Verjeti diktatorjem ali ne?
Emilio Gentile: Fašizem. Zgodovina in interpretacije. Prevod Irena Trenc - Frelih. Založba Modrijan, Ljubljana 2010, 296 str., 25,10 €
14. 01. 2011
Mussolinijev zunanji minister Galeazzo Ciano se je v takšnem ozračju zavzemal celo za omilitev politike do Slovencev, ki so bili prisiljeni živeti za mejniki novega rimskega imperija: po njegovi sodbi bi jim bilo treba dovoliti nepolitični tisk in jih tako navezati na fašistični režim. V tem smislu je ducejev zet 22. junija 1939 posredoval pri podsekretarju za notranje zadeve Guidu Buffariniju Guidiju, ki nikakor ni slovel po tolerantnosti do »drugorodcev«. Vrhu vsega je florentinska založba Vallecchi nekako tedaj na jugoslovanski knjižni trg lansirala slovensko verzijo Mussolinijeve propagandistične brošure Doktrina fašizma, v kateri je mogoče prebrati, da je črnosrajčniško gibanje »duhovna zasnova, ki je vznikla iz splošne reakcije […] zoper puhli in materialistični pozitivizem 19. stoletja«. Kot takšno se razodeva v političnih dejanjih in v organizaciji (stranki). Fašizem pa je po Mussolinijevi razlagi tudi »religiozna zasnova«, saj »človeka vidi v njegovem tesnem razmerju do višjega zakona, do objektivne Volje, ki posameznika prešinja in ga povišuje v sozavednega člana duhovne družbe«. Noče biti »samo zakonodajalec«, ampak se razumeva predvsem kot pobudnik in oblikovalec – vzgojitelj – duhovnega življenja. Po ducejevi razlagi gibanju črnih srajc ne gre za prenovo njegovih oblik, ampak vsebine, pri čemer sta še posebej izpostavljena značaj in vera.
»Ob Gentilejevem Fašizmu je mogoče ugotoviti: Slovenija ima talent. Kadar se zaradi potrebe po seznanitvi s to ali ono tematiko poskuša v nelahki veščini prevajanja, z nezgrešljivo zanesljivostjo nikoli ne izbere najpobudnejše knjige o njej.«
Ugledni profesor rimske La Sapienze Emilio Gentile, ki slovi kot eden vodilnih raziskovalcev fašizma, jemlje Mussolinijeve diskurzivne piruete o verski dimenziji njegove ideologije hudo zares. Dejansko je iz ducejevih besed skoval jedro svojega pojmovanja »snoparskega« fenomena. Gentile si je namreč tudi v mednarodni javnosti pridobil ime z interpretacijo ideologije fašizma kot politične religije. Pri preučevanju drugih razsežnosti Mussolinijevega gibanja – tj. organizacije, kulture in institucij – se občutno manj naslanja na samega duceja. Njegova razumevanja različnih pojavnih oblik delovanja italijanskih črnih srajc ne skrivajo navdihovanja pri Stanleyju G. Paynu, ki je vtisnil nespregledljiv pečat raziskavam mednarodnega fašizma (še posebej frankizma). Navezava je celo tako močna, da prehaja v pravcato zavezništvo. Payne je v uvodu v Gentilejevo študijo Boj za modernost odkrito napadel Richarda J. B. Boswortha, ker si je drznil podvomiti v odrešilnost zaupanja oziroma vere v Mussolinijeve besede.
Pri presojanju teže Gentilejevega mišljenja se je potemtakem treba usmeriti predvsem k interpretacijam ideologije, saj je tu italijanski profesor najbolj samosvoj – čeprav zaradi izhajanja iz definicij črnosrajčniškega vodje ne tudi izviren. Njegov problem je zelo podoben tistemu, s katerim se soočamo v študiji Dejana Jovića o Titovi federaciji kot odmrli državi. Uporaba recepcijsko ne preveč uspešnih Kardeljevih traktatov kot ključa, ki naj odpre vrata v zakulisje črne kuhinje jugoslovanskega poznega socializma, je sicer zanimiv miselni poskus, vendar obvisi v breztežnem in -zračnem prostoru. Šef-ideolog beograjskega in ljubljanskega politbiroja pač ni bil enako odkritosrčen kot Jules François Simon, ki je oznanjal, da si mora država prizadevati, da postane nepotrebna, in zato pripraviti svojo demisijo, saj je vlogo zveze komunistov definiral celo konstitucionalno, se pravi etatistično par excellence. In dalje: kdo ne ve, da je Stane Dolanc v času, ko je Kardelj na teoretskem ražnju najživahneje sukal samoupravno izdajo dialektične hermenevtike zgodovine, nekoliko robato, a za imaginarij in idearij brezskrupuloznega marksističnega esteblišmenta značilno pribil: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Iniciatorji radikalnih diktatorskih režimov nenehno terjajo vero vase, ubogljivost in boj za cilje, ki jih definirajo v skrbno naštudiranih nastopih, toda sami le tu in tam ne zastro svojih misli z diskurzivnimi psevdomorfozami. Celo Adolf Hitler, ki v vlogi »mesije s stadiona« – tako ga je leta 1933 označil veliki madžarski pisatelj Sándor Márai – ne falange somišljenikov ne množic nasprotnikov ni poskušal ideološko zaslepljevati, si ni drznil odkrito izreči vsega. Tako ni nikoli objavil že dokončanega nadaljevanja Mein Kampfa (danes je znano pod naslovom Druga knjiga), ki se začenja z mislijo, da je politika zgodovina v nastajanju. Prav tako javnosti ni namenil krilatice, da ni samo zmagovalec nad marksizmom, ampak tudi njegov izvajalec.
