Izraelska terapija na POP TV
Foto: Bojana Močnik
Na terapiji. Televizijska nadaljevanka po izraelski franšizi, priredba Ana Lasić, režija Nejc Pohar, produkcija Pro Plus in Perfo, premiera 26. 9. 2011, POP Brio
29. 09. 2011
»Živjo, Ema, Roman tukaj, Roman Završnik. Dolgo nisem bil pri tebi, zdaj bi se pa rad oglasil,« izreče Igor Samobor na začetku petega dela nove nadaljevanke Na terapiji. Izjava ne bi bila nič posebnega, če ne bi Samobor nastopal v vlogi psihoterapevta in se ne bi tako naročil na – psihoterapijo. Quis custodiet ipsos custodes ali po slovensko Kdo nadzoruje nadzornike? Kam hodijo na psihoterapijo psihoterapevti? Tako se bo začel vsak del Terapije, ki je večkratnik številke pet ‒ kajti po štirih bolj ali manj napornih pacientih, ki k Romanu Završniku hodijo od ponedeljka do četrtka, se mora tudi psihoterapevt izpovedati. In prav ta peti del je vsakič znova poslastica …
»Ekipa je res impresivna in čeprav so liki tu pa tam zasnovani malce stereotipno, so nekateri člani ekipe svojim vlogam vdihnili še dodano vrednost.«
Igor Samobor in Silva Čušin, sedeč na oblazinjenih stolih v slogu alt-deutsch, v stanovanju z visokimi stropi in regali, ki se šibijo pod knjigami. »Tukaj jaz sedim,« vljudno opozori ona, ker on ni (več) vajen na zamenjani vlogi. Potem steče pogovor in televizijska serija se v tem delu bolj kot kdajkoli spremeni v posnetek gledališke predstave v najžlahtnejšem pomenu: vrhunska igralca, ostroumni dialogi, namigi in omembe, ki napovedujejo izpeljavo v prihodnjih delih, katerih vsebine gledalec še ne pozna, vendar ve, da se da z deduktivnim sklepanjem in logiko marsikaj predvideti. Od ponedeljka do četrtka se pred bolj ali manj zdolgočasenim in obupanim terapevtom zvrstijo vsi od mlade zdravnice, ki je zagledana vanj; specialca, ki je med akcijo ubil otroka, a ne občuti slabe vesti; zagnane športnice s samomorilskimi težnjami; zakoncev, ki se jima po letih zdravljenja le obeta otrok, zdaj pa ga, skregana, hočeta odpraviti. Iz nadaljevanja v nadaljevanje spremljamo njihovo življenje, dogajanje in zaplete zunaj terapevtove ordinacije, kar pravzaprav ni dosti drugače od povprečne televizijske nadaljevanke. S to razliko, da dogajanje ni prikazano neposredno, temveč skozi pripovedovanje pacientov, kar že samo po sebi zahteva določeno scenaristično veščino (a scenarij je v izraelskem paketu) in dobrega pisca dialogov, kot slovenski dodatek pa je mogoče hvaliti igralske stvaritve. Ekipa je res impresivna in čeprav so liki tu pa tam zasnovani malce stereotipno (ambiciozna lepa mlada ženska, ki se zaljubi v svojega terapevta - ali obstaja kakšen film o psihoterapiji, ki ne postreže s tem?), so nekateri člani ekipe svojim vlogam vdihnili še dodano vrednost. Izjemen je Marko Mandić v vlogi specialca Mateja Kosa – igral naj bi mrkega, ozkomiselnega in malce arogantnega moškega, za katerega nekaj štejeta le brezhibna telesna pripravljenost in zmožnost takojšnjega izpolnjevanja ukazov nadrejenega. Toda Mandiću se uspe, kot se zdi, čisto malo poigrati in izdelati lik, ki postane karikatura samega sebe in ob katerem gledalcu ustnice nehote krivi v nasmešek. Škoda, da je bil Dejan Spasić, ki igra nekoliko nestrpnega in neprilagojenega moža Aleša (ta na terapijo prihaja v paru z ženo Dano, igra jo Maša Derganc), bolj zvest predlogi in je izoblikoval lik, ki je precej podoben nasilniškemu in posesivnemu možu v Kozoletovem filmu Za vedno.
In če bi prve štiri dele lahko odpravili z oznako »običajna televizijska nadaljevanka« (kar bi bilo zavoljo izvrstne igralske zasedbe sicer rahlo nesramno), je peti del kot posladek po kosilu z izborno hrano. Igor Samobor proti Silvi Čušin, bi se lahko glasil podnaslov petega dela v tedenskem sklopu. Peti del je hkrati povzetek in ključ za razumevanje prvih štirih, saj v njem terapevt oriše vse, kar je poprej gledalec lahko le slutil. »Če bi pacienti vedeli, kaj se dogaja v moji glavi, ne bi več prihajali k meni,« zaupa Emi. Nato ji pove, da se mu specialec gnusi: »Joj, če bi ti vedel, kako se ti meni gnusiš, si mislim.« Mentorka oziroma supervizorka z nasmeškom, ki si ga gledalec razlaga kot dobrohotnega, vendar ni izključeno, da se v njem ne skriva še kaj drugega, posluša in potem kakšno pripomni. Tudi z enozložnico lahko doseže, da se psihoterapevtu na psihoterapiji zmedejo štrene in začne delati »začetniške« napake, kot je denimo zamenjava imen svoje žene in pacientke, pri kateri se je zgodil »erotični transfer«.
»A nisi ti nekoč rekla, da je naša največja napaka v tem, da nimamo publike? Da nam nihče ne ploska, ko pacienta pripeljemo točno tja, kamor smo ga hoteli?«
»S tem sem mislila to, da nas nihče ne kritizira,« odvrne Ema/Silva Čušin in se nasmehne. Tokrat ne več tako blagohotno, človeka pa vendarle prime, da bi ji ploskal. Tako kot pajkovki v pajkovi mreži, ki ji uspe nekdanjega učenca pripeljati točno tja, kamor je želela: da ves razjarjen vzklikne »Jaz nisem svoj fotr!«. Čez nekaj trenutkov pa jo obtoži, da se naslaja nad njegovim porazom in priznanjem, da se ima še marsičesa naučiti: »Lej ga, Roman, luzer, nič ni dosegel, prišel je nazaj. Ti pa, z nasmeškom, uživaš kot pajkovka v pajkovi mreži.« Še dobro, da se to ne dogaja skrito pred očmi javnosti, nekje v kakšni pravi psihoterapevtski ordinaciji (ki, mimogrede, še niso tako trdno vpete v slovenski vsakdan kot v kakšni drugi kulturi, najbrž tudi izraelski, iz katere je licenca uvožena), temveč pred kamerami, in da lahko gledalci ploskamo.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
