J. Pirjevec, N. Troha, G. Bajc, D. Dukovski, G. Franzinetti: Fojbe. Cankarjeva založba, 2012
Fojbe: vprašanje poznavanja in problem razumevanja
15. 05. 2012
Zgodovina ni samo eno od področij vednosti, ampak je predvsem poseben način razumevanja človeka in sveta. V njej do celovitega dojemanja določenega dogajanja vodi le poznavanje njegovih posledic.
Dokler niso rezultati preteklih premikov ali statike dovršena nekdanjost – kar se zgodi v dveh ali treh velikih generacijah –, so besede o njih zelo negotove in izrazito preliminarne. Pri eksperimentalnih disciplinah je drugače: vednost korenini v hipotetičnem razumevanju, ki mu še manjkajo podatki. Slednji se pridobijo s poskusi, nakar postanejo dokaz. V zgodovini so podatki le opora za interpretativno pripoved, brez katere o preteklosti ni mogoče vedeti (skoraj) nič.
Knjiga Jožeta Pirjevca in četverice njegovih sodelavcev o fojbah s poznavanjem nima nadpovprečnih težav. Za študijo, ki se ponaša s samozavestnim reklamnim sloganom najboljše predstavitve tematizirane problematike, so številne napake sicer sitne, toda nikakor še ne usodne. Prestavitev sedeža istrskega deželnega zbora iz Poreča v Pazin (str. 32), časovni zamik uveljavitve t. i. decembrske ustave za 9 let (str. 31) ali razglasitev narodnostnega boja za »Kulturkampf« (str. 33) – ta oznaka pač pokriva merjenje moči med liberalno naravnano državo in katoliško cerkvijo – lahko štejemo za malenkosti. Nasproti polomiji dela Dušana Nećaka in Boža Repeta Prelom: 1914– 1918: svet in Slovenci v 1. svetovni vojni (Sophia, 2005) takšne stvari sploh ne pritegujejo pozornosti. Vsekakor pa zelo čuden vtis zapuščata Pirjevčevo pisanje priimka v Trstu rojenega vojnega zločinca Odila Globocnika s č (str. 71), saj sam strešice nad c ni delal (njegov oče je izhajal iz Tržiča, kjer pa je bilo sredi 19. stoletja precej nemškutarjev), in pomik Mussolinijevega obiska Gorice, ki je bil združen z zelo krvoločnim protislovenskim govorom, iz poletja 1942 v mesec februar (str. 58). Velika zadrega nastopi tudi z avtorsko vero v statistiko zahodne polovice avstro-ogrske monarhije kot pokazateljem narodnostne pripadnosti (str. 39). Povpraševalo se je namreč samo po občevalnem jeziku, ki pa še zdaleč ne daje prave slike. Podatki o krajih, kjer je bil zabeležen npr. po en govorec kakšnega jezika, dokazujejo absurdnost kategorialnega aparata cesarsko-kraljevih statističnih povpraševanj, saj predvidevajo lingvistično onanijo. Jezik pa v nekaterih primerih – npr. pri Judih – sploh ni bil nikakršen pokazatelj narodnosti. Veroizpoved pri mnogih drugih prav tako ne.
Posamezni vednostni primanjkljaji so v knjigi o fojbah še bolj moteči: ne Pirjevec ne njegovi sodelavci nikoli ne zapišejo pravega imena ozemeljske enote, ki jo je habsburška monarhija upravljala preko cesarskega namestništva v Trstu – tj. Avstrijsko-Ilirsko primorje. Ime se je oblikovalo v tistem delu 19. stoletja, ki je enačilo Ilire in južne Slovane. Habsburška monarhija je gotovo imela vrsto napak – prvi minister kraljice Viktorije, »resnično častivredni« William Ewart Gladstone, je celo menil, da na zemljevidu sveta ni mogoče pokazati kraja, za katerega bi lahko rekli: »Tu je Avstrija naredila nekaj dobrega!« –, toda vse v njej pa le ni bilo narobe. Ilirska metropolija s sedežem v Gorici je še dodatno razkrivala, kako je cesarska oblast razumela narodnostno in jezikovno stvarnost med porečjem Soče na zahodu in mejo z ogrsko državno polovico pri Reki (Magyar Birodalom) na vzhodu. Zaradi naštetega je nezadostno tematiziran šok, do katerega je prišlo na Primorskem po zlomu avstro-ogrske monarhije, ko je večnarodnostni – nikakor ne idealno tolerantni, vendar vseeno še pravno dovolj urejeni – polimperij zamenjala bojevita nacionalna država. V njej je zakonodaja služila drugačnim ciljem. Udarec je bil hud tudi za nemajhno število nekdanjih italijanskih podanikov habsburške monarhije. Edini demokratično izvoljeni šef Reške države Riccardo Zanella (njegova mati je bila Slovenka) se je po puču v začetku marca 1922 – prevrat je vodil zloglasni Francesco Giunta – značilno zatekel v Kraljevino SHS (v Ljubljani ga je posebej prisrčno sprejel Ivan Hribar).
