Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo
Dogovoriti se moramo, kaj pravzaprav želimo
Letošnji kulturni praznik so ponovno pospremile številne kritične izjave glede statusa kulture in kulturnikov v Sloveniji. Kje sami vidite poglavitne težave – v zmanjševanju proračuna za kulturo, v njegovi razporeditvi ali v čem tretjem?
To, da je premalo denarja, je gotovo velik problem, nikakor pa ne največji. Poglaviten problem je odnos Slovencev kot skupnosti do lastne umetnosti in kulture. Ta odnos je dvoumen, protisloven, dvoličen. Po eni strani se zavedamo, da umetnost bogati človekovega duha in gradi narodno samobitnost, identiteto itn. Hkrati pa imamo številne prakse, ki umetnost in kulturo omejujejo, če se izrazim bolj ostro, celo zatirajo. Dobrih dvajset let po prehodu v nov družbeni red še vedno ohranjamo kulturnopolitični model iz socializma; model, ki je v svojem bistvu težil k hegemoniji nad ustvarjalnostjo in v katerem so partijsko-birokratske strukture oblikovale mehanizme za obvladovanje kulturnega prostora kot enega najpomembnejših družbenih sistemov za oblikovanje zavesti državljanov.
Jasno je, da te strukture svoje hegemonije nad ustvarjalnostjo nikoli niso uspele v celoti udejanjati, niti takoj po vojni. Vseskozi je šlo za relativno hegemonijo, relativno gospodovanje in relativno obvladovanje kulturnega področja, znotraj katerega se je vendarle razvilo specifično polje svobode: gre za pristen občutek svobode, ki pa se vselej jasno zaveda meja, znotraj katerih sme obstajati. Te meje so predvsem sistemske – načini, kako je kulturna produkcija organizirana, kako je financirana, kakšen status imajo ustvarjalci itn.
Nikakor ne moremo trditi, da je Jugoslavija po zgledu Sovjetske zveze ustvarila totalno partijsko kulturo, kjer bi bili umetniki zgolj ideološka orodja politike. So fragmenti, avtorji, katerim to morda lahko pripišemo, vseeno pa je bila kultura splošno gledano vendarle delno avtonomna cona. In prav ta občutek delne avtonomije kulturnega prostora – ki bi jo lahko poimenovali tudi delna neavtonomija – se pravzaprav vleče vse do današnjih dni.
Ključno vprašanje je, do katere mere skupnost, tj. družba in država, zagotavljata človekovi zavesti, da se uresničuje, širi in osvobaja skozi umetnost. Mislim, da je to tudi središčno vprašanje odnosa slovenstva do umetnosti, odnosa, ki je spodbujevalen in omejevalen hkrati. Jasno je, da je umetnost pogosto tvorec kulturnih vzorcev, ki družbo enotijo in delajo konvencionalno. Vendar je umetnost predvsem izvor novega. Morda je razlog slovenskega odnosa do umetnosti ravno strah pred novim.
Kakšna je idealna vloga države v polju kulture?
Tvegano vprašanje. Med kulturo in državo ne more biti idealnega razmerja. Država predstavlja zemeljsko moč, umetnost pa duhovno. Njuno razmerje je nujno dinamično. Ampak naloga države je po mojem v tem, da kulturi zagotovi avtonomijo in razvoj. Mislim, da je naloga nosilcev politične oblasti, da kulturi omogočijo razvoj, ne le s tem, da ji zagotavljajo javni denar, ampak predvsem da oblikujejo sistemske modele, v katerih bo kultura lahko sama delovala. Poudarjam: vse od leta 1991 v veliki meri in le z manjšimi popravki ohranjamo kulturnopolitični model iz socializma. Država omogoča in s tem nadzira velik del kulturne produkcije. Od vseh možnosti ta ni najslabša: če bi ta model na hitro razsuli, bi danes mogoče imeli samo še kulturno puščavo. Konzervirano stanje torej ni nujno najslabša možna rešitev, dolgoročno pa zagotovo prinaša nazadovanje in odmiranje.
