Zakaj so geji tako odvratni?
01. 02. 2012
Veliko evropskih opazovalcev je verjetno žalostno zmajevalo z glavo zaradi porazne situacije v ameriški politiki, ko so se nekega jutra zbudili in izvedeli, da vodilni republikanec za republikansko kandidaturo za predsednika Rick Santorum meni, da je vojna proti homoseksualnosti bolj pomembna kot vojna proti drogam, revščini, rasizmu in terorizmu. Po njegovem mnenju so ljubezenska razmerja med osebami istega spola bolj odvratna in moralno zaskrbljujoča kot kar koli drugega. Eksotično, ni kaj.
V zadnjih nekaj desetletjih je bila homoseksualnost pravno normirana v številnih evropskih državah in Slovenija je postala najnovejša članica tega homoliberalnega kluba. A homoseksualnost ni kulturno normirana in morda nikoli ne bo. Ko je Južnoafriška republika sprejela zakon, ki je legaliziral istospolne poroke, je bila reakcija v drugih afriških državah, da je zahodnjaška dekadenca skorumpirala to državo in da se vedejo »ne-afriško«. Sprejetje zakona seveda ni pomenilo, da je v Južnoafriški republiki izginila homofobija in nasilje do gejev. Celo v državi, kot je Norveška, kjer je istospolna poroka legalizirana (čeprav je bilo prakticiranje homoseksualnosti kaznivo vse do leta 1972), veliko ljudi jemlje odkrito homoseksualne moške kot provokacijo in mediji občasno poročajo o fizičnih napadih na geje, ki se običajno zgodijo v javnih prostorih v petek ali soboto zvečer.
V nekaterih (večini, a ne vseh) islamskih državah je moška homoseksualnost kazniva s smrtjo. (Lezbijke so navadno deležne večje tolerance.) V večjem delu subsaharske Afrike geji tvegajo doživljenjsko kazen, če jih ujamejo. Na drugih področjih, kot na primer v Skandinaviji ali na Nizozemskem, pa je situacija skoraj obratna: obrekovanje homoseksualnosti je tisto, kar je kaznivo, vsaj v teoriji.
Pa vendar se prakticiranje homoseksualnosti nadaljuje tudi v najbolj homofobičnih državah. Moški prostituti obstajajo celo v arabskem svetu, kjer se imenujejo ksaniti, kar nekateri definirajo kot »tretji spol«. Ksaniti so poženščeni moški, ki v homoseksualnih praksah zavzamejo pasivni položaj.
Veliko ljudi je že imelo homoseksualne izkušnje, ne da bi jih definirali kakor koli drugače kot heteroseksualne. Naša vrsta ima očitno izredno mešane občutke o istospolnih razmerjih. Velja splošno prepričanje, da so geji odvratni, a vendar pritegnejo veliko ljudi. Zakaj bi vsa velika verstva (Santorumova razlaga za njegova bizarna prepričanja je njegova fundamentalistična in zelo ameriška interpretacija krščanstva) menila, da je treba homoseksualnost kar najstrožje kaznovati, če ne bi bilo dejanska skušnjava?
Ljudje nasprotujejo gejevskim in lezbičnim porokam s trditvami, da je zakon sveta zveza med moškim in žensko z izrecnim namenom potomstva. Takšno pojmovanje zakona je v mnogih delih sveta zastarelo. Glavni namen današnjih zakonov je zadostiti lastnim čustvenim potrebam, kar je mogoče doseči tudi z osebo istega spola. Vloga religije in kaznovalnega Boga, ki je bila prej v ospredju, je zdaj umaknjena v ozadje.
A tu je nekaj globljega kot zgolj tradicionalni pogledi na poroko in spoštovanje verske dogme: homofobija je dejansko tesno povezana s ksenofobijo. Migracije in kulturna raznolikost so vodile k oslabitvi in destabilizaciji kulturnih meja, homoseksualnost pa preti mejam spola in s tem jedrnim elementom hegemonistične identitete. Naj povem drugače: oseba v neki družbi ima določene značilnosti. Spol je vedno med prvimi, skupaj s starostjo in morda tudi raso.
Vsaka družba ima neko verzijo ideologije spolne komplementarnosti: moški in ženske se v določenih pogledih med seboj razlikujejo in se posledično dopolnjujejo. Ta vidik, ki je prevladujoč v vseh znanih družbah, pomeni, da moški potrebujejo ženske in ženske potrebujejo moške.
