Delavski razred je treba ljubit. Zakaj že?
Ogromno polje zlate pšenice, do obzorja sega. Žanjejo jo trije veliki kombajni. Čisto spredaj stoji mlada kmetica, bosa, z zlatimi kitami. Smehlja se, dobro se počuti, zadovoljna je. Helenin obraz ima. Helena zaspi.« Podoba, ki se je v polsnu prikazala mladi pisateljici in idealistični predvojni simpatizerki komunistične partije, je zapečatila njeno usodo. Citirani odlomek bi zatorej smeli šteti za ključnega v Kraljevem romanu: če je Helena Murkovič dotlej še kolebala, ali naj se tudi formalno včlani v komunistično partijo, jo je vizija srečne kmetice sredi žitnega polja, pozneje ovekovečene na številnih propagandnih plakatih številnih komunističnih partij z vsega sveta, prepričala tudi na čustveni ravni. Ko je »stvar dojela čustveno«, zanjo ni bilo več zadržkov, vrgla se je v objem partije, kozmični mehanizem pa je začel odštevati leta in mesece, kolikor ji jih je bilo še dano preživeti, preden bo tisti zmagoslavni kombajn iz njenih sanj preprosto zapeljal čeznjo, ona pa bo ljudi za krmilom do zadnjega diha poskušala prepričati, da gre za pomoto …
Žensko in kmečko vprašanje
Pri oceni knjige se seveda spodobi, da ocenjevalec na kratko povzame zgodbo, po možnosti tako, da ne razkrije preobratov in zaključka, s čimer bi za užitek prikrajšal vse nadaljnje bralce. A, kot rečeno, v tem primeru izjemoma ni bojazni, razplet je znan in branja se lotiš predvsem iz zanimanja, kako je avtor sešil z vseh vetrov nabrane krpice (skoraj gotovo gre za eno slovenskih literarnih del, v katero je v zadnjem času vloženega največ researcha, pa ne terenskega dela, temveč predvsem brskanja po časopisni dokumentaciji).
Helena Murkovič je na začetku knjige študentka, ki se poskuša v pisanju in se zanima za t. i. žensko in kmečko vprašanje. Če jo prvo prizadeva v živo, saj je tudi sama ena od izobraženih, angažiranih žensk, ki jim v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja še ni bilo dano razviti in unovčiti svojih potencialov enako kot moškim, pa lahko o kmečkem vprašanju sodi v najboljšem primeru zgolj kot (prizadeta) opazovalka (kar je tudi bila, Kralj roman namreč začenja s poglavjem Na boben, popisom razlastitve zadolženega kmeta z vzhodnega konca Slovenije, ki mu je Helena prisostvovala). Sama se je rodila v družino sodnika in odraščala v vili z vrtom na ljubljanski Bleiweisovi, današnji Prešernovi cesti – in še kar trapasto se sliši, da bi se nekdo iz takšnega okolja obremenjeval s težkim položajem manj srečnih od sebe. Ni pa tako redko, navