K zagovoru demokratičnega projekta v Republiki Sloveniji
Foto: Roman Šipič
22. 09. 2010
Ljudje etabliranim političnim organizacijam in institucijam vse manj zaupajo. Združujejo se v politična gibanja, ki konkurirajo obstoječim političnim strankam, ali pa delujejo v vzporednih svetovih, kot subpolitike. Etablirana politika je pogreznjena v poblagovljenje, v katerem se posamezniki odločajo na podlagi tržnega oziroma medijskega videza posameznih politikov.
Kazalo je, vsaj v začetku devetdesetih, da je demokracija v vzponu, da postaja absolutno prevladujoča oblika urejanja družbenih zadev. V začetku devetdesetih je bila v časopisu Journal of Democracy, vodilnem časopisu na področju teorije demokracije, objavljena vrsta člankov, v katerih so avtorji navdušeno preštevali dežele, ki so se demokratizirale. Nevladna organizacija Freedom House je takrat izdelala indeks, na podlagi katerega je merila stopnjo demokratizacije sveta.
Vendar se danes vse jasneje kaže, da je šlo za zmoto. Svet se preoblikuje, vodilne dežele sveta so v Aziji, Kitajska in Indija postajata vodilni gospodarski sili sveta, svetovni »strojnici«, če uporabim izraz iz obdobja industrijske revolucije. Vendar Kitajska še zdaleč ni demokratična dežela, Indija pa je to na svojevrsten način z značilnim dedovanjem oblasti.
Eden izmed sklepov, do katerega pridemo le stežka, če privoljujemo v »demokracijo« kot placebo pričakovanj v odnosu do oblasti, je, da je demokracija zgolj kratkotrajna tvorba. V Evropi ima le malo zgledov. Razen Velike Britanije, skandinavskih dežel in morda Francije ne najdemo primerov demokratične zgodovine, ki bi segali v pozno 19. stoletje. Opomin in opozorilo o krhkosti demokracije so diktature v nacistični Nemčiji, fašistični Italiji, frankistični Španiji, na Portugalskem, v Sovjetski zvezi – če zadnjo sploh lahko uvrstimo med evropske države – in, ko smo že pri diktaturah, tudi v socialistični Jugoslaviji in Grčiji. V bistvu demokracija v Evropi nikoli ni prevladovala. Bila je zgolj sopotnica avtoritarnih režimov. V Srednji Evropi so se sicer tu in tam pojavili njeni prebliski, vendar so kmalu zamrli, zaradi kratkovidnosti evropskih vlad v obdobju pred drugo svetovno vojno. Dokončno so ugasnili s Stalinovo okupacijo Srednje in Vzhodne Evrope ter Titovo diktaturo v Jugoslaviji.
Kapitalizem ne potrebuje demokracije
Vprašanje je, kaj s kapitalizmom? Vse prevečkrat obravnavamo kapitalizem kot siamskega dvojčka demokracije. Vendar kapitalizem zlahka deluje zunaj okvirov demokratičnih režimov, kaže celo, da takrat deluje še bolje. Brezpravnost nemočnih in korupcija, značilna za sodobno Kitajsko, združena z avtoritarno ureditvijo, spodbujata pretok in bogatitev kapitala. Kitajski kapitalizem deluje skrajno učinkovito, z brutalnim izkoriščanjem delovne sile, s kršenjem človekovih in avtorskih pravic ter uporabo svojevrstnih političnih in poslovnih praks. Primer Kitajske kaže, da je za vzpostavitev humanega kapitalizma nujno, da ta deluje v okvirih pravne države in ustavnih zagotovil, ki so značilna za visoko razvite družbe.
