje odločili za nogomet.
Malo pred svetovnim prvenstvom ni posebno čudno, da je javni prostor močno zaznamovan z vsemi mogočimi enajstericami, goli, žogami, navijači ... Tudi libanonski aprilski prispevek bi nepoučene oči pripisale splošni predprvenstveni mrzlici. Ampak gospodje v dresih – eni v belih, drugih v rdečih, toda z enako zastavico na prsih – so člani libanonske vlade. In tekme niso odigrali kar tako, za kratek čas in rekreacijo, temveč v najslovesnejši, komemorativni namen – v spomin na 35. obletnico začetka državljanske vojne in na njene žrtve. Ker je zveza med strašnim bratomornim pobijanjem in tekanjem za žogo nekoliko begajoča, so politiki z vladnimi službami poskrbeli za interpretacijo. Nogometna tekma pomeni, da smo dokončno obrnili črne liste vojne in pristali v običajni vsakdanjosti, pomeni tudi politično enotnost, kljub, jasno, dvema ekipama, ter pomeni, da je politična elita pripravljena na prijateljske tekme in fair play …
Ker je to Libanon, se je nogometni dvoboj odigraval daleč od običajnega sveta, na popolnoma praznem in močno zastraženem stadionu. Poskrbljeno pa je bilo za televizijski prenos, da se je ljudstvo lahko prepričalo, kako fejst fantje vodijo državo. Ali je bil cilj dosežen, bi težko rekla. Libanonski gospodje so precej čokati in zaliti, in četudi sta bila oba polčasa radikalno skrajšana, so imeli skoraj vsi težave s sapo, nogami, ravnotežjem, znojem, z vsem, skratka. Ampak sleči gentlemansko opravo in se dati v kratke hlačke, dokolenke in kopačke je za libanonsko elito še vedno bolj enostavna odločitev kot slovesno parlamentarno zasedanje, v katerem bi se začela obravnavati črna skrinjica državljanske vojne.
Pogledi, maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
