Zgodovina treh družbenih pogodb v Republiki Sloveniji
05. 05. 2010
Vedno jasneje je, da v Sloveniji potrebujemo novo družbeno pogodbo, ki bo usmerjena razvojno, modernizacijsko in civilizacijsko. Je pa malo zasnov, na katerih bi jo lahko vzpostavili
Po koncu druge svetovne vojne sta se na Slovenskem zamenjala dva modela družbene pogodbe, prvi, utemeljen na egalitarizmu in avtoritarizmu, je zdržal do druge polovice osemdesetih, drugi, utemeljen na predstavi o splošni družbeni blaginji, je zdržal skorajda do konca tega desetletja.
Prvi je bil preoblikovan, ko so bili vzpostavljeni formalna demokracija, kapitalizem in državnost. Zamenjavo levosredinskih koalicij, ki se je zgodila po volitvah v letu 2004, lahko že razumemo kot izraz dvoma o upravičenosti blaginjsko- demokratičnega modela. Globalna gospodarska kriza je ta dvom še zaostrila, razkrila je pač vsa protislovja razmerij med nacionalnimi oligarhičnimi elitami in plebsom, zato se od druge polovice leta 2008 očitno lomi tudi blaginjsko-demokratični model. Najverjetneje ga bo nadomestila oblika, ki bo kvazidemokratična, kvaziegalitarna ter, tako kot zmeraj, avtoritarna.
V nadaljevanju bom očrtal vse tri modele družbene pogodbe, dva pretekla ter obrise modela, ki šele nastaja.
Prva družbena pogodba 1945–990: vam oblast, nam polne želodce
Družbena pogodba, vzpostavljena v FLRJ oziroma SFRJ po drugi svetovni vojni, naj bi bila utemeljena na preprosti zamenjavi: partija je svojo brezpogojno oblast poplačala s polnimi želodci.
Josip Županov, eden pomembnejših sociologov iz časov socialistične Jugoslavije, je leta 1970 postavil hipotezo, da je modernizacija jugoslovanske družbe blokirana, ker v jugoslovanski družbi prevladujejo egalitarne vrednote, ki imajo negativen vpliv na njeno produktivnost. Po Županovu naj bi egalitarizem predstavljal »koncepcijo o egalitarni alokaciji ›družbenih nagrad‹, ne glede na vse druge okoliščine, vključujoč sposobnosti in distribucijo položajev v ekonomski, družbeni in politični strukturi«. Egalitarizem naj bi bil »centralna os nekega širšega kompleksa, ki predstavlja ›cluster‹ kognitivnih perspektiv, etičnih načel, družbenih norm in kolektivnih stališč«. Ta zbir je Županov poimenoval ›egalitarni sindrom‹.
Na ravni kolektivne perspektive naj bi šlo za perspektivo ›omejenih dobrin‹, ki se izteka v »zero sum game«. Etična načela naj bi bila načela redistribucije (»tisti, ki imajo, naj dajo tistim, ki nimajo«, to naj bi bila po Županovu moralna obveza predindustrijskih družb). Na normativni ravni naj bi imeli opraviti z normo egalitarne delitve: ne samo, da posameznik ne sme prejeti prevelikega zaslužka, tudi želeti si ga ne sme, v nasprotnem primeru bo sankcioniran. Kolektivna stališča kot zadnjo sestavino egalitarnega sindroma naj bi sestavljali obsedenost z zasebnikom, antiprofesionalizem, intelektualna uravnilovka in antiintelektualizem.
Koncepcijo egalitarnega sindroma Županova sta nadgradila ter kritizirala Jan Makarovič in Ivan Bernik. Makarovič je ugotovil, da je sindrom sestavljen iz dveh ideoloških kompleksov, iz egalitarnega in avtoritarnega. Prvi označuje izenačevanje na ravni prerazporejanja družbenih dobrin, drugi kompleks pa se nanaša na blokado interesne diferenciacije družbe. Podobno je tudi Bernik prišel do sklepa, da gre za to, da elita sprejme vrednote egalitarizma, ki so ji sicer tuje, v zameno zanje pa dobi v roke možnost neomejenega upravljanja družbenih zadev. Tako se egalitarni kompleks egalitarnega sindroma združi z avtoritarnim kompleksom.
Ima pa, ali je imela, predstava o egalitarizmu Josipa Županova več napak. Zagotovo je kulturno deterministična in poskuša zgolj z egalitarizmom, ki da je značilen za tradicionalne družbe, razložiti preveč. Zmotno je, na primer, prepričanje, da so vrednote manualnega delavstva zgolj egalitarne. Zdi se tudi, da je poskušal Županov z egalitarizmom upravičiti privilegije skrbnikov družbene pogodbe, tj. nomenklature. Poleg tega je bila jugoslovanska družba razvojno zmeraj izrazito raznovrstna.