Problem fojb je nasledek agresije Italije na Jugoslavijo.
Vrtenje okoli jedra
Težje so stvari z vednostjo, ki je neposredneje povezana z razumevanjem. Knjiga o fojbah je tu še opazneje razglašena. Nenehno se vrti okoli jedra problema, nikoli pa ga jasno ne postavi v središče. Gre seveda za rasizem. V Italiji je standardna razlaga tega kompleksa dovolj enostavna: niti fašizem naj do vpeljave protijudovske zakonodaje pod vplivom nacionalsocialistične Nemčije ne bi bil pomembneje okužen z njim. Toda Mussolini je že v svojem govoru 24. septembra 1920 v Pulju Slovane razglasil za pripadnike »manjvredne in barbarske rase« (»razza inferiore e barbara«.) Tajnik fašistične stranke Aldo Vidussoni – sicer študent tržaške univerze – je 5. januarja 1942 jasno spregovoril o nameri, da se pobije vse Slovence. Ko ga je grof Ciano opozoril, da gre kar za milijon ljudi, je dobil odgovor, da je treba izkoreniniti vse in delati tako kot v Etiopiji. Italijanski rasizem po priznanju visokega fašističnega hierarha torej nikakor ni bil samo mnenjski, ampak tudi dejaven. Ne gre spregledovati, da je Vidussoni o popolnem iztrebljenju Slovencev govoril še pred zloglasno wannseejsko konferenco, ki je pomenila začetek industrializiranega nacionalsocialističnega holokavsta.
Zgodovinopisje pa se je medtem prikopalo še do globljega spoznanja: rasizem nikakor ni bil samo problem Mussolinijevega gibanja. Kakor je mogoče razbrati iz študij R. J. B. Boswortha – dandanes gotovo najgloblje razumevajočega poznavalca zgodovine Apeninskega polotoka v 19. in 20. stoletju –, je bil del italijanske politike in kulture že pred 1. svetovno vojno okužen z njim. Fašizem je le nadgradil že starejše sodbe o Slovencih kot trdoglavih kmetavzarskih »konstitucionalnih idiotih« ali o neobstoju hrvaškega jezika (o čemer je že leta 1910 pisal Luigi Federzoni). Prav tako si ni šele Mussolini izmislil samotnih otokov za zapiranje sovražnikov: tako je ravnala že liberalna, giolittijevska Italija leta 1911 z Libijci, ki so se upirali novemu čezsredozemskemu rimskemu imperializmu. Nikakor torej ni naključje, da je rasni (pod)ton v tematizacijah vprašanja fojb tako vztrajno prisoten. Ko se je z govorom predsednika Giorgia Napolitana februarja 2007, v katerem se je pojavila sintagma »slovansko krvoločno sovraštvo«, nakazala možnost, da bo dobil domovinsko pravico tudi v diskurzu italijanske levičarske politike, je postalo jasno, da je prav to bistvo problema. Federzoni, Mussolini in Vidussoni si lahko manejo roke: njihova vizija narave odnosov na stikališču svetov različnih narodov je postala takšna, da mimo nje ni več mogoče iti. Vsiljene so v vsako interpretacijo – bodisi na afirmativen, bodisi na negacionističen, bodisi na kritičen način. To seveda še zdaleč ne pomeni, da sta vsa italijanska kultura in politika prežeti z rasizmom (česa takega niti Daniel J. Goldhagen, ki je eliminacionizem postavil v osredje zgodovinarskega zanimanja, ni mogel dokazati za nemški odnos do Judov), gotovo pa slednjega dela za nespregledljiv faktor. Napolitanov govor leta 2007 in odziv hrvaškega predsednika Stjepana Mesića nanj sta zanimivi pričevanji o tem.
