MULTIKULTI: Če politiki ne lažejo ...
Foto: Ljubo Vukelič
01. 12. 2010
Ljudje nikoli ne sprejemajo z navdušenjem politikov, ki govorijo, kar drži. Ne tako daleč nazaj je bivši madžarski premier Ferenc Gyurcsányi doživel zelo bridke ure, ko je pred strankarskimi tovariši priznal, da je – skupaj z njimi – lagal zjutraj, opoldne in zvečer kar celi dve leti. Pred drugo svetovno vojno je Winston S. Churchill veljal za nevarnega vojnega hujskača, ker je opozarjal na to, da nacistična Nemčija v orjaških dessauskih tovarnah ne izdeluje klobas, ne vari piva in ne kroji irhastih hlač, ampak sestavlja bombnike. Zdaj se je na prangerju tistega dela javnosti, ki hoče, da bi bila politika zgolj umetnost varanja, znašla Angela Merkel. Zato, ker je realistično ugotovila, da kuhanje planetarne kulturno-civilizacijske enolončnice v Nemčiji ni dalo pametnih rezultatov. Še bolj črna duša se ji pripisuje, ker je odkritosrčno povedala, da je treba že hudo prismojeno ponev multikulturalizma končno odstraniti iz politične mikrovalovke (na Balkanu bi rekli: z domačega ognjišča).
O pojmu, ki mu je Angela Merkel odkazala prostor na smetišču zgodovine, marsikje vladajo povsem zgrešene predstave. Kaj drugega kot politični koncept radikalne levice, ki je po letih priseganja na komunistično distopijo ter po zlomu oziroma merkatorizaciji velike večine marksističnih režimov odkrila čudovito pisanost stvarnega sveta, multikulturalizem tako in tako ni bil. V bistvu gre za strategijo upravljanja kulture, te same pa pravzaprav niti ne zadeva. Skrajna levica se je vedno čutila tako pametno, da je hotela svoja pojmovanja vsiliti vsem in vsakomur; z omejenostjo nase in modrostjo zgolj zase se nikoli ni bila voljna sprijazniti. Spoznanje, da je kultura lahko le globoko osebna in da je povsod, ali pa je ni, ji je bilo zmerom tuje. Na nadideološko koncepcijo blaginjske optimalnosti seveda niti za hip ni mogla pristati – ker permanentno boleha za privrženostjo idejama vseobsežnega planiranja in organiziranja ter ostaja zvesta preživelim manihejskim levo-desnim obrazcem (pri tem se dobro zaveda, da je prav le redko na njeni strani; zato pri svojem uveljavljanju pogosto uporablja »podmizna« sredstva). Multikulturalizem, za katerega se brezkompromisno zavzema, doslej nikjer ni razvezal nobenega emancipacijsko-eliminacijskega vozla; kvečjemu je dodal kakega novega. Tudi tisti, ki ta koncept ihtavo vsiljujejo, to dobro vedo – in ga propagirajo zato, da v časih krize ne bi ostali brezposelni. V njegovem okviru se je pač mogoče še naprej neodgovorno iti trajno (ideološko) vojno za večni mir.
Da je vsak prostor raznovrsten, je zaradi nevezanosti kulture na osebnost tako ali tako jasno. Gre samo za to, kateri kriterij se uveljavi kot ključen pri upravljanju le-te. Multikulturalizem na tem mestu ne vidi kvalitativne optimalnosti, ampak kvantitetno reprezentativnost. A zadnja v demokratičnem okolju vlada. Koncept multikulturalizma potemtakem pomeni poskus popolne prilagoditve – v končni posledici celo podreditve – kulture eminentno političnim kategorijam. Mogoče je zamisel produktivna za okolja, ki imajo težave z demokracijo in reprezentiranjem svoje pisanosti, toda v demokratičnih prostorih, kjer je zaradi kvantitativne naravnanosti načina odločanja kvaliteta le-tega vselej problem, ne vodi k optimalnim rezultatom. Koristi prinaša samo nekaterim institucionalizirancem, ki se jim uspe vsiliti za predstavnike kakega kolektiva. Pri večanju obče blaginje je multikulturalizem nepomemben. Pri dviganju kvalitete je mrtvouden.
Glede na to, da si predsednik naše vlade, g. Pahor, močno prizadeva za skok Slovenije na nemško-francoski vlak, je mogoče pričakovati radikalen prelom z doslej agresivno vsiljevano koncepcijo multikulturalizma. Nemara se celo njenih kritikov ne bo več diskvalificiralo z etiketo sovražnega govora (ki je – kot je 6. avgusta 2010 pribila Gabi Čačinovič Vogrinčič – »vedno na desnici«). Po tem smrtnem saltu se morda ne bomo samo harmonizirali s pojmovanji Angele Merkel – dogmatično dosledni, kakršni smo, bi se utegnili znajti celo na isti valovni dolžini s prakso Nicolasa Sarkozyja! –, ampak tudi z dokumenti, ki so bili pri nas kar najbolj demokratično sprejeti in nas zavezujejo. V veljavnem Nacionalnem programu za kulturo pojma, ki ga je nemška kanclerka po kar dolgem tuhtanju zavrgla, že ni več. A kdo bi resno jemal papirje, sprejete v slovenskem parlamentu? Pa vendar ne bo odveč, če se spomnimo, da je bil NPK v državnem zboru sprejet s kar najširšim soglasjem in v splošno zadovoljstvo. Po znameniti maksimi legendarnega modernizatorja Bavarske Franza Josefa Straussa smo bili v Sloveniji tedaj že celo tako demokratični, da nismo več potrebovali opozicije. V kulturi, kjer vsakdo – razen miljenčkov oblastnic z generacijsko zrcalno realiziranim Elektrinim kompleksom – stoji na lastnih nogah, politični pojmi tako ali tako nimajo pametnega mesta. V nekem trenutku smo to vedeli. Celo brez Angele Merkel, ki je, roko na srce, precej manj prodorna zastopnica uveljavljanja nadideološko optimalnih kriterijev v politiki kot dva Helmuta – Schmidt in Kohl –, Franz Josef Strauss, Gerhard Schröder ali Edmund Stoiber.
(Objavljeno v Problemih - Multikulti: še ne ali ne več?, št. 18, 1. december 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
