Walter Veltroni
V družini smo od nekdaj ponosni na deda Cirila in njegova junaštva
25. 07. 2013
Glas o Walterju Veltroniju je do Slovenije prvič prišel, ko je leta 2001 postal župan Rima. Italijanski prestolnici je, v dveh mandatih in dokaj uspešno, načeloval do leta 2008, ko je ta položaj predčasno zapustil in se kot predsednik Demokratske stranke (Partito Democratico) podal v predvolilni boj. Nekako takrat se je razkrilo, da je eden najvidnejših politikov italijanske levice, prej pa novinar in še danes pisec, tako leposlovja kot političnih pamfletov, po dedovi strani na četrt Slovenec.
Njegov ded je bil Ciril Kotnik, ki je od leta 1917 delal na različnih delovnih mestih v veleposlaništvih kraljevine Jugoslavije v Rimu ali Vatikanu in je med vojno aktivno pomagal reševati Jude ter priskrbel dokumente, stanovanje in denar internirancem, pomagal italijanskim partizanom … Še pred začetkom druge svetovne vojne se je poročil z Mario Tommassetti in v zakonu so se jima rodile tri hčerke: Ivanka, Danica in Darinka. Ivanka (ki je umrla leta 1993) se je poročila z Vittoriem Veltronijem in leta 1955 se jima je rodil Walter Veltroni. Nekateri Veltroniju očitajo, da se je še do nedavnega naredil kar malo gluhega na tisto uho, na katero so mu prišepetavali, da je po dedku Slovenec. Drugi ga opravičujejo, češ da o njem zaradi molka, v katerega se je družina zavila po njegovi smrti, niti ni prav dosti vedel. Kakorkoli že, Walter Veltroni je v intervju za Poglede, ki je nastal s prijaznim posredovanjem veleposlaništva Republike Slovenije v Rimu, privolil tako rekoč brez oklevanja. Z veleposlaništvom je zadnje mesece v dokaj stalnih stikih tudi zato, ker se jeseni pripravlja odkritje spominske plošče na pročelju hiše na ulici Salaria, kjer je živel Ciril Kotnik.
Družina Walterja Veltronija danes stanuje le dve ali tri ulice stran, v tipičnem domovanju intelektualcev, s knjižnimi policami, ki se šibijo pod knjigami in DVD-ji (Veltroni je tudi zapriseženi filmofil, saj je po svoji osnovni izobrazbi diplomant Inštituta za kinematografijo in televizijo), in dvema domačima živalma, mačkama. Od katerih nas pride pogledat samo ena, druga se – po Veltronijevih besedah – zjutraj skriva. Ampak deseta ura skoraj ni več jutranja in na srečo sogovornik v nasprotju z eno svojih mačk ni tiste vrste, da bi se zjutraj skrival ali čemerno gledajoč srepel predse.
Vašo najnovejšo knjigo E se noi domani. L'Italia e la sinistra che vorrei (In če mi jutri. Italija in kaj hoče levica) ste posvetili svojemu dedku Cirilu Kotniku, ki je v italijanščini sicer napisan kot Cyril Kotnik (celotno posvetilo se glasi: »Per mio nonno Cyril Kotnik, che ha conosciuoto l'orrore delle torture naziste di via Tasso.«; »Za mojega dedka Cirila Kotnika, ki je bil žrtev nacističnega mučenja na ulici Tasso.«). Kako ste občutili svojo deloma slovensko identiteto v deželi, kjer – vsaj na severu – biti slovanskega porekla ni ravno nekaj, s čimer bi se hvalili?
Ne, mislim, da slovansko poreklo v Italiji uživa veliko dostojanstva. Ni pa bilo ravno lahko, kadar sem, recimo, moral profesorjem črkovati ime svoje matere, z vsemi tistimi k-ji (Ivanka Kotnik, op. A. T.), ki jih v italijanščini ni. Toda zavedam se, da se tudi v mojih žilah pretaka nekaj krvi te starodavne rodbine, poglejte (pokaže snop listov, zvezanih s spiralo, na katerem je izrisano družinsko drevo rodbine Kotnik, h kateremu je, najbrž z nemalo ponosa, pripojena veja Veltronijev, op. A. T.) – to je naredil nek moj sorodnik, ki ga sploh ne poznam, a me je poiskal preko slovenskega veleposlaništva v Rimu in jim to dostavil. Kotniki menda izvirajo iz kraja po imenu Dobrije, nekje ob Dravi, na meji z Avstrijo.
Tole je družina mojega dedka (pokaže na rodoslovnem deblu), v kateri je bilo trinajst otrok. Priimek je napisan Kotnigg, po nemško. Nemalo jih je umrlo kmalu po rojstvu, starih nekaj mesecev ali leto dni. Toda moj ded Ciril, ki je bil rojen 20. decembra 1895, je preživel. To pa je veja naše družine (pokaže na ime svoje žene Flavie Prisco in hčera, Martine in Vittorie, op. A. T.).
To so moje korenine in če jih takole kažem, pomeni, da sem nanje zelo ponosen. Sploh pa smo v družini že od nekdaj ponosni na dedka Cirila in na njegova junaštva; stanoval je nedaleč stran od tu, na ulici Salaria, kjer je skrival Jude in vojake pred nacistično oblastjo. Nacisti so mojega deda aretirali in ga odpeljali v zapore na ulico Tasso (kjer je danes v prostorih nekdanje ječe urejen Muzej osvoboditve, op. A. T.). Umrl je leto in pol po koncu vojne, čeprav je bil zelo visok in tudi fizično močan, ga je ječa povsem zlomila. Prvič pa sem ga v eni svojih knjig, in sicer v La bella politica (Lepota politike), omenil že leta 1995.
»mislim, da slovansko poreklo v Italiji uživa veliko dostojanstva. Ni pa bilo ravno lahko, kadar sem, recimo, moral profesorjem črkovati ime svoje matere, z vsemi tistimi k-ji, ki jih v italijanščini ni.«
Ali so se v povezavi z dejavnostjo vašega deda na vas obrnile tudi izraelske oblasti?
Italijanska vlada sodeluje z Yad Vashemom, katerega preiskovalec si, v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Izraelu, prizadeva ugotoviti, ali gre pri Cirilu Kotniku za enega tistih primerov, ki bi jih lahko uvrstili na seznam pravičnikov Izraela.
V posvetilu h knjigi ste med drugim napisali, da je bil vaš ded žrtev nacističnega mučenja. So se Italijanom v zadnjih letih kaj odprle oči glede zla, ki ga je povzročil tudi njihov, fašistični režim med drugo svetovno vojno?
Fašistični režim v Italiji je porodil rasno diskriminacijo, vojno, diktaturo, ječo za pripadnike opozicije. Vendar pa se je oblikovalo tudi veliko ljudsko gibanje, odpor, ki je – seveda s pomočjo zaveznikov – dosegel strmoglavljenje tega režima. Vsekakor pa se moramo tega obdobja spominjati, ne smemo pozabiti, kajti če pozabimo, tvegamo, da se bodo duhovi preteklosti vrnili. Fašizem in nacizem sta delovala z roko v roki pri preganjanju Judov in pripadnikov odpora. Nasproti hiše, v kateri je stanoval moj dedek, je bila pekarna, v katero mi je mama prepovedala vstopiti, ker da je njen lastnik naznanil mojega dedka nacistom – za pet tisoč lir. To pomeni, da je obstajala zelo tesna povezava med fašizmom in nacizmom, povezava, ki je vodila v tragedijo vojne in v smrt tisočev ljudi.
Izhajate iz zelo novinarske družine; novinarka je bila vaša teta po materini strani (hči Cirila Kotnika Darinka Kotnik, imenovana Dara, ki se je preselila v Kanado, op. A. T.), novinar je bil vaš oče (Vittorio Veltroni, eden od direktorjev RAI v petdesetih letih 20. stoletja, ki pa je umrl kmalu po Walterjevem rojstvu, op. A. T.), tudi vi ste začeli kariero kot novinar in jo zaključili kot urednik dnevnika L'Unità. Kaj menite o degradaciji, razvrednotenju poklica novinarja – ki pa morda v Italiji ni tako očiten, saj se časopisi še vedno prodajajo in jih ljudje raje berejo na papirju kot v elektronski obliki?
Podatki žal pričajo o tem, da se je prodana naklada tiskanih dnevnikov zmanjšala v povprečju za 22 odstotkov v zadnjih petih letih – gre torej za občuten padec. Enako velja za periodiko, tednike in mesečnike. Toda treba je poudariti, da bi bil brez novinarskega posredovanja, brez časnikarsko obdelanih zgodb, vsakdan stežka razložljiv. Ne verjamem v prepričanje, da je splet sam po sebi orodje za pridobivanje informacij, kajti novinarsko posredovanje – skupaj s preverjanjem vesti – je zelo pomembno. Novinar je v etičnem, kulturnem, državljanskem smislu zelo pomemben poklic. Lahko bentimo nad napakami, odstopanji – a brez tega posredništva bi bilo vse mnogo slabše.
Kako pa komentirate obnašanje Beppeja Grilla, ki je pred dnevi (pogovor je potekal 26. junija, op. A. T.) novinarje nagnal iz parlamenta, jim poočital, da s svojim »obrekovanjem onesnažujejo ozračje« in na svojem blogu posvaril svoje poslance pred poročevalci različnih medijskih hiš s podobo z letala iz Mussolinijevih časov in geslom »Molči, novinar vas posluša« ?
Mislim, da se politiki, ki se želijo znebiti novinarjev, motijo. Motijo se, ker sta prost pretok informacij in svoboda izražanja temelja demokracije. Žaliti novinarje ali jih poditi stran je huda napaka in priča o ekstremistični miselnosti. Poslanstvo časopisov je med drugim nadzorovati, kaj počne oblast. Zato morajo imeti možnost, da to svoje poslanstvo opravljajo.
Ko ste bili odgovorni urednik L'Unità, je bila naklada tega dnevnika 150.000 izvodov – ali morda veste, kakšna je naklada danes?
Mislim, da je mnogo nižja, zdi se mi, da nekaj deset tisoč izvodov. Škoda, kajti ta časopis je bil zelo pomemben za italijansko zgodovino, pomenil je opozicijo fašizmu, spremljal je osvoboditev in napredek na vseh področjih, na njegovih straneh so se pisale zelo bogate in pluralistične kulturne razprave. Upati je, da bo dnevniku L'Unità kmalu uspelo ponovno najti svojo izgubljeno identiteto. Ta je bila vselej za korak naprej od identitete politične stranke (PD – Partito democratico, op. A. T.), katere glasilo je L'Unità, vsaj kar zadeva interpretacije sedanjosti.
V vaši knjigi E se noi domani ugotavljate, da se mora levica spremeniti. Kdo ima po vašem mnenju večjo moč, da spodbudi spremembe – novinar s svojim pisanjem ali politik? Vam je bilo dano delovati v obeh vlogah …
Spremembe je mogoče doseči z idejami. Ideje so spreminjale svet, pa tudi besede – velika gibanja so rojena iz besed, npr. besed Martina Luthra Kinga, Mahatme Gandhija in drugih velikih osebnosti. Besede ali ideje lahko izgovarja politik, pisatelj. Tudi sam jih izgovarjam v kakršnihkoli življenjskih okoliščinah takrat pač sem, ta hip recimo nimam institucionalne odgovornosti.
»Le kaj drugega kot kultura je tisto, po čemer je prepoznavna država, kot je Italija? Tovarna električnih naprav lahko stoji v Italiji ali na Kitajskem.«
Toda po mojem mnenju je edina stvar, ki je vredna vse naše pozornosti, da nam ideje presihajo. Žal živimo v času, precej osredotočenem na sedanjost, na ta trenutek, ki se le malo nagiba k prihodnosti – ideje pa so namenjene prav temu, zamišljati si prihodnost, ki bo sprejemljiva za vse, sploh zdaj je to pomembno, v času krize na Zahodu.
Dejali ste, da ta čas nimate institucionalne odgovornosti. Kaj pravzaprav delate, razen da pišete knjige?
Veliko pišem, poleg tega pa se udejstvujem v političnem življenju s svojimi idejami. Poskušam promovirati svojo stranko kot bolj inovativno, bolj odprto in bolj reformistično.
Povedali so mi, da ste bili včeraj zadržani zaradi promocije svoje knjige; katere od obeh, ki sta izšli nedavno – lani ste izdali tudi leposlovno delo, roman L'isola e le rose (Otok in vrtnice)?
Ne, včeraj sem bil v Firencah in sem imel predavanje o Robertu Kennedyju. Sem namreč v upravnem odboru Kennedyjeve fundacije v Italiji (Robert F. Kennedy, Center for Justice and Human Rights, op. A. T.); res pa je, da v teh dneh hodim po Italiji in predstavljam knjigo E se noi domani. Roman L'isola e le rose je izšel lansko jesen.
Kaj pa pišete zdaj?
