Baba*
Foto: Leon Vidic
04. 09. 2013
Do Evropske unije čutim eno samo hvaležnost. Ker če k sebi ne bi sprejela Slovenije, jaz ne bi spoznal očetovske sreče.
Začelo se je slabo leto nazaj. Voznik avtobusa je mene in mojo prijateljico odložil v Bruslju na postaji Robiano. V zmedi jutranjega trenutka, ko sem skušal dognati, ali je postaja prava, in sem obenem že vihravo skakal iz vozila, kot da jih imam petnajst, bližam se pa šestdesetim, sem se spotaknil ob lastni kovček in se zakotalil po pločniku. Nad mojo prizemljeno glavo so opletale kikle, bilo je nekako nadrealistično. »Excuse me, ladies,« sem rekel damam, da bi z vljudno frazo prikril zadrego in nerodno obtolčena kolena. Ko pa sem pogled obrnil navzgor, sem na ozadju modrega neba zagledal kosmate moške obraze, ki so strmeli vame in štrleli iz dolgih, ohlapnih halj.
Voznik avtobusa je sestopil za mano in mi pomagal na noge. Videl je, da s prijateljico ne veva prav, kaj zdaj, ker korak nama je obotavljivo obvisel napol v zraku in najine roke so zaščitniško počivale na kovčkih, zato nama je dal namig. Usmeril naju je proti ulici Rogier. Zazdelo se mi je, da mu je pri kretnji roke, ki je nakazala smer, desno oko nenadno trznilo, in v desnem se zrcali resnica. Drznil sem si sklepati, da ga iz nekega meni neznanega razloga skrbi za naju in naju zato oddaja v hladni tuji svet tako pozorno kot mati desetnico. Ne maram dolgih poslavljanj, se pa raznežim, če vidim, da se od mene s težkim srcem poslavlja popoln neznanec. Cmoknil sem ga, kakor sem videl v nekem filmu, na obe lici in na usta, nakar sva s prijateljico odkorakala.
Po ozkem pločniku sva se utrujeno opotekala v smeri, kjer naj bi bil najin hotel, in zdaj je verjetno najboljši čas, da povem kaj o svoji spremljevalki, ker to zahteva že bonton. Tanka je kot rezilo pipca in ostra kot mesarski nož. Pa ni samo ostra, ostre imam jaz celo rad, ampak je prav pasja. S pasjimi je pa tako, in sam ne vem, kako in kdaj je prišlo do tega, da sem jim po pasje vdan. To vse pojasni. Namreč, kako sem se znašel z njo za teden dni v mestu, ki mi ni dišalo, pravzaprav sem bil celo alergičen nanj, širša domovina in ljubezen do nje gor ali dol. Takole je bilo: prijateljico, in to je bil sploh povod za vso kolobocijo, so poklicali v širšo domovino med strokovnjake, da jim pomaga opraviti neko važno delo. Za kaj točno je šlo, ne vem, ker je bila glede tega zelo skrivnostna, češ da mi po uradni dolžnosti ne sme zaupati nobenih informacij, ker je celo podpisala listino, da bo ostalo vse, kar vidi, sliši, zavoha ali v tisti visoki in strogo varovani stavbi naredi, tajno. Mora pa biti, si mislim, kaj v zvezi z jeziki, ker ona obvlada kot pes teče sedem tujih jezikov. To povem s ponosom in dodajam, da ji jaz v jezikanju nisem kos. Pa ne, da bi se zato čutil manjvrednega. Sam imam druge prednosti, in če bi jih domovina potrebovala, čeprav tega ne verjamem, ker pač niso take vrste, bi se z veseljem odzval njenemu klicu. Toda potrebovali so tiste z jeziki, in to povem zato, da bo jasno, kako je naneslo, da sem šel tistikrat jaz z njo in ne ona z mano, kar mi je vseskozi zbujalo tesnobo. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se vštulil zraven, ker kot rečeno me v Bruselj ni vleklo in sem se mu upiral z vsemi štirimi. Ampak prijateljica je izsilila svoje, kot da bi bil jaz kakšna njena pritiklina in sploh ne sam svoj. Rekla je, da ji je na letališčih med čakanjem dolgčas, da jo sámo zebe in da se boji zvodnikov. Tu me je zvilo, ker pred temi se tresem tudi jaz, saj mi je moje telo sveto in ne bi hotel, da bi ga kdo ponujal okrog. Zato na noben način nisem hotel z njo in sem prav po otročje fintiral, da me najprej ves teden ni mogla priklicati na telefon, saj sva živela vsak na svojem, a tudi doma me skoraj ni bilo najti. Potem me je v nekem trenutku slabosti dobila, da sem pritisnil tipko za odziv in se javil. Delal sem se nadvse uradnega; nisem se hotel pogovarjati o potovanju, bil pa sem voljan poslušati karkoli drugega. Predlagal sem nekaj tem, a ona se ni dala. Ko je postala zares pasja, sem se vdal jaz. Takrat je na mah spremenila ton in postala prijaznejša, meni pa se je vrnil moški ponos, da ne rečem trma, kar je bila napaka. Dane besede nisem mogel več preklicati, moral sem z njo v Bruselj, a na tihem sem ogorčeno vzkipeval. Kaj se to pravi, kdo je tu gospodar?! Z mano se že ne bo tako delalo, ve se, kdo nosi hlače, sem vpil. Jasno, da le sam pri sebi, ker sem pač vedel, da prijateljica za taka stališča nima pravega razumevanja. Tedaj sem pa že zaslišal svoj glas, kako govori v slušalko:
»Dobro, grem s tabo, ampak vse plačam jaz, za oba!«
Takoj me je pomirila z besedami, naj se ne razburjam, in me, to pa zna, še pocrkljala z nekaj ljubkovalnicami. Odleglo mi je, ker končno sva se le sporazumela in obveljala je moja, zadovoljen sem bil pa tudi, da lahko odložim telefon. Ker, tega najbrž še nisem izdal, telefoniranje res ni moj tip komuniciranja.
