Reforme političnega sistema
Za demontažo sistema imamo širok konsenz – kaj pa potem?
O nastalem oziroma stopnjujočem se položaju in možnih razpletih smo se pogovarjali s sociologoma Gorazdom Kovačičem in Urbanom Vehovarjem, politologom Jernejem Pikalom ter pravnikom Juretom Toplakom.
Dve vrsti protestov, en problem: ekonomska politika
Dr. Gorazd Kovačič je asistent na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je bil tudi med koordinatorji fakultetnega dne javnih predavanj 19. decembra. Glede na to, da se univerzitetna sfera že več mesecev bolj ali manj ostro sooča z aktualnim ministrom in njegovimi načrti ukrepov na visokošolskem področju, se zdi zanimivo vprašanje, koliko je med obema dogajanjema stičnih oziroma konvergenčnih točk.
Kovačič meni, da le malo: »Protesti proti politiki nasploh so slučajno sovpadli s protesti na univerzah in še posebej na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ti so konkretno usmerjeni proti vladi in njeni politiki do javnega visokega šolstva in znanosti, ljudski oziroma »facebook« protesti pa izražajo nasprotovanje elitam in političnemu sistemu v zelo širokem spektru. Univerzitetni protesti imajo konkretne cilje in tudi konkretnega naslovnika, ljudski pa so vsebinsko precej amorfni. Vseeno se oba revolta na nekaterih področjih ujemata, predvsem kar se tiče varčevalnih ukrepov.«
Kovačič poudarja, da smo na zadnjih državnozborskih volitvah imeli izbiro med dvema različnima ekonomskima programoma, kako se spoprijeti z aktualno krizo. »Eden je bil ta, ki ga izvaja aktualna vlada, se pravi zmanjšanje javno-finančnega primanjkljaja s krčenjem socialne države. Ta trend vodi v postopno privatizacijo javnih storitev. Takšen program diktirajo velike zasebne evropske banke, ki jim je uspelo prepričati vlade večjih držav v EU, da so podržavile slabe terjatve teh bank oz. zasebne izgube – iz tega izhajajoče proračunske luknje pa morajo kompenzirati s prihranki pri storitvah za prebivalstvo. Podržavljanje izgub finančnega sektorja je nadaljevanje prelivanja bogastva: prej so se dobički prelivali od ljudi k finančni oligarhiji, zdaj se pa izgube finančne oligarhije prelivajo nazaj k ljudem. Problem tega pristopa je, da je procikličen in da samo še poglablja recesijo, saj neposredno znižuje bruto družbeni proizvod in še povečuje negotovost, namesto da bi jo država s svojimi posegi zmanjševala. Posledica je, da ljudje še manj trošijo in se krizna spirala dodatno poglablja.
Alternativni pristop je na volitvah ponudil Zoran Janković, in sicer keynesovski program dodatnega zadolževanja in pritegnitve tujega kapitala za zagon novega investicijskega cikla. S tem naj bi spodbudili gospodarsko rast, javni dolg pa bi ostal visok dlje časa oziroma bi ga začeli odplačevati šele po zagonu zdrave gospodarske rasti.«
Ob globalnih oziroma evropskih imamo tudi še specifične slovenske vzroke za krizo, ki je pri nas vendarle globlja kot v primerljivih evropskih državah. Vendar pa, meni Kovačič, aktualna vlada ni pripravljena nasloviti teh lokalnih, endemičnih problemov. Ključno razvojno tveganje Slovenije je korupcija, ki je možna zaradi neučinkovite pravne države in zaradi prevelike moči političnih strank oziroma interesnih omrežij. Ta plenilsko upravljajo z javnimi financami, državnimi podjetji in bankami. »Bančno krizo imamo predvsem zaradi prijateljskih kreditov za neproduktivne naložbe, kot so lastniški prevzemi in nepremičninske špekulacije. In zaradi te bančne krize se je morala država v zadnjih letih dodatno zadolžiti za približno štiri in pol milijarde evrov. Če hočemo v prihodnje preprečiti klientelno plenjenje in razmetavanje kapitala za lastninjenje, je nujno reformirati politični in pravni sistem, in sicer: : prvič, okrepiti institucije pravne države, predvsem postopke preiskave in pregona gospodarskega kriminala; drugič, povečati finančno disciplino (v zvezi s tem je bila indikativna – a spregledana – ukinitev Agencije za plačilni promet v zgodnji fazi tranzicije, kar je povzročilo, da so finančne transakcije med zasebnimi subjekti postale precej nepregledne); tretjič, vzpostaviti uradno industrijsko politiko, ki bi dobičke oziroma kapital usmerjala v razvoj, konkurenčnost, produktivnost, ne pa v lastninjenje; četrtič, spremeniti politični sistem, katerega ključni problem pri nas je prevelika moč političnih strank.«
Reforma političnega sistema
Okrog teh reform je bilo v zadnjih tednih slišati marsikakšne ideje, nekatere že dobro znane, kakšne pa so bile tudi precej eksotične. Pomembno pa je najprej natančno opredeliti, kaj je ključni vzrok za potrebo po spremembah. Kovačič je zelo jasen: »Pri nas katerakoli vodilna politična stranka oziroma koalicija okoli nje obvladuje vsaj dve veji oblasti, tako da težko govorimo o jasni delitvi med zakonodajno in izvršno vejo oblasti oziroma med političnimi funkcijami na eni in državnim aparatom na drugi strani. Sodna veja oblasti pa je neučinkovita. V teh razmerah so vladajoče stranke lahko tolerirale ali celo spodbujale gospodarski kriminal. Anomalije političnega sistema so omogočile gospodarske anomalije.
Ljudski protesti so usmerjeni proti političnim anomalijam. Razočaranje nad političnim sistemom je nekatere privedlo do navduševanja nad neposredno demokracijo. A to stališče je naivno, saj je vodenje države strokovno precej zahtevno. Zagovorniki neposredne demokracije bi morali jasno opredeliti razmerje med oblikovanjem ljudske volje na takšnih ali drugačnih skupščinah in med realizacijo te volje, kar lahko izvaja samo kompetenten izvršni aparat. Sedaj politične stranke obvladujejo oboje, definirajo politične programe in komandirajo uradništvo, in to se je izkazalo za slabo. Toda prevelik razkorak med procesi odločanja in procesi izvajanja v neposredni demokraciji bi birokraciji omogočil, da bi delovala preveč avtonomno in bi skrbela predvsem za svoje interese.«
Več že znanih – a nikoli uresničenih – predlogov za reforme, za nekatere med njimi so se v različnih obdobjih v času od sredine devetdesetih let zavzemale tudi razne druge stranke, je ponovil predsednik vlade kot hitri in improvizirani odgovor na oba dominantna dogodka zadnjih tednov: val demonstracij, ki med drugim zahteva tudi spremembe politične ureditve, in zmago Boruta Pahorja z dvotretjinsko večino. Premier Janša je slednjo po mnenju več komentatorjev razumel kot svojo osebno zmago. Gorazd Kovačič te predloge ocenjuje kot brco v temo: »V trenutku, ko so ljudje pobesneli nad političnimi elitami in njihovo samozaverovanostjo ter samozadostnostjo, je Janša predlagal ustavne spremembe, ki bi še povečale moč vladajoče politične stranke oz. njegovo lastno moč: večinski volilni sistem, omejitev moči sindikatov in večjo podreditev sodne veje oblasti izvršni.. Očitno sploh ni razumel, da ljudje protestirajo proti odtujenosti političnih elit in njihovemu ukvarjanju s samimi seboj, se pravi s kopičenjem moči.
Janšev argument za večinski volilni sistem je ta, da bi volilci vedeli, kdo je njihov poslanec. Toda ključni učinek bi bilo povečanje moči vsakokratne vladajoče stranke tako nad poslanci kot na vsemi ostalimi vzvodi oblasti. Mislim, da je slovenska politika že preveč polarizirana in tega ne smemo še bolj spodbujati s spremembami volilnega sistema. Velika polarizacija in revanšizem lahko v razmerah večje destabilizacije postaneta nevarna. Ne pozabimo na podobne razmere v tridesetih letih preteklega stoletja, ki so vodile v državljansko vojno. Tudi zato sem zagovornik proporcionalnega sistema. Poleg tega je proporcionalni sistem bolj demokratičen, saj omogoča zastopstvo v parlamentu tudi manjšim skupinam volilcev, ki bi v večinskem sistemu verjetno abstinirali.«
Korekcije proporcionalnega sistema
Kovačič se strinja, da slovenski volilni sistem potrebuje popravke, vendar v okviru proporcionalnega sistema: »Sedanja različica proporcionalnalnega sistema naj bi omogočala prevajanje volje volilcev, zajete lokalno, po okrajih, v sestavo Državnega zbora. toda njen rezultat je ta, da politične stranke spravijo v DZ kadre, pomembne za stranko, ki jih kandidirajo v okrajih, kjer so močne. Načelo lokalne sledljivosti poslancev se je sprevrglo v strankarsko discipliniranje poslancev. Precej bi dosegli že z ukinitvijo okrajev. Volilec bi glasoval za stranko, ki mu je všeč, in poleg tega še za kandidata znotraj strankine liste v volilni enoti. Tako bi kompetentni in prepoznavni kandidati imeli več možnosti in stranke bi morale tekmovati za angažiranje uglednih oseb, namesto da v DZ spravijo predvsem zaslužne strankarske kadre.
Pomemben institut, ki bi učinkoval tudi preventivno, bi bil tudi postopek odpoklica ali odvzema mandata poslancu oz. županu v primeru hujših kršitev. Trenutno je na položajih več spornih poslancev in županov, ki se oklepajo svojih funkcij. Če bi nad njimi visela možnost odvzema mandata, bi se umaknili sami oz. si niti ne bi privoščili tolikšnih ekscesov, kot si jih lahko sedaj. Razmisliti je treba o povečanju pristojnosti institucij pravne države na področju političnih sankcij, npr. izrekanja prepovedi opravljanja javnih funkcij. Zdaj je tako, da se nekdo, ki ga bremeni poročilo računskega sodišča, lahko umakne ali celo napreduje na novo funkcijo, kot je to primer bivšega ravnatelja ljubljanske Opere in predsednika Državnega sveta Mitje Bervarja.«
Morda najbolj radikalni Kovačičev predlog zoper vkopane strankarske elite je predlog omejitve števila mandatov v DZ in vladi na posameznika, npr. na 2 + 1 ali 1+ 2. »S tem bi dosegli, da bi bile politične kariere posameznikov kratke in prehodne. Ljudje, ki so že nekaj dosegli na drugih področjih, bi začasno prišli v politiko, nekaj naredili, in se nato morali vrniti v svoj prvotni poklic. Politične stranke bi morale biti bistveno bolj odprte za nove ljudi in nove ideje. Prepih bi povečal demokracijo znotraj političnih strank in odnesel 'večne' strankarske elite, ki jih gledamo že dvajset let. Stranke so okostenele tudi zato, ker njihovi dolgoletni voditelji onemogočajo pretendente za vodilne položaje. Okrog njih prevladujejo kimavci. Ko se vodilna figura umakne, pa lahko sledi razsulo. Spomnimo se na razpad liberalne demokracije (LDS) po obdobju Janeza Drnovška. Videli bomo, kaj bo s socialnimi demokrati (SD) po petnajstletnem Pahorjevem predsednikovanju. Negotovo je tudi, kaj bo s SDS nekoč po Janši. Razpad mogočnih strank po dolgoletni vladavini enega voditelja me sploh ne moti. Problem je ta, da smo volilci zaradi zaprtosti strank že danes prikrajšani za več izbire.«
Politologi odrinjeni od procesov odločanja
Predlagani posegi bi ostali v okviru obstoječega proporcionalnega sistema predstavniške demokracije, bi pa okrepili nadzor volivcev in institucij pravne države nad početjem politikov. O politoloških vidikih predlaganih sprememb smo se pogovarjali s politologom dr. Jernejem Pikalom s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Pikalo je najprej opozoril, da je Slovensko politološko društvo že ob lanski dvajsetletnici slovenske državnosti precej razpravljajo o ustavi in njeni posodobitvi, pa tudi drugih politoloških pobud v javnosti je bilo še več, vendar politična elita zanje ni imela posluha ne v aktualni ne v prejšnji koaliciji.
Pomemben se mu zdi zlasti ustavni vidik: »Z vidika politološke stroke je zadeva taka, da so v devetdesetih naši starejši kolegi veliko prispevali k pisanju prve ustave, seveda skupaj s sociologi, kulturologi in kajpak pravniki. Tudi v dosedanjih ustavnih revizijah so bili posamezni kolegi povabljeni k sodelovanju, pri zadnji reviziji pa smo kot društvo vložili več pobud, da bi se v delo vključili tudi naši člani z vsemi strokovnimi referencami, a od strokovnih skupin nismo dobili nobenega odziva. Vključujemo se torej skozi publicistiko in medije, da bi vendarle kakšne ideje premaknili iz območja teorije v življenje. A trenutno je strokovna skupina za revizijo ustave sestavljena izključno iz pravnikov, kar se mi zdi precejšnje osiromašenje intelektualnih potencialov. In ne le to – s tem se ustvarja vtis, kot da gre le za pravna vprašanja, pa temu ni tako.«
Pikalo meni, da aktualni protesti dokazujejo, kako smo zaradi notranjih blokad s strani politične elite zamudili določene posege, ki bi jih morali opraviti že davno: »Ampak dejstvo je, da smo, kjer smo: dejanska težava je danes predvsem to, da na vidiku ni pozitivnega programa. Obstaja skupno prepričanje, da tako ne gre več naprej, ampak to je le negativni del, za demontažo sistema imamo tako rekoč širok družbeni konsenz. Vendar pa – kateri so elementi ponovne izgradnje? Med elementi, ki se omenjajo, je zdaj tudi neposredna demokracija, celo potrjevanje nekakšnih modrecev z vzklikanjem na trgih in podobno. Ob takšnih idejah pogrešam resnejši premislek o primernosti predlaganih rešitev za naše okolje, tako družbeno kot kulturno. Ta premik v pozitivno se bo moral kmalu zgoditi, saj se o negativnih aspektih zelo široko strinjamo, opisani predlogi pa prihajajo iz majhnih skupin, ki tudi med seboj niso ne usklajene ne povezane.«
Realnost sodobnega sveta je, da neposredna demokracija ni resna alternativa, meni Pikalo. »Predstavniška demokracija ima legitimnost ne le v premišljenih volilnih sistemih – ki jih seveda lahko izboljšujemo, a vseeno je za njimi čvrsta struktura –, temveč tudi v vzpostavljenih mehanizmih izvajanja, preverjanja in nadzora. Večjega odziva na te pobude verjetno ni bilo predvsem zato, ker so za njimi očitno majhne skupine s skromnim zaledjem. Študentje so mi predstavili razmerja med podporo različnim pobudam na Facebooku: tiste za demonstracije so pritegnile več deset tisoč ljudi, pobuda za neposredno demokracijo pa dvesto, se pravi stokrat manj.
In tudi v svetovnem merilu nikjer ne prakticirajo neposredne demokracije na način, kot je bila predstavljena v zadnjih tednih pri nas: zadeva je nepraktična celo v tako majhnih državah, kot je naša, saj imamo še vedno opravka z okrog milijonom in pol volivcev, problem je strokovna pomoč, ki jo poslanci v organiziranem parlamentarnem sistemu seveda imajo, zlasti pri tehničnih aspektih nastajanja zakonodaje, tretji vidik, s katerim imamo opravka zadnja leta, pa je »digitalni razcep«, saj nimamo vsi enakega dostopa do medijev in nismo na enaki stopnji e-pismenosti.«
Pikalo izpostavlja predvsem bistveno razliko med razpravo na eni in odločanjem na drugi strani: »Informacijsko-komunikacijska tehnologija nam pri prvi lahko pomaga, pri drugi pa zaenkrat pač ne. Je pa še ena težava tudi z razpravljanjem v manj artikuliranem in strukturiranem okolju, kot je po definiciji parlament: težko je priti do kakršnihkoli sklepov. To smo do neke mere lahko spremljali v lanskih protestih pred ljubljansko borzo pa tudi drugod po svetu. Nekaj tednov se je govorilo o tem, da dnevno razpravljajo o pobudah in se odločajo o nadaljnjih korakih, nazadnje pa se ni izcimilo nič. Tako da ima tudi debata lahko dve plati: ena je izčiščevanje argumentov, druga – in marsikdaj imamo opravka predvsem s tem – pa odpiranje ventilov in spuščanje pare nezadovoljstva. Demokracija seveda potrebuje oboje, še bolj pa potrebuje nekaj tretjega, na kar se v načelnih debatah pogosto pozablja: državljani pričakujemo, da je relativno učinkovita, da daje rezultate. Ti rezultati pa so stvar takšne ali drugačne zakonodaje in regulative, ki jo lahko efektivno procesirajo le profesionalci ali vsaj polprofesionalci. Iz vsega tega sledi, da prave alternative predstavniškemu sistemu vsaj zaenkrat nimamo.«
Komu in kdaj ustreza večinski sistem?
Pikalo skoraj malce resignirano komentira pobudo za spremembo volilnega sistema v večinskega: »Kaj natanko je cilj predlagateljev iz SDS, ne vem, vem pa, da se že dalj časa zavzemajo za to – tudi okrog tozadevnega referenduma leta 1996 je bilo prelitega že ogromno črnila, a stvari so še vedno praktično takšne kot takrat. Pri tem se včasih pozablja, da je bila v svoji najmočnejši fazi zagovornica večinskega sistema tudi LDS in v njenem imenu je tedaj v Sobotni prilogi Dela Slavoj Žižek objavil pravcati pamflet za večinski sistem. Zadeva je od nekdaj enaka: močne stranke v večinskem sistemu dobijo relativno večjo parlamentarno zastopanost, kot je bil njihov dejanski delež osvojenih glasov na volitvah.
Iz politološke perspektive pa velja pogledati širši kontekst: ne gre samo za tehnično rešitev, kako bomo volili in kako potem preračunavali glasove, temveč je ena od posledic ta, da je poslanec zastopnik izključno tistih volivcev, ki so ga izvolili v tej ali oni volilni enoti. V tem kontekstu je angleška tradicija, v okviru katere iz meja nekdanjih grofij izhajajo tudi aktualne volilne enote, nekaj čisto drugega. V našem primeru bi večinski sistem verjetno le še poglobil razkol znotraj politične skupnosti, ki ga povzroča kulturni boj. Ta razkol je tako ali drugače prisoten povsod: v Angliji so torijci lastniki produkcijskih sredstev in bivši zemljiški posestniki, laburisti pa predstavniki »dela« (»labour«), se pravi delojemalci; v ZDA gre pri razlikah med republikanci in demokrati manj za konflikt med kapitalom in delom, bolj pa za razmerje do republike, se pravi do federacije in njenih ciljev v primerjavi s cilji zveznih držav ali celo posameznikov. Ne znam si predstavljati, okrog česa bi to delitev gradili pri nas – oziroma nisem prepričan, koliko naših državljanov si želi še poglabljati shizmo, ki se nam vleče vse iz protestantskih časov, se pravi skoraj pol tisočletja.«
Se pa tudi Pikalo strinja, da je večinski sistem po svoje učinkovit, sploh v svoji najbolj radikalni obliki, kakršno prakticirajo v Veliki Britaniji pod geslom »the first past the post« (»prvi mimo palice«, tj. prispodoba za prehod skozi cilj), kjer je izvoljen tisti, ki ima največ glasov, ne glede na število kandidatov: »Če bi imeli pri nas takšen sistem, bi denimo po prvem krogu predsedniških volitev leta 2007 zmagal Lojze Peterle s 30 odstotki glasov. Francozi imajo tudi za parlament dvokrožni sistem, torej takšnega, kot je pri nas za volitve predsednika in županov, da za izvolitev kandidat potrebuje več kot 50 odstotkov glasov. SDS po mojem razumevanju predlaga takšen tip večinskega sistema. Angleški sistem je v svetovnem merilu nesporno najbolj učinkovit, saj že naslednje dopoldne po volitvah vedo, kdo bo postal premier, ta mora samo formalno po mandat h kraljici in vlada se vzpostavi v nekaj dneh. Oziroma – tako je bilo skoraj stoletje do zadnjih volitev leta 2010, ko so po dolgih letih duopola ponovno dobili koalicijo. In ker imajo ponovno relativno močno tretjo stranko, ta sistem izgublja legitimnost, in prav zdaj tudi oni intenzivno razpravljajo o reformi. Čist večinski sistem deluje le v duopolu, kakršnega poznajo v ZDA, kjer pa so druge posebnosti zaradi popolne ločenosti zakonodajne oblasti v kongresu in izvršne v predsednikovem kabinetu.«
Pikalo pa ne glede na trenutno vrenje poudarja, da bi se morali vseeno zavedati, da se politični sistemi ne menjajo kar tako in da v glavnem vendarle delujejo, saj niso nastali čez noč – tudi naš, ki se je po nujnosti dogodkov moral hitro vzpostaviti, je dediščina izkušenj drugih držav, pa našega znanja, naše tradicije in kulture, se pravi nacionalnega karakterja in zgodovine. V zvezi z morebitnimi spremembami se mu zdi ključno vsebinsko vprašanje, ali smo Slovenci sposobni prebaviti politično tako močno figuro, kakršna je predsednik države ameriškega tipa, se pravi z neposrednim mandatom izvoljeni šef izvršne oblasti. Pikalo je do tega skeptičen, meni, da je naša tradicija preveč egalitarna (ker pač nikoli nismo imeli svoje aristokracije), da bi privolili v tako močnega voditelja.
Dodaja pa spodbudno sosedsko primerjavo: »Zanimivo je, da je bila hrvaška izkušnja prehoda v demokracijo povsem drugačna kot naša in so v prvem desetletju živeli v polpredsedniškem sistemu: ampak to je bila posledica tega, da se je v procesu sprememb s Franjom Tuđmanom vzpostavila dominantna osebnost in da so v prvih letih živeli v vojnih razmerah, ki so zahtevale učinkovito izvršno oblast. Ko so se s prelomom tisočletij in Tuđmanovo smrtjo te razmere bistveno spremenile, so tudi oni uvedli primerljiv parlamentarni sistem; pristojnosti njihovega predsednika republike so zdaj primerljive z našimi.
In to je tudi bistveno: zavedati se moramo konkretnih razmer in se jim prilagajati. Politični sistemi niso nespremenljivi. Hrvati so pravočasno reagirali, pri nas pa postaja očitno, da prav tako potrebujemo spremembe.«
Večinski sistem ni za mlade demokracije
O konkretnih spremembah volilnega sistema smo povprašali docenta z mariborske Pravne fakultete, dr. Jureta Toplaka. Opozoril je na to, da so med trenutno zelo aktualnimi odpoklici funkcionarjev velike razlike glede na funkcijo: »Uvedba možnosti odpoklica župana bi bila smiselna. Že pred sedmimi leti je Slavko Vesenjak, sedanji član Državne volilne komisije, objavil diplomsko nalogo in nekaj člankov o odpoklicu. Odpoklic županov je bil v državnem zboru predlagan, a ob nasprotovanju županskega lobija nikoli sprejet. Poznajo ga številne države, tudi Avstrija, Švica, Hrvaška, ZDA. Bolj redek je v svetu odpoklic drugih funkcionarjev in tudi pri nas bi bila uvedba odpoklica sodnikov, poslancev in ostalih funkcionarjev mogoča le ob spremembi ustave.«
Toplak ima zelo niansirano mnenje tudi o različnih vidikih razmerja med proporcionalnim ter večinskim volilnim sistemom, ki ga postavlja v zvezo tako s politično usmeritvijo kot z organiziranostjo: »Poslanec zastopa predvsem dve skupini volivcev: teritorialno volivce iz svoje enote in strankarsko volivce njegove stranke. Občasno se zgodi, da se ti dve skupini pokrivata. Demokratični deficit, če temu tako pravimo, nastaja pri obeh volilnih sistemih. Pri večinskem volivcu, ki ni volil zmagovalnega kandidata, ostane brez poslanca, ki bi bil iz njegovega okraja in hkrati poslanec njegove stranke. Mu pa ostanejo poslanci njegove stranke iz drugih okrajev in poslanec druge stranke iz njegovega okraja. Pri proporcionalnem sistemu pa, podobno, tisti volivec, ki ni volil zmagovalnega kandidata v svojem okraju, najde svoje predstavnike po stališčih v poslancih svoje stranke iz drugih okrajev, predstavnika svojega območja pa v poslancu druge stranke iz svojega okraja. V obeh primerih ima torej volivec v parlamentu nekoga iz svojega okraja in nekoga iz svoje stranke. Demokratični deficit ni pri enem sistemu nič večji kot pri drugem.
V Sloveniji po veljavnem volilnem sistemu dobimo okoli šest ali sedem parlamentarnih strank, kar pomeni, da kandidate določa šest ali sedem vodstev, pogosto so ta celo v eni osebi. V primeru, da bi uvedli večinski volilni sistem brez ustrezne ureditve predlaganja kandidatov, pa bi dobili sistem, kjer bi volivci lahko izbirali le med kandidatoma, določenima s strani dveh ali treh strankarskih vodij. Izbira bi se še bolj zožila. Če bi uvedli večinski volilni sistem, bi torej morali določiti še, da kandidatov ne določajo vodstva strank, pač pa jih izbirajo volivci na lokalnem nivoju. Le tako bi volivci v volilni enoti res lahko izbirali med kandidati, ki so njim blizu. Takšna oblika večinskega sistema bi bila odlična za volivce in demokracijo. Ker pa vodstvom strank takšen način izbire kandidatov ne ustreza, zagovarjajo le takšno obliko večinskega sistema, s katero bi svojo moč okrepila, volivcem pa možnost izbire v primerjavi s sedanjim volilnim sistemom le še zožila. V mednarodni stroki zato upravičeno prevladuje stališče, da je večinski volilni sistem lahko nevaren za mlade demokracije.«
Potrebujemo spremembo mentalitete
Zelo oster do vprašanja o sistemskih spremembah je sociolog dr. Urban Vehovar, docent s Pedagoške fakultete koprske univerze in dolgoletni sodelavec Protikorupcijske komisije. Prepričan je, da so »sistemske spremembe sekundarne glede na temeljno spremembo miselnosti zelo široke in razplastene populacije v Sloveniji, ki se ne zaveda, da je podjetništvo oziroma ustvarjanje vrednosti predpogoj vsega drugega družbenega ne le delovanja, tudi obstoja«.
Vehovar trdi, da se »večini prebivalcev Slovenije zdi popolnoma normalno, da je država dolžna skrbeti zanje, sami pa bi naredili marsikaj, da bi državi plačevali čim manj davkov – to se isti večini zdi enako normalno stanje. Najbolj izpostavljeni reprezentanti te mentalitete so sindikati, zlasti javnega sektorja, ki so za javne uslužbence dosegli popolnoma nerealne plače, zdaj pa so za to, da jih ohranijo na isti ravni, pripravljeni potopiti celotno državo.
Enako zgodbo smo spremljali dve desetletji s panožnimi sindikati, ki so domnevno ščitili delavce v industrijah in podjetjih, ki jih je povozil čas: v kohabitaciji s politiko so zavlačevali propade industrijskih gigantov, ki bi jih v normalnem gospodarskem okolju pogoltnil motor zdrave družbe, kreativna destrukcija. Kratkoročno to seveda je povezano z določenimi problemi, dolgoročno pa se produktivni resursi preusmerjajo tja, kjer ustvarjajo vrednost: pri nas pa so dolga leta ostajali tam, kjer so z bolj ali manj neupravičenimi političnimi intervencijami životarili iz leta v leto – nazadnje pa je bil račun višji tako finančno kot v smislu zapravljenih človeških potencialov. Zgodb, kakršna je bila Mura in še množica drugih, je bilo ogromno, sindikati pa so k njim prispevali svoje s pacifikacijo delavcev na eni strani in z izsiljevanjem politike na drugi: delavcem so s tehnologijo umiranja na obroke ohranjali mizerne službe, politiki pa socialni mir za upravljanje države po načelu »deli in vladaj«. Logična posledica tega je, da je temeljna ločnica med političnimi opcijami ostal kulturni boj.«
Vehovar zelo ostro polemizira s prevladujočimi stališči v Sloveniji: »Tri generacije imajo oprane možgane v lažno solidarnost s sila redkimi deprivilegiranimi: seveda je pomoč tistim, ki si sami ne morejo pomagati, dolžnost civilizirane družbe, vendar smo pri nas iz empatične solidarnosti s tistimi v največji stiski naredili temeljni princip samorazumevanja velikega dela družbe: srednji razred se pri nas razume kot upravičenec socialne pomoči.« Podoben pogled je decembra v svoji kolumni v časniku Finance predstavila namestnica odgovornega urednika Simona Toplak: sarkastično je predlagala, da bi v Sloveniji kar v ustavo zapisali nadpovprečno plačo kot državljansko pravico.
Za večinski sistem
Vehovar se zaskrbljeno sprašuje, če je takšno miselnost mogoče odpraviti drugače kot s popolnim bankrotom države oziroma nacije, tako finančnim kot moralnim. V nasprotju z drugimi sogovorniki se zavzema za radikalno spremembo volilnega sistema: »Večinski volilni sistem je korak v pravo smer, saj izpostavlja povezanost med glasom na volitvah in delovanjem izvoljenega. Teza, da se pri večinskem sistemu izgublja manjšinski delež, medtem ko ta pri proporcionalnem vseeno ohranja določeno zastopanost, je validna, vendar kontraproduktivna, ker proporcionalna zastopanost tudi razpršuje odgovornost. To velja tako za kandidate kot za volivce – če imajo ti na voljo jasno izbiro, kot so jo denimo imeli na zadnjih volitvah v ZDA, je tudi njihova odločitev povezana z odgovornostjo za vsebino vladanja. Pri nas pa so na dosedanjih volitvah prevladovale kulturnobojne teme, vlade pa se med sabo niso pretirano razlikovale: kolikor so se poskušale, pa so doživele referendumske blokade. To pa je zopet prelaganje odgovornosti.
Vsebina sistemskih sprememb mora biti soočenje z realnostjo gospodarstva kot edinega, ki ustvarja vrednost, ter limitiranje politike na posredniško vlogo v družbi, namesto da je vsemogočna odločevalka in financerka večine družbenih podsistemov, predvsem pa potrebujemo samozavedanje državljanov, da so v največji meri sami odgovorni tako zase kot za družbo. Drugače niso državljani, temveč, s Cankarjem rečeno, hlapci. In to v enaki meri velja za domnevne predstavnike javnega interesa v kulturi, (tudi in predvsem visokem) šolstvu in zlasti gospodarstvu, kjer je sklicevanje na nacionalni interes povzročilo oškodovanje proračuna – in s tem državljanov – za milijarde evrov.«
Ob vsem tem pa Vehovar vseeno poudarja, da je zadnja stvar, ki jo trenutno potrebujemo, sprememba vlade ali celo ponovne predčasne volitve: »Hitre volitve so v interesu obstoječih političnih strank, saj bi si tem kupile nov mandat – v nekaj mesecih se realna alternativa težko organizira, tako vsebinsko kot logistično.«
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013