Ocean zgodb
Klink se je rodil v Iowi, se pravi na »Srednjem zahodu« ZDA (Midwest), tam, kjer je meja pogleda obzorje, kamorkoli se obrneš, in kjer džez nima takšne veljave, kakor jo ima v ameriških velemestih, kot je na primer bližnji Chicago. Namesto tega tam kraljujejo folk glasbeniki, kakršen je Stevu ljubi Greg Brown, torej glasbeniki, ki jih najbolj zanima privlačna, spevna melodija v povezavi s čim bolj sugestivnim besedilom. Lahko bi rekli, da ravno nasprotno od džeza, kjer so bolj od melodije pomembne druge glasbene značilnosti, pa vendar Steve Klink pokaže, da ima melodija tudi v džezu svoje mesto in plošča The Ocean znova in znova odkriva, da je res tako. Če smo Stevovega prefinjenega igranja na klavir, ki zna biti funkovsko udarno, bluzovsko melanholično in gospelovsko himnično, vajeni v (nemškem) triu (Volker Heinze, kontrabas, in Marcus Rieck, bobni), s katerim navadno nastopa, je tega tokrat okrepil s »Slo Horns« (David Jarh, trobenta, Tadej Tomšič, tenor saksofon, in Rok Štirn, trombon), kar daje aranžmajem skladb – dve tretjini je avtorskih – večjo širino in zvočno barvitost, ne da bi ti kakorkoli prikrivali navdušenje nad melodijo. Ki ga je čutiti na vsej plošči, vsaj nekatere skladbe pa se zdijo kakor naročene za besedilo, ki bi še poudarilo njihovo introspektivno, nekoliko nostalgično lepoto (vzemimo fantastično After It Rains).
Avtorska vrnitev k standardom
Steve Klink je seveda mojster obojega: pisanja glasbe in aranžmajev za poezijo (je mogoče najti lepši dokaz, kot je uglasbitev pesmi Ferija Lainščka na plošči Nevidni orkester (Sanje, 2008) njegove življenjske družice Mie Žnidarič?), pa tudi džezovskih interpretacij pesmi takšnih ikon folk glasbe, kot sta Joni Mitchell in Randy Newman. Zadnjega je priredil tako imenitno, da se je v Nemčiji plošča Feels Like Home (Minor Music, 2000) ne samo fantastično prodajala, ampak je tam že nekoliko pozabljenemu Newmanu znova odprla možnosti za redno nastopanje. Pri tem ne gre pozabiti, da tako za Newmana kot za Mitchllovo velja, da sta sicer izjemna glasbenika, toda njuna besedila so glasbi vsaj enakovredna. In če hočeš brez njih prenesti sporočilo pesmi, moraš biti neverjetno pozoren na vsako malenkost, predvsem pa moraš (kakor je džezovskim glasbenikom dolgo nazaj priporočil legendarni saksofonist Lester Young) »znati besedila pesmi na izust« in hkrati natančno razumeti, kakšno sporočilo prinašajo. Zdi se, da so se džezovski glasbeniki na to veščino, ki so jo njihovi starejši kolegi cele generacije fantastično dokazovali z nepozabnimi interpretacijami standardov, kar nekako pozabili. Redki posegajo po sodobnih pesmih in jim vlivajo džezovsko razsežnost, in naj se sliši še tako čudno, se tega pred Stevom Klinkom ni spomnil nihče niti za Joni Mitchell, ki se je iz folka, v katerem je začela, že sredi sedemdesetih preselila v bolj ali manj džezovske vode in sodelovala z vrsto virtuozov, kot sta recimo Wayne Shorter in Herbie Hancock, da Charlieja Mingusa niti ne omenjam. Klinkova plošča Places to Come From, Places to Go (Minor Music, 2001) z džezovskimi priredbami njenih pesmi je bila prva in je nastala precej pred Hancockovo River: Letters to Joni (Verve, 2007).
Prek Nemčije v Slovenijo
Se pa Steve s tem ne obremenjuje. Zmeraj je bil radoveden in vedoželjen, zato se je po študiju na bostonskem New England Conservatoryju (pri Fredu Herschu, Jimmyju Giuffreju, Georgeu Russllu in Davu Hollandu), kjer je morda malo skrival navdušenje nad melodijo, in potem, ko je študij nadaljeval v New Yorku, kjer se je spoznaval z glasbeno tehnologijo, odpravil v Evropo in v Kölnu našel primerno ustvarjalno vzdušje. Tam je spoznal hrvaškega bobnarja Kruna Levačića in v njegovem stanovanju naletel na pravo hrvaško džezovsko enklavo, prek nje pa spoznal Mio Žnidarič, s katero sta vse od tedaj harmonično in melodično uglašen par, ki zdaj že vrsto let živi samo še v Ljubljani. Ker je kakovost življenja tukaj pač precej višja, kot bi bila v Nemčiji ali kje drugje, pravi Steve, ki ne pozabi dodati, kakšne fantastične možnosti ima tukaj za svojo drugo ljubezen, gorsko kolesarjenje, s katerim si utrjuje kondicijo in zbistri duha.
In kakovost življenja tukaj se tukaj sploh ne konča. Zdaj na primer študira klasično kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo (kjer hkrati predava improvizacijo, ki jo seveda dobro obvlada) in je zelo srečen, ker je dobil to priložnost. Zakaj? Ker bi se moral, če bi kompozicijo študiral v ZDA ali Nemčiji, ukvarjati izključno z atonalno glasbo, ki je pač v prejšnjem stoletju prevladala. Saj ne da bi imel kaj proti takšni glasbi; navsezadnje je na novi plošči posnel tudi skladbo Kind of Waves, sestavljeno iz šestdesetih koščkov, ki jo je posvetil Johnu Cageu in jo je mogoče poslušati od začetka do konca ali pa v poljubnem, naključnem zaporedju, če na predvajalniku vključimo takšno funkcijo. Gre torej za nekakšno aleatorično džezovsko skladbo. Zanima pa ga še vse kaj drugega in to zanimanje se kaže tako v njegovem igranju na klavir kot tudi v skladanju in aranžiranju. Dolgo ga je na primer popolnoma zadovoljevalo muziciranje v triu, ki omogoča nešteto možnosti, če veš, kaj želiš z njim doseči, ali celo v duetu z najrazličnejšimi glasbili in glasovi. Prisluhnite recimo njegovi popolnoma avtorski plošči Searching the Blue (DMG, 2006), na kateri s triom počenja vse mogoče, pa vendar ostaja prepoznavno samosvoj. Glasba je ritmično razgibana, bogato melodična in zaigrana s tolikšnim žarom in svingom, da poslušalca zlahka potegne vase ter ga ne izpusti vse do pomenljivo poimenovane zaključne A Minor Thing, pa čeprav gre »samo« za koncertno »bonus« skladbo.
Steve Klink je srečen človek. Ker zna posredovati najgloblja čustva na najbolj neposreden način. Z glasbo. Ki je tako široka in iskrena kot njegov nasmeh. Brez kakršnihkoli žanrskih, geografskih in vrednostnih omejitev. Sam za klavirjem, v triu ali v številčnejši zasedbi, s skladbo oziroma z dovršenim aranžmajem za cel orkester. Ker zna z enim samim zamahom preleteti ocean in povezati ameriški Srednji zahod s Srednjo Evropo. Ali človeka z drugim človekom. Ker ga zna razveseliti in ganiti. Pogosto oboje hkrati.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012