Po dobrih dvajsetih letih samostojne države bi nujno potrebovali nov kulturnopolitičen model. Ne želimo, da nas država pritiska na prsi in hrani s svojim mlekom, ampak da nam preprosto omogoči razvoj. V mislih imam vse od tega, na kakšen način so vodeni javni zavodi, do tega, na kakšen način se kultura približuje publiki. Prav zato ker največji del kulturne produkcije omogoča država, so se pri nas izoblikovali zaprti sistemi kulturne produkcije, pa naj gre za film, glasbo, gledališče, opero ali ples. Tu se postavlja pomembno vprašanje: v kakšni meri kulturni producenti sploh še iščejo nove publike, ko delež državnega financiranja predstavlja veliko večino – osemdeset in več odstotkov? Seveda ne merim na to, da bi se moral delež javnega denarja zmanjšati, sprašujem pa se, ali ima kultura dovolj sistemskih možnosti in konec koncev dovolj lastnega interesa in moči, da nagovori širše kroge občinstva? Vsako izmed področij ima svoje stalne, tradicionalne publike, ampak vendarle se lahko tudi vprašamo, kako uspešna so pri pridobivanju novega občinstva. Menim, da se je tu zgodila stagnacija, ki je predvsem posledica tega, da delujemo znotraj zaprtih sistemov. Dobiš toliko in toliko denarja, z njim narediš, kar se pač da, nekako preživiš. Velik del potencialne publike pa ti kulturni produkti, se opravičujem za ta izraz, zaobidejo. Nastajajo torej vrzeli, ki jih ob napredujočem globalnem kapitalizmu potem polni konzumeristična kultura.
Ko govorimo o kulturi, se nujno odpre tudi vprašanje človekovega doživljajskega in duhovnega horizonta, se pravi, kako polno bitje je v resnici človek. Ali je omejen, stisnjen, nesenzibilen, zakrčen in preplašen, ali pa je odprt, senzibilen in svoboden? Umetnost igra silno pomembno vlogo, ker goji, bogati in dviga duha.
Bi se večina sodobnih slovenskih umetnikov res identificirala s takšnim poslanstvom?
Ne bi vedel, govorim v svojem imenu. Tu se moramo vprašati, kaj sploh je sodobna zavest in katere umetniške prakse izražajo katere ravni bivanja. Na eni strani imamo svet kaosa in niča, na drugi strani svet, v katerem je še vedno Bog. Razlike med temi ravnmi so velikanske. Pojem »kultura« je zato po mojem mnenju napačen. Govoriti bi morali o kulturah. Enovite kulture v resnici več ni. Ko rečemo »kultura«, privolimo v posploševanje. Na skupni imenovalec dajemo stvari, ki jih ni mogoče poenotiti. Živimo v razgrajenem, ne samo pluralnem, temveč že kar kaotičnem svetu, v katerem zelo težko govorimo o skupnem kulturnem horizontu. Katere so skupne točke, ki povezujejo našo skupnost? Ali obstaja sodobna slovenska pesem, ki nagovori večino Slovencev? Roman, film, predstava?
V globalizaciji kulture torej vidite predvsem negativen fenomen?
Na kulturno globalizacijo gledam predvsem z zornega kota filma, ker gre za moje matično področje in ga zato tudi najbolje poznam. Globalna kultura – če gledava s perspektive filma – mi pomeni unificiranje estetskih praks in posledično tipizacijo doživljajskih zmožnosti publike. Ne gre samo za to, da monokulturni vzorci izrivajo množico raznolikih kulturnih vzorcev, predvsem gre za unificiranje poprej raznolikih oblik zavesti. Standardne prakse umetnostne industrije sodijo v širše polje kulturne industrije, ki je industrija zavesti – osrednji industrijski princip pa je ravno tipizacija. Globalna kultura stremi k poenotenju, k brisanju razlik, predvsem doživljajskih, briše specifične senzibilnosti, ustvarja polje univerzalnega, tipskega izraza, s katerim potem nagovarja publiko, ki tudi sama postaja vse bolj tipska v svojem dojemanju in doživljanju. Ta proces razumem kot strahotno siromašenje, kot regresijo, zavest se krči, omejuje, determinira.
Če vzamemo prevladujočo ameriško kinematografijo, ki producira določene kulturne, doživljajske in identitetne vzorce, gre seveda za nekaj popolnoma drugega, kot če vidimo paleto različnih kinematografij, različnih senzibilitet in avtorjev, ki odpirajo doživljajski prostor na vse strani. To, kar nas mora v resnici skrbeti, je unifikacija sveta, v katerem vse, kar je drugačno, drobno, specifično, posebno, postaja vedno manj pomembno, vse manj vredno in je obsojeno na izumrtje. Globalna kultura, ki nam jo prikazujejo kot angloameriško, seveda tudi ni pristna angleška in ameriška kultura, na to je vredno večkrat opozoriti.
Mar ne teži vsaka kultura k unifikaciji?
Verjetno je to res ena izmed temeljnih značilnosti kulture, obenem pa se je treba zavedati, da prenos kulturnih vzorcev z enega konca sveta na drugega še nikoli ni bil tako bliskovit. Kaj se ob tej bliskoviti unifikaciji izgublja?
Ko si ogledam čudovit film, kakršen je Drevo za cokle (L’albero degli zoccoli, 1978, r. Ermanno Olmi), se približam senzibiliteti, ki je drugačna od moje. Stik s to senzibiliteto me obogati in mi ne približa le kmečkega okolja iz leta 1900 v severni Italiji, ampak odpre tudi novo perspektivo v dojemanju lastne preteklosti. Fenomenalen film. Kot gledalec prideš blizu svetu, od katerega si že odtrgan. Začutiš ga, dojameš ga, po teh treh urah si bogatejši. Ali pa filmi Thea Angelopoulosa, vrhunskega režiserja, ki je svojo poetiko razvijal ultimativno brezkompromisno in gledalca popelje skozi silovite izkušnje. Jaz se takemu potovanju, ki zagotovo ni potovanje v smer unifikacije, preprosto ne želim odpovedati. Vsakemu, ki želi polno in bogato živeti, bi priporočil potovanja v svetove umetnosti.
Če in ko bo možnost za produkcijo takšnih del zmanjšana ali ukinjena, bomo od tovrstnih potovanj odrezani, naše doživljajske kapilare ne bodo več segale v te svetove, otopeli bomo za te dimenzije. In v tem je problem. Globalni kulturni vzorci vodijo v otopelost, apatijo, pasivnost, podrejenost in neavtentičnost. Se mora svet nujno združiti na način, da se odpovemo svoji možnosti za duhovni napredek in razvoj? Je edini način, da pridemo skupaj, način regresije, unifikacije in vrnitve v novodobno barbarstvo?
Ob predstavitvi zadnjega Nacionalnega programa za kulturo (NPK) ste zapisali, da vas »po odločni in jasni drži spominja na Šeligov predlog, po dialoški naravnanosti, ki jo za zdaj izkazujejo pripravljavci, pa ga celo presega« ter da nestrpno pričakujete, kako bo prestal »najtežjo od vseh preizkušenj, preizkušnjo politične uresničljivosti«. Kako nanj gledate danes?
Glede na to, kako se NPK izvaja, je danes človek nad njim težko navdušen. Menim, da je minister Grilc optimiziral program v resolucijskem smislu, čas pa bo pokazal, kaj od tega bo uresničeno. Zdaj je še prezgodaj za sodbe.
Vseeno pa bi rad poudaril, da moramo – ko ocenjujemo katerokoli kulturno politiko – govoriti predvsem o kulturnopolitičnih praksah. Ne to, kaj je nekdo želel ali zapisal in kaj je sprejel v parlamentu, ampak kako je to uresničeval. Rezultatov teh praks pa ne merimo po programih, ampak po vsakdanjem življenju kulture; po tem, kakšen je položaj ustvarjalcev in kakšne vsebine dobi občinstvo.
Slovenija v tem smislu pelje zgodbo, ki je žal regresivna. Ujeti smo v vzorce, ki nas v resnici ne vodijo naprej, temveč v svojevrstno materialno in duhovno siromašenje, vse večjo socialno diferenciacijo, ob kateri nastopa tudi vse večji razkorak med tistimi, ki se morajo ukvarjati z elementarnimi eksistenčnimi vprašanji, da bi se sploh nekako prebili iz meseca v mesec, in med nami, ki še imamo ta privilegij, da se lahko uresničujemo tudi v polju kulture in umetnosti.
Ko kritizirate kulturnopolitično prakso aktualne oblasti, kaj konkretno imate v mislih?
Naj spregovorim kot dekan AGRFT. Kaj mi pomaga popoln NPK, če sem skupaj s svojo akademijo še vedno v frančiškanskem samostanu, kamor smo bili pred slabimi sedemdesetimi leti postavljeni kot del kulturne revolucije, z namenom, da ena kultura izrine drugo, v prostore, ki so povsem neprimerni za to dejavnost? To je problem, ki ga rešujemo že predolgo. Ne morem več verjeti, da ga vodilni ljudje sploh želijo rešiti. Kaj mi pomaga resolucija, da bo to nekoč urejeno?
