Dobri igralci brez režiserja
Foto: Arhiv SiTi teater
Harold Pinter: Prevara. Prevod Lija Pogačnik. Nastopajo Jernej Šugman, Maša Derganc, Uroš Fürst. SiTi Teater BTC in Kreker. Premiera 13. 10. 2011 (zapis po ponovitvi 16. 10.), 80 min.
29. 10. 2011
Prevara (Betrayal, 1978) je eden bolj komunikativnih tekstov Harolda Pinterja (1930–2008), ki je bil v svetovnem merilu zadnjega pol stoletja med najodmevnejšimi dramatiki. Tudi v Sloveniji je bil veliko igran, tudi Prevara v ljubljanski Mali Drami le leto dni po krstni izvedbi v Londonu, ki jo je v National Theatru režiral Peter Hall.
»Hvalevreden poskus z resnim dramskim tekstom v kontekstu in prostoru komercialnega gledališča.«
Igra v obratnem kronološkem zaporedju prikazuje zgodbo sedem let trajajočega ljubezenskega trikotnika med najboljšima prijateljema iz študentskih let ter ženo enega od njiju (poročen je tudi drugi). Pinter je izjemno spretno zasnoval zgodbo, ki povsem organsko teče od konca proti začetku in zaradi tega še pridobiva na vznemirljivosti, saj poudarek ni na kaj, se pravi na poteku zgodbe, temveč na zakaj in kako se je sprožila in razvijala.
Na tem mestu se tudi pokaže pomanjkljivost dela brez režiserja: trije izkušeni igralci iz ljubljanske Drame so se očitno odločili, da si donosnost »tezge« izboljšajo tako, da sami opravijo to delo. Resnici na ljubo zgodba teče, večjih napak ni, čeprav bi režiser poskrbel za kakšno dinamično variacijo ali interpretacijski poudarek več. Najbrž v razmerah slovenskega komercialnega teatra ne bi bilo potrpežljivosti za filigransko režisersko delo, s kakšnim se je v sezoni 2007/8 Pinterjeve Vrnitve domov lotil Matjaž Zupančič v Mali Drami (v tej predstavi sta igrala tudi Fürst in Šugman), verjetno pa bi režiser poskrbel za to, da bi konec dal uprizoritvi piko, ne pa je razvrednotil.
Uprizoritev v Siti Teatru je sicer prav v redu, manjka pa ji odločitev, kakšne vrste teater to je. Seveda Pinter na več mestih ponuja možnost za hahljanje, je pa tudi nekaj kar ostrih situacij: ko mož denimo odkrije, da ima žena razmerje že odkar je zanosila z njunim drugim otrokom. Ali ko se prijatelja po tem dobita in ljubimec ne ve, da njegov najboljši prijatelj vse ve. Zaostritve bi lahko bile močnejše – ali pa bi se lahko odločili za vedrejši ton, žal pa uprizoritev ostaja nekje na sredi. Gledalec ne ve, zakaj je bilo nujno upoštevati letnico nastanka teksta in pozorno s svetlobnim zapisom beležiti leta, v katerih se prizori dogajajo od 1977 do 1968 (prva dva prizora se godita dve leti po koncu razmerja) – dokler zadnji prizor ne postreže z ikonografijo hipijevskega časa in domnevno s tem povezano promiskuiteto. In to je problem predstave: sedemletno razmerje, ki je uničilo globoko prijateljstvo in zakon, se na koncu pokaže kot posledica nekega bolj ali manj zadetega »trenutka resnice« (za to v tekstu razen enega stavka ni podlage). Pa tudi to bi šlo, če bi se v celi predstavi odločili za bolj lahkoten ton – tako pa deluje kot napaka in konec ni tako močan, kot bi lahko bil. Škoda.
Vseeno pa gre za hvalevreden poskus z resnim dramskim tekstom v kontekstu in prostoru komercialnega gledališča. Škoda je, da to pri nas nastaja v tako gverilskih razmerah, da stiska pri stroških tudi tam, kjer res ne bi smelo. Tudi tako dobri igralci, kot so Maša Derganc – njena junakinja Emma v resnici vodi igro – ter Šugman in Fürst, bi s sodelovanjem režiserja veliko pridobili in uprizoritev še uspešneje tržili.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