Težava vseh visoko razvitih družb je, da se, razen Združenih držav Amerike, naglo starajo. Poleg tega v pretežni večini teh držav ne morejo več računati na polno zaposlenost prebivalstva, ki edina omogoča, da se financirajo socialni transferji. Potrebe po njihovem financiranju pa z naglim staranjem prebivalstva izrazito naraščajo. Evropa potemtakem ne more več podpirati socialnega modela, ki ga je vzpostavila po drugi svetovni vojni. Sicer ni mogoče reči, da prebivalstvo Evrope danes živi slabše, kot je živelo do sredine sedemdesetih let, ko se je začel upad gospodarske rasti, z obratom cikla Kondatieffa. Prej velja nasprotno, vendar se v razvitih družbah, izjema so skandinavske dežele, veča delež socialno izključenih, ki znaša v Nemčiji že približno 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Preostali živijo razmeroma dobro, živijo pa v družbi tveganja, to pomeni, da njihova delovna mesta niso varna in da morajo opustiti misel na vseživljenjsko zaposlitev. Tveganja, ki jih prinaša in pospešuje proces globalizacije, niso enaka revščini, vendar jih marsikdo zamenjuje z njo. Občutek negotovosti se krepi, hkrati z njo pa postajata vse bolj nenavadni in iracionalni, vsaj z vidika po drugi svetovni vojni uveljavljenih političnih praks, tudi politično delovanje in opredeljevanje.
V bistvu so v krizi vse politične stranke visoko razvitih družb. Ljudje se nič več ne identificirajo s strankami na podlagi svoje razredne oziroma interesne pripadnosti, te potrebe preprosto nimajo več. Ni več volilne osnove za socialdemokratske stranke, ni več volilne osnove za stranke kapitala, stranke imajo vedno manj načel in jasnega nazorskega predznaka. Ljudje etabliranim političnim organizacijam in institucijam vse manj zaupajo. Združujejo se v politična gibanja, ki konkurirajo obstoječim političnim strankam, ali pa delujejo v vzporednih svetovih, kot subpolitike. Etablirana politika je pogreznjena v poblagovljenje, v katerem se posamezniki odločajo na podlagi tržnega oziroma medijskega videza posameznih politikov. Razum ne nastopa več kot kriterij izbire. Razsvetljenski projekt se v času premožne družbe kaže kot zastarel in preživet, premožni volivci pač vse bolje in bolje dojemajo gesla, ki so izrazito preprosta in zagotavljajo takojšnjo zadovoljitev njihovih potreb.
Globalna in domača kriza
Dandanes zlahka govorimo o krizi demokracije, ki naj bi bila globalna. Vendar je tovrsten govor iluzija, ali pa služi predvsem temu, da ohranjamo upanje na pravično družbeno ureditev. Govor o takšnih ali drugačnih krizah je predvsem kazalec negotovosti ob spremljanju sprememb večjega obsega. Demokracija konec koncev ni nekaj običajnega in trajnega. Je fenomen, ki traja, v večini držav, ki jo sploh premorejo v njeni polni obliki, okoli petdeset let. Kar zadeva postsocialistične dežele, niso imele skorajda nikakršne izkušnje z demokracijo, glede tega je častna izjema Češka. Zato je nesmiselno, da bi od demokracije v tem prostoru pričakovali kaj več od tistega, kar daje v tem trenutku. Obenem pa ne smemo prezreti endogenih vzrokov zatona demokratičnega poskusa v Republiki Sloveniji.
Demokracija nima v tem prostoru nikakršne zgodovine ali intelektualne opore. Nikoli ni bila del agende vodilnih političnih elit v tem okolju. Tudi v drugi polovici osemdesetih let in v zgodnjih devetdesetih so prebivalstvo in elite zamenjevali demokracijo s projektom nacionalne osamosvojitve ter s pobegom iz Jugoslavije. Tako je še danes. Kolikor sploh lahko govorimo o sprejemanju demokracije na Slovenskem, so tako prebivalstvo kot elite demokracijo razumeli instrumentalno, torej so ji pripisovali verodostojnost predvsem v tistem obsegu, ko je bila povezana z zadovoljevanjem njihovih materialnih potreb in z željo po moči in oblasti.