In na drugi strani, kaj tej akademiji pomagajo kakršnekoli resolucije, če je država univerzi letos zaračunala štiri milijone evrov davka na nepremičnine in skoraj deset milijonov evrov stroškov z odpravo plačnih nesorazmerij? Država, ustanoviteljica državne univerze, od lastne ustanove zahteva davke, obenem pa svojo delodajalsko zavezo, da bo javnim uslužbencem ustrezno plačala za njihovo delo, prenaša na že tako okrnjen univerzitetni proračun – to so absurdi prve vrste. Ista oblast, ki sprejme solidno, spodobno in optimalno resolucijo, v naslednjem zamahu vzame največji in najpomembnejši univerzi v Sloveniji štirinajst milijonov evrov, kar je v celotnem preseku približno kar devet odstotkov manj denarja, kot smo ga imeli lansko leto. Kaj nam torej pomaga, če resolucije obetajo nebesa, prakse pa nas tlačijo globlje in globlje? Seveda pa srčno upam, da bodo iz NPK na koncu vseeno tudi za nas izšli kakšni pozitivni projekti.
Govoriva predvsem o gradnji novih akademij?
O novih akademijah raje ne razmišljam. Nima smisla. AGRFT je bila prioriteta znotraj univerze za gradnjo že leta 1986. Še vedno je prioriteta. Super. Država je to zavezo dala leta 2004. V novih prostorih bi morali biti že leta 2007. Odtlej je minilo že sedem let, pa še vedno nič. Zaveza ni zaveza, če se jo znova in znova lahkotno in brez odgovornosti prelomi. Biti desetletja na prioritetni listi, ki ni nikoli realizirana – ne vem, če je to ravno uspeh za kogarkoli.
Bi bilo torej od prihodnjih strateških dokumentov za področje kulture smiselno zahtevati jasnejšo hierarhično razmejitev med željami, pričakovanji in zavezami?
Žal živimo v vzporednih svetovih. Obraz, ki ga oblast kaže državljanom, je vse manj verodostojen. Ker smo spodobni ljudje, tega ne razglašamo vedno znova na glas, ampak si mislimo svoje. Rezultati pa govorijo sami zase, že desetletja. Rezultat te institucinalizirane dvoličnosti je tudi ta, da mlade generacije v tej deželi izgubljajo svojo prihodnost. Zakaj eni odhajajo v tujino in zakaj se drugi pripravljajo na odhod? Zato, ker v tej družbi, kakor so stvari postavljene, nimajo več perspektive. Kdo jim jo je vzel? Tisti, ki to družbo vodijo. V tem je problem. S te perspektive je kulturnopolitična deklaracija, o kateri govoriva, komaj kaj več kot okrasek na razpadajoči fasadi demokracije.
Kako kot filmski ustvarjalec gledate na kulturnopolitične turbulence zadnjih let na tem področju?
Film sodi med najslabše financirane kulturne dejavnosti. Naš film živi in se razvija predvsem zato, ker je tukaj zbranih dovolj srčnih in entuzijastičnih ljudi, ki se hočemo s tem ukvarjati in ki hočemo stvari premikati naprej. Če bi bili odvisni samo od državne podpore – se pravi od teh par milijonov evrov in neskončnih birokratskih ovir –, potem slovenskega filma v resnici ne bi bilo. Ko se zgodi kak uspeh, so zanj zaslužni vsi. Ko pa pride do neuspehov, seveda zanje noče nihče prevzeti odgovornosti. Če samo pogledam, kakšen masaker je naredila prejšnja koalicija z ZUJF prav Slovenskemu filmskemu centru – pa tudi JAK – in kako se cela scena okrog tega še vedno obrača v krčih, potem pač ne moremo reči, da je film nekaj, kar je katerakoli kulturna politika do zdaj nosila v svojem srcu.
Pravite, da je pomembna usmeritev, ki jo pričakujete od sodobne kulturne politike, tudi odpiranje novim občinstvom. Kako konkretno bi se to lahko doseglo pri filmu?
Država daje ministrstvu za kulturo sto šestdeset milijonov, od česar velik del ne gre v produkcijo, ampak tudi v ohranjanje dediščine – kar je nujno, da ne bo nesporazuma. Kako je mogoče v produkcijske sisteme pripeljati še več denarja? Samo tri poti so: povečanje proračunskega deleža na državni ali lokalni ravni, povečanje sredstev iz tujine – s tem mislim na evropska sredstva in na tuje koproducente –, tretja pot pa je večja potrošnja, večja poraba, kar prinese tudi več denarja. Od tu naprej pa so stvari seveda silno delikatne. Nihče od nas ne želi, da se SNG Drama spremeni v poligon cenenih komedij ali prizorišče, kjer bodo komercialke snemale resničnostne šove. Tega ne potrebujemo. Vsako področje mora samo zase odkriti načine, kako se lahko približa širšemu občinstvu in na kakšne načine se lahko poveže z mednarodnim prostorom. Kar se pa filma tiče: vse se začne z vzgojo publike. Ali imamo dovolj razvite sisteme, ki otroke in mladostnike spodbujajo k ogledu kakovostnih filmov in televizijskih oddaj? Nimamo. Ali imamo dovolj močno produkcijo filmov za otroke in mladostnike? Nimamo. Ali imamo dovolj raznovrstno in bogato filmsko produkcijo, ki bi nagovarjala različne okuse slovenske publike? Nimamo, ker država tega ne spodbuja.
