Deseti bratje slovenske znanosti
Foto: Roman Šipič
21. 04. 2010
Številni med našimi največjimi strokovnjaki in najboljšimi predavatelji bodo do konca službovanja obtičali na pozicijah docentov, medtem ko se bodo njihovi povzpetniški kolegi s četico akademskih prijateljev v kakšnem idiličnem mestecu na koncu sveta bahali z nazivi rednih profesorjev.
Slovenska znanost lahko preživi in uspešno deluje le tako, da sledi najnovejšim znanstvenim dognanjem in svetovnim trendom. O tem ni nobenega dvoma. Še posebno to velja za tehnološke znanosti. Te so sicer v zadnjem času, tudi ob pomoči evropskega denarja, ki je bil namenjen ustanovitvi tako imenovanih »Centrov odličnosti« (kakšno ime!), postale razmeroma dobro financirane, vsaj v primerjavi z očitno »komaj zadostno« humanistiko in družboslovjem, a dejstvo ostaja: na ravni izjemno dragih tehnoloških raziskav brez sodelovanja s tujino ne moremo ostati konkurenčni. Prav tako gotovo drži, da so odmevni dosežki naših raziskovalcev pomembni za državo. Ne samo Petra Majdič, Dejan Zavec, Samir Handanović - »Sarma« ter preostala tovarišija jeklenih tetiv, polomljenih reber in kamnitih pesti – k tako opevani promociji države so svoje prispevali tudi naši znanstveniki, intelektualci in kulturniki, s svojimi morda malo manj spektakularnimi, a skoraj bi si upal trditi, dolgoročno pomembnejšimi dosežki.
Prav je torej, da je mednarodna uveljavljenost vrednota pri postavljanju meril za evalvacijo znanstvenega dela. Vendar vse to nikakor ne more upravičiti nekritične obsedenosti s tujino, ki je v zadnjem obdobju začela razsajati po znanstvenih svetih, ki odločajo na področju financiranja raziskav in podeljevanja akademskih nazivov.
Začelo se je z anonimnimi tujimi ocenjevalci znanstvenih projektov. Njihov namen naj bi bilo zagotavljanje ustrezne objektivnosti ocenjevanja. V Sloveniji, kjer vsi poznamo vse, je to po svoje razumljiv ukrep. Toda kako je vsa reč videti v praksi? Tako, da tuji ocenjevalec, ki sploh ne pozna vašega dela, poda oceno projekta na podlagi strani in pol pisnega gradiva – toliko vam je namreč dano na razpolago za predstavitev projektne vsebine. Vsaj kar zadeva humanistiko, je to povsem enako, kot da bi slikarja pozvali, naj v nekaj stavkih opiše svoj slikarski opus, in potem namesto na podlagi njegovih slik njegovo delo ovrednotili na podlagi tega kratkega opisa. Objektivnost? Zanimivo je, da so prav na področju humanistike ocenjevalcu predloženi izjemno ohlapni kriteriji ocenjevanja, to pomeni, da v resnici vsa »objektivnost« njegove ocene sloni izključno na vnaprej predpostavljeni objektivnosti njegove subjektivne sodbe. Cenjenemu anonimnežu poleg tega skorajda sploh ni treba podati omembe vredne utemeljitve njegove ocene. Tako vas lahko preprosto obtoži, to se je že zgodilo, da pripadate raziskovalni usmeritvi, ki njemu pač ni pri srcu, in vam na zrela leta, potem ko ste doktorirali in morda celo že dosegli profesorski naziv, lepo pripopa en cvek ter zavrne projekt. Ni odveč pripomniti, da vsaj v primeru raziskovalcev brez zaposlitve za nedoločen čas (večine mladih!) to po večini pomeni, da se znajdejo na cesti. Brez medijskih žarometov, ki na vsakem koraku spremljajo Murine delavke.