Različne razlage temelja problema
Avtorji knjige o fojbah zelo različno razumejo temelj problema, ki ga tematizirajo. Nevenka Troha, denimo, govori o dogajanjih v času zatona rasistično navdahnjenega fašizma in vzpona socializma oziroma komunizma, ki da je imel vase »vgrajen projekt človekove osvoboditve« (str. 295). To je v čudnem neskladju z Marx-Engelsovimi besedami o »gospostvu proletariata«, ki naj bi kot »vladajoči razred nasilno odpravil […] stare produkcijske odnose[.]« Komunistični manifest govori o svobodi posameznikovega in občega razvoja, ni pa celovito človeško libertaren. To je videti že iz njegovega odnosa do izrabljanja ljudi omogočajoče lastnine: slednji ji ni splošno nasprotujoč, ampak napoveduje samo konec njene določene (tj. privatne) oblike. Trohova docira o tem, da je bil stalinizem »največji odklon« od komunizma. Glede na Marx-Engelsove besede temu ni mogoče pritrditi, saj je Sovjetska zveza v obdobju 1922/1924–1953, ko jo je krmaril Jekleni mož, dosledno uvajala »gospostvo proletariata« in bila pri tem nasilna. Skladno z napovedmi iz Komunističnega manifesta je tudi sklepala zavezništva tako z revolucionarnimi gibanji, uperjenimi proti obstoječim političnim odnosom (npr. s hitlerjanci 1939–1941), kot z nosilci demokracije na Zahodu (s strankami Ljudske fronte v času španske državljanske vojne in Churchillove »nacionalne vlade« v Veliki Britaniji 1941–1945).
Vsekakor nosilci marksističnih vizij na območju, na katerega se nanaša problem fojb, niso ravnali nič drugače kot kje drugje leta 1944 in 1945. Da je tudi tam šlo za vzpostavljanje »gospostva proletariata« in ne za kakšno nacionalno determinirano politiko, dokazuje naslednji odlomek iz Spominov Ivana Mačka - Matije: »Kardelj je še isto dopoldne [tj. 30. aprila 1945] organiziral sestanek s Titom in Rankovićem. Pogovarjali smo se predvsem o položaju v Sloveniji. Z Marjanom [Brecljem] sva dobila navodila, kako ukrepati ob koncu vojne. Osrednje vprašanje tega pogovora je zadevalo Trst. Šlo je za organizacijske posege ob osvoboditvi. Predvsem je bilo treba v mestu takoj vzpostaviti red, normalizirati življenje, poskrbeti za nemoteno obratovanje vseh industrijskih podjetij, pripraviti kar največ strokovnega kadra in primerno okrepiti policijski aparat, da bi vse te naloge uspešno opravili. Poseben poudarek naj bi v prvem obdobju po osvoboditvi imela komanda mesta, ki jo je bilo treba kot vojaško oblast popularizirati. Komanda mesta naj bi med drugim odrejala in vodila mobilizacijo in imela dovolj borcev za uresničitev svojih nalog. Paziti je treba, da italijanske množične organizacije ohranijo nacionalni značaj. Pomembno je sodelovanje italijanskih in slovenskih organizacij. Predvsem je treba Primorsko kadrovsko okrepiti.«
Pirjevec odgovornost za fojbe pripisuje silam Titove oblasti.
Ivan Maček - Matija je 3. maja 1945 prišel v Trst in začel vzpostavljati internacionalistični red, ki ga je pričakoval jugoslovanski vojaško-politični vrh. Ni bil človek, ki bi kar koli delal na lastno avanturistično pest, ampak discipliniran revolucionar. Obračun s predstavniki »starega režima« je zato potekal po modelu, ki je bil preizkušen že ob sovjetsko-partizanski zasedbi Beograda: za »narodne [tj. ljudske] neprijatelje«, ki jih je definirala Uredba Vrhovnega štaba o vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944, so veljali vsi, ki so na kakršen koli način pomagali sovražniku, ter slabili moč in delali škodo narodnoosvobodilnemu boju. Ljudje, za katere so komunisti odločili, da sodijo v to kategorijo, se čistki niso mogli izogniti. Represija je zajela predvsem vse uniformirance – ponekod (kot npr. v Beogradu) vse do gasilcev, poštarjev ter pripadnikov prometne policije (v Ljubljani se ji niso izmaknili niti godbeniki). Ob zasedbi jugoslovanske prestolnice, v katero je čez Pančevski most karizmatični maršal Tito ob koncu oktobra 1944 triumfalno prijezdil na belem konju, je glavno težo obračuna nosila OZNA, ki je sodila pod pristojnost Poverjeništva za ljudsko obrambo Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije. Na vrhu njene poveljniške hierarhije oziroma nomenklature je bil Josip Broz. Vojaškega značaja in podrejenosti te organizacije ni spremenila niti ustanovitev vlade Demokratične federativne Jugoslavije marca 1945. Zato ima Pirjevec gotovo prav, ko odgovornost za fojbe pripisuje oboroženim silam Titove oblasti. Na sestanku 30. aprila 1945, ki je bil za jugoslovansko politiko do Trsta vsaj tolikšnega pomena kot Brozov datumsko še »neidentificirani« zagrebški posvet s poveljniki 4 jugoslovanskih armad za povojne poboje (ta je omenjen na str. 119), značilno ni bilo ne predstavnikov pravosodnega ne notranjega ministrstva. Jugoslovanski viri za leto 1945 vsekakor izključujejo kakšno etnično čiščenje: skrb za nepodrejenost Italijanov in nacionalni značaj njihovih organizacij je bila posebej poudarjena. Podobne pozornosti do Slovencev v tedanjih dokumentih ni mogoče zaslediti.