Zakaj ne spodbuja?
Ne vem, mislim pa, da so vsakokratni ministri za kulturo za to še najmanj krivi. Kultura je vseskozi na dnu vladnih prioritet, to kažejo dejstva. Obenem pa je politiki najbrž strašno udobno, da prek denarja obvladuje bolj ali manj celotno kulturno sceno v Sloveniji. Tisto, kar financira, kar omogoča in sistemsko nadzira, v veliki meri obvladuje tudi vsebinsko. Vzemimo na primer film: z omejenimi finančnimi sredstvi, ki jih Slovenski filmski center nameni za celovečerni film, je praktično nemogoče posneti film, ki se ne bi dogajal tukaj in zdaj. Tako smo sistemsko odrezani od filmskih del, ki bi obravnavala našo preteklost. Ali vzemimo na primer nevladni sektor – torej tiste, ki naj bi bili po definiciji od vlade neodvisni: oni so prvi, ki so zaradi odvisnosti od mizernih subvencij postavljeni v položaj kulturnih tlačanov. Kaj je država naredila za to, da bi nevladni sektor lahko pridobival še druge vire denarja in produkcijske možnosti? V resnici, ne z resolucijami, deklaracijami in okroglimi mizami. Kaj so v resnici naredili? Kakšno infrastrukturo, kakšen kulturni menedžment so vzpostavili?
Na tem mestu se moramo vrniti k izhodiščnemu problemu: kateri družbeni sistem, ki deluje v javnem interesu, je v resnici upravljan na optimalen način? Je to zdravstvo? Je to visoko šolstvo? Je to kultura? Povsod gre po eni strani za princip hegemonije, po drugi strani pa za razdiralen interesni boj, ki ga nihče ne sankcionira. Znotraj teh področij je zato tudi rezultat povsod enak. Namesto razvoja razgradnja, namesto napredka stagnacija in agonija.
Ne merim le na ministrstvo za kulturo, ključne zahteve moramo nasloviti na celotno politično garnituro. Velik del poslancev, ki so zdaj v koaliciji, je bil tako ali tako v isti koaliciji, ki je v času predsednika vlade Janeza Janše in ministra Žige Turka brutalno rezala po kulturnem prostoru. Tukaj ne govorimo o eni osebi ali o desetih, govorimo o odnosu, ki ga imajo do kulture vladajoče strukture, in ta odnos bi bilo treba spremeniti. Državljani imamo pravico zahtevati, da se ta odnos spremeni. Nosilci politične moči tega očitno niso pripravljeni storiti, morda tudi niso zmožni. Ujeti so v svoje igre moči in interesov, kulturni prostor pa nekako samogibno sprejema nove in nove udarce.
V kaj točno se mora spremeniti koncept kulture, ki po vašem prevladuje med politično elito?
Priti mora do miselnega obrata. Ustvarjalnost je naša velika razvojna priložnost, ne samo v umetnosti in kulturi. Politični razred, ki s svojimi odločitvami ne spodbuja najrazličnejših oblik ustvarjalnosti, nas kot skupnost obsoja na to, da ostanemo ujetniki starih vzorcev, ki se izkazujejo za vse manj učinkovite. Ključno vprašanje je, ali želimo kot skupnost preživeti ali ne. Ali želimo, da naši otroci preživijo kot del skupnosti, ki ima tisočletne kulturne korenine, ali pa želimo, da živijo kot del unificirane in vodljive množice potrošnikov. Enkrat se bomo morali dogovoriti, kaj pravzaprav hočemo. To je prva stvar. Druga stvar, ki se jo moramo dogovoriti, pa je, ali želimo živeti v družbenem redu, kjer je demokracija farsa in kjer je tudi odgovornost tistih, ki z družbo upravljajo, farsična, ali pa ta beseda zahteva neko temeljno odgovornost. Ključno vprašanje je torej, ali beseda ima pomen ali pa ga nima. Biblija pravi, da je bila na začetku vsega beseda; morda se vse končuje tam, kjer beseda ne pomeni več nič.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014