Uredniška beseda
Referendum(i) na dan državnosti
03. 11. 2010
Katera evropska država je najbogatejša in najuspešnejša? Švica. Večnacionalna, večjezična, večverska. En sam vesel multikulti,« je v Dnevniku zapisala kolegica Tanja Lesničar Pučko. Tekst je bil napisan kot polemika s trditvijo nemške kanclerke Angele Merkel, ki je na srečanju s podmladkom CDU izjavila, da je – naravnost rečeno – v Nemčiji projekt multikulturalizma (po domače: predvsem sobivanja s Turki) propadel.
»Pri dolgih odlogih do izvedbe glasovanja gre prav za to, da se v razpravo v miru vključi vse vpletene in da volivci odločajo s trezno glavo. «
Švico je avtorica navedla kot nasproten primer, torej uspel projekt sobivanja različnih kultur. Pri tem je iz neznanega razloga izpustila podatek o razvpitem referendumu, na katerem so Švicarji novembra lani izglasovali ustavni amandma, ki – ob že štirih veljavnih v Zürichu, Ženevi, Winterthurju in v kraju Wangen bei Olten – prepoveduje zgraditev novih minaretov.
Ne referendumu ne minaretom pa se ni izognil švicarski politični ekonomist svetovnega slovesa Bruno S. Frey, ki je pred kratkim, med že svojim drugim obiskom pri nas, predaval v ljubljanski Trubarjevi hiši literature. Osebno je sicer glasoval proti prepovedi, vendar je po njegovem mnenju referendum vseeno najbolj demokratična oblika odločanja: če so se volivci po izčrpni razpravi tako odločili, imajo do tega vso pravico. Prav tako je prepričan, da teza, ki pravi, da se referendumi lahko končajo s »slabimi« ali celo »napačnimi« odločitvami, ne zdrži. Takšne sodbe se mu namreč zdijo nezdružljive z demokracijo. Edina možnost neustrezne odločitve je po njegovem mnenju in po izkušnjah večdesetletne švicarske prakse, če se referendum izvede prehitro, brez poglobljene razprave. To privede do tega, da se ljudje ne opredeljujejo na podlagi argumentov in premisleka o svojih interesih, temveč na podlagi takšnih ali drugačnih predsodkov. V Švici tako med uradno pobudo za referendum in glasovanjem poteče eno do dve leti. V prevodu – najmanj štirikrat več kot pri nas.
Po Freyu poznamo tri bolj ali manj zaporedne zgodovinske stopnje demokracije: »klasično« atensko neposredno demokracijo, ki je na agori ob razpravi o skupnih vprašanjih zbrala vse svobodne moške, predstavniško (parlamentarno) demokracijo, ki jo od antične Rimske republike še danes v bolj ali manj funkcionalnih oblikah uporabljajo vse demokratične države ter zgodovinsko zadnjo, to je referendumsko demokracijo, ki je daleč najbolj razvita v Švici. Ob tem je zanimiva Freyeva pripomba, da neposredna digitalna demokracija ni korektna, saj je njena odzivnost prehitra – ključ za kakovostno odločanje je namreč poglobljena in dolgotrajna razprava.
Kako je torej najbolj razvita oblika demokracije prišla do tako neprijazne odločitve, kot je prepoved graditve minaretov? Z razpravo. In večina – celo dvojna večina, namreč tako večina glasujočih kot večina izmed 26 kantonov, ki sestavljajo švicarsko konfederacijo (proti prepoved so bili le štirje kantoni) – je presodila, da je prepoved utemeljena. Freyeva teza je, da je takšna debata dosti produktivnejša, kot če bi se desetletja delali, da problema ni – potem pa bi nenadoma izbruhnil kot v Nemčiji ali Franciji. Referendumska demokracija naj bi probleme odkrivala prej in se do njih opredeljevala, seveda pa nobena rešitev ni večna. Kot primer je navedel referenduma o vstopu Švice v Evropsko unijo v letih 1992 in 2001, ki sta se oba končala z zavrnitvijo. Tudi Frey je bil proti, saj je mnenja, da bi se s tem odrekli prevelikemu delu suverenosti. Po drugi strani pa so se Švicarji leta 2005 s petinpetdesetodstotno večino odločili za vstop v schengenski režim odprtih mej.
