David Adjaye, arhitekt
Z arhitekturo ustvarjam preciznejši odnos do bivanja
03. 03. 2014
David Adjaye je bil rojen leta 1966 v Tanzaniji, kot diplomatski otrok se je selil po različnih afriških državah, od devetega leta pa je živel v London, kjer je doštudiral arhitekturo. Leta 2000 je ustanovil svoj projektivni biro in sedem let pozneje prejel odlikovanje OBE (red britanskega imperija) za zasluge v arhitekturi. Je tudi prejemnik drugih zvenečih nagrad, predvsem zaradi mnogih realiziranih projektov v Evropi, Severni Ameriki, Srednjem Vzhodu, Aziji in Afriki pa je v zadnjem desetletju zaslovel kot eden vodilnih arhitektov svoje generacije.
Njegovo podjetje Adjaye Associates ima biroja v Londonu in New Yorku, med drugim pa je zasnovalo tudi številne stanovanjske hiše, od samosvojih arhitekturnih rešitev za prijatelje do različnih, življenjskim razmeram prilagojenih družinskih hiš, ki so po svoji obliki, vsebini in materialih pomembni primeri izvirnih rešitev. Stanovanjska gradnja v podobi vse višjih in blestečih stolpnic, posebno v svetovnih metropolah in sodobnih oazah najbogatejših dežel, je namenjena milijonarjem, mnogo manj pa napreduje ali se izboljšuje gradnja stanovanjski zgradb in kompleksov za večino prebivalstva. Kako in zakaj sta način in funkcija te stanovanjske gradnje preživela, je že pred desetletjem opozarjal nepopustljivi dunajski arhitekt Wolf D. Prix iz arhitekturne zadruge Coop Himmelb(l)au, ki je zaradi drugačnosti svojega koncepta naletel na nerazumevanje tako investitorjev kot znanega vajenih stanovalcev. Adjaye se prav tako zavzema za izboljšanje odnosa do prebivanja, hkrati pa poudarja pomen vključevanja v družbeno okolje ter povezanosti z urbanim sistemom. Združevalno vlogo imajo po njegovem prepričanju tudi knjižnice, pa tudi kulturna središča, muzeji, šole ali paviljoni kot del skupnega prostora, v katerem naj bi arhitekt spoštoval kulturno okolje in vzpostavljal odnos do arhitekturne dediščine.
Zelo rad sodeluje z umetniki in drugimi podobno razmišljujočimi sodobniki, denimo z likovnikom Chrisom Ofilijem in svetlobnim umetnikom Olafurjem Eliassonom, odmevala je tudi njegova postavitev del fotografa Richarda Avedona v prostorih Gagosianove galerije v New Yorku.
Adjaye redno predava na najuglednejših svetovnih univerzah (Princeton, Harvard, London School of Economics), izdal pa je tudi več knjig, med drugim fotomonografijo Adjaye. Africa. Architecture (2011), za katero je dobro desetletje s preprostim fotoaparatom arhitekturno in urbanistično dokumentiral 53 mestnih središč po vsej celini na začetku 21. stoletja. Izviren je bil tudi njegov način potovanja: v vsakem novem kraju je poiskal taksista in se dogovoril za razgledovanje mesta, ki je trajalo, dokler se voznik ni začel ponavljati.
Pogovarjala naj bi se v vašem paviljonu (pogovor je nastal na Dunaju, op. a.), vendar sta naju veter in dež pregnala v prostore rahlo zaprašenega Ambrosijevega muzeja v parku Augarten. Paviljoni so začasne, večnamenske konstrukcije in zanje uporabljate les. Zakaj?
Do lesa kot materiala imam svojevrsten odnos. Postavljanje takšnih objektov ni povezano z velikimi stroški, material pa ima tudi značilnost makete, arhitekturnega modela. Postavljanje paviljonov zame pomeni študijo, trenutke razmišljanja, trenutke raziskovanja. So zaključena celota in včasih najavljajo nekaj, kar je mogoče videti ali se izraža v mojih delih iz betona, železa ali česa drugega. Gre za študije in všeč mi je odnos med maketo in dejanskim objektom. Mnogi arhitekti delajo modele iz kartona, jaz pa se rad igram z lesom.
Prejeli ste nagrade za knjižnice in šole, načrtovali tržnice, posebej ste se ukvarjali s stanovanjskimi stavbami, vendar trenutno največ govorijo in pišejo o vašem Narodnem muzeju afriško-ameriške zgodovine in kulture v Washingtonu. Kaj vas je navdihnilo?
