Patrice Leconte, francoski filmski režiser
V animiranem filmu lahko uresničiš vse
Patrice Leconte je v svoji domovini, Franciji, zelo znan režiser, ki je snemal z zvezdami, kot so Fanny Ardant (Le ridicule, 1996), Vanessa Paradis in Daniel Auteuil (La fille sur le pont, 1999), Sandrine Bonnaire in Fabrice Luchini (Les confidences trop intimes, 2004). V zgodovino francoske popularne kulture pa se je zapisal s serijo filmov s konca sedemdesetih (in nadaljevanjem z letnico 2006) o skupini prijateljev, ki se spoznajo v hotelskem kompleksu v Senegalu in se nato pozimi skupaj podajo na smučanje v Chamonix – Les bronzés in Les bronzés font du ski. V parodiji na dopustovanje v počitniških klubih Club Med mrgoli komičnih situacij in butastih izjav, ki so v francoskem jeziku ponarodele. Za večino filmov je Leconte spisal tudi scenarij (ali vsaj sodeloval pri pisanju), Trgovinica za samomore pa je njegov prvi animirani film. Posnet je po knjižni predlogi, in čeprav je zasnova strašansko črna – osrednje prizorišče dogajanja je specializirana prodajalna s pripomočki za samomorilce od strupov do britvic, kjer posel cveti –, se film izteče v hvalospev življenju in ne smrti. In še opozorilo: že ta stavek, pa tudi intervju, ki sledi, vsebuje podatke, ki razkrivajo razplet filmske zgodbe, kar bi utegnilo motiti vse, ki si Trgovinice za samomore še niso ogledali in si jo nameravajo letos spomladi, ko pride v splošno kinodistribucijo.
Šestinšestdesetletni Leconte nikakor ne ustreza stereotipnim predstavam o francoski oholosti ali zvezdniški nedostopnosti in muhavosti, ki bi si ju kot uspešen režiser svetovnega formata lahko privoščil. Priznava, da včasih po sedmem ali osmem intervjuju ne ve več čisto dobro, kaj odgovarja na novinarska vprašanja, a da se mu, paradoksalno, ponavadi zgodi, da se najbolj razgovori prav pri zadnjem intervjuju. »Imate srečo, tale je zadnji,« reče in skromno zasede nekoliko razmajani stol v malce tesni, prehodni pisarni Slovenske kinoteke. In se res razgovori onkraj vprašanj in podvprašanj.
Začela bom z vprašanjem, ki vam ga najbrž postavljajo vsi: zakaj ta izlet v animirani film?
V Sloveniji, ki je, kot vem, zelo majhna dežela, so ljudje strašno začudeni, kako se mi da poldrugo uro leteti z letalom, da bi prisostvoval premieri risanega filma, ki mi je sicer zelo pri srcu in ki je odprl festival Animateka …
Ste tokrat prvič v Sloveniji?
Ne, prišel sem že enkrat prej, vendar nisem bil v Ljubljani, temveč v obmorskem mestu, za katerega se mi zdi, da se imenuje Koper. Tam sem snemal reklamni oglas za francoskega naročnika, ki proizvaja pice. To je bilo pred kakšnima dvema ali tremi leti, ne spominjam se več niti imena proizvajalca … Stanovali smo v nekem hotelu ob morju, bilo je pozimi …
Moralo je biti precej klavrno …
Ja, pa saj nismo prišli v času, ki bi bil namenjen turističnim obiskom, prišli smo delat. Cena snemalnih ekip je v Sloveniji nižja kot v Franciji, zato se naročnikom to splača.
Ali še vedno snemate reklamne oglase – prebrala sem namreč, da ste, kot nemalo velikih režiserjev, to delali na začetku svoje kariere …?
