Odziv na pismo Državnega izpitnega centra v zvezi z razvpito lestvico šol
O lestvicah in preverjanjih
15. 04. 2014
Najprej naj poudarim, da kot večletni spremljevalec šolstva iskreno cenim prizadevanja množice odličnih učiteljev, ravnateljev in šol in me enako iskreno jezi, da je bila z objavo »lestvice šol« glede na rezultate NPZ (nacionalnega preverjanja znanja) pred tedni marsikomu med njimi narejena krivica.
Kot predsednik Sveta zavoda OŠ Brezovica pri Ljubljani sem 27. marca 2014 prejel dopis, v katerem se člane svetov zavodov in svetov staršev osnovnih šol ter župane občin seznanja z nekaterimi pogledi na nesrečno lestvico šol. Ker sem bil do lanskega septembra predsednik Državne komisije za vodenje NPZ, se čutim dolžan opozoriti na nekatere dele dopisa, ki po mojem mnenju niso v duhu konstruktivnih prizadevanj za kakovost slovenskega šolstva.
Če želimo ohraniti ali celo izboljšati vlogo NPZ v našem šolskem sistemu, ga je treba obravnavati odgovorno in z ustrezno strokovno integriteto. Strinjam se, da pred tedni objavljena lestvica šol ne vodi v to smer. Ta dopis, se bojim, pa prav tako ne. Omenjena lestvica šol je po moji strokovni presoji metodološko sporna in slaba. Če bi se v dopisu osredotočili le na ta vidik »lestvice šol«, bi lahko takšno pisanje kvečjemu podprl. Vendar pa je lestvico, pa če je še tako metodološko šibka, smiselno obravnavati v kontekstu okoliščin, ki so jo rodile.
Kot potrošniki imamo pravico vedeti, kaj je v naših jogurtih, kakšno vodo pijemo, v kako varnih avtomobilih se vozimo ipd. Pri tem je naravno, da nam je kot staršem vsaj toliko mar tudi za to, v kakšne šole vsak dan pospremimo naše otroke. Objavljena lestvica šol, ne glede na to, kako metodološko sporna je, ni nič drugega kot legitimen, a slabo pripravljen odziv na to naravno skrb staršev. Da je do takšne lestvice sploh prišlo, pa ni toliko težava raziskovalcev, ki so prepoznali in napolnili prazno nišo (žal na strokovno vprašljiv način), pač pa posledica nezmožnosti šolskega ministrstva, ki ne zna ali noče razumeti potrebe po prepoznavanju boljših in slabših šol ter boljših in slabših učiteljev (ne za kaznovanje, temveč za spodbujanje izboljšav) in na ta način dela nepopravljivo krivico množici odličnih učiteljev in šol in enako nepopravljivo škodo tistim, ki bi z ustreznimi spodbudami lahko delali bolje. Učitelji in šole ne rabijo pogrošno sestavljenih lestvic: bi pa bilo zelo dobro, če bi šolske oblasti hotele in znale vsaj pohvaliti najodličnejše, spodbuditi dobre, prebuditi zaspale, kakšnega resnega škodljivca pa brcniti v rit – če bi to znali in hoteli, bi bila vsaka lestvica odveč.
Dopis zbija kredibilnost NPZ
Iz dela dopisa veje prepričanje, da NPZ omogoča spremljanje kakovosti dela učiteljev in šol (»kako uspešni smo pri doseganju in uresničevanju ciljev in standardov, določenih z učnimi načrti«), takoj nato pa poudarek, da »podatki o dosežkih učencev na NPZ ne morejo biti in niso namenjeni neposrednim primerjavam med šolami, ocenjevanju kakovosti dela posamezne šole, ocenjevanju kakovosti dela posameznega ravnatelja, ocenjevanju kakovosti dela posameznega učitelja«. Če je tako, jih lahko kar takoj ukinemo. Ker znanje učencev ne nastaja spontano, marveč v okviru učnega procesa, je povratna informacija o kakovosti njihovega znanja, ki jo daje NPZ, v pretežni meri tudi povratna informacija o pedagoškem procesu, ki je vodil do oblikovanja tega znanja (ali neznanja). Tu seveda ni neposredne linearne povezave in popolne korelacije (ker na znanje in dosežke učencev vpliva še marsikateri drugi dejavnik), vsekakor pa lahko predpostavljamo, da je kakovost znanja, ki jo učenci izkažejo na NPZ, pomembno povezana s kakovostjo pedagoškega procesa – sicer formativno nacionalno preverjanje znanja ne bi imelo nobenega smisla. NPZ kot povratna informacija učencu, ki v 9. razredu zapušča osnovno šolo, nima nobenega smisla, če ga ne razumemo kot pomembno povratno informacijo tako učiteljem, ravnateljem in šolam kot tudi učencem in njihovim staršem.