Naenkrat so se mi pred očmi kot na igralnem avtomatu zavrtele številke, in to s tako jasnostjo, kakor se ljudem pred smrtjo v eni sekundi odvrti vse življenje. Spomnil sem se, da imam na računu le sto sedeminpetdeset evrov. Od tam naprej pa nula.
*
Hvala bogu za televizijo, pivo in MasterCard! Po zaslugi kreditne kartice sem lahko kupil letalske vozovnice in dvignil nekaj gotovine. O računu, ki bo prišel konec meseca, nisem razmišljal, glavno, da sem se znašel in življenje je šlo naprej.
Tako sva bila v Bruslju. Ustavila sva se pred neugledno ruševinasto stavbo z napisom Bentley Hotel, in priznam, da sem med bogato ponudbo od doma rezerviral prav tega zato, ker se moja draga navdušuje nad slavno znamko vozil. Ampak nekaj ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti. Pred vhodom sem dvakrat, trikrat preveril velik napis, prebiral črko za črko, kot šolar sem bil, ki se uči brati, kar nekako nisem maral vstopiti. Že od samih vhodnih vrat sem namreč pričakoval vse kaj drugega, čeprav bi težko rekel, kaj sploh. Sem hotel, da bi me zunaj sprejel livrirani lakaj z nageljnom v žepku, prevzel mojo prtljago in me spremil v notranjost? No, to se ni zgodilo. Ampak naslov in ime hotela sta se ujemala. To je bilo torej to. Prijateljica je že vstopila in me povlekla za seboj.
Pred nama se je odprl majhen zakajen prostor s kavčem in mizico, že pa sva tudi trčila ob pult s funkcijo recepcije. Prijateljica si je z receptorjem izmenjala nekaj francoskih besed, jaz sem stal bolj ob strani, kimal in dajal rahle migljaje, toliko, da sem se vključeval, zraven pa skušal ustvariti vtis, kot da je prijateljica moja tajnica oziroma referentka za stike z javnostjo. Tako se mi je zdelo za ta okoliš tudi edino primerno, saj mi ni moglo uiti, da so vsi, na katere sva naletela doslej, bližnjevzhodnih korenin, najbrž turških, a prav dobro teh ljudi nisem razlikoval. Tudi receptor je bil, na to sem sklepal iz njegovih obraznih potez in napisov v recepciji, polnih črk s čudnimi diakritičnimi znamenji, turškega porekla. Vsi pa vemo, in ni, da bi ponavljal, kakšen dedec je moški tam.
Prijateljica mi je rekla, naj pokažem potni list. Molče sem ga podal receptorju.
