Pavlihova sprega politike in humorja
12. 01. 2011
Kulturološke refleksije humorja so bržčas redkost, a v dobi, ko se je večina humornih ustvarjalcev odločila za delo na gledaliških odrih, v filmu, na televiziji in v stand-up komediji, nam takšne analize presenetljivo veliko povedo o družbenopolitični preteklosti. In sedanjosti. Pa tudi o očitni soodvisnosti humorja in politike. Nihče ne trdi, da literarnega humorja ni več, brez dvoma pa ga nastaja dosti manj – vsaj kar zadeva aforizme in klasične humoreske – in ima dosti manjšo politično vlogo, kot smo bili tega vajeni od konca 19. stoletja naprej. Kakovostni romaneskni izdelki s humorno osnovo so postali celo tako dragoceni, da v nasprotju z nekdaj veljavno logiko pomenijo snov, ki sega po najvišjih državnih in strokovnih priznanjih, če se le zazira v aktualne politične rane. Toda ko je glavnina humorja ubrala druge medijske kanale, je zgodovina smeha postala zanimiva vsaj za kulturne zgodovinarje, ki prek nje tolmačijo politične ideje in zgodovinske premike na način, ki jih resnobni zorni koti zgodovinopisja pojasnijo bistveno teže.
V pozni jeseni sta prišli v knjigarne celoviti humorološki ekspertizi, ki nas silita v prepoznavanje očitne soodvisnosti humorja in politike. Prva je delo umetnostnega zgodovinarja Damirja Globočnika Pavliha 1870: Levstikov satirični list. Globočnik je temeljit preučevalec slovenske karikature, svojo smer raziskovanja pa je nakazal v številnih strokovnih monografijah.
V znanstvenih esejih, opremljenih z žlahtnim slikovnim gradivom, nas tokrat vodi v drugo polovico 19. stoletja oziroma v leto 1870, ko je Pavliho na Dunaju zasnoval Fran Levstik s podporo in pomočjo Josipa Stritarja, urednika leposlovnega lista Zvon. Levstik je bil vodilna figura liberalnega kroga mladoslovencev, ki so se zavzemali za odločno pot zedinjenja Slovenije – v nasprotju s staroslovenci, ki so pričakovali zmeren, postopen in v Levstikovih očeh klečeplazen prehod do teh ciljev znotraj avstro-ogrske monarhije. Odnosi med taboroma so bili močno pregreti, ideološke napetosti pa diametralno nasprotne tistim, ki so več kot stoletje pozneje pripeljale do slovenske osamosvojitve (v današnji dobi se liberalci torej zavzemajo za internacionalizem, konservativci pa ustanavljajo veteranska združenja osamosvojiteljev).
Pavliha je bil šele tretji slovenski satirični časopis, leto pred njim sta namreč začela izhajati Brencelj v Ljubljani in Juri s pušo v Trstu. Pri Brenclju je urednikoval Levstikov nasprotnik Jakob Alešovec, še en zanimiv lik slovenskega humorja. Kulturna zgodovina ga označuje kot »nadarjenega pripovednika, bistrega opazovalca, ostrega, duhovitega in hudomušnega satirika ter enega prvih slovenskih poklicnih novinarjev«. Kar sedemnajst let je bil Brencljev lastnik, izdajatelj, urednik in pisec, politično pa je sledil Janezu Bleiweisu. Napadal je nemškutarje, nemški liberalizem, duhovščino in mladoslovence, danes pa med drugim velja za enega prvih opravljivcev in piscev rumenega tiska slovenskega jezika. Zadnjih petnajst let življenja je beračil po ljubljanskih ulicah, ki jih je prej opisoval, umrl pa je slep v ljubljanski hiralnici.
Stritar je imel že leta 1866 načrte, da bi Pavliho izdajal v navezi z Josipom Jurčičem, a se ni izšlo. Čeprav je Levstik objavil samo sedem številk, je z njimi dvignil veliko prahu. Globočnikova analiza kratkega žurnalističnega fenomena v uvodnih poglavjih zakoliči oder zgodovine, začenši z resolucijo dr. Valentina Zarnika o Zedinjeni Sloveniji. Ta je bila ideal, za katerega so se načelno zavzemali tudi staroslovenci, toda nezavezujoče. Zgodovinar nato prelista vse številke časnika in prek njih spremlja burno politično dogajanje, medosebne obračune in umetniške vidike lista. Presežek pomenijo karikature, ki so bile v primerjavi z likovnimi izdelki v preostalih časopisih resnične umetnije. Toda njihov avtor je bil Čeh Karel Václav Klíč, sicer glavni risar in urednik pri dunajskem humorističnem časopisu Der Floh (Bolha). Bil je tudi tiskarski izumitelj in eden ključnih karikaturistov časa. Po burnih odzivih in neuspehu, ki ga je politično neprožni Levstik naposled doživel, se je pisatelj za vedno umaknil iz časnikarstva in publicistike ter nadaljeval literarno in jezikoslovno pot.