Prva žrtev ali poslednji storilec?
Problem fojb je neposredni nasledek neizzvane in nenapovedane agresije Italije na Jugoslavijo 6. aprila 1941. Državi, ki sta bili od 1937 dalje celo povezani s prijateljskim paktom, sta se znašli v vojni po zaslugi le ene od njih. Nespoštovanje kakršnihkoli pravnih norm je Italija še dodatno poudarila z aneksijo delov ozemlja srbsko-hrvaško-slovenske kraljevine. Savojski oziroma fašistični imperij se je tedaj začel na vzhodnih jadranskih obalah vesti tako, kot se je Gabriele d'Annunzio 1919–1921 na Reki. Zato tudi ni čudno, da je napad njegovih legionarjev na otok Krk pravzaprav prapodoba vsega poznejšega dogajanja. V miniaturi se je vse odvrtelo že tedaj (niso umanjkale niti bobneče besede o novem svetu; zato ni čudno, da je Lenin postavljaškega pesnika-vojaka doživljal kot edinega pravega italijanskega revolucionarja.) To še posebej velja za dogajanja leta 1943 (za njihovo tematizacijo je v knjigi poskrbel hrvaški zgodovinar Darko Dukovski).
Obseg problema fojb je približno tak kot tisti, ki zadeva zunajsodne partizanske justifikacije v Franciji ali krvave podvige Pinochetove diktature v Čilu. Nit življenja je bila pretrgana 3000–4000 ljudem. Bili so zelo različni – tako narodnostno kot svetovnonazorsko. Takšne so bile tudi poznejše žrtve Titove tajne policije v Trstu (Hrvoje Magazinović je v svojih spominih nadrobno opisal njene prijeme pri ugrabljanju ljudi in torturo v ljubljanskih zaporih). Pirjevec namiguje, da tudi nekateri »odgovorni tovariši« zaradi dogajanj spomladi 1945 niso imeli mirnega sna. Poveljnik 4. jugoslovanske armade, generalporočnik Petar Drapšin, ki je med vsemi Titovimi generali v kritičnem času z vojaškega stališča (dovolj uspešno) vodil najkompleksnejše operacije (z izkrcanji in naglimi obkoljevalnimi manevri), naj bi prav zaradi očitkov na račun vedenja svojih čet napravil samomor. Vsekakor se zdi, da je bilo posameznim zmagovalcem leta 1945 težje kot nekaterim poznejšim razlagalcem njihovih dejanj – čeprav kot leninistični marksisti, ki so v skladu s krilatico L. D. Trockega že v Rusiji po prevzemu oblasti 1917 organizirali državljansko vojno, nikakor niso bili ljudje mehkega srca. Pa vendar: leta 1943 se slovenski revolucionarji niso znesli nad italijansko kraljevsko armado ... Kadar so leninistični marksisti presodili, da jim bo velikodušnost koristila, so znali spregledovati celo vojne zločine. Leta 1945 so bile ocene pač drugačne.
Medtem ko je bilo v Jugoslaviji vse to tragično dogajanje zavito v tančico skrivnostnosti in šepeta, v Italiji ni bilo težav z javno besedo. Druga za drugo so skupine prebivalstva – kakor je opisal Guido Franzinetti – odkrivale fojbe, o katerih se tako ali tako ni nikoli molčalo. Rasizem je zlahka postajal problem drugih. Ni bila več pomembna prva žrtev, ampak le poslednji storilec. Fojbe, o katerih so že pred 2. svetovno vojno govorili italijanski fašisti kot o primernem kraju za vse »neprilagojene«, vanje pa so začeli metati hrvaško govoreče Istrane še pred aprilom 1941, so postale šolski primer tega pravila. Tudi Britanci in Američani, katerih dokumente o okrvavljenih kraških jamah je raziskal Gorazd Bajc, so se kmalu zavedli kompleksnosti vprašanja v letih 1943–1945 izginulih oseb. Komunisti, ki so vedno sloveli kot velemojstri propagande, so se tu presenetljivo znašli na spolzkem terenu: številke pobitih so jih v Italiji prepričevale, da gre za resen in tragičen problem, v Jugoslaviji pa so jih silile k dramatičnemu molku. Če se spomnimo, kako je Trumanov drugi državni sekretar James F. Byrnes opisal Kardelja na pariških mirovnih pogajanjih – posebej značilen je »prizor«, v katerem V. M. Molotov svojega poprej sila samozavestnega jugoslovanskega učenca, ki si ni znal pridobiti niti naklonjenosti britanske laburistične vlade, seznanja z osnovami diplomatskega vedenja –, se ni mogoče čuditi, da je bilo tako.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