Lahko bi bili malo bolj samozavestni. Naša znanost je na nekaterih področjih vrhunsko razvita in prav smešno je, da plačujemo dame in gospode iz drugih držav, ki morda niti približno ne dosegajo slovesa naših raziskovalcev, zato, da jim v imenu objektivnosti lahko po mili volji podeljujejo včasih zelo subjektivne ocene. Nikomur ne želim delati krivice, toda navsezadnje se lahko vprašamo, ali si zares vrhunski znanstveniki lahko odtrgajo svoj dragoceni čas, da bodo prišli v Slovenijo ocenjevat recimo postdoktorske projekte. Morda pa je eden izmed razlogov skrbnega varovanja identitet ocenjevalcev prav njihova tudi siceršnja – znanstvena anonimnost. Vsaj znotraj raziskovalnega področja, ki mu pripadam tudi sam, verjamem pa, da je podobno tudi drugod, v resnici sami kar dobro vemo, koliko kdo šteje. Seveda je komu ljubši ta raziskovalec, nekomu drugemu spet nekdo drug, ampak dejansko je slika o kakovosti raziskav precej jasna. Z vpeljavo tujih ocenjevalcev, ki na podlagi minimalnega gradiva, ki ga dobijo v roke, niti ne morejo dobiti pravega vpogleda v naše delo, pa se je ves postopek začel spreminjati v loterijo z nejasnimi pravili igre.
A zgodba o obsedenosti s tujci in tujino se šele začenja. V letu 2009 je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) izdala nov pravilnik metodologije ocenjevanja prijav znanstvenih projektov. Ta pravilnik med drugim vključuje tudi pravilo, ki velja za vsa področja razen za humanistiko, torej tudi za družboslovje. V skladu s tem pravilom kandidat za postdoktorski projekt, ki je v preteklem letu deloval kot raziskovalec v tujini (kjer koli, samo da gre za tujino!!!), prejme oceno med 4 in 5, ki je rezervirana za »vrhunske projekte«. Res samo pod eno rubriko celotne evalvacije, toda praktično to že pomeni, da če sodite med kandidate, ki v preteklem letu niso prejemali tuje štipendije, niste na letošnjem razpisu imeli skoraj nobene možnosti, da bi bili izbrani. Tudi če ste morda napisali celo zbirko odmevnih knjig pri domačih založbah. Še več, tudi če bi objavili knjigo pri ugledni tuji založbi, to pa je brez dvoma izjemen dosežek, je še vedno zelo vprašljivo, ali bi lahko dosegli oceno sokandidata, ki se je v preteklem letu sprehajal po Banjaluki ali Celovcu. V vašem primeru bi namreč ocenjevalci še vedno presojali, ali gre po njihovem res za »izjemen mednarodni dosežek«, medtem ko je v primeru vašega protikandidata odlična ocena lahko podeljena avtomatično. V oči bijoče dejstvo je, da omenjeno pravilo ne sankcionira dejanske mednarodne uveljavljenosti kandidata, ki jo je ne nazadnje možno na ravni večine znanstvenih panog povsem ustrezno evidentirati na podlagi objav in predavanj, ampak sankcionira zgolj goli biti-v-tujini.
Na nekaterih univerzah so se odločili iti še korak naprej. Po novem bo profesorski naziv lahko dobil le še predavatelj, ki je vsaj en poln semester predaval na kaki izmed tujih univerz. Skratka, številni med našimi največjimi strokovnjaki in najboljšimi predavatelji bodo do konca službovanja obtičali na pozicijah docentov, medtem ko se bodo njihovi povzpetniški kolegi s četico akademskih prijateljev v kakšnem idiličnem mestecu na koncu sveta bahali z nazivi rednih profesorjev. Sploh pa ni jasno, kako bo, če se bo trend razširil, denimo na oddelkih za slovenistiko. Če predpostavimo, da je slovenščina verjetno redek predmet na tujih univerzah – se zdi povsem možno, da na slovenistiki profesorjev prav kmalu sploh več ne bo.
Kaj žene vso to obsesijo? Absolutno lahko razumem razmišljanje znanstvenikov s tehnoloških področij ali denimo medicine: zanje je delovanje na uglednih tujih institucijah tako rekoč vprašanje biti ali ne biti, saj brez aktivnega obvladovanja najnovejših metod preprosto ne morejo konkurenčno opravljati svojega poklica.