»Milán?« je vprašal proti meni in moje ime izgovoril popačeno, z absurdno premeščenimi poudarki. Nisem italijansko mesto, bi lahko protestiral, a sem se modro zadrževal. Pa koga slepim, saj bi lahko odpiral usta le okrasno kot ribica, ker z mojo turščino in francoščino je podobno, kot je bilo še nedavno tega tudi z angleščino, se pravi nič. Sem se pa pred kratkim vsaj vpisal na tečaj angleščine in jo usvajal v deževnih dneh, in tudi na to vižo me je prijateljica zvito spravila v Bruselj, češ, zdaj ko znaš angleško, moraš pa ta jezik trenirati! Ampak v tistem hotelu z zvenečim angleškim imenom za to nisem dobil priložnosti. Prav receptor me je v tem pogledu močno razočaral. Bil je neverjetno nekompetenten. Za začetek mu nekaj ni bilo jasno. Primerjal je fotografijo v mojem potnem listu z obrazom, ki ga je hočeš nočeš videl na svojem gostu pred seboj, in odkimaval. Tu je šlo za nek nesporazum, to sem takoj videl. Pri takih rečeh je najbolje vzpostaviti sproščen osebni stik, zato sem po angleško navrgel par vljudnostnih fraz, ki smo se jih učili na tečaju. Receptor pa me je le zabodeno gledal, in vtem je vskočila moja prijateljica. Prevedla mi je šopek njegovih pomislekov, da ne rečem predsodkov. Kakšni so bili! Roža, ki je na fotografiji, rdeč cvet, ki ga ima v laseh moški na sliki, sem izvedel, receptorju ne gre v račun. S prijateljico sva mu pojasnila, da so mi šaljivci v fotografskem studiu mojega prijatelja, kamor sem se šel slikat, ker z denarjem sem bil, priznam, na tesnem, rožo podtaknili z retuširanjem. Ti očitni dokazi pa receptorja niso povsem prepričali. Hotel je še vedeti, kako da sem se v hotelu Bentley naslikal praznih, celo mastnih las? Mogoče česa nisva razumela, res, dopuščam to možnost. A imelo me je, da bi še enkrat poskusil z angleščino in ga vprašal, zakaj on nima purana na glavi. Žal me je prijateljica instinktivno prehitela in mu rekla nekaj takega, da se je čudno zastrmel vame, spraševal pa ni več.
Najina soba še ni bila pripravljena, zato sva se za pol ure spustila na kavč ob recepciji. Razgledoval sem se po prostoru in postajalo mi je všeč, čeprav nočem reči, da je bilo sterilno, ampak bi rad poudaril bolj to, da sterilnih prostorov sploh ne maram. Spominjajo me na urgenco, ki jo včasih obiščem po končanem obhodu ljubljanskih barov, in na spolirani hodnik v našem bloku, ki mi s svojo čistočo vsakič, ko ga pobruham, zbuja slabo vest. Pa ne da bi se čutil krivega, samo napad dileme dobim, če bi moral naslednji dan mogoče počistiti za sabo. Ampak prijateljica, ta je drugačne sorte, lahko bi ji rekel tudi snobinja, zakaj ne. Grizla si je ustnico, že ko si je receptor prižgal cigaro in pihal proti nama oblačke dima. Tako, padla sva v zahojen turški hotel, je v najinem jeziku nezadovoljno renčala, da bi jo lahko še kdo razumel, ker njena mimika je sploh vse povedala. Naposled se je znesla nad mano: »Vsega si ti kriv!« Ker sem končno res jaz navijal za Bentleyja med petnajstimi cenovno ugodnimi hoteli, sem ji zdaj začel hvaliti orientalsko širokogrudnost, ki me je pričela osvajati. Prepričan sem bil, da so najini gostitelji počaščeni, da sva prišla k njim, in naju bodo obravnavali z vso spoštljivostjo. Saj sva v Evropi, ne v Turčiji, sem jo pogumno hrabril, da ni razloga za preplah. Odkazali nama bodo svojo najboljšo sobo, ja, prav s takimi sem jo tolažil in jo gladil po laseh, dokler ni izmaknila glave. Hotel ima resda samo dve zvezdici, kaj prida sobe ne morejo biti, sva pa zato midva toliko odličnejša gosta, sem ji zagotavljal, in nama bodo stregli od spred in od zad. In take. Zabodeno me je gledala izpod namrščenih obrvi, zato sem še pristavil, da naju bodo na tleh pričakale bogate preproge in bodo s stropa viseli turški lestenci. Kakšni so ti lestenci, sicer ne vem, ampak sem bil dokaj gotov, da jih bom prepoznal, takoj ko jih zagledam pred seboj. Ker o padišahovi deželi sem vedel kar veliko, v mladosti sem goltal Karla Maya, vse njegove knjige o popotovanju po Jutrovem, drugega celo sploh nisem bral. Pri tem viru se je moje znanje o Turkih začelo in tudi končalo. Kar pa ni oviralo mojega mnenja, da se ne bi z leti bogatilo in spreminjalo. May je Turke slikal kot zahrbtneže, najbrž je imel svoje razloge, a jaz sem te stereotipe prerasel, pa saj je končno tudi naš čas bolj korekten in ves drug. Ko sem med čakanjem v hotelu opazoval vzorec omenjenega naroda, se mi je zdel topel, biser spontanosti in gostoljubnosti. Vseeno je prijateljica sklenila, da previdnost ne bo odveč.