Kar zadeva substantivno razumevanje demokratičnega projekta v Republiki Sloveniji, sta tukaj opaznejšo vlogo igrala le Jože Pučnik in Ljubo Sirc, vendar v tem prostoru nista nikoli imela veliko teže. Levičarji, na drugi strani, pa so se nanjo sklicevali le kratek čas. Zdaj ti isti levičarji, ki agresivno zagovarjajo tezo o zatonu kapitalizma ter nevarnostih neoliberalizma, niti z besedo ne branijo demokratičnega projekta.
Težava z iluzijo slovenskih levičarjev je, da so prav tisti ljudje, ob bok katerih se razvrščajo – ali pa čutijo, da so jim zavezani v »Kulturkampfu« s slovensko desnico – v Sloveniji vzpostavili zgolj lupino demokracije. Slovenske oligarhične elite, ki so izšle iz kvazilevih organizacij, kot sta bili ZSMS in ZKS, so prehod v demokracijo in kapitalizem izkoristile predvsem za osebno bogatenje. Tisti levičarji, ki niso vstopili v vrste slovenskih oligarhij, pa povezujejo demokracijo s kapitalizmom, zato demokraciji, v duhu radikalnega marksizma, nasprotujejo. Zanje je orodje vladajočih elit, ki spodbuja izkoriščanje delavstva. Težava je v tem, med drugim, da naši kvazilevičarji ne ponujajo nobenega modela nadzora oblasti, ki bi lahko presegel demokratičen ustroj nadzornih mehanizmov. Dejstvo je, da alternativen model sploh ne obstaja. Zato slovenska levica tiho in bolj ali manj nezavedno podpira, to je povsem očitno, slovenske oligarhične elite. Ne preizprašuje namreč demokratičnega ustroja slovenske družbe, v smislu potrebe po nadzoru oblasti. Ko kriči o nevarnostih neoliberalizma v Sloveniji, se izogne temu, da bi tematizirala proces privatizacije in oligarhizacije, ki sta ga v zadnjih dvajsetih letih izpeljali slovenska kvazisocialdemokratska in kvaziliberalna stranka v vseh svojih pojavnih različicah.
slovenska demokr
Vendar, na drugi strani, ne moremo krize demokracije v Republiki Sloveniji metati v isti koš s krizo demokracije ali domnevnega neoliberalnega modela ali celo kapitalizma. Kriza upravljanja družbe in kapitala je v Sloveniji namreč veliko globlja. Njen izvor je endogen, procesa globalizacije in individualizacije se mu zgolj pridružujeta. Dejstvo je namreč, da ostaja eno ključnih vprašanj politične ureditve – in s tem vprašanjem se mora neizogibno soočiti katera koli više razvita družba – vprašanje nadzora oblastnih elit. V tem trenutku pač ne poznamo nobenega mehanizma, ki bi lahko nadomestil mehanizem nadzora in uravnoteženja oblasti. In dokler tega mehanizma ne bomo vzpostavili, moramo vztrajati pri dosedanjem modelu, ali pa privolimo v Spenglerjev ciklični model politične zgodovine, v katerem se demokratični model neizogibno izrodi v oligarhijo, ki ji sledi preobrazba v tiranijo.
Kljub vsemu naštetemu sem prepričan, da se moramo zavzeti za demokratični projekt v Republiki Sloveniji. Ta projekt moramo obuditi in ga dejavno spodbujati. Ne morem si predstavljati avtoritarne vladavine niti slovenske družbe, razcepljene, na eni strani na majhno, premožno in od oblasti pijano oligarhično elito ter pretežno večino razmeroma revnega prebivalstva. Ta družba je za kaj takšnega preprosto premajhna. Vprašanje pa ostaja, kako naprej? Za začetek moramo vzpostaviti učinkovite mehanizme nadzora oblasti v Republiki Sloveniji. Demokracija namreč niso le volitve, velik šov pollaži, ki vključuje nastop bolj ali manj blaznih manekenov na vsaka štiri leta.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