Da, snemam jih ves čas, zadnje čase malo manj. Sicer pa sem s tem začel, ja. Rojen sem bil namreč v provinci, ne v Parizu, tja sem prišel pozneje na študij filma, kjer se nisem ničesar naučil. Posnel pa sem kakšnih dvajset kratkometražnih filmov in od nekdaj sem si želel delati filme, to so bile moje sanje, moj življenjski cilj. Delal sem kot risar v produkciji risanih filmov, opravljal sem vse sorte manjša opravila, nato pa sem nekega dne posnel svoj prvi film. Moje sanje so se uresničile. Reklamne oglase sem pravzaprav začel snemati po prvem celovečercu. Kadar si režiser ustvari ime, je za oglaševalske agencije oziroma proizvajalce znamenje prestiža, če si ga lahko privoščijo. Tako sem začel in snemanja oglasov do danes nisem opustil, še vedno mi je zelo všeč in tega še zdaleč ne počnem samo zaradi denarja, čeprav ti ta tudi pomaga počakati na naslednji večji projekt, vendar nikoli ni bil moj edini motiv. Oglase sem oboževal od nekaj, gre za vajo v slogu.
Kako ste se torej znašli v vlogi režiserja in scenarista animiranega filma?
Pravzaprav ni šlo za osebno odločitev. Česa takega nikoli nisem pričakoval, pravzaprav so me nekako našli, kar se mi pogosto dogaja pri snemanju filmov, za katere zamisel ni vedno zrasla na mojem zelniku. Včasih se prepustim predlogom svojih prijateljev iz filmskih krogov. Od nekdaj mi je bilo všeč risanje, rad sem imel zaporedje animiranih sličic, in tako je nekoč, pred štirimi ali petimi leti, k meni prišel producent (uspelo mu je najti človeka z avtorskimi pravicami za knjigo Trgovinica za samomore avtorja Jeana Teuléja), ki mi je predlagal, da bi naredil film – z dostavkom, naj gre za animirani film. Ideja se mi je zdela sijajna, risanka je bila pravzaprav edina primerna oblika za ekranizacijo knjige, pri kateri mi je bil najbolj všeč njen črni humor. Po drugi strani pa se mi je ponudila nenadejana priložnost, da zašpilim klobaso in se vrnem k svoji prvi ljubezni, risanju.
V nekem intervjuju ste dejali, da je animirani film idealen za zaključek kariere, a verjetno ste se šalili?
Ja, šalil sem se. V intervjujih človek izjavi nemalo neumnosti. Ampak zdaj sem se spomnil, zakaj sem to rekel: ko delaš navaden film, je najnapornejši del snemanje. Levji delež odgovornosti je tedaj na mojih ramenih. Takrat se mi je zdelo, da se bom pri animiranem filmu lahko izognil snemanju, kar je bilo zame imenitno.
Toda kljub temu je trajalo štiri leta, da ste ga dokončali.
Ja, točno tako. Za nekoga, ki je tako aktiven kot jaz, so štiri leta izjemno dolga doba. Ekstremno dolgo!
Se boste še kdaj lotili česa podobnega, novega animiranega filma?
Seveda, najbolj me je navdušilo, da imaš pri takih projektih povsem proste roke kot režiser in lahko uresničiš vse, kar se ti plete po glavi. Ničemur se ti ni treba odpovedati, v animaciji je vse mogoče. Ta svoboda mi je bila zelo všeč, zato že pripravljamo naslednji projekt, ne animiranega filma po knjižni predlogi, temveč po izvirni zamisli. Francoska produkcija, isti producenti. Scenarij je že napisan, izrisali smo glavne like, trenutno smo v fazi iskanja financerjev.
Animirani filmi so v Sloveniji od nekaj imeli sloves, da so samo za otroke. Ali je kaj drugače v Franciji, ki je navsezadnje dežela stripa in kjer je tudi festival animiranega filma v Annecyju z letnico ustanovitve 1960?