V poznih sedemdesetih, zlatih časih radikalnega feminizma, so nekatere feministke na Zahodu nosile značke, na katerih je pisalo »ženska potrebuje moškega kot riba potrebuje kolo«. Ideologijo o komplementarnosti je zamenjala ideologija konfrontacije. Istospolna razmerja so naenkrat postala ne samo legitimna, temveč pozitivno prevratniška in kritika statusa quo.
Desetletje ali dve zatem je bilo to radikalno vprašanje o ustaljenem spolnem redu nadgrajeno s »queer teorijo« in drugimi podobnimi gibanji. To stališče je poneslo dvom o odnosih med spoloma še dlje s trditvijo, da je delitev moški–ženska fluidna in da spolne identitete nikoli ne morejo biti absolutne. Queer kritika je bila podobna teoriji kulturne hibridnosti, ki se je v istem času razvijala drugje in ki trdi, da se kulture med seboj mešajo na nekontroliran in promiskuiteten način.
Miselnost, ki razvije homofobijo, je, z drugimi besedami, tesno povezana z miselnostjo, ki razvije ksenofobijo in verski fundamentalizem. V vseh treh primerih je ključnega pomena strah pred zabrisanimi mejami, nečistočo in okužbo. Seveda, tudi naš lokalno vzgojeni terorist tu na Norveškem, človek za napadi 22. julija lansko leto, je kazal vse tri elemente: hvalil se je s svojo krščansko identiteto (čeprav ni bilo nobenih dokazov, da bi bil pobožen vernik), čuti potrebo, da razpravlja o svoji »100-% heteroseksualnosti«, čeprav ni nobenih pokazateljev, ki bi kazali na drugačna nagnjenja in – seveda – pri srcu so mu svetlolasi in svetlopolti ljudje v nasprotju z vsemi ostalimi.
Homoseksualnost nikoli ne bo večinski pojav. Vedno bo imela pridih nečesa sprevrženega, alternativnega, izzivalnega, nevarnega. Veliko gejev in lezbijk uživa v možnostih, ki jim jih ponuja outsiderska identiteta. Ker večinoma nimajo otrok, lahko uživajo v svobodnem življenjskem stilu in pogostih izhodih, najsi bo v galerije, gledališča, bare ali na javna srečanja. Ker jih nosilci konvencionalne moralnosti pogosto žigosajo, imajo proste roke, da udarjajo nazaj, kolikor hočejo.
Najbolj odločilen argument proti homoseksualnosti je, da ni naravna. Zakaj bi ljudje istega spola med seboj jalovo spolno občevali, če je ves smisel seksa, da se konča z otrokom?
No, edina težava pri tem je, da homoseksualnost ni nenaravna, in zdi se, da nečloveške vrste lahko zadovoljijo svoje čustvene potrebe in zelo uživajo v istospolnih odnosih.
Pred nekaj leti je bila v naravoslovnem muzeju v Oslu razstava, posvečena homoseksualnemu obnašanju med živalmi. Razstava z naslovom Proti naravnemu redu? je prikazovala številne primere homoseksualnih odnosov v živalskem kraljestvu, tako moških kot ženskih.
To celo v homoliberalni Norveški ni vseh zabavalo. Jan Aage Torp, binkoštni evangeličanski pastor, je trdil, da bi morali, namesto da poveličujemo takšne perverzije, pomagati živalim opustiti to prezira vredno početje.
Takratni župan Osla je bil po neverjetnem naključju odkrit homoseksualec, član konservativne stranke (!). Erling Lae je o razstavi pripomnil, da ima g. Torp pred seboj zahtevno nalogo, saj je bila homoseksualnost doslej dokumentirana pri 1500 živalskih vrstah. Z drugimi besedami, takšna nagnjenja in ravnanja niso niti nenaravna. Sprejetje je neizogibno, poleg tega pa so lahko homofobi pomirjeni, saj homoseksualnost nikoli ne bo zamenjala heteroseksualnosti. Če bi jo, bi bila takšna kultura, iz razumljivih razlogov, obsojena na izumrtje.
_
Thomas Hylland Eriksen je profesor socialne antropologije na Univerzi v Oslu. Posveča se vprašanjem identitete, nacionalizma, globalizacije in identitetne politike. Kandidiral je na listi Liberalne stranke, leta 2011 na lokalnih volitvah pa na listi Zelenih v Oslu.
Prevedla Živa Malovrh
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK - Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik in bo objavljeno tudi v posebni tematski številki enakega naslova, ki bo posvečena temi homofobije.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
