Korupcija na razstavi
Poslovnež Viktor zbere ljudi, ki gredo z njim v Moskvo, da bi mu pomagali skleniti donosen posel, povezan z neverjetnim zdravilom, ki ga je odkril ruski znanstvenik. Zdravilo ne le pozdravi vsako vnetje in s tem domala vsako bolezen, ampak naj bi izboljšalo celo vodko, brez katere v Rusiji tudi pri sklepanju posla ne gre. Slovensko odpravo poleg Viktorja sestavljajo zdravnik Breznik, nediplomirani farmacevt Miha in privlačna Svetlana, ki sodeluje kot prevajalka. Slednja je kot poznavalka ruskih posebnosti še najbolj umestna povabljenka v ekipo (sestavljeno iz naivnežev), če izvzamemo, da je noseča in zato ne more piti. A kot ženska v Ihanovem romanu vseeno kar ne najde pravega mesta. Njena privlačnost, njene prsi, materinski gon igrajo pomembno vlogo, ona sama pa ni, jasno, nič posebnega. Česar se tudi zaveda. Razmišlja, kako je »vsak moški po svoje čuden in drugačen od vseh drugih moških, vse ženske pa so zaradi posvečenosti istemu trebuhu druga drugi dostopne, razumljive in podobne kot sestre«. Mogoče se bo kakšna bralka v tej logiki našla, večina pa bo zavila z očmi.
Moški junaki imajo nekoliko resnejšo vlogo, a jim ne gre zavidati. Za začetek so si vsi podobni kot bratje. V bistvu tudi junaki niso pravi osebki, ampak skupki nagonov in fizioloških reakcij, ker jih trdo v primežu drži avtor mikrobiolog. Nimajo posebnih etičnih načel (šele proti koncu se v njih začno prebujati posamični moralni zadržki), ne občudovanja vrednih značajskih potez. Male ribe v oceanu korupcije so in ne moti jih, če so del goljufij, s katerimi se tudi sami okoristijo. A radi bi bili večje ribe; že zato, da bi bili manj ranljivi. Njihovi šefi, žene in ljubice jih namreč prinašajo naokrog in domala izpraznijo njihove bančne račune. Pravi problem teh moških je v tem, ugotovi Breznik, da niso povezani v skupine in nimajo prave zaslombe pomembnih ljudi. Zato pa njihova skupna akcija v Rusiji, na Cipru in spet v Rusiji, ki zahteva krvave žrtve, uspe in prinese srečen konec.
Slike z razstave slikovito secirajo vse plasti družbenih odnosov, ki razpadajo v laž, prevaro in korupcijo. Slovenija, Amerika ali Rusija; poslovni, politični, zdravstveni ali zasebni svet: nič ni varno pred neusmiljeno borbo za obstanek, ki je v Slikah zmeraj brezobzirni boj za denar. Celo v ljubezni so dovoljena vsa sredstva, npr. izsiljevanje. »Opravičilo« za človekovo slabištvo tiči v biologiji, ki vse vrednote pomete z eno samo: preživeti. Avtor se je poglobil v mehanizme korupcije, a roman ne prikazuje resnične slike sveta. V njem je groteskno zgoščeno tisto, kar pisatelj najbrž želi okrcati. Sprva smo spričo vsesplošnega nihilizma še zlovoljni, a v drugi polovici besedilo končno poskuša preseči nihilizem in cinizem. Vendar mu to ne uspe dovolj prepričljivo, saj je tudi konec napihnjeno vznesen, kot so ruske zdravice, in ne vemo, ali naj ga vzamemo zares. Kljub vsemu pa je vsaj nekje med vrsticami povedano, da obstaja nekaj, kar človeka zdrami iz vseenosti, in sicer ljubezen.
Kako pa je z dometom privlačnih provokativnih teorij, ki jih Ihan stresa iz rokava tudi v novi knjigi in jim podredi celó zgodbo? Gre za stereotipno poenostavljanje ali zadetek v polno? Zdi se, da se avtor kot vrvohodec giblje po tanki liniji med instinktivnimi špekulacijami in resničnimi uvidi, med tehtnimi teorijami in populističnimi floskulami. Ne upa si zares pogledati v globino, čeprav ve, da biologija nima pojasnil za vse. V Slikah z razstave mu tu in tam zdrsne, ker je za romaneskno vrvohodstvo potrebne nekaj subtilnosti. Ščepec te bi diskurz, ki se ne dela finega in včasih učinkuje poenostavljajoče ter daje vtis predsodkov, prevesil v ubrano pesem o človeku in njegovih motivih.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014