Smo priče izbruhu kreativnosti na področju kratkometražnega animiranega filma. Pred leti sem bil član žirije na festivalu animiranega filma v Annecyju, tam človek vidi izjemne kratkometražne stvaritve, ki nikakor niso za otroke, vsebujejo osupljive grafične rešitve ipd. Toda na področju dolgometražnih animiranih filmov si pogosto prav prisiljen delati animirane filme za otroke, celo v Franciji; te stvari so namreč zelo drage in najprimernejše občinstvo zanje je otroško, skladno s tradicijo Disneyjevih studiev. Trgovinica za samomore seveda ni namenjena majhnim otrokom, je pa lahko primerna za stare od osem do devet let – se pravi v starosti glavnega junaka Alana. Toda naslov Trgovinica za samomore je prestrašil marsikaterega starša …
Saj res, film je bil v Franciji opremljen s komentarjem, da lahko »prizadene občutljivejše gledalce«, kar je oznaka, ki jo dobijo najnasilnejši akcijski film …
Ja, prav imate. Ko smo delali turnejo po Franciji, še preden se je film pojavil v splošni distribuciji po kinodvoranah, je bil ravno čas šolskih počitnic in ogledat si ga je prišlo nemalo otrok. Ugotovil sem, da so ga oni spremljali veliko manj neobremenjeno in so se več smejali kot starši. Do smrti so bili veliko bolj sproščeni – kot jih ne bi neposredno zadevala, kar je najbrž posledica tega, da jih do smrti loči še ogromno let. Nič ni bilo narobe, da smo se norčevali iz smrti in samomora, njim se je vse to zdelo smešno, predvsem pa so se identificirali z malim Alanom. Pritrjevali so mu, da so odrasli res preveč žalostni, da je družba depresivna itn. Prav zaradi identifikacije z Alanom se je osem- in devetletnikom film zdel čudovit. Žal pa v tej starosti v kino ponavadi ne greš sam, spremljajo te starši – in oni so bili ponavadi proti: o ne, filma o samomorih pa ne bomo gledali. Trgovinica za samomore je bila torej še kar uspešna, vsem, ki so jo videli, je bila všeč, vendar je imela manj gledalcev, kot smo si obetali.
Konec v filmu je drugačen kot v knjigi, kjer glavni junak Alan umre. Zakaj ste ga spremenili, če ste dejali, da ste uživali prav v črnem humorju?
V knjigi Alan, ki se ves čas bojuje proti otožnosti, malodušnosti in samomorom, še sam podleže črnim mislim in položi roko nase. V filmu sem spremenil samo to, da se Alan sicer res vrže z vrha nebotičnika, vendar so mu njegovi prijatelji spodaj razpeli trampolin, po katerem skače. Če kaj takega prebereš v knjigi, si pač rečeš, da je tak konec malce čuden, v kinu pa ne moreš prižgati luči in spustiti gledalcev na prosto s priokusom tako tragičnega konca. Poleg tega to ni v mojem slogu, je v nasprotju z mojim vedrim značajem. Poklical sem Jeana Teuléja in mu povedal, da predelujem knjigo v scenarij za film, ki pa se ne bo končal enako kot knjiga. Rekel je, da mi da proste roke.
Menda ste izbrali tehniko, ki ni ravno risanje sličic na roko, vendar ni računalniška …
Ja, skoraj kot na roko. Risbe mi zelo veliko pomenijo in menim, da je grafična nota filma izjemno močna. Kadar si ogledam risanke v produkciji Pixarja ali Dreamworksa, ki so sicer zelo dobre, se mi zdi, da so zaradi uporabe računalnika podobe preveč zaobljene in pološčene, kot ne bi več šlo za risbe. Jaz pa sem izrecno želel, naj bo animirani film narisan; to je šola, iz katere izhajam, v deželi, iz katere prihajam, se riše. Vem, da se danes ne riše več s svinčnikom, pa vendar. Tudi naslednji projekt, če ga bomo udejanjili, bo izdelan v enaki tehniki.
Ali sami še rišete stripe?
Na dan, ko sem podpisal pogodbo za svoj prvi celovečerni film, sem nehal risati. Včasih bolj za razvedrilo poprimem za svinčnik in kaj skiciram, pa ko se je ena mojih hčera šolala v tujini in bivala v internatu, sem ji za dvigovanje morale vsak teden tri leta pošiljal po eno sličico. Ampak to je bilo edinkrat, da sem še kaj narisal. To je zdaj preteklost, čeprav mi je še vedno všeč, kakšni akvareli ali kaj podobnega …
Kaj pa je s soundtrackom Trgovinice za samomore, so pesmi posnete nalašč zanjo?
Da, glasbena oprema filmov je bila zame od nekdaj zelo pomembna. Animirani filmi imajo ponavadi ogromno glasbene spremljave in jaz glasbo v filmu obožujem. Etienna Perruchona, ki je skladal pesmi za Trgovinico za samomore, poznam že nekaj časa, sodelovala sva že pri dveh drugih filmih. Za tokratni projekt sem vedel, da bo zelo glasben, skorajda muzikal, zato sem ga poklical in mu ponudil vnovično sodelovanje, pa je začel skakati do stropa od veselja, že dolgo časa da si je želel glasbeno opremiti animirani film. Nato sem napisal besedila pesmi, on jih je uglasbil. Pošiljal sem mu besedila, on je skladal glasbo, in ker ne živi v Parizu, temveč v Provansi, sva se slišala po telefonu, potem mi je pel v slušalko – bilo je, skratka, strašno simpatično.
Zelo mi je bil všeč vaš opis procesa nastanka risanega filma – vse je enako kot pri navadnem filmu, od izbire igralcev do izbire kraja snemanja, samo da ni snemanja. Kaj pri animiranem filmu pomeni »izbor igralcev«?
Treba je določiti njihovo morfologijo (obliko, poteze obraza in obliko telesa), njihovo velikost. Pri tem sem bil ves čas zraven. Sicer nisem risal, a sem bil v ateljeju, kjer so risbe nastajale. O vsem smo odločali skupaj, od režije do kadrov, montiranja ipd. Izbor igralcev pa v tem primeru pomeni tudi izbiranje glasov. Poskušal sem bedeti nad vsem, kar se je dogajalo, da bi film ustrezal mojim pričakovanjem.
Prebrala sem, da je kraj dogajanja, sivo in turobno velemesto nekoč v bližnji prihodnosti, po vašem nekakšna mešanica med trinajstim okrožjem v Parizu in Severno Korejo. Ste bili v Severni Koreji?
Ne, smo pa naredili veliko fotografij v trinajstem okrožju, kjer so turobne in zastarele stavbe, kar je bilo kot nalašč za prizorišče zgodbe.
Se vam ne zdi, da pravzaprav že živimo v tej bližnji prihodnosti?
Ja, ker življenje teče hitreje kot film. Ta temačnost vzdušja, strašni pesimizem, zaradi katerega je pogled vseh ljudi uprt v konice njihovih čevljev, ta podoba naše družbe v filmu je skoraj posmehljiva, parodična – toda danes je tako.
Kakšen sprejem je doživel film v ZDA? Brala sem namreč ocene na portalu Rotten Tomatoes, ki so bile mešane …
Uf, ne vem, če bi ta film lahko predvajali v ZDA. Poskušali smo ga prodati tja, pa ni šlo … Morali bi najti neodvisnega producenta, ki bi bil dovolj nor, da bi film predvajal, kajti Američani se precej ravnajo po tem, kaj je politično korektno, in samomori niso ravno tema zanje, pa trgovinica, kjer prodajajo pripomočke zanje … Knjiga je bila sicer prevedena v angleščino, vendar ni izšla v ZDA. Oče, ki svojega sina navaja na kajenje, brat, ki povabi svoje prijatelje, da bodo skupaj gledali, kako se njegova sestra polgola zvija v ritmu orientalske glasbe – v filmu so ti prizori simpatični, a za Američane …
Saj veste, da je samomor v Sloveniji izjemno pogost vzrok smrti pri odraslih?
