O izgubljeni generaciji
Mi smo odveč
14. 12. 2012
Ko so protestni val, ki se vije po svetu, zajahala tudi slovenska mesta, je veselje ob obetajočih se družbenih spremembah kaj kmalu zamenjal brezup. Šele ko smo proteste videli od blizu, na domačih trgih in ulicah, je amreč postalo jasno, da ta množica, ki se prišteva k 99%, nikoli ne bo poenotila svojih zahtev ali našla skupnega jezika.
Razočarani delavci, prestrašeni študentje, zaskrbljeni intelektualci, privrženci opozicije in branilci koalicije namreč nimajo skupnega prav ničesar, razen tega, da se prištevajo k isti skupini ljudi. Skupini 99%. Skupini, ki upa, da ji bo boljše življenje priskrbel nekdo drug, in verjame, pri čemer ima seveda prav, da jo tisti, ki vladajo, morajo poslušati. A prav zaradi mnogoglasja 99% se prvi med vladajočimi še toliko laže zateka k brezsramnemu cinizmu: odgovoriti mu namreč ni treba na nobeno konkretno vprašanje, slišati mu ni treba nobene konkretne zahteve. Zaradi raznovrstnosti protestnikov se vsaka zahteva, pa naj bo še tako na mestu, izgubi v vetru skupaj z drugimi: zahtevo po brezplačnem šolstvu preglasi zagovarjanje kakovostnega javnega zdravstva, sledita pa jima ohranjanje služb v javnem sektorju, protest proti slabi banki ter dokapitalizaciji NLB in NKBM, dokler se vse zahteve ne spremenijo v besno zmerjanje vladajočih. Brez programa, brez artikulacije.
Še posebej boleče je, da so brez jasnega programa mladi, slaba petina evropskega prebivalstva, med katerimi se je brezposelnost v zadnjih štirih letih povečala za petdeset odstotkov, vsak peti mladi Evropejec, ki je mlajši od petindvajset let, pa (neuspešno) išče službo. Raziskave kažejo, da so čedalje opaznejše tudi družbene posledice brezposelnosti mladih; nezadovoljna mladina je bistveno manj politično angažirana, ne zaupa politiki in ni ji mar za demokracijo, kakršno imajo v svojih državah. Ali drugače: edina rešitev, ki jo večina brezposelnih mladih sploh lahko vidi, je ulica.
Rek, da na mladih svet stoji, je že davno dobil ironičen prizvok, saj mladi ne morejo stati niti sami, kaj šele, da bi na svojih plečih nosili svet. Hkrati pa tudi številke čedalje jasneje kažejo, da nas bo izgubljena generacija stala več, kakor z varčevalnimi ukrepi sploh lahko prihranimo, saj brezposelnost mladih Evropsko unijo stane približno 153 milijard evrov na leto. A problem statistike je, da ob njenih barvnih grafih in razgibanih krivuljah pogosto pozabimo, da se pred nami razprostira nesreča milijonov ljudi. In kar je še pomembneje, da je statistični prikaz le ujet presek posledic, medtem ko moramo vzroke iskati povsem drugje. Kje se je torej začela nesreča milijonov brezposelnih mladih Evropejcev?
Izgubljena generacija
Ko mediji, največkrat z določeno mero sočutja in angažiranosti, pišejo o mladih in brezposelnih, čedalje pogosteje uporabljajo izraz »izgubljena generacija«. In ne da bi se zavedali, nam s tem o problemu mladih povedo več, kot si mislijo. Kajti – izgubljena generacija, »lost generation«, je nekoč že obstajala, njen obstoj pa je ubesedil Ernest Hemingway, ko je v epigrafu svojega prvenca Sonce vzhaja in zahaja (The Sun Also Rises, 1926) zapisal besede svoje prijateljice Gertrude Stein: »Vsi vi ste izgubljena generacija.« K izgubljeni generaciji so se prištevali ameriški avtorji, ki so po prvi svetovni vojni živeli v Evropi, predvsem v Parizu, pa tudi mnogi drugi, rojeni med letoma 1885 in 1900, ki jim je velika vojna vzela mladost, velika depresija v tridesetih letih pa še upanje. Generacija po prvi svetovni vojni je bila, tako so čutili v Evropi in Ameriki, izgubljena. Nekaterim je vojna vzela mladost, spet drugim je otroštvo napolnila z lakoto. A kar je bilo še huje: generacija je bila izgubljena, ker vrednote, ki so jim bile privzgojene, v povojnem svetu niso imele več svojega mesta. Odraščali so v starem svetu, nato pa so se na vsem lepem morali znajti v novem – hitrejšem, krutejšem, bolj neobzirnem.
Nekaj podobnega tudi danes doživlja generacija, rojena med letoma 1978 in 1992 – vrednote, ki so jim jih v otroštvu privzgojili starši, v današnjem svetu nimajo več pomena. Učenje in študij ne prinašata zaposlitve in mirnega življenja, še manj pa poštenost prinaša ugled in zadovoljstvo. Generacija, ki se je pred približno štirimi leti začela zavedati, da je izgubljena, čeprav ji ni bilo pomoči že dolgo pred svetovno finančno krizo, je najpozneje v svojih poznih najstniških letih spoznala, da so od nje pričakovali, naj bo poštena v nepoštenem svetu. In zgodilo se je, kot je štiriindvajsetletni F. Scott Fitzgerald pred skoraj stoletjem zapisal v svojem prvencu Tostran raja: »Tu je bila nova generacija … in spoznala, da so vsi bogovi mrtvi, vse vojne bojevane in vsa vera v človeštvo omajana …«
Kako se je začelo?
Generacija, ki smo ji, še preden je bila izgubljena, pravili »generacija y«, je prva, ki se ji ni bilo treba za nič boriti. Bila je tudi ena od prvih, sploh če opazujemo urbana središča, ki si ni želela imeti boljšega življenja od svojih staršev, ampak bi bila povsem zadovoljna z njihovim standardom. Prav tako ji ni bilo treba bíti nobenih težkih bojev ter verjeti v ideale: družbene bitke so bile izbojevane, demokracije stabilne, lakote premagane. Tako kot so starši izbirali njihove obleke, delali domače naloge ter utrjevali njihovo pot, so namesto svojih otrok tudi že izbojevali vse pravice, ki naj bi delale svet lep.
In tako mladim, ki so odraščali v poznih osemdesetih in devetdesetih, ni preostalo nič drugega, kakor da zapadejo v apatijo, se oddaljijo od družbenih tem ter pozabijo na svojo angažiranost. Vzgojeni so bili namreč za brezskrbno mladost in dozo emtivija. V svetu, ki je bil lep, njihov glas ni imel teže, njihova kritika pa ne posluha, saj jo je bilo vedno mogoče odpraviti s komentarjem o tem, da se mladi ne zavedajo, kako dobro jim je, še manj pa vedo, kako slabo je bilo njihovim (starim) staršem, ki so se morali boriti za resnično pomembne stvari. Za resnično pomembne stvari, kot je svoboda. Tako smo odraščali v devetdesetih – z emtivijem in občutkom, da nas obkroža ena sama neizmerna svoboda. In namesto da bi izčistili svojo družbeno kritiko ter se pripravili na boj, smo se izmojstrili v apatiji, sarkazmu in ironiji. Vsaka generacija vzpostavi svoj obrambni mehanizem in vsaka subkultura ga še izpopolni. A vse, kar nam je uspelo razviti v devetdesetih, je bila distanca do sveta, ki mu, ne da bi vedeli, zakaj, nismo želeli pripadati.
Postati hipster
Izgubljena generacija je tudi ena prvih, ki ji ni uspelo oblikovati niti ene subkulture, ki bi si jo bilo vredno zapomniti. Potreba po tem, da bi se jasno razlikovali od drugih – tudi od svojih staršev –, nikoli ni bila dovolj velika. Povsem zadovoljni smo bili s tem, da vsi poslušamo podobno glasbo, gledamo podobne filme in uporabljamo podobne izdelke. Če so prejšnje generacije in subkulture na vsak način poskušale preseči svoje predhodnike in rivale ter postati še bolj disfunkcionalne, dekadentne in radikalne, potem je naša generacija razvila samo eno subkulturo in še ta je sestavljena iz površnega kopiranja različnih družbeno sprejemljivih in izumrlih subkultur preteklosti.
To so hipsterji, ki so oblekli oblačila beatnikov ter nase navlekli modne dodatke hipijev in jih združili s svojo apatijo. Vse to dokumentirajo z obdelanimi fotografijami, ki so videti, kakor bi bile stare več desetletij, in zbujajo vtis, da so prišli iz časov, ko bi lahko bili kaj vredni. Iz časov, ko je življenje še imelo smisel in so mladi imeli občutek, da ga lahko sooblikujejo. Iz časov, ko še ni bilo vse prikazano, narejeno, izdelano in izumljeno – iz časov, v katerih je obstajala prihodnost. Vse, kar hipsterji počnejo, izraža eno samo nostalgijo, hkrati pa se ne zavedajo, da nostalgija potrebuje čas. Hipsterji so utelešenje postmodernizma, v katerem sta plagiatorstvo in ironija postala estetika, avtentičnost pa je izgubila svoj pomen.
Lahko sicer zamahnemo z roko in si mislimo, da prav vsaki subkulturi tudi ne moremo namenjati prostora v resnih časopisih ter jo resno obravnavati. A hkrati je fenomen hipsterjev, ki so sprva delovali kot slaba šala, preresen, da bi ga lahko spregledali. Kajti ta subkultura, ki je edina in prevladujoča globalna subkultura svojega časa, odseva najglobljo bolečino izgubljene generacije. Predstavlja občutek, da s(m)o odveč. Da smo se rodili kot tehnološki višek, izšolali za nepotrebne izobražence in izučili za nič. Ravno smo se odločili, da smo pripravljeni stopiti v svet, in spoznali, da nas ta svet noče in ne potrebuje.
Hipster ali ne, hecna oblačila ali ne – vsi milijoni brezposelnih mladih Evropejcev se počutijo, kakor bi jim svet pred nosom zaprl vrata. In to je tragedija, ki je ne morete razbrati z grafov, račun zanjo pa bo tako visok, da nam ga tudi zategovanje pasu ne bo pomagalo poravnati. Generacija, ki je odraščala v iluziji, da je vse mogoče, in se zbudila v svetu brez možnosti, ne bo pozabila, da je z varčevanjem žrtvovana njena prihodnost.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