Tu moram pojasniti, ker ne maram, da se kaj prikriva, da je moja prijateljica politično nekorektna in ji šovinizem ni tuj. Zanjo so na primer vsi, ki se pišejo na -ič, tajužni ali pa bosanci. Razlagam ji, da so tajužni na -ić, ampak ona je na to uho gluha. »Si pa res naiven,« se mi posmehuje, »saj prav zaradi takih, kot si ti, nas bodo kmalu preplavili. Poglej,« mi pravi, »povsod so se infiltrirali, celo med pisatelje: Jurčič, Gregorčič, Župančič, Kovačič, Kleč …« »Kleč ni na -ič!«, hitro vskočim v bran cvetoberu slovenske literature. »Prava figa,« me potolče z argumentom, »kakšne pa piše! A je to Slovenec, te vprašam?« Tu me dobi s spuščenimi hlačami, ker Kleča jaz ne berem.
A kje sem ostal? Receptor nama je pokimal, njej v roko vtaknil kartico sobe 59 in naju poslal v peto nadstropje. »Na vrhu so vedno najslabše sobe,« je z zanjo značilnim pesimizmom nergala. »Samo v New Yorku je obratno. Tam imaš na vrhu luksuzne bazene, terase za sončenje in krasen razgled.« Sam se nisem čutil dovolj svetovljana, da bi pričujoči hotel primerjal z njujorškimi, zato sem bil tiho. Namočena kot ekipa nogometašev po tekmi sva prisopihala na vrh visoke ozke stavbe in z nama še prtljaga. Dvigalo so menda v stavbi sicer imeli, a je bilo žal, zelo žal, trenutno pokvarjeno. Za nameček tudi s ključem v obliki kartice ni bilo vse v redu. Človek bi mislil, da pretiravam, ker v marsikaterem pogledu je bil ključ res čisto dober in nevpadljivega videza. Samo v nos nama je šlo, da ni odpiral vrat. Ker sem bil utrujen, sem sedel na kovček in vdano čakal prijateljico, ki se je togotna spustila po stopnišču, da bi receptorju poročala o zagati. Fino bi namreč bilo, če bi dobila kartico, ki odpira vrata najine sobe, da ne bova spala na hodniku. Sicer drži, da soba po pravilih sploh ni bila najina, ker je še nisva plačala. Plačal naj bi jo kot rečeno jaz, ampak šele na koncu bivanja tu, torej čez en teden, zato tisti moment o plačilu sploh še nisem razmišljal. Sem pa kljub temu tuhtal, da tudi v trenutku plačila ne bova postala lastnika sobe, da jo bova posedovala samo za nazaj. Povedano drugače, da ne bo videti komplicirano: zdaj bo soba najina šele čez en teden. In v takem kontradiktornem položaju sva se res težko jeznorito postavljala na recepciji, da ne moreva v sobo, ki ni najina. Iz teh bizarnih misli, ki so me obhajale v samotnih minutah čakanja, pa je neogibno sledilo tudi vprašanje, ali nama sploh kdaj bo, saj na moj račun še ni prikapljal noben denar.
Prijateljica se je vrnila z drugim ključem in končno sva lahko vstopila. Jaz sem se brez pomišljanja počil na posteljo in prižgal televizor, ona, ki ima bolj izostren čut za estetiko, pa je opravila ogled sobe. »Kakšna školjka, počen umivalnik, nagravžen tuš!« sem jo slišal godrnjati iz kopalnice, in tudi o turških lestencih je žvenketala, le da brez prave vzhičenosti. Vendar se je kmalu pomirila, prej kot ponavadi, ker letenje po zraku človeka izčrpa bolj, kot bi si mislil, zanj je nenaravno, nekaj prisiljenega. Tako ni mogla nič drugega, kot da se je vrgla poleg mene na posteljo in brez oklevanja zasmrčala.
Zjutraj sva šla na zajtrk, a tu se ne bi spuščal v podrobnosti. Čeprav, začelo se ni tako slabo. Ko sva sestopila v prostor, ki so ga s kancem smisla za humor imenovali jedilnica, je lastnik hotela ošteval receptorja, ki je tudi stregel zajtrk. To se mi je zdelo prav, sem se takoj opredelil, ker red in disciplina morata biti. Ne da bi se ju sam držal, a za hotel so se mi zdela taka načela čisto primerna, higienski minimum in to. Ker kaj se je dogajalo? Receptor je bil prehlajen, in zdaj bo spet kdo rekel, da pesniško pretiravam, ampak z njegovega nosu sta na očeh vseh bingljali dve svečki, ja, prav vsi so to videli, ne samo jaz. Lastnik hotela ga je torej upravičeno opozarjal na ta defekt. Receptor je ubogljivo kimal in se useknil v golo dlan, to je nato še diskretno otrl ob hlače. Hotelir je pomirjen odšel, vmes je pa še dostojanstveno pogledal po gostih, češ, vidite, visok standard držimo. Receptor je nadaljeval s prelaganjem kruha iz velike košare v košarice na mizah, midva s prijateljico pa sva zajtrkovala jogurt, za katerega si nikoli ne bi mislil, da ga bom kdaj zaužil, ker jaz iz principa ne jem ničesar od krav. To so svete živali.