Ja, povedali so mi, da ste prvi na lestvici, da si mesto delite s Finci. Slovenija, Finska, Madžarska – te so vodilne. Toda to sem izvedel danes popoldne (dan po prihodu v Slovenijo), a ko sem vprašal, zakaj, sem dobil nejasne odgovore. Vem, da je samomor zelo pogost na Japonskem in Trgovinico za samomore so tam zelo lepo sprejeli. Nekoliko zato, ker imajo tradicijo animiranega filma, malo pa tudi, ker njihova kultura dopušča norčevanje iz smrti in samomora. V Franciji in romanskih deželah je to dvoje tabu, iz tega se ni mogoče delati norca, Japonci pa s tem nimajo težav. Upajmo, da bo v Sloveniji Trgovinica za samomore zaradi vašega visokega odstotka samomorilcev prav tako lepo sprejeta. Za primer: v Italiji smo tik pred premiero izvedeli, da so film opremili z opredelitvijo, da je ogled dovoljen starejšim od 21 let. Distributer je bil na koncu z živci, zavrtel je nešteto telefonskih številk, to je bilo nekaj nezaslišanega – prvič v zgodovini je bil v Italiji animirani film dovoljen samo starejšim od 21 let. Distributer me je nekaj ur pred premiero obvestil, da je uredil zadeve in da so prepoved preklicali. To je tipično italijansko! Meni pa se je odvalil kamen od srca. Bilo bi absurdno, če bi tako omejevali ogled Trgovinice za samomore, saj ni apologija samomora, temveč optimističen film.
La promesse (Obljuba), vaš najnovejši igrani film, ki je bil premierno predvajan septembra 2013 na filmskem festivalu v Torontu, je jasen dokaz, da niste mislili resno, ko ste rekli, da je animirani film imeniten za konec vaše kariere. Ob premieri ste dejali, da je bilo delati z angleškimi igralci vedno vaš sen – zakaj? V čem so boljši od francoskih?
Doslej sem imel nekajkrat za kratek čas priložnost delati z angleškimi igralci, s katerimi sem snemal reklamne oglase v Londonu. Poleg tega pa sem jih videl v filmih svojih režiserskih kolegov, recimo Larsa von Trierja. Zato sem si močno želel, da bi začel s projektom, kjer bi sodeloval z angleškimi igralci. Ko sem izbiral igralce za Promesse, mi je pri tem pomagalo podjetje za casting, saj angleške igralce poznam manj kot francoske. A ko sem jih spoznal, sem takoj začutil, da so predani svojemu poklicu in skrajno profesionalni, da se poglabljajo v like in njihovo psihologijo – vse to mi je bilo izjemno všeč. V Franciji sem delal z izvrstnimi igralci in nikakor nočem reči ničesar čeznje, toda pri njihovih britanskih kolegih sem začutil nekakšno poklicno disciplino, ki je pri Francozih dotlej nisem imel priložnosti spoznati. To je posledica izobrazbe, posledica njihove gledališke tradicije; ko sem načel pogovor o tem, po koncu snemanja, sem jim priznal, da sem zaradi njihovega profesionalizma v snemanju neskončno užival, so mi rekli: »Toda, Patrice, to ni nič takega, smo pač opravljali svoje delo.« Morda se bo zdelo trapasto, saj v Promesse ni ravno veliko besedila, toda igralci so vsak dan prihajali z lističi natisnjenega besedila, niso se pritoževali, če sem se odločil, da bomo snemali kak drug prizor namesto predvidenega … Francoskih igralcev res ne bi hotel kritizirati ali smešiti, toda pogosto so kot razvajeni otroci. Ne le zaradi honorarjev, ki jih prejemajo, temveč ... Kakorkoli že, če začneš posploševati, hitro zatavaš v napačno sklepanje … Vse, kar sem povedal, je treba postaviti v oklepaj, igralci opravljajo čudovit poklic, vendar bi morali mogoče malce bolj pljuniti v roke – prevedite to, kakor veste in znate! (Leconte je uporabil neknjižni izraz, op. A. T.)
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014