V resnici je nacionalno preverjanje znanja v tem trenutku ne le pomembno, je celo edino eksterno merilo kakovosti pedagoškega dela učiteljev in šol. Pri tem moramo vedeti, da je treba za kakovostno načrtovanje prihodnjega pedagoškega dela vsak posamezen in vsak povprečni rezultat (razreda, šole) obravnavati skrbno in z upoštevanjem vseh dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultate NPZ poleg pedagoškega dela (od motivacije učencev, predznanja, učnih zmožnosti, družinskih dejavnikov, delovnih navad, posebnih potreb idr.). Ravno zaradi ignoriranja vseh teh dejavnikov, ki se jih učitelji, ravnatelji in šole še kako dobro zavedajo in še kako dobro občutijo posledice njihovega delovanja, je posplošena lestvica šol, ki je zaokrožila v javnosti, lahko povzročila resne krivice marsikateri dobri šoli in dobrim učiteljem in obenem dala nekaterim drugim lažen občutek kakovosti.
»Upam, da se bodoči pedagogi učijo, da so starši pomemben dejavnik pedagoškega procesa, ne pa nekompetentni nebodijihtreba ali celo sovragi, ki se ob vsaki priložnosti vtikajo v pedagoško delo.«
Če povprečen dosežek učencev na neki šoli zaostaja za nacionalnim povprečjem, je to lahko povezano z večjim številom učencev iz socialno šibkejšega okolja; večjim številom učencev s posebnimi potrebami; učno šibkejšo generacijo; večjim številom »veseljakov«, ki so oddali prazne pole … ali pa tudi z manj kakovostnim pedagoškim procesom. Zato je nujna resna analiza, ki ji mora slediti resen in iskren pogovor o tem, kako načrtovati prihodnje delo. Žal dopis (namesto da bi prispeval h krepitvi zavedanja o pomenu NPZ in občutka odgovornosti) dobesedno vodi v drugo smer in manj uspešnim šolam in učiteljem na pladnju ponuja izgovor: »Krivo je slabo predznanje, slaba motivacija, slabe spodbude staršev, še državna komisija pravi tako.«
Dopis iz razprave izloča velik del deležnikov
Dopis najprej posredno poudari, da so rezultati NPZ povezani s kakovostjo pedagoškega procesa na šolah (»temeljni smisel takega preverjanja znanja je, da vsi skupaj preverimo, kako uspešni smo pri doseganju ciljev in standardov, določenih z učnimi načrti, in na tej osnovi ustrezno načrtujemo nadaljnje vzgojno-izobraževalno delo«), potem pa nadaljuje z razlago, zakaj naj nikomur, ki ni zaposlen na šolah, ne pade na pamet, da bi na podlagi rezultatov NPZ sklepal o kakovosti pedagoškega dela: »Člani Državne komisije smo prepričani, da lahko o tem, v kolikšni meri in kako so dosežki na NPZ neposredno povezani s kakovostjo dela posamezne šole, razpravljajo le strokovni delavci te šole …«
Izkušeni vozniki lahko sorazmerno dobro ocenijo nekatere vidike kakovosti avtomobila, katerega volan primejo v roke – četudi v življenju niso sestavili nobenega avtomobila. Jedci jogurta lahko sorazmerno dobro ocenijo nekatere vidike kakovosti jogurta, ki ga poskušajo – četudi v življenju niso naredili nobenega mlečnega izdelka. Starši osnovnošolcev pa ne sodimo k razpravam o znanju otrok in dosežkom na NPZ? Tudi ustanovitelji (občine in njihovi predstavniki) ne smejo razpravljati o povezavi med dosežki učencev in kakovostjo dela šole. V času, ko imamo pravico vedeti, kaj vsebuje lonček jogurta, nam Državna komisija razlaga, da ne moremo in ne smemo razpravljati o pomembnih vprašanjih, ki se tičejo prihodnosti naših otrok?