V sobi se je prijateljica napravila za v službo. Tudi sam sem začel brskati po oblačilih, a v tistem me je prekinila z besedami, naj se ne premaknem iz hotela, še prav zabičala mi je to. Ker da v najini soseščini mrgoli čudnih ljudi. »Saj so v tem hotelu še najbolj sumljivi tipi,« sem ugovarjal in skušal tako izpodbiti njen predlog. »Ja saj zato,« je imela že dodelan načrt za naju oba. »Nočem, da nama kaj ukradejo,« je pojasnila in potem rekla nekaj takega, da me je zapeklo v dno srca: »Zato si pa z mano tu, a ne? Ostani, prosim lepo, v sobi in čuvaj najine stvari.« Našobila je ustne, da sem se jih uspel v slovo nalahno dotakniti, nato je že odvihrala z besedami, obrobljenimi z rdečilom, da je do petih, šestih ne bo in naj ne pozabim zračiti sobe. Ključ je vzela s seboj.
Ostal sem sam in ker sem imel preveč časa za razmišljanje, me je začelo gristi, kaj naj bi jaz sploh varoval? Njeni argumenti so stali na trhlih nogah, saj vendar nisva premogla nobene dragocenosti. Na vsem lepem pa mi je kapnilo, v katerem grmu tiči zajec: boji se zame! Mene bi rada očuvala, sem doumel v trenutku razsvetljenja. Saj se včasih kregava, kajpada, tudi usekava se, mislim tisto, ko kdo koga udari pa mlati in mlati po njem, dokler se eden malo ne shladi, ko vidi drugega obležati kot mrtvega. Ampak to je bil pri naju vedno izraz ljubezni, in tudi zdaj ni nič drugače. Noče, da bi se izpostavljal po divjih turških beznicah, ker končno sem imel že od doma lepo zbirko neprijetnih nezgod. Saj sva med potjo v hotel tudi videla, kako polni so tukajšnji bari igralnih naprav in samih moških, ki so za povrh še izžarevali prvinsko slo. Čudno so me pogledovali, prav zapičili so se vame, se mi je zdelo. In znano je, da imam jaz nos za iskanje težav, ker se mi kar mimogrede roka sproži, potem pa slišim, da nekdo javka, kako sem ga oklofutal. Prijateljica je to dobro vedela, in kar milo se mi je storilo ob njeni materinski skrbi zame. Začutil sem, da ima srce namesto kamna, z radostjo sem prižgal televizor ter iz torbe vzel od doma pritovorjeno slivovko.
*
Najini dnevi so potekali premišljeno enolično, a se sploh ne pritožujem nad tem. Prijateljica se je z dela večinoma vračala precej pozno. Potem je bila tiho, ker jo je zavezovala molčečnost, ob čemer je mene navdajal ponos. Kako profesionalna je samo! Profesionalke so od nekdaj moja šibka točka, a ne bi zdaj o tem. Prijateljica je torej vsak večer kmalu legla spat in po zajtrku spet odvihrala. Pa da ne bi kdo mislil, kako da sem bil zato zapuščen. Na neki flamski TV-postaji so predvajali afriško prvenstvo v nogometu, in ni mi bilo sile, bilo je kot doma. Izkazalo se je, da Bruselj sploh ni tako slab. Od lakote nisem hiral, v sosednji stavbi so pekli sijajen kebab, in do tja sem že smel, čeprav le na kratko, toliko sem si od prijateljice uspel izprositi. Na hodniku hotela je bil avtomat s pločevinkami, tudi s pivom, ker mi je zmanjkovalo slivovke.
Enkrat se je prijateljica vrnila že sredi dneva, ravno sem se loteval kebaba. »Prej sem končala, pojdiva v mesto,« je brezprizivno odredila. Čez pet minut se je začenjala tekma Senegalcev z Ganci, ampak dopovej ti to njej! Slabe volje sem odcapljal z njo v središče mesta, da sva potem bezljala po ulicah sem ter tja kot dva izgubljenca, res ne bi vedel, zakaj, ker ulice so ulice, nekaj sicer zastonjskega, kar je velik plus, a dolgočasnega. Ko pa sva na nekem trgu, kjer se je gnetlo turistov, končno sedla za majhno mizico, da bi nekaj popila, in ko je natakar prinesel cenik pijač, in ko sem v žepu zatipal le še dobrih trinajst evrov, in ko sem med nalepkami kreditnih kartic na vratih lokala zaman iskal napis MasterCard, in ko sem se spomnil, da vendar jaz vse plačam, sem se nad to verigo vzrokov in posledic globoko zamislil. Obšla me je vrtoglavica, kot bi se prehitro nagnil čez prepad. V meni tisti moment ni bilo niti trohice pameti, samo brezglavo paničarjenje, reakcija, s katero nimam jaz v bistvu nič, saj sploh ni moja, ampak sem jo podedoval!