Da sem naredil to zgradbo?
Da je takšna, kot je.
»New York ima že dolgo program za gradnjo socialnih stanovanj, torej gre za načrtovanje. Pri tem je zanimivo, da je vedno imel prednost predvsem nek vzorec, določen izgled, ki je prepoznaven in ga lahko pripišemo pogojem specifičnega razreda.«
Kljub številnim dosedanjim dokončanim objektom in ob vsem raziskovanju javnih zgradb je to moj prvi projekt, pri katerem je sama narava zgradbe zahtevala izrazito jasno oblikovano zasnovo, brez običajnega navdiha glede oblike, brez uporabe splošne tehnologije in vsega drugega. Gre za pripoved o izjemno travmatičnem delu zgodovine, ki je po mojem mnenju sestavni del te izjemne države. Sužnji so dobesedno gradili Ameriki, južno in severno, seveda pa nam v 21. stoletju v muzeju ni več treba spoznavati najbolj eksotičnih delov sveta, ker jih enostavno ni več, in ne moremo več prinašati stvari od drugod, kajti svet je preplavljen s podatki in jih ni treba predstavljati na tak način. Od muzeja predmetnosti smo torej prešli k muzeju pripovedovanja zgodb, saj so pomembnejše naše življenjske zgodbe in razpotja v njih.
Poleg odstopanja od prototipa muzeja je bilo zgradbo o človeških zgodbah treba postaviti v dano okolje in vzpostaviti specifičen odnos do Smithsonove muzejske promenade z njenimi neoklasicističnimi ter modernističnimi zgradbami in njihovimi gradbenimi tradicijami, se zavedati določenega pogleda na te stvari ter upoštevati nekdanjo težnjo po superiorni tehnologiji. Potrebna je bila popolnoma drugačna oblika, drugačen obris, drugačna tehnologija. Šlo je predvsem za idejo, kako z zgradbo izraziti misel o sužnjih, kako govoriti o tistih tristo letih, kako jih vsebinsko izraziti.
Kot izraz notranjega življenja?
Ja, kako izraziti notranje življenje, kako se tisto notranje življenje kaže navzven. Naše izhodišče so bila svetišča ljudstva Joruba, ki so v 17. stoletju predstavljala zenit afriške arhitekture. Ko je potekalo trgovanje s sužnji, so predstavljala višek umetnosti in kulture in tudi večina sužnjev je poznala ta umetniški izraz, bil jim je blizu. Oblika torej izhaja od tam, saj sem želel ustvariti muzej spomina. Večina afriških muzejev ima precej difuzno usmeritev in vsebino: vedno govorijo o Afriki, toda Afrika je kontinent z več različnimi predeli in zato je preveč abstraktno govoriti samo o Afriki. Želim biti bolj določen, jasnejši glede tega pomena. O suženjstvu je seveda že veliko raziskanega, saj je šlo za obsežno in zelo pomembno trgovsko dejavnost z obsežno dokumentacijo o tem, od kod in kam, v katero deželo ali na katero posestvo so odpeljali ljudi. Kljub izčrpnim podatkom ni zapisov o tem, iz katere vasi je kdo prišel, vendar pa so sami sužnji to vsekakor vedeli.
Dokumenti o trgovanju predstavljajo matrico, z zemljevida o poteh večine skupin je razvidno, da je celotna skupnost izvirala iz zahodne in osrednje Afrike, zato se je bilo smiselno navezati na ljudstvo z najvišje razvito kulturo. Ta je zanimiva tudi v odnosu do klasične arhitekture v Washingtonu, kjer je najti elemente predklasike, deloma faraonskega gradbeništva, tako da je prava ironija, kako so se stavbeniki Joruba nanašali na arhitekturo, ki je prav tako izhajala iz Egipta.
Obstaja torej neposredna povezava, čeprav bi lahko govorili o dveh različnih razvojih: prvi vodi iz Nilove delte v Afriko, drugi v Evropo, srečata pa se v Ameriki. To je zelo vznemirljivo, toda arhitektura muzeja izhaja iz arhitekture afriških svetišč.
Simbolni pomen muzeja je torej zakoreninjen v mitologiji. Znano je, da se je kultura ljudstva Joruba skozi stoletja ohranila na Karibih in da jo še danes množično gojijo predvsem na Kubi in v Braziliji. Sužnji so tradicijo ohranjali skozi stoletja, zato je med njimi morda ostala v izvirnejši obliki.