Predpostavimo lahko, kolikor sploh sprejmemo tezo o prevladi tradicionalizma, da je elita sprejela zgolj tisti del vrednot prebivalstva, ki je omogočal nemoteno reprodukcijo njene moči. In ne le da je elita te vrednote sprejela, temveč jih je tudi oblikovala, ko je aktivno ohranjala ideologijo, v skladu s katero je skrbela za blaginjo prebivalstva, v zameno za neomejeno oblast. Industrijski proletariat in srednji sloj, ki se je na Slovenskem pojavil in razširil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, lahko v skladu s to logiko razumemo kot žrtev elite in ne več kot zaviralca industrijskega razvoja, kot je mogoče sklepati na podlagi izvajanj Županova.
Druga družbena pogodba 1990–010: vam oblast in lastnino, nam blaginjo
Družbena pogodba po letu 1990 je bila prav tako preprosta kot prva, utemeljena je bila na izmenjavi privilegijev političnih in gospodarskih elit v zameno za blaginjo plebsa. V tem primeru lahko govorimo o ›blaginjskem sindromu‹. Uvedba demokracije ter kapitalizma je v kontekstu oblikovanja nove družbene pogodbe dokaj nepomembna. Pač, pomembna je le v tistem obsegu, ko zagotavlja dovolj visoko raven blaginje. Namreč, kolikor lahko politične in gospodarske elite zagotovijo, da bo populacija vzdrževala pričakovano raven kakovosti življenja oziroma pričakovano raven blaginje, prebivalstvo ne bo nasprotovalo procesom privatizacije družbenega premoženja ter privilegijem političnih in gospodarskih elit. Dejstvo je namreč, da prebivalstvo RS razume demokracijo, kot ugotavlja Bernik, predvsem instrumentalno, torej skozi želodec, ne pa substantivno oziroma vsebinsko.
O tem, da so politične in gospodarske elite v RS vse do začetka gospodarske krize vzdrževale dovolj visoko raven blaginje prebivalstva, lahko sklepamo na podlagi vrste dostopnih statističnih podatkov.
Blaginja Slovencev v zadnjih dveh desetletjih
Podatki Svetovne banke kažejo, da bruto domači dohodek na prebivalca, izražen v primerjalni kupni moči (GNI PPP), v RS vztrajno narašča. Leta 2000 je znašal 17.390 dolarjev (World Development Report 2002), leta 2004 20.730 (World Development Report 2006), leta 2008 pa je že presegel 27.000 ameriških dolarjev (World Development Report 2010).
Navedbe Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) so nekoliko skromnejše, saj kažejo, da znaša bruto domači proizvod na prebivalca, izražen v kupni moči, v letu 2008 92 odstotkov povprečja 25 članic EU, medtem ko je leta 2000 znašal 80 odstotkov. A tudi tukaj se srečujemo z neprekinjeno rastjo.
Kar zadeva realno gospodarsko rast, je ta v obdobju od leta 1993 do 2001 znašala v povprečju 4,3 odstotke na leto in je bila najstabilnejša med tedanjimi kandidatkami za članstvo v EU. Ta trend se je nadaljeval tudi v poznejšem obdobju; tako je leta 2005 realna gospodarska rast znašala 4,3 odstotka, leta 2006 5,9 odstotka, leta 2007 6,8 in leta 2008 3,5 odstoka.
Nominalne bruto plače na zaposlenega so se v obdobju od leta 1996 do leta 2008 neprekinjeno povečevale, prav tako produktivnost dela. Od leta 2001 do leta 2007 je višina bruto plače na zaposlenega narasla v povprečju za 2,2 odstotka na leto.
Vse od leta 1997 do leta 2007 je upadala stopnja tveganja revščine. Leta 1997 je pod pragom tveganja revščine živelo 14 odstokov prebivalstva RS, leta 2007 11,5, leta 2008 pa je številka malce poskočila, na 12,3 odstotka. Stopnja tveganja revščine v RS je ena izmed najnižjih med državami članicami EU.
Ugodna je tudi porazdelitev oseb v dohodkovne razrede. Leta 1998 se je v nižji dohodkovni razred uvrstilo 14 odstotkov oseb, leta 2006 pa le še 11,8; v spodnji srednji razred se je leta 1998 uvrstilo 54,1 odstotka oseb, leta 2006 pa 53,1; v zgornji srednji razred se je leta 1998 uvrstilo 26,9 odstotka oseb, leta 2006 pa že 30,4 odstotka oseb; v višji dohodkovni razred se je leta 1998 uvrstilo 5,1 odstotka oseb, leta 2006 pa 4,7. Izračuni UMAR potemtakem kažejo, da postaja Slovenija vse bolj družba srednjega dohodninskega razreda.
V zadnjih desetih letih upada tudi stopnja registrirane brezposelnosti. Leta 2000 je znašala 11,8 odstotka, leta 2005 10,2, leta 2006 9,4 in leta 2007 7,7 odstotka. Stopnja registrirane brezposelnosti je upadala vse do zadnjega kvartala leta 2008. Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji je ena izmed najnižjih med državami članicami EU.
So elite držale obljubo?
Navedeni podatki so fascinantni. Kažejo, da so se slovenske gospodarske in politične elite držale svojih zavez iz nenapisane družbene pogodbe. Vendar je težava povzetih podatkov ta, da so prikrojeni oziroma jih ne moremo pravilno brati, če ne poznamo njihovega ozadja ali metodologij njihovega izračuna. Težava z izračunom primerjalne kupne moči prebivalstva je, da vključuje vse finančne prilive v državo, torej tudi skokovito rast zadolževanja slovenskih podjetij pri tujih bankah, ki je potekalo od leta 2005 do leta 2008. Znesek zadolžitev slovenskih podjetij znaša približno štiri milijarde evrov. Ta znesek je bil namenjen odkupu podjetij in vzdrževanju socialnega miru v času navidezne konjunkture.
Na kratko, najverjetneje so podatki, ki kažejo, da je kupna moč prebivalstva RS naraščala tudi v letih od 2005 do 2008, lažni. Prav tako že več let narašča delež populacije, ki prejema denarne prejemke, ki jih dvigujejo nad prag revščine. Prav tako so iz statistik brezposelnih izločeni tisti posamezniki in posameznice, ki so obupali in opustili iskanje zaposlitve. Kar zadeva zaposlitve, je vse več ljudi zaposlenih delno ali za omejen delovni čas, torej na primer zgolj za štiri ure na dan ali zgolj za šest mesecev. Družbena pogodba med elitami in plebsom je potemtakem utemeljena na napačno razumljeni statistiki.
Gre za to, da lahko prebivalstvo Slovenije ohranja visoko ali vsaj znosno preživetveno raven le tako, da se oklepa slovenskega tradicionalnega preživetvenega vzorca, da svojih preživetvenih virov torej ne črpa zgolj iz naslova uradne ekonomije in socialnih transferjev, temveč se naslanja tudi na dohodke iz območja sive ekonomije ter na vire, ki jih premore krvno sorodstvo. To je skorajda edini način, s katerim se prebivalstvo, ali njegov precejšen delež, varuje pred padcem v brezno pomanjkanja.
Slovenski tradicionalni preživetveni model
Osnovna težava prve in druge družbene pogodbe v RS je, da sta bili obe utemeljeni na slovenskem tradicionalnem preživetvenem modelu. Vendar je ta model, kljub temu, da predstavlja blažilo socialne, moralne, razvojne ter politične krize, s katero se soočamo, izrazito destruktiven, ker blokira ustvarjalni naboj nacije. Blokira namreč procese horizontalne oziroma prostorske ter vertikalne mobilnosti, blokira inovativnost posameznikov, ko jih pribija v brezizhodnost alpskih in hribovskih dolin, poleg tega pa vzpostavlja in ohranja tudi vzorce korupcije in nepotizma. V svojem jedru je sovražen urbanemu, civiliziranemu sentimentu, ko podpira vzorce delovanja, ki so značilni za predali obmoderne družbe.
V tem kontekstu ostaja slovenska družba plemenska družba, utemeljena na krvnem sorodstvu, na pripadnosti lokalni skupnosti oziroma alpski ali hribovski dolini, od koder izhaja vsakdo izmed nas. (Žal mi je, da na tem mestu pišem o narodu oziroma plemenu, vendar ne gre drugače: priseljenci imajo v slovenskem političnem in gospodarskem življenju tako malo teže, da ne morejo vplivati na kolektivno zavest in podzavest tega plemena; Balkan žuri tukaj pač ne štejejo, kot ne šteje konzumiranje bureka). Vse skupaj se podvaja s pripadnostjo raznim legalnim in pollegalnim združbam, na primer kakšnim rotarijcem, lionsom, Opusu Dei ali malteškemu redu, da o političnih strankah niti ne govorimo. Drugače na tem prostoru namreč ni mogoče preživeti.