Nič na ceniku ni bilo pod sedem evrov, midva sva bila pa dva. In dvakrat najmanj sedem je najmanj štirinajst, ti zlomka. Za njeno pijačo bi moje premoženje torej zadoščalo, vendar bi preveč bodlo v oči, če sam ne bi naročil nič. Lahko bi ji izpovedal svojo stisko, ampak kaj, ko je bilo treba držati nivo moškega ponosa, pa tudi sicer ne bi dosti pomagalo, če bi vrgel karte na mizo. Ker je šel Bruselj na moj račun, sama svojih kartic sploh ni vzela s seboj, le nekaj gotovine za sproti, in to je bil celo moj pogoj, da sploh odidem z njo. Ko sem zdaj videl, da si poleg pijače ogleduje še ponudbo vafljev, sem zakuhal kot star fičo.
V tisti vroči glavi sem se oprijel edine rešilne bilke, ki se mi je ponudila. Očitno sem bil poln tujejezičnega adrenalina, zakaj naenkrat sem se spomnil nemške besede za vroče in ene moje ljubljanske prigode. Bilo je pa takole: Kelnarju sem naročil heiβe Liebe. Tistim, ki ne znajo nemško, naj povem, da to pomeni vroča ljubezen, za tiste, ki ne poznajo radosti vročih malin s sladoledom, pa moram dodati, da to pomeni tudi vroče maline s sladoledom. Pa ne, da bi jaz tako dobro znal nemško, ker to sta končno edini nemški besedi, ki ju vem. To omenjam, da me ne bi na ulici slučajno kdo ogovarjal po švabsko. Ampak to sladico imam rad, zato sem jo tudi naročil. Kar je sledilo, me je pa daleč presegalo. Natakar se je ob mojih besedah začel topiti kot sladoled na vročem sadju in me je s sladkim nasmihanjem spravljal že pošteno v zadrego. Prinesel je sladico, krožniček mehko položil na mizo pred menoj, moje spremljevalke pa, ki je bila, da pripomnim, še bolj vroča od dotičnih malin, ni niti pogledal, kaj šele vprašal, ali bi tudi ona kaj sladkega. Mojemu krožničku ni dodal dveh žličk, pač pa je, ko sva odhajala, na mizo prinesel račun, na katerem je bila namesto zneska telefonska številka.
Ob spominu na to izkušnjo sem se domislil, da je, če so izpolnjeni določeni pogoji, v lokalih mogoče dobiti kaj tudi zastonj. Rekel sem si torej, zakaj ne bi v Bruslju veljali podobni medčloveški zakoni? Ker kaj ima Ljubljana takega, česar Bruselj nima? Saj tudi nisem imel česa izgubiti, začel sem celo zaupati v svoj načrt, ker končno sem stavil na dva konja, če smem tudi prijateljici reči tako. Predlagal sem ji, da sede za sosednjo mizico, tako da bova vsak za svojo, in ko me je vprašujoče pogledala, sem ji rekel, da zato, ker so mizice narejene za pigmejce in ker bi rad preizkusil neko teorijo.
Natakar, pri katerem so bili na delu najbrž spet turški predniki, tako sem vsaj strokovno ocenil, je prišel in pobral najini naročili, od vsakega posebej, tako, kot je veleval moj plan. Za boljšo krinko, da me ne bi spregledal, sem začel ogovarjati starejši japonski par, ki je sedel za mizico na moji desni. Tu moram dodati, da ni šlo le za krinko, ampak tudi za moj socialni čut. Zaznal sem namreč z njune strani nekakšen klic na pomoč, zdela sta se mi zgubljena, pač stara zakonca, ki sta si skozi obdobje kakšnega pol stoletja že vse povedala, to mesto jima pa tudi ni nudilo nobenega gradiva, ker je zaradi svoje pisanosti nekako brez značilnih nians. Žrtvoval sem se torej, da ju razvedrim. Japonca sta bila čisto tiho, lepo discipliniran narod je to. Najbrž ne znata kaj prida angleško, me je obšlo, in v tem sem videl še odlično priložnost, da se postavim pred spremljevalko. Ker bil bi že čas, da vidi, kako tudi jaz nisem od muh. Vse bolj me je namreč nadlegoval vtis, da je v Bruslju do mene preveč pokroviteljska in oblastna, to mi pa ni všeč.