Kaj imamo s švicarskimi referendumi skupnega Slovenci? Na prvi pogled bore malo, saj jih ne jemljemo prav resno, kot bi lahko sklepali po razmeroma kratko odmerjenem času za debato pred posameznim referendumskim odločanjem. Pri tem utegne kdo pripomniti, da pač ne moremo čakati skoraj dveh milijonov volivcev, da se o nečem zedinijo, če arbitražna komisija že tako rekoč stoji na letališki pisti in komaj čaka, da plane na delo. Prav takšne argumente je profesor Frey navedel kot tipične pomisleke politične kaste v predstavniški demokraciji, saj ji referendumska, dosti bolj neposredna oblika odločanja omejuje samovoljo.
»Seveda stvari niso enostavne in seveda o strokovnih vprašanjih odločajo strokovnjaki, vendar pa odločajo v skladu s političnimi smernicami ljudi, ki jih to zadeva in ki te strokovne odločitve tudi financirajo.«
Poskušajmo se vprašati, ali bi se predpoletnemu referendumu o arbitražnem sporazumu godilo kaj drugače, če bi prišel na vrsto natanko leto dni pozneje? V resnici ne vemo, najbrž pa bi se izognili vrsti neresnih izjav in bolj ali manj ognjevitih apelov na srce in/ali razum. Pa tudi vsiljevanj takšnih ali drugačnih stališč, ker da se mudi, pa da pritiskajo iz Bruslja, pa iz švedskega predsedstva, pa roki ustavnega sodišča ... Pri dolgih odlogih do izvedbe glasovanja gre prav za to, da se v razpravo v miru vključi vse vpletene in da volivci odločajo s trezno glavo. Nimam pojma o tehnikalijah referendumskega odločanja, a pragmatični argumenti profesorja Freya se mi zdijo zelo razumni.
Marsikdaj se v raznih pogovorih spomnimo enega bolj bizarnih referendumov v zgodovini samostojne Slovenije, tistega iz decembra 1996 o večinskem volilnem sistemu. Osnovno referendumsko pobudo je dala SDS, vložila pa jo z več kot 40 tisoč predpisanimi podpisi volivcev. Rokohitrsko sta se pojavili še konkurenčni pobudi z levice in na (zaradi precejšnje zmede o tem, o čem se pravzaprav glasuje) precej slabo obiskanem referendumu smo vzporedno glasovali o treh pobudah. Po mnenju prvih predlagateljev je bil večinski sistem sicer izglasovan, po dolgotrajnem merjenju moči političnih strank med seboj in tudi z ustavnim sodiščem pa je ostalo pri proporcionalnem sistemu, kakršnega imamo še danes.
Tudi ta referendum se je kljub svoji izjemno pomembni vsebini odvil v le nekaj mesecih. Enako kot bolj ali manj bizarna odločanja o železnicah, pa o tem, kako dolgo in na kateri dan so odprte trgovine, pa o oplojevanju z biomedicinsko pomočjo itn. Pri tem ne trdim, da je katero vprašanje bolj ali manj pomembno, nasprotno, a v brezglavi naglici, ki je lastna našim referendumskim postopkom, se pogosto že vprašanja nerodno formulirajo. Spomnimo se »arbitražnega« referenduma: vprašanje je nepopisno zapletlo vprašanje izhoda na odprto morje in nekih točk sredi Tržaškega zaliva, o katerih se je dalo neskončno risati in teoretizirati. Verjetno bi bilo dosti enostavnejše, če bi se vprašanje glasilo: »Ali se strinjate, da neodvisno mednarodno sodišče reši odprta vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško?« In morda v oklepaju zraven še: »O katerih se politikom obeh držav v dvajsetih letih ni uspelo sporazumeti.« Okej, jasno, da bi se še vedno dalo pričkati glede arbitrov, pa ali bi šli v Hamburg ali v Haag in podobno, vendar pa bi bilo osnovno vprašanje jasno in razločno.