Naslednja knjiga, ki bo izšla, bo prav tako roman, vendar potrebujem nekaj časa, da se pripravim na pisanje. Pisati roman je namreč bolj utrudljivo kot politične pamflete; potrebuješ več časa, ker ideje v tebi zorijo.
Ste v upravnem odboru Kennedyjeve fundacije, v knjigi E se noi domani pa ste citirali Franklina D. Roosevelta (»To reach a port we must set sail – Sail, not tie anchor. Sail, not drift.«; v prevodu: Če hočete priti do pristanišča, je treba pluti. Pluti, ne vreči sidro. Pluti, ne drseti s tokom.). Anglosaška politična filozofija vam ni tuja, poleg tega ste kot prvi politik v Italiji ustanovili t. i. vlado v senci, ki je prav tako koncept iz anglosaškega političnega prostora. Od kod ta navdušenost nad anglosaškim, in to v Italiji, kjer je iz ust Italijana še angleško govorico slišati bolj poredko?
Trdno sem prepričan, da je anglosaškim demokracijam uspelo najti nekakšno napredno ravnovesje med procesom odločanja in nadzorom, med močjo in družbo; države s takšnimi demokracijami pa nikoli niso poznale diktatur. V ZDA, na primer, nikoli ni bilo diktature. Tam se je razvila kultura upoštevanja pravil, pojmovanje države in naroda, ki je zelo učinkovita. Zaobsega vse, ob čemer si v naši državi polomiš zobe, če poskušaš uveljaviti, predvsem kulturo spoštovanja pravil je tu zelo težko braniti. Hvalevredna je tudi ideja nacije – ZDA s svojo zastavo, predsednikom, ki ga vsi spoštujejo; tudi to je stvar, ki jo je treba osvojiti. Sam poskušam vpeljevati anglosaško kulturo v velikih odmerkih, kakšni so rezultati mojega truda, še ne morem reči, vendar je treba vztrajati.
Ko ste leta 2005, še kot župan Rima, obiskali ZDA, ste se med drugim sestali z Barackom Obamo, takrat še senatorjem Illinoisa, ameriški mediji pa so vas označili za njegovo italijansko različico …
To so bile pač časnikarske primerjave, on je na predsedniških volitvah zmagal, jaz nisem postal predsednik vlade, okoliščine so bile malce drugačne. Lahko pa povem, da sem se z Obamo takrat spoznal v živo in pozneje napisal predgovor k italijanskemu prevodu njegove knjige The Audacity of Hope (v slovenskem prevodu Pogum za upanje: misli o obnovi ameriškega sna). Je osebnost z velikansko karizmo in še večjim čarom. Mislim, da je skupaj z Rooseveltom, Kennedyjem in Clintonom spisal najlepše strani v knjigi zgodovine demokracije ZDA in sveta nasploh.
Ste z Obamo še vedno v stikih?
Ne, zdaj nič več.
Glede na to, da ste bili med letoma 1996 in 1998 tudi minister za kulturo in da ne vihate nosu nad t. i. popularno kulturo, temveč ste med drugim zaslužni za gradnjo Nacionalnega muzeja umetnosti 21. stoletja Maxxi v Rimu, bi vas po mojem mnenju lahko primerjali tudi z Jackom Langom. Ki je med nedavnim obiskom v Mariboru, lanskoletni evropski prestolnici kulture, dejal, da je v času krize treba vlagati v kulturo še več kot v obdobju obilja. Kako komentirate njegove besede?
Le kaj drugega kot kultura je tisto, po čemer je prepoznavna država, kot je Italija? Tovarna električnih naprav lahko stoji v Italiji ali na Kitajskem. Edinstvenost naše države in celotne Evrope je v njeni zgodovini in njeni lepoti. Italija je država, v kateri je kjerkoli, ampak res kjerkoli, mogoče najti sledi človeške civilizacije. V starih mestecih v Toskani, med arheološkimi izkopaninami v Agrigentu, v baročni arhitekturi v Rimu – vsepovsod je najti lepoto, ki je ni mogoče primerjati z ničimer drugim. In za katero mislim, da je Kitajci ne morejo poustvariti. To je naša edinstvenost. Zato je treba vlagati v vse to, v talent, kajti to je tisto, zaradi česar sta Evropa, pa tudi ZDA, glavni laboratorij za kulturno produkcijo na svetu. In je tudi sredstvo za boj proti recesiji – zame je to glavno sredstvo.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
komentarjev: 1
25.07.2013 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