Na pogled prijazni par sem torej vprašal: »Where are you from?« Obraza sta se jima v trenutku razlezla v velikanski nasmeh, zares sta se morala dolgočasiti. Tudi glede njune angleščine se nisem uštel, ni jima hotela iz grla, še v ušesa jima je šla težko. Poškilil sem k prijateljici, če vidi, da moj jezikovni tečaj ni bil zaman. Srebala je kapučino in bila zatopljena v svoje razmišljanje. »Where are you from?« sem zato ponovil glasneje in se pomaknil bliže k vnovič razveseljenima, skoraj drhtečima obrazoma. »Japan,« je odvrnil moški, za katerega se je izkazalo, da premore nekaj angleških besed, le traja dobršen čas, da jih poišče v natrpanem spominu. »Oho, Japan,« sem se kot da začudil. Gospod me je s počasno dikcijo vprašal, od kod da sem jaz, in tedaj sem jima širokoustno oznanil: »From Slovenia!« Ker ta dežela mi je v ponos. Njima očitno ni zbudila nobenih asociacij, zato sem pristavil, da gre za nekdanjo Jugoslavijo. Gledal sem ju, onadva mene, nekaj trenutkov smo se tako gledali, nato je žarnica poblisnila. »Yugoslavia!« je očitno navdušeno vzkliknil stari mož, nakar sta z ženico to besedo ponavljala še nekaj minut in med prijaznim smehljanjem pokimavala. Beseda je dala besedo, saj ne, da bi bilo kaj smiselnega, Japonca sta v daljših presledkih izustila par besed, ki se sploh niso pretvarjale, da so povezane, vmes sta omenjala tudi purana, ali pa Turčijo, nisem bil čisto gotov, vse skupaj torej ni bilo bogve kaj, pogovarjali smo se pa le. Naš pogovor je presahnil, šele ko mi je Japonec, ki je ves čas brskal po priročnem slovarčku, na moj »And how do you do«, h kateremu sem se zatekel, ker sem se tu čutil na trdnem terenu, odgovoril: »You have a beautiful face.« To me je presenetilo, celo pretresen sem bil. V slovo sem se rahlo priklonil pred njim, uslužno, kot sem videl v japonskih filmih, in se obrnil k prijateljici.
»Si slišala? Izčrpal je svoje znanje angleščine, ravno ko sem se ogrel,« sem ji ponosno šepnil v uho čisto od blizu, nato pa se hitro umaknil, kajti prihajal je natakar z dvema računoma. Potem je bilo pa tako. Enega je pustil na njeni mizi in ji pomenljivo pomežiknil, drugega je dal meni. Na mojem je pisalo osem evrov, ki sem jih gladko poravnal. Dvignil sem se s stola, vstala je tudi prijateljica, vzela svoj listek in prišla za menoj. Nič ni plačala. Odleglo mi je, načrt je uspel.
*
Bližal se je dan odhoda in naenkrat sem bil poln skrbi. Prvenstvo so dobili Ganci, to je bilo v najlepšem redu, a dan poprej sem ostal brez kebaba, ker kartica ni prijela. Najbrž sem pokuril ves limit. Krulilo mi je po želodcu, kar bi se še dalo prenesti, če bi želodec lahko potolažil vsaj s pivom. Toda najbolj nadležno je bilo vprašanje, kako bo s plačilom sobe. Kot sem vajen početi s takimi zagatami, sem jo najprej ignoriral. Nato sem se tolažil, da soba sploh ni zares najina in tudi nikoli ni bila, zakaj bi jo torej plačeval. Vse bolj pa sem dvomil, da bo receptor dorasel tej matematiki, in spet sem zakuhal.
Dan pred odhodom je imela prijateljica prosto, predlagala je, da si še zadnjič ogledava središče mesta, in ker je bilo prvenstva konec, nisem imel razloga za ugovarjanje. V hotel sva se nameravala vrniti pozno, mogoče šele v jutranjih urah, zato je prišla na dan z željo, naj kar pri priči poravnava račun za sobo, da pozneje ne bi bilo sitnosti. Taka ženska ti je to. Vse po predpisih in regelcih, da ja ne bi pozabila ali ponoči motila receptorja sredi zasluženega spanja. Ali da naju ne bi oropali, ker potem ne bi imela s čim plačati.
Na poti ven sva se torej ustavila pri recepciji in delal sem se, kot da ni nič. Receptor je natisnil račun, brez besed sem mu izročil kartico, ker kaj naj bi rekel? Vtaknil jo je v napravico, vtipkal znesek, nakar sem jaz vtipkal svojo šifro, nakar je aparatura zoprno zapiskala. No, saj, receptor se je obrnil k meni in izustil nekaj besed, ki bi jih, če vprašate mene, zlahka obdržal zase. »Pravi, da vtipkaj še enkrat. Očitno si se zmotil,« je prevedla prijateljica, in kaj sem hotel. Vdano sem ponovil obred in s strahom pričakoval pisk. Ni se izneveril. Receptor me je vprašujoče pogledal. »Kaj pravi?« sem zmedeno vprašal prijateljico, čeprav ni rekel ničesar, toliko turško razumem tudi jaz. Prijateljica me je sumničavo gledala in naenkrat mi je postalo jasno, da me je spregledala. To je nadležen občutek, ki ga ne privoščim nikomur. Od strani je bilo slišati pritajeno pokašljevanje. Pogledal sem k receptorju, ki si je takoj nadel resno grimaso. Očitno je bilo, da me je pogruntal tudi on. Kaj zdaj? sem pomislil in začel razpletati vse mogoče scenarije. Bežati nisem imel kam, lahko bi nama pa pogledali skoz prste, saj nisva veliko pojedla in sobe niso ogrevali. Mogoče bi se dogovorili, da plačam račun, ko se vrneva domov. Kajti to ni bilo čisto izključeno. Če bi se na mojem računu po kakem spletu okoliščin pojavil denar, za katerega bi presodil, da mi ga ni preveč škoda, bi dolg seveda poravnal. Iz teh globokih tuhtanj me je zdramil živahni pogovor prijateljice, rdeče v obraz, in receptorja, ki je vztrajno ponavljal ene in iste besede, tako da sem zdaj zares sklenil, da se moram naučiti francosko ali kar turško, ker taka izključenost iz debate človeka naredi majhnega.
*
Devet mesecev od Bruslja je minilo na mah, a zadnjih ur tam mi še vedno ni uspelo potlačiti v pozabo. Rečem naj samo to, da mi je prijateljica, ko je končala pogovor z receptorjem, skoz stisnjene ustnice povedala, kaj sta se dogovorila. Domenila sta se pa, in to kar vpričo mene, da bom vse popoldne v hotelu pomival posodo ter nato vso noč pospravljal prazne sobe, sesal hodnik, ribal stopnišče. Ko mi je to besno odrecitirala, je odvihrala in se ni vrnila do jutra, ko sva odšla na letališče, jaz na smrt utrujen in prepojen z vonjem čistil, ona pa … ja, ona kaj? Pojma nisem imel, kaj naj si mislim o tem, zato si raje nisem nič.
Ko ji je odtekla voda, sem poklical rešilca, da naju je dostavil v porodnišnico. Medtem ko so jo umivali, sem pričakujoče bedel v predsobi, nestrpno sem si mel roke in z njimi gladil šopek vrtnic, ki sem ga prinesel za mater svojega otroka, a še ne oddal. Ko se je rojevanje začelo, so me poklicali noter. Tu spet ne bi šel v podrobnosti, povem naj le to, da je bil porod zahteven. Mučil sem se, večkrat mi je postalo slabo. Trpel sem hude muke, a sem stisnil zobe. Po urah trpljenja je nastopil blaženi trenutek, ko je iz prijateljice privekal dojenček.
Glavico mu je namesto lasnega puha krasil majhen turški fes.
Zavrtelo se mi je, ušesa je preplavil šum in zmanjkalo me je. Ko sem se ovedel, mi je zdravnik z obkladkom zaskrbljeno pivnal čelo. Babica je otroka medtem že očistila in pokazala se je njegova karamelna koža. Položila mi ga je v naročje, a sprva sem se skušal braniti. »Tale fes …,« sem diskretno namigoval. Ker tega se pač ni dalo spregledati. Nisem pa hotel izpasti, kot da imam kakšne predsodke. Končno se drugim vse skupaj ni zdelo nič nenavadno. Zdravnik me je prijazno vprašal, ali me še drži slabost. Vsi so mi spodbudno kimali, tudi prijateljica me je gledala z velikim pričakovanjem. To me vedno zmede, ne maram, da se od mene pričakuje preveč. Pogledal sem dojenčka, fes je bil še vedno na svojem mestu. Ko sem videl, da se nihče ne zmeni zanj, sem se tudi sam sprostil. Pomislil sem, kakšen tepec sem pravzaprav. Tisto pokrivalce gor ali dol: rodil se mi je sin, rodil se mi je sin! Dal sem si duška, preplavila so me pristna očetovska čustva. Dojel sem, kako neumestno bi bilo, če bi bil zdaj malenkosten, ko pa sem imel vendar obilo razlogov za radost in praznovanje. Rojstvo otroka se človeku ne primeri vsak dan, sem si prigovarjal, v tistem pa sinka tudi že prižel na svoje grudi. Z glavice sem mu snel fes in ga pobožal po temnih kodrčkih. Obrnil je svoje očke k meni in začutil sem, da me razume, tako kot me ni še nikoli nihče. Da, to je tista vez med očetom in sinom, ki ji noben predsodek ne more do živega.
Moj potomec pa je zajel sapo, se ves napel in proti meni ljubeče izstrelil svojo prvo besedo:
»Baba!«
***********
*baba: slabš. ženska, navadno starejša; ekspr. strahopeten ali klepetav moški; tur. oče
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