Čisto mogoče je, da imajo tudi Švicarji svoj delež bizarnih referendumov. Zakaj pa ne? Tudi pri njih udeležba niha. Gotovo pa je drugače, če se na referendumih večinoma odloča o resnih stvareh. Na primer o obdavčitvi plač: v Švici je ta različna ne le od kantona do kantona, ampak celo od mesta do mesta. Si predstavljate, da bi v Mariboru v kratkem razpisali referendum, kjer bi odločali o povišanju obdavčitev plač zaradi stroškov z Evropsko prestolnico kulture in zimsko univerzijado? Ali da bi se v Kopru lahko z referendumom odrekli kakšni davščini in s tem spodbudili razvoj logističnega centra okrog pristanišča?
Američani na svoj volilni dan na vsak prvi torek v novembru odločajo tudi o številnih referendumskih vprašanjih, večinoma na ravni zveznih držav ali celo manjših lokalnih skupnosti. Vsi referendumi so na sporedu skupaj z volitvami. Pomislek, da s tem volivce premami ta ali ona politična opcija, ki podpira to ali ono referendumsko stran, je spet predvsem podcenjevanje volivcev s predpostavke, da zna nekdo s pozicije moči ali védenja stvari že bolje urediti kot banalni volivec. Spet pridejo prav argumenti z »arbitražnega« referenduma: kako naj nestrokovnjaki odločajo o zapletenih pravnih vprašanjih? Ali morda aktualno vprašanje s predvidoma prihajajočega referenduma: kako naj nestrokovnjaki odločajo o ključnih razvojnih dilemah slovenske energetike? Odgovor je enostaven: tako, da se jim postavi ustrezno vprašanje. Ali naj mejo uredi tretji? Ali naj se slovenska energetika razvija v skladu z načeli trajnostnega razvoja? Seveda stvari niso enostavne in seveda o strokovnih vprašanjih odločajo strokovnjaki, vendar pa odločajo v skladu s političnimi smernicami ljudi, ki jih to zadeva in ki te strokovne odločitve tudi financirajo. Politične smernice pa najbolj neposredno definira čim bolj neposredno odločanje o posameznem vprašanju.
Takole v razpravo ponujam predlog, da so od leta 2012 vsi referendumi v Sloveniji na volilno nedeljo, ta pa je v počastitev lastne države vedno na zadnjo nedeljo pred 25. junijem. Vsi referendumi morajo biti razpisani do 24. junija prejšnje leto, torej javna razprava poteka najmanj eno leto. Leto 2012 je idealno za vpeljavo tega principa, ker se državnozborske volitve vedno bolj pomikajo proti poletju in jih bo prej ali slej treba prestaviti na konec pomladi. In zakaj ne bi vpeljali fiksnega parlamentarnega mandata, še zlasti zato, ker dnevu državnosti sledita bolj ali manj zaspana poletna julij in avgust, ki bi ju izkoristili za formiranje nove vlade. Zagatno bi utegnilo biti le to, kako zastaviti morebitno dvokrožno večinsko glasovanje (smiselno bi bilo, da bi bile tudi predsedniške in državnozborske volitve 2012 na isti dan): prej ali pozneje, se pravi dva tedna pred 25. junijem ali po njem?
Seveda pa so to tehnikalije. Zanimivo bi bilo razpravljati in odločati o vsebinskih vprašanjih: ali smo za večje pristojnosti in odgovornost lokalnih skupnosti? Ali naj Slovenija do leta 2050 postane ogljično nevtralna država, to pa bomo najučinkoviteje dosegli z davkom na ogljik? Želimo si zdravstvo z najvišjimi globalnimi standardi, zato smo pripravljeni potrpeti (na primer) višje trošarine za alkohol in tobak. In, malo, a niti ne zelo za šalo: pričakujemo, da bo VSAK s končano srednjo šolo znal postavljati vejice znotraj povedi, drugače se ne more vpisati na univerzo.
Pravzaprav zveni enostavno, potrebno bi bilo le, da bi se začeli vesti racionalno. Da bi se po temeljitem premisleku odločali v skladu s svojimi interesi.
(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 16, ki je izšla 3. novembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