Jasno pa je, da nekritična preslikava pravil z enega raziskovalnega področja na drugo ne more obroditi dobrih sadov. Že za vrhunskega matematika, ki se vse življenje ukvarja z enim samim matematičnim problemom, ki pa v sebi morda nosi izjemen znanstveni potencial, je odhod v tujino zgolj nepotrebna distrakcija. Za tega človeka je povsem dovolj, da redno sledi ustreznim publikacijam. Podobno velja še za številne druge znanosti. Ali ni denimo ena izmed »nalog« humanista ali družboslovca prav v tem, da je tu in kritično presoja probleme naše družbe v vsej njeni lokalni omejenosti? Vendar menim, da v temelju ne gre samo za problem prevlade logike tehničnih znanosti, kot trdijo nekateri. Konec koncev znotraj Agencije in svetov univerz sedi močno zastopstvo družboslovnih in humanističnih svetnikov.
Vprašanje se v bistvu glasi, kdo tu profitira. Kljub nasprotnemu videzu pravila o delovanju v tujini v resnici neskončno povečajo odvisnost mlajših raziskovalcev od njihovih donedavnih mentorjev in bistveno povečajo moč lokalnih znanstvenih veljakov. Kako neki, mislite, se lahko raziskovalec, ki je komaj doktoriral, vključi v mednarodni projekt ali dobi tujo štipendijo? Tako, da »srfa« po internetu in išče ustrezne razpise? Ne rečem, morda se je komu tudi na ta način nasmehnila sreča. Toda v veliki večini primerov ta mlajši raziskovalec do opevanega dela v tujini lahko pride bodisi tako, da ga v mednarodni projekt vključi profesor, ki že deluje znotraj takega projekta, ali pa mu vsaj, prek svojih zasebnih znanstev na tujih institucijah, odpre vrata za kako štipendijo. Skratka, čeprav je eden osnovnih namenov dragega eksternega ocenjevanja, tujih ocenjevalcev in morda celo Agencije nasploh pretrgati logiko privatnih zvez in klientelizma, Agencija v konkretnem primeru klientelizem zgolj premesti na drugo raven in ga dobesedno institucionalizira! Namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim delom, se morate ukvarjati s tem, da boste ugajali pravim ljudem, to pomeni, da boste tudi še po doktoratu in habilitaciji zanje verjetno opravljali asistentska ali celo tajniška opravila. Dejansko torej ne gre samo za prevlado logike tehničnih znanosti ali za okostenelost znanstvene birokracije, nasprotno, v prvi vrsti gre za krut razredni in medgeneracijski boj znotraj samih znanstvenih inštitutov in fakultet. Če seveda situacijo, v kateri en borec (tisti, ki sedi v znanstvenih svetih in ima zveze v sveti tujini) drugega borca drži popolnoma v šahu, sploh še imenujemo boj.
Gre za temeljni problem naše znanstvene politike. Ali si država res lahko privošči, da svojo bodočo intelektualno elito napoti v tujino, češ, če vam bo uspelo zunaj, boste morda postali zanimivi tudi za nas, do takrat pa na svidenje! Vprašanje se seveda glasi, zakaj bi se tisti, ki jim bo zares uspelo, še želeli vrniti? Iz patriotizma? Ne, deseti bratje se redko vračajo. Vrnili se bodo samo tisti, ki so ob podpori dobro informiranih šefov odšli v tujino na plačan izlet, zato da bi službo dobili tu. Seveda je za pravilo o delovanju v tujini velika večina kandidatov izvedela tik pred zdajci, ko je bilo že prepozno. Treba je dodati, na srečo prepozno. Samo zamislimo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi zanj vedeli vsi: v Sloveniji v hipu ne bi bilo več niti enega samega raziskovalca, mlajšega od petintrideset let!
—★—
Veliki nemški filozof Immanuel Kant ni nikoli v življenju zapustil rojstnega Konigsberga. Časi so se spremenili, bodo rekli. Drži. Danes živimo v času informacijske družbe in interneta, ki nam omogoča, da delujemo po vsem svetu iz domačega naslanjača. Če bi Kant živel danes, povem vam, ne bi zapustil niti svoje sobe, ta stari zapečkar!
Pogledi, 21. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