Res je izjemno, kako kot religija živi naprej onkraj morja, medtem ko se je v današnji Nigeriji v resnici porazgubila.
V New Yorku gradite še en pomemben objekt: na Sugar Hillu v Harlemu bo kmalu končana gradnja stanovanjske hiše za ljudi z nizkimi dohodki. Projekt dostopnejšega bloka imajo mnogi za prototip sodobne newyorške stanovanjske gradnje, bilo pa je tudi nekaj nasprotujočih odzivov.
»Vprašal sem se tudi, kako bi lahko vzpostavili odnos do sijajnosti nekdanjega Harlema, kako bi ponazorili razkošje tega predela, kjer je bila obdelovalna zemlja, zrak je bil čistejši kot v mestu in so bile vse hiše izjemno povezane z naravo.«
Tako kot zmeraj.
Kakšna je razlika med projektom na Sugar Hillu in starejšimi socialnimi stanovanjskimi kompleksi, značilnimi za New York?
New York ima že dolgo program za gradnjo socialnih stanovanj, torej gre za načrtovanje. Pri tem je zanimivo, da je vedno imel prednost predvsem nek vzorec, določen izgled, ki je prepoznaven in ga lahko pripišemo pogojem specifičnega razreda. Toda treba se je odzvati na določen prostor in čas, zato je vprašanje, kako bomo znane metode uporabili za izboljšanje odnosa do gradnje. Arhitektura zame pomeni, da uporabljam orodje iz stoletne izkušnje in da pri tem ustvarjam preciznejši odnos do bivanja. To velja za stanovanjsko gradnjo vsepovsod. Rad bi jo približal potrebam ljudi.
Imamo projekt stanovanj za 140 družin, ampak v bloku dejansko živi 1000 ljudi, brez kakršnekoli infrastrukture, brez družbenih struktur! Vsi takšni stanovanjski projekti so ločeni od ostalih, odrezani so od mesta, ker povezava z okolico ni nikogar zanimala. Pravzaprav niso del mesta, kar je prava katastrofa za prebivalce, ki nočejo biti ločeni, nočejo predstavljati tistih revnih ljudi, temveč si želijo biti del urbane celote. Tako smo se v sodelovanju z muzejem Studio v Harlemu zavzeli za vrtec za 120 otrok, ki je v tej skupnosti želel imeti prostore za svoj rezidenčni program. V pritličju smo zasnovali sobo za pripovedovanje pravljic, nekaj prostorov je namenjenih brezdomcem. Poleg tega smo vključili še pisarne za sorodne organizacije, na strehi pa je tudi manjši vrt in zelena pokrajina. Tokrat nisem hotel uporabiti tradicionalne rdeče opeke, saj bi kljub oknom boljše kakovosti tista opeka spominjala na revne soseske. Prav temu se je bilo treba zoperstaviti!
Vprašal sem se tudi, kako bi lahko vzpostavili odnos do sijajnosti nekdanjega Harlema, kako bi ponazorili razkošje tega predela, kjer je bila obdelovalna zemlja, zrak je bil čistejši kot v mestu in so bile vse hiše izjemno povezane z naravo, kar daje občutek razkošja. Ljudje, ki prihajajo, si spet želijo tega sijaja, zato se je porodila ideja o motivu vrtnice.
Kje, na pročelju?
Ja, neke vrste vrtnica je vtisnjena kot vektorska grafika na fasadi. Ni je vedno videti, samo pod določenim kotom, ko pa se kar nenadoma pojavi. Neverjetno.
Je tam kot nekakšen spomin?
Ja, prav to, optični spomin. Najbolj pride do izraza ob dežju, v soncu kar izgine. Presenečeni smo nad intenzivnostjo tega simbola. Zgradba se tako na svojski način dotakne tradicionalne harlemske arhitekture in hkrati odstopa od zdajšnjega stanja. Vsa zgradba odslikava naravo in ljudi.
Se bo projekt nadaljeval?
Župan je bil navdušen, program se nadaljuje. Mora se, saj so javne zgradbe namenjene skupnosti.
To je dobra novica za Manhattan, kjer še naprej rastejo vse tiste stolpnice, ki jih predvsem v osrednjem delu otoka gradijo za superbogate.