Gentile, ki skuša dokazati tehtnost lastnega videnja fašizma v različnih segmentih javnega življenja, povsem zaupa Mussolinijevim krilaticam o ustvarjanju novega Italijana. Toda kritični pogled pokaže, da antihumanistična antropološka revolucija v letih 1922/1926–1943/45 ni dosegla svojega cilja. Mussolinijevski Italijan je imel prenekatero potezo svojega giolittijevskega predhodnika. Prav Richard Bosworth, ki ga tako Payne kot tudi sam Gentile vzvišeno odpravljata kot intelektualno insuficientnega zastopnika drugačnega mnenja, je npr. prepričljivo pokazal na prisotnost rasističnega mišljenja v savojski kraljevini že v predfašistični eri. Slovenci so tako preučevalcem iredentistične stvarnosti veljali za »konstitucionalne idiote« in prevzetne »debeloglave kmetavzarje« s pomanjkljivo možgansko sposobnostjo. Po mnenju Luigija Federzonija hrvaščina leta 1910 sploh ni obstajala: bila naj bi izmišljena kakor esperanto ... Mussolini je dejansko na že obstoječo podlago, ki ni bila samo nacionalistična, ampak tudi že povsem jasno rasistična, samo nalepil dodatne elemente. Razlike med njim in pripadniki generacij, ki so na Apeninskem polotoku dosegle zenit vpliva pred letom 1914, zagotovo ne gre zmerom iskati v sredstvih, ampak marsikdaj samo v radikalnosti njihove uporabe. Gentile tudi ni nič kaj zainteresiran za prepotrebno znanstveno debato o velikem deležu italijanskega fašizma v globalnem eliminacionizmu, tj. na tragičnem popotovanju sveta v Katin, Babji Jar in Auschwitz. Sekretar Mussolinijeve stranke Aldo Vidussoni je npr. 5. januarja 1942 razlagal, da je treba pobiti »vse Slovence«. Ko ga je grof Ciano opozoril, da gre v tem primeru za okoli milijon ljudi, je mladi – leta 1914 rojeni – fašistični hierarh, ki je pravo študiral v Trstu, odvrnil, da to ne pomeni nič. Italijani bi morali po njegovem tudi na evropskem kontinentu ravnati kakor v Etiopiji.
Pri Gentileju prav tako ni srečati volje za obravnavo večplastne avantgardnosti fašizma ob italijanski vzhodni meji – na katero Richard Bosworth povsem jasno opozarja. Prav tako ne izgublja veliko besed o teoretični revolucionarnosti fašističnega koncepta. Mussolini razen v času oblikovanja prvih združenj bivših bojevnikov ni rad govoril o njej, vendar je njegov koncept »orjaške Države«, ki ni samo »nočni čuvaj«, dejansko pomenil velik prelom z etatističnim idearijem liberalne Italije. Prav ta je – skozi usta Giovannija Amendole – ugotovila konceptualno totalitarnost »snoparstva«. Tudi nadomestitev po letu 1926 več ali manj le marionetnega parlamentarizma s korporativističnim sistemom govori o revolucionarni naravi fašističnih zamisli. Toda praktični rezultat bombastičnih diskurzivnih preobrazb je bil slej ko prej beden: Mussolinijeva Italija je med 2. svetovno vojno po vseh produkcijskih parametrih, pa tudi po pomenu bojišča, na katerem je imela glavno besedo, ostala približno na ravni (ne)učinkovitosti svoje salandrovsko-orlandovske prednice v letih 1915–1918. Tudi pri pretresu tega ključnega vprašanja se pokaže, da ima Bosworth povsem prav, ko opozarja na problematičnost raziskovalnega izhajanja iz kategorij, ki so jih za bistvene šteli fašisti sami. Renzo De Felice in Emilio Gentile s svojimi »korekcijami« klasičnih interpretacij Benita Mussolinija in njegovega gibanja, skratka, nista zmerom na kraljevski poti zgodovine. Njuno delo je gotovo dragoceno, tudi pri nas – navsezadnje se skozi njuna opusa razkriva vir čudaških zahtev po spremembi človeškega značaja –, toda mogoče je iti še dlje. Bistvenih poti ni začrtanih: ustvarijo se šele s hojo.
Ob Gentilejevem Fašizmu je potemtakem mogoče ugotoviti: Slovenija ima talent. Kadar se zaradi potrebe po seznanitvi s to ali ono tematiko poskuša v nelahki veščini prevajanja, z nezgrešljivo zanesljivostjo nikoli ne izbere najpobudnejše knjige o njej. Pa nemara vse ni samo v splošnem talentu; določeno vlogo pri tem imajo tudi najglasnejši pripadniki historiografskega esteblišmenta, ki zaradi intelektualnega radiusa blizu ničle sploh ne čutijo potrebe po tem, da bi kdaj koli – tudi pri svetovanju založniškim hišam – ravnali po načelu optimalne možnosti.
(Prispevek objavljen v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