Natančnejši pogled pokaže, da se v ozadju slovenske družbene pogodbe skrivajo številni razcepi. Številni izmed njih so nevidni, drugi prikriti, nekaterih se ne želimo zavedati, ker so del travmatičnega kolektivnega nezavestnega in polzavestnega. Med njimi naj omenim razcep med starejšo in mlajšo generacijo, med moškimi in ženskami, med ruralnim in urbanim, med tradicionalnim in modernim, med primitivnim in civiliziranim, med stagnacijo in razvojem. Težava z obema družbenima pogodbama, ki sta v tem prostoru pustili neizbrisen pečat, je to, da zaradi svoje zasnove in vsebine blokirata prehod med družbama inovativnosti in znanja, v katerih prevladuje mlajša generacija, v katerih so ženske relativno privilegirane in v katerih mesto in mestna mentaliteta absolutno prevladujeta nad značilnostmi plemenske družbe.
Obenem pa dosedanji model družbene pogodbe ustreza preživetvenim potrebam političnih in gospodarskih oligarhij. Vzdržuje namreč obstoječa razmerja moči, oligarhične privilegije ter privilegiran dostop do oblasti. Kot orodje ali izgovor jim služi vzdrževanje slovenskega tradicionalnega preživetvenega modela, s tem pa omogoča oligarhijam, da manipulirajo s prestrašenim plebsom, ki želi predvsem preživeti. Zato plebs dovoljuje oligarhijam, da vzdržujejo avtoritaren vzorec razmišljanja in delovanja. In tako se ohranjata oblast in vsebina družbene pogodbe takšni, kot sta bili na tem prostoru od vekomaj.
Tretja družbena pogodba od 2010: nazaj v prihodnost?
Slovenske oligarhije so že pred časom potihoma odstopile od družbene pogodbe, ki je bila vzpostavljena v devetdesetih prejšnjega stoletja. Nimajo več razloga, da bi vzdrževale razmerja ali videz, da je ohranjanje družbene pogodbe zanje samoumevno ali del njihovega modus operandi. Sprivatizirale so in si prilastile skorajda vse, kar so želele, odslej podpora plebsa zanje ni več nujna, računajo pa na to, da bo odslej mogoče z njim manipulirati. Zato so odstopile od dogovarjanja s sindikati, gospodarsko krizo pa uporabljajo kot izgovor za slabo vodenje in odsotnost strateškega premisleka oziroma pomanjkanje svojih vodstvenih sposobnosti.
Jasno je, da potrebujemo novo družbeno pogodbo, ki bo usmerjena razvojno, modernizacijsko in civilizacijsko. Je pa malo zasnov, na katerih bi jo lahko vzpostavili. Spremembe družbenih pogodb ne vodijo nujno do družbene modernizacije. Ta nikakor ni samoumevna: slovenska družba se namreč v zadnjih dveh desetletjih postopno retradicionalizira. Hodimo pač rakovo pot. Tisto, kar je v procesih retradicionalizacije daleč najslabše, pa je to, da v njih izgublja daleč najmodernejši del prebivalstva, kreativni razred, ki prebiva v mestih. Na žalost ostaja slovenska družba v novem tisočletju, kar zadeva mentaliteto vladajočih oligarhij ter večine plebsa, ruralna in avtoritarna, predcivilizacijska. Priznava zgolj moč in privilegije, ki jih sicer postavlja pod vprašaj, vendar ta narod ni narod revolucionarjev. Privolil bo sicer v formalno spremembo družbene pogodbe, a je v njem veliko premalo duha, da bi se premaknil kam više. Svojo bolečino bo pleme ponovno utopilo v alkoholu, samomorih in avtomobilskih nesrečah. Prebiranje Spenglerjevega Propada zahoda se kaže kot napoved zatona demokratičnih projektov. Spengler namreč predvideva, da bo obdobju demokracije sledilo obdobje vladavine oligarhije, to se je v Sloveniji že zgodilo, oligarhični vladavini pa bo sledilo obdobje tiranije ali avtoritarnega vladarja. In tako naprej, znova v demokracijo in njene neizogibne nasledke. V tem kontekstu je govor o družbeni pogodbi zgolj pesnikovanje filozofov, iščočih smisel v sicer nesmiselnem ali pač neizogibnem cikličnem pretoku zgodovine. Človek pač teži k osmišljanju, to je del naše genetske dediščine. Končno sta nasledek osmišljanja tudi religija in religioznost.
Pospešena erozija temeljev družbene pogodbe v Sloveniji, s katero se soočamo danes, ne pomeni, da bo izbruhnila revolucija. Pomeni zgolj to, da bo, najverjetneje, volilno telo poskušalo izbrati druge voditelje, po zgledu latinskoameriških delegiranih demokracij, ali pač voditelje, ki bodo obljubljali spremembo na bolje.
To pomeni, da prebivalstvo zavestno ali nezavedno hlepi po voditelju, ki bo nacijo odrešil korupcije in nepotizma ter uresničil njegova najintimnejša upanja po življenju v blaginji.
Pogledi, 5. maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