Grozljivo je. V New Yorku, ki je znan po luksuznih stolpnicah, se mi zdi izjemno pomembno graditi prominentna socialna stanovanja. To je bila velika odločitev, saj so nam ponudili izvedbo več luksuznih nebotičnikov, pa sem jih odklonil. V Washingtonu in Kaliforniji smo jih sicer nekaj postavili, tukaj pa sem dal prednost socialnemu programu. Pač ne gre samo za služenje denarja, želeli smo se preusmeriti in določiti nova merila. V tipologiji New Yorka dejansko prevladujejo samo še razkošje, trg, donosnost, nihče ne govori o lokalnih prebivalcih, o siromašnejših skupnostih.
Bo to izboljšalo razmere?
Čas je za temeljito izboljšanje stanja v običajnih soseskah, ne pa v razkošnih. Dvajset let smo porabljali denar bogatih, čas je, da ga naslednjih dvajset let namenimo siromašnim. O tem bi lahko še in še govoril.
Se odpraviva v Afriko?
Ja, pojdiva v Afriko. Kako lepo!
Prav zdaj izvajajo vaše projekte v Senegalu in Nigeriji, v Librevillu gradite velik upravni kompleks, pa muzej posvečen plemenu Bantu, v Gabonu so odobrili urbanistični načrt novega obalnega mesta. Prisotni ste tudi v Gani ‒ zakaj ste prav ob zgodovinski utrdbi Cape Coast Castle želeli postaviti nov muzej suženjstva?
Prosili so me, da prevzamem ta projekt in kulturnemu ministrstvu pomagam pri reševanju vprašanja razvalin na obali Zahodne Afrike. Med Senegalom in Kamerunom je okrog štiristo podobnih utrdb, kar kaže na razširjenost tedanje infrastrukture za trgovino s sužnji. Pretežni del je v razpadajočem stanju, največ je pozabljenih in se jih Afričani pravzaprav niti nočejo spominjati, nočejo imeti pred očmi grozote tega dela svoje preteklosti. Ohranjenih je nekaj ključnih objektov, večina pa je v ruševinah. Nekatere izmed njih so poskušali uporabljati kot muzeje, vendar v njih ni mogoče nadzorovati delovanja klimatskih naprav, zidovi niso primerni za obešanje, vse rjavi in se kruši.
»Nehajmo govoriti o Afriki, ki je ni. Tam so ljudje in njihova realnost, ki se zdi večini na Zahodu nenavadna.«
Dognal sem, da je muzej muzej, artefakt pa artefakt, in da je težko, če poskušaš postaviti muzej v artefakt. Huda naloga, kajti celo če imaš veliko denarja in lahko kolikor toliko simuliraš, je uspeh precej negotov. Mogoče bi lahko v Afriki poskusili najti drugačen vzorec in bi stvari obrnili. Morali bi restavrirati umetnost in ustaviti razpadanje artefakta ter ga konservirati. Potem bi bilo treba ustvariti infrastrukturo, s pomočjo katere bi doživetje lahko posredovali. Artefakt in muzej bi morala stati drug poleg drugega, zato je treba imeti dovolj prostora za gradnjo manjšega satelitskega naselja, kjer je muzej, v katerem pripoveduješ zgodbe, prikazuješ filme in se spominjaš minulega. V razvalini posreduješ samo izkušnjo, zgradba naj omogoča pogled na arhitekturo, ne na slike na steni. Ti prostori so polni izjemnega trpljenja in občutij, zato že ob vstopu začutiš, kaj se je tam dogajalo pred tristo leti.
Eno se dogaja, kadar se vračaš h klasiki, ko vstopaš v grški tempelj, če greš v Egipt in se znajdeš v grobnici – ob dosežkih človeštva izpred tri tisoč let se počutiš izjemno. Če ti obiskovalcev ne uspe za trenutek prestaviti v preteklost, jim sploh ne omogočiš polnega izkustva.
Vaše knjige o Afriki odpirajo nove poglede na razsežnost in raznolikost celine. V eni ste se posvetili urbanim središčem. Kakšni so odzivi iz Afrike in od drugod?
Res je bilo precej različnih mnenj. Za mnoge od drugod je bila knjiga odkritje nečesa novega, na samem kontinentu pa so bili mnogi zelo presenečeni, saj se čisto preprosto niso poznali med seboj. V knjigi sem poskušal podati pregled urbanih vsebin na celini, hotel sem ujeti trenutek, ko so se začele nakazovati velike spremembe; prav zato se mi je zdelo pomembno dokumentirati prvih deset let 21. stoletja. Ljudje v Evropi in Ameriki so bili zelo presenečeni nad prekipevajočo življenjsko močjo, intenzivnostjo, naseljenostjo ali revščino, saj je po vsem svetu o Afriki zares znanih samo nekaj podob.