Vozniki in jedci jogurtov imajo v našem okolju veliko prednost pred starši. Pri svojih odločitvah in ocenah se lahko zanašajo na ocene različnih neodvisnih organizacij, ki testirajo izdelke, in na zaščito s strani zakonodajalca, ki predpisuje osnovne standarde kakovosti. Starši osnovnošolcev nimamo takšne pomoči. Edino merilo (kakorkoli negotovo že), ki vse šole in vse učence premeri z istimi kriteriji, je NPZ. Zato se pač ne gre čuditi, da so nekateri tako zgrabili za nesrečno »lestvico šol« in jo vzeli resneje, kot bi si zaslužila.
Kot potrošniku mi je pomembno, s kako varnim avtomobilom se prevažam in kakšen jogurt dam na mizo svoji družini. A kot staršu mi je še veliko bolj pomembno, v kakšno šolo hodijo moji otroci, kakšnega pouka so tam deležni in kakšno znanje in vrednote bodo tam razvili. Avtorji nesrečne »lestvice šol« so to potrebo očitno razumeli bolje kot naše šolske oblasti v zadnjih letih (čeprav so se je lotili za moj okus čisto preveč površno in potrošniško); in očitno bolje kot jo Državna komisija.
Legitimnost te potrebe je ne nazadnje razumelo tudi Upravno sodišče, ki je v sodbi zapisalo, »da se prepoved razvrščanja šol na podlagi podatkov in analiz o dosežkih NPZ nanaša na javne zavode in ne na uporabnike izobraževalnih storitev v osnovnih šolah«. Ker je predsednik Državne komisije za vodenje NPZ tudi prodekan fakultete, ki izobražuje prihodnje učitelje, me skrbi odrekanje legitimnosti članom svetov šol in staršem za sodelovanje v razpravah o dosežkih na NPZ in o kakovosti pedagoškega procesa. Upam, da na ljubljanski Pedagoški fakulteti bodoče pedagoge učijo, da so starši pomemben dejavnik pedagoškega procesa, ne pa nekompetentni nebodijihtreba ali celo sovragi, ki se ob vsaki priložnosti vtikajo v pedagoško delo; in da jih obenem naučijo, kako ravnati s tistimi starši, ki dejansko posegajo v njihovo strokovno avtonomijo in integriteto (tudi takšni so, žal, med nami). Pavšalna delitev na tiste, ki lahko (šolniki), in tiste, ki ne smejo (starši, člani svetov šol, avtorji lestvic) razpravljati o znanju učencev in rezultatih NPZ, me spominja na vnašanje politikantske logike deljenja in vladanja v šolski prostor. Čeprav lahko razumem vzroke za podpihovanje razdora med učitelji in starši, mi je takšno razmišljanje tuje. Osebno verjamem, da šolstvo najbolje deluje takrat, ko si vsi, ki se v šolah srečujemo v najrazličnejših vlogah, v skladu z našim znanjem, kompetencami in pristojnostmi skupaj prizadevamo za to, da bodo otroci iz šol izšli z dobrim znanjem in kot dobri ljudje. To je možno le ob vzajemnem spoštovanju, nikakor pa ne ob stališčih, ki velikemu delu šolske skupnosti vnaprej odrekajo kompetentnost razpravljati o pomembnih vprašanjih.
Moje delo na področju šolstva mi je omogočilo dragocene izkušnje, v katerih sem spoznal množico odličnih učiteljev, ravnateljev in šol. Ko bo šolski sistem znal (in želel) odličnim učiteljem, ravnateljem in šolam dati zasluženo priznanje; ko bo na drugi strani znal (in bo pripravljen) prepoznati tiste, ki bi lahko bili boljši, in jih podpreti pri prizadevanjih za to; in ko bo navsezadnje znal zaloputniti vrata tistim obupno slabim, ki najprej škodijo učencem, dolgoročno pa ugledu poklica in šolstva – takrat starši in druga zainteresirana javnost ne bodo rabili nobenih lestvic šol. Do takrat bodo rezultati NPZ ostali edini kolikor toliko relevanten in primerljiv kazalnik kakovosti. Pa čeprav niso namenjeni temu in četudi lahko razvrščanje učiteljev in šol na njihovi podlagi povzroči hude posamezne krivice. Žal je tako. Ampak za to niso krivi niti starši niti šolniki; celo avtorji spornih lestvic ne.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 3
08.11.2013 Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 6
15.12.2013 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
