V imenu svobode
David Harvey: Kratka zgodovina neoliberalizma. Prevod Rok Kogej. Spremna beseda Sašo Furlan. Studia Humanitatis, Ljubljana 2012, 298 str., 22 €
12. 11. 2012
V pravem trenutku prihaja prevod enega bolj znanih besedil britanskega geografa, antropologa in angažiranega intelektualca Davida Harveyja (1935), ki je pri svojem delu pogosto izhajal iz marksističnih teoretskih in metodoloških konceptov. V času, ko je slovenska politična elita po izpolnitvi obeh »zgodovinskih ciljev« – vstop v EU in v zvezo Nato – ostala brez pametne vizije in novih idej za življenje v drugačnih, globalno zaostrenih razmerah, je treba vedeti, kaj vse je s tem postavljeno na kocko.
Harveyjeva Kratka zgodovina neoliberalizma (2005) je strnjena, natančna študija o vzponu in globalni prevladi omenjene političnoekonomske prakse, ki je svojo ideologijo spletla okoli privlačnega, univerzalnega ideala o svobodi posameznika kot temelju človeškega dostojanstva. Tak ideal ima seveda mnogo obrazov in interpretacij, v diskurzu neoliberalizma pa gre predvsem za mantro, ki pravi, da je pogoj za človekovo blagostanje uveljavitev njegovih osebnih, individualnih potencialov, ki jih država kot institucija ne sme omejevati. Obenem pa poudarja pravico do zasebne lastnine, nujnost vzpostavitve prostega trga in proste trgovine. Naloga države pa naj bi bila, pravi Harvey, da zagotovi institucionalni okvir, ki jamči za stabilnost denarne valute in razvije pravne, policijske, vojaške itn. strukture, ki skrbijo za varovanje pravice do zasebne lastnine, ter omogoči mehanizme za nemoteno delovanje trgov. Če tržna načela na določenih področjih, kot so socialna politika, zdravstvo ipd., ne obstajajo, potem jih je – tudi z državnim posegom – treba vpeljati.
Harvey svojo študijo zasnuje na več ravneh. Uspešno izostri najpomembnejša zgodovinska dejstva: vzpon neoliberalne teorije prek majhne skupine ekonomistov in političnih filozofov Friedricha von Hayeka, Miltona Friedmana, Ludwiga von Misesa, Karla Popperja itn., ki se leta 1947 združijo v društvu Mont Pelerin. Postopoma, s pohodom skozi institucije, se njihove ideje iz obrobja akademskih predmetnikov prebijejo v ospredje pozornosti javnosti. Tesneje se povežejo z zasebnim kapitalom, ki nasprotuje državnemu intervencionizmu in različnim regulacijam, podporo pa dobijo v na videz neodvisnih organizacijah, kot sta na primer londonski Institute of Economic Affairs in washingtonski The Heritage Foundation. Pomembna so sedemdeseta leta, ko se skupina t. i. čikaških fantov, mladih čilenskih ekonomistov, študentov Miltona Friedmana na Univerzi v Chicagu, vrne v Čile Augusta Pinocheta, kjer zasedejo visoke državne in vladne položaje. V istem desetletju tako Friedman (1976) kot Hayek (1974) dobita Nobelovo nagrado za ekonomijo. Za uveljavitev neoliberalizma z demokratičnimi sredstvi sta ključni izvolitvi konservativne vlade Margaret Thatcher leta 1979 v Veliki Britaniji in republikanca Ronalda Reagana za ameriškega predsednika leto kasneje. Z njima se začne obdobje, v katerem s privatizacijo javnih storitev, deregulacijo finančne industrije, znižanjem davkov, pritiskom na sindikate kot tradicionalne centre moči in s čaščenjem novih vrednot, individualizma, zasebne lastnine, potrošništva ipd. začrtata nov družbeni ustroj. Sledi konec hladne vojne, zlom komunizma, privatizacijska »šok terapija« v vzhodni Evropi, nastanek t. i. washingtonskega konsenza v devetdesetih, ko ideologija neoliberalizma dokončno postane mainstream. Harvey se med pisanjem ves čas zaveda širšega družbenega in zgodovinskega konteksta. Tako zanj ni nepomembno, da se je ideologija neoliberalizma vzpostavila kot nasprotje idealom po drugi svetovni vojni obnovljenega sveta, kot so vladavina socialne demokracije, polna zaposlenost, pomembna vloga državnih regulacij, država kot progresivna družbena sila in podobno.