Pavliha je izhajal tudi v letih od 1892 do 1894, natanko pol stoletja kasneje pa so ga v Kočevskem rogu obudili še partizani. A to je že zgodba, ki jo posredno razgalja britanski dokumentarist judovskega rodu Ben Lewis v knjigi Smeh in kladivo: o režimih, ki so pocrkali od smeha, ki je nedavno izšla pri založbi Ciceron. Gre za kulturološko obravnavo komunističnega vica in satire v letih od 1917 do 1989, za eksplozivno mešanico zgodovine, politike, literature, intervjujev, šal, ljubezenske zgodbe ideološko nasprotujočih si ljubimcev ter večletnega popotovanja po državah sovjetskega bloka. Lewis začne pripoved pri Leninu in Stalinu, kasneje pa prečeše vse države, ki jih je z negotovo doktrino zavojevala Sovjetska zveza. Zaobide le Jugoslavijo, saj se je Tito razmeroma kmalu po vojni odpovedal neposrednemu Stalinovemu vplivu in je sledil politiki neuvrščenosti. Po vsej vzhodni Evropi se je torej razvijal socializem, ki je stremel h končni dosegi popolnega komunizma – tako popolnega, da naj bi v njem celo humor in satira ne bila več potrebna. Na kongresu ruskih pisateljev leta 1934, ki je trajal petnajst dni in imel več kot dvesto govorcev, je eden izmed delegatov pojasnil: »Na tem mestu bi rad izrazil upanje, da bo do konca tretje petletke v Sovjetski zvezi povsem zamrla potreba po satiri, ostala pa bo samo še velika potreba po preprostem humorju in razposajenem smehu.« Tako servilnim napovedim je bilo seveda usojeno, da dobijo svoje nasprotje v razmahu pouličnih vicev, za katere Lewis ugotavlja, da so bili »vzhodnoevropski džez, glasba zatiranih« oziroma »neponovljiv kolektivno-satirični projekt«. Primerja jih celo z umetniško veličino grških mitov in dram elizabetinske Anglije, v svoji knjigi pa jih niza v kronologiji dekad.
Komunisti so se morali nekako spopasti z razcvetom ljudskega humorja, če so želeli ohraniti integriteto svoje utopične ideologije. Starejše pisatelje so bodisi indoktrinirali bodisi jih onemogočili in se jih na hitro znebili, ulične šaljivce so pošiljali v delovna taborišča in zapore, mladim satirikom pa odprli vrata v uredništva satiričnih glasil, kjer je nastajal cenzuriran in politično korekten »pozitivni humor«. Takšno glasilo je bil pri nas Pavliha. Toda v šestdesetih letih je humor teh listov (Eulenspiegel v Vzhodni Nemčiji, Krokodil v Sovjetski zvezi, Szpilki na Madžarskem, Dikobraz na Češkoslovaškem itd.) začel dosegati vse večjo kakovost in je postajal silno priljubljen. Pavliha naj bi bil v začetku šestdesetih let z več kot 60.000 izvodi celo najbolj bran jugoslovanski tednik. Pomemben ni bil samo zaradi vedno bolj izbrušenega pisanja, temveč tudi zaradi karikaturistike, ki se je razvijala prek uspešnega bienala Brez besed v letih od 1959 do 1975. V sedemdesetih in osemdesetih so humoristi začeli stopati dlje od tega, kar jim je bilo zapovedano, v uredništvih pa se tudi ni manjkalo petokolonašev, ki niso tematizirali le nadgradnje in izboljšanja socialističnega sistema, temveč so prikrito pozivali k njegovi zamenjavi. Tako se je leta 1985 celo Janez Janša, dandanes medijsko hladen kot špricer, potegoval za mesto Pavlihovega urednika z besedami: »Opravljal sem vrsto funkcij v ZSMS, ZK, SZDL in delegatskih skupščinah …«
Kot postopno prikazuje Ben Lewis, je bilo ob padcu socializma zelo malo razlogov za smeh. Politične spremembe so se tudi zaradi dolgoletne tradicije šal v zavesti Vzhodnoevropejcev zgodile na žameten način, razen v etnično pestri Jugoslaviji, ki je imela za sabo večstoletno tradicijo balkanskih vojn.
Končna naklada Pavlihe je bila po besedah nekaterih njegovih sodelavcev le 2.600 izvodov, po menjavi političnega sistema pa sta bila tako rekoč edina stalna, relevantna in odmevna politična humorista radijec Sašo Hribar in Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič. Seveda tudi Tof ni nehal ustvarjati svoje rubrike v Nedeljskem dnevniku, ampak saj ste verjetno že slišali tistega, da so pred kratkim odkrili prve zapise v slovenskem jeziku. Baje so starejši od Brižinskih spomenikov, podpisal pa jih je neki gospod Fornezzi.
Kakšna je torej prihodnost revijalnega in literarnega humorja v Sloveniji? Najuspešnejša literarna humoristka in ena najbolj branih ustvarjalk besede je Desa Muck, ki pa si kljub izjemni priljubljenosti ne more obetati življenja na veliki nogi, razen če se namerava poročiti s kakšnim tajkunom. Najobetavnejši slovenski aforisti so prišli v obdobje, ko bodo lahko napisali le še svoje zadnje aforizme, od satiričnih stripov pa imajo slovenski časniki tako ali tako najraje Garfielda. In satirični listi? Z novimi blagovnimi znamkami je hudič, Pavliha pa bo po podatkih Urada RS za intelektualno lastnino ležal v grobu še vsaj do 14. aprila 2019, ko bodo njegovo blagovno krsto uradno odpečatili.
(Prispevek je objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 1/2, ki je izšla 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
