Na švicarskih planincah
Otroci z gore Napf (Die Kinder vom Napf). Režija Alice Schmid. Švica, 2011, 87 min. Ljubljana, Kinodvor
12. 10. 2012
Kinodvor s svojim razgibanim, strokovno kuriranim in z raznovrstnim pedagoškim gradivom dobro podprtim programom za otroke in mladostnike, poimenovanim Kinobalon, lepo skrbi za razvoj filmske pismenosti pri slovenski mladeži in v filmoznansko podhranjeno Podalpje prinaša vsaj za vzorec kvalitetne filmske vzgoje. V oktobrskem programu Kinobalona je na ogled tudi švicarski dokumentarec Otroci z gore Napf, ki je v osnovi sicer res film za otroke, a v marsičem presega format otroškega filma in bi ga lahko mirne duše zavrteli tudi v rednem kino programu. Ni veliko filmov, ki znajo uspešno nagovarjati otroke in vsaj minimalno animirati odrasle in ki so obenem še poučni.
Režiserka Alice Schmid je svoj dokumentarni opus posvetila izključno otrokom in njihovim različnim izkušnjam otroštva. Zgodbe, ki jih pripoveduje, se osredotočajo na različne življenjske razmere, v katerih bivajo otroci po vsem svetu. Posnela je film o otrocih vojakih v Liberiji in Sierri Leone, spremljala bolivijsko deklico na njeni dvourni poti v šolo in predstavila življenje otrok na minskih poljih Kambodže, zdaj pa se je vrnila v rodno Švico, na goro Napf, kjer kljub težavnim življenjskim razmeram še vedno vztraja nekaj redko posejanih kmetij.
»Antropološki, tudi etnološki pogled v skupnost, ki je še vedno zelo arhaična, a vanjo vse bolj očitno kapljajo tudi drobci sodobne realnosti.«
Otroci, ki bivajo v tem bukoličnem zakotju, najbrž niso dosti drugačni od otrok iz kakšnih bolj odročnih slovenskih krajev, so pa zagotovo precej drugačni od mestne dece. Kako zelo se njihova življenja še vedno odvijajo v naravnih ritmih, Schmidova lepo pokaže s tem, da v filmu zajame celoten letni cikel in pokaže radosti in tegobe življenja na Napfu v vseh letnih časih. Vremenski pogoji se neprestano spreminjajo, na kmetiji je vedno dovolj dela in otroci z veseljem pomagajo staršem pri kmečkih opravilih.
Otroci z gore Napf so torej nekakšen antropološki, tudi etnološki pogled v skupnost, ki je še vedno zelo arhaična, a vanjo vse bolj očitno kapljajo tudi drobci sodobne realnosti. Avtorica ne podaja nikakršnega komentarja, le opazuje otroke v različnih situacijah (pri delu, igri, v šoli ...) in tako predstavi njihov vsakdanjik. Otroci so originalni in s svojimi izjavami ter otroško logiko in pogledi na svet, v katerem živijo, na trenutke tudi zelo zabavni. Precej neizkoriščen pa na žalost ostane vizualni potencial filma. Pokrajina v osrčju švicarskih Alp je sicer impresivna, a je produkcija dokumentarca preslaba, da bi jo lahko učinkovito prenesla na filmsko platno. Filmu tudi ne bi škodilo, če bi ga še malo skondenzirali, sicer pa je prav simpatična izbira, če ne bi radi otrok vedno vozili gledat samo risank.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