»Harveyjeva odlika je kompleksno pisanje, lucidni vpogledi, v katerih zajema iz številnih virov in uspešno združi teorijo, zgodovinsko in politično ozadje, konkretne pojave in številke ter dobro osvetli aktualne razmere.«
Harvey tudi dobro pokaže, kako neoliberalizem vstopa v celo vrsto neekonomskih sfer in jih radikalno spreminja. Za avtorja je ključno razmišljanje o posledicah neoliberalne politike za obča družbena razmerja, socialne vzorce, urbane prostore, medčloveške odnose, medsebojno solidarnost … Zariše tudi nekakšen zemljevid neoliberalizma – od posameznih primerov v ZDA, Veliki Britaniji, Mehiki, Argentini, Južni Koreji, na Kitajskem – in bolj natančno pokaže, kako se je ideologija razvila v praksi, s tem pa pronicljivo opozori na raznolikost, fluidnost neoliberalizma. Kljub vselej podobnim implikacijam, teorijam o privatizaciji, deregulaciji, znižanju davkov, konkurenčnosti itn., pa sta vpeljava in delovanje neoliberalne prakse močno odvisna od kompleksnih družbenih, političnih, kulturnih in geografskih okoliščin. Primerov je ogromno: odpuščanje javnih uslužbencev, rezi v socialne storitve, tudi uvajanje šolnin na javnih univerzah, denimo v New Yorku v sedemdesetih letih, uradno kot posledica t. i. proračunske krize, ki je nastala zaradi zmanjšanja zvezne finančne pomoči po socialnih nemirih, ekonomski krizi in drugih napetostih v šestdesetih.
Švedski neoliberalci so si ideološko zaledje, razlaga Harvey, dolgo časa utrjevali z odločanjem, komu gre vsakoletna Nobelova nagrada za ekonomijo, ki uradno sicer ne sodi med prvotnih pet iz leta 1901, podeljuje jo namreč švedska centralna banka od leta 1969. S tem so želeli vplivati na vladajočo politiko in sindikalne organizacije, vstop države v EU pa jim je pozneje služil kot izgovor za nujno implementacijo nekaterih neoliberalnih reform (npr. delne privatizacije pokojninskega sistema), pri čemer je Švedski vseeno uspelo zadržati relativno visoko raven socialne oskrbe in razmeroma nizko stopnjo revščine. Pri nas bomo ideale »vitke države« (evfemizem za neoliberalne procese) očitno vpeljali v imenu evropske dolžniške krize in kot radikalen prelom z dosedanjim družbenim razvojem.
Harveyjeva odlika je kompleksno pisanje, lucidni vpogledi, v katerih zajema iz številnih virov in uspešno združi teorijo, zgodovinsko in politično ozadje, konkretne pojave in številke ter dobro osvetli aktualne razmere. Ne skriva svojih stališč, niti tega, kam meri s svojim angažmajem, obenem pa učinkovito razkrinka ekonomsko vedo in pokaže, kako prozorno ideološko orodje lahko postane. Za Harveyja namreč neoliberalizem ne pomeni nič drugega kot razredni boj per se, projekt obnove razredne moči, kompleksen, nevaren proces, v katerem si transnacionalni heterogeni razred vplivnežev nove dobe – direktorjev, menedžerjev, vodij finančnih, svetovalnih, pravnih aparatov – z izkoriščanjem novonastalih tržnih razmerij prilašča družbeno – materialno, kulturno itn. – bogastvo. Deluje z različnimi monopolističnimi in špekulativnimi prijemi, ohranja tesne stike z državnimi oblastmi, diverzificira svoje dejavnosti in prek številnih interesnih organizacij (npr. Svetovni gospodarski forum v Davosu) utrjuje svoj vpliv. V spremenjenih, negotovih življenjskih razmerah zmanjšane socialne varnosti, razpada tradicionalnih družbenih vezi, negotovosti na trgu dela itn., pa se, opozarja Harvey, razrašča neokonservatizem, neoliberalna predstava o redu »kot odgovoru na kaos individualnih interesov« in naduta, prisilna moralnost kot ključno družbeno vezivo.
Ob slovenski izdaji Kratke zgodovine neoliberalizma je treba pozdraviti založbin angažma dveh intelektualcev mlajše generacije, prevajalca Roka Kogeja in pisca spremne besede Saša Furlana, sicer aktivnih predvsem v sklopu Delavsko-punkerske univerze. Furlanova spremna študija je pronicljiv oris neoliberalne prakse v kontekstu evropskih integracij in aktualne dolžniškofinančne krize, deluje pa kot manjkajoče sklepno poglavje, ki ga Harvey leta 2005 še ni mogel napisati. In čeprav pri besedilih, kot je Harveyjevo, ne gre za estetski užitek, je po drugi strani treba pograjati šibkejšo jezikovno podobo prevoda. Okoren jezik in preveč dobesednega prevajanja žal mestoma motita branje te še kako relevantne in pomembne knjige.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