Ja, in vedno iste.
Tako je, ves čas se ponavljajo isti prizori, nič ni posodobljeno. Vedno prikazujejo pokrajino, tam so lev, leopard, plemena in podobno – to je Afrika! Hotel sem ustvariti nedvoumen trenutek, ki ne bi bil ne romantičen ne posebno nadzorovan, zato sem s cenenim digitalnim aparatom poslikal vse, kar je bilo mogoče videti. Nehajmo govoriti o Afriki, ki je ni. Tam so ljudje in njihova realnost, ki se zdi večini na Zahodu nenavadna. V Afriki pa so se čudili drugače: »Oh, sploh nismo vedeli, da je naše mesto tako zelo podobno drugim!« Nikoli niso pomislili na to, da so si mesta v saharskem predelu pač podobna. Zanimivo, kako so ljudje nenadoma opazili medsebojno povezanost in spoznali, da morda sploh niso bolj ali manj razviti od drugih.
Ljudje doživljajo mesto kot izkušnjo, arhitektura je zanje dejstvo, vendar gre za izkušnjo. Ne zanima jih posebno, kako so mesta narejena. Ko smo imeli razstavo v Ugandi, so mi rekli, da vse dežele v savani izgledajo enako, pa sem jim povedal, da je to specifična kultura savane in da so ravno zato edinstveni.
Nekateri menijo, da celine nisem predstavil v dobri luči, ampak jaz sem bil tam in ni me zanimala lepota obale, pač pa realnost – in o njej sem zbral res obsežno gradivo.
Predavate na številnih univerzah, kjer sodelujete s študenti po vsem svetu. Digitalne tehnologije so postale sestavni del arhitekturne prakse, tehnološki napredek vsak dan širi možnosti oblikovanja in povezuje različne discipline znanosti in umetnosti. Uporaba robotov v arhitekturi danes ni več le igračkanje, toda kako je z razmišljanjem? Ali opažate kakšne nove smeri in težnje v smislu teoretsko kritičnega pristopa k arhitekturi?
Mislim, da se v našem času precej teoretske dejavnosti drži kanona in temelji na ustaljenem diskurzu. Bolj inovativno se mi zdi obravnavanje družbenih tem, čeprav se hkrati jasno zavedam nemoči arhitekture, da bi se lotila večine problemov v zvezi z našo civilizacijo. S tem se ukvarjajo tudi študenti, ki z naraščajočim nezadovoljstvom iščejo rešitve in si prizadevajo postati del dogajanja. Pri pogovorih o arhitekturi imam občutek, da se gibljemo od stvarnosti arhitekture k stvarnosti strategije in načrtovanja. Zdi se mi, da se je arhitektura danes nekako polastila urbanizma in da je postalo ukvarjanje z urbanizmom, se pravi radikalno načrtovanje mnogo bolj zanimivo od same gradnje. Vse bolj ugotavljamo, kako pomembno se je spopasti z načini za reševanje problemov, kot so eksplozija prebivalstva, naravne katastrofe, stara mesta ali pojav novih umirajočih mest, zato ob teh bistvenih vprašanjih ni izrazitega poudarka na posameznih oblikovalskih dosežkih. To so današnje teme od Bangladeša do Kitajske, od Harvarda do Južne Amerike, in tudi kadar sem v New Yorku povabljen na univerzo Columbia, se želijo študenti pogovarjati predvsem o vznikanju novih velikih mest in o tem, kaj se z njimi dogaja.
Postaja arhitektura potemtakem tudi vse bolj stvar javnega interesa?
V rastočih mestih Brazilije se veliko sprašujejo o pomenu in vlogi javne gradnje. Ko sem pred leti objavil knjigo o javnih zgradbah, sem poudaril, da je arhitektura javno dejanje. Sicer je tudi javno delovanje, vendar je v resnici javno dejanje.
Arhitektura je namreč odgovorna za to, da vsakih deset let poišče, kar je bistveno za čas in prostor, in nato poskrbi za prenovo. V času, ko so naši problemi vse bolj zapleteni, ko se vse bolj prepletajo vloge arhitektov, urbanistov, politikov in drugih vplivnih ljudi, predstavlja prostorsko načrtovanje zelo široko polje dela arhitektov.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
komentarjev: 1
03.03.2014 Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
komentarjev: 1
05.10.2013 Dialogi:
|
komentarjev: 1
03.03.2014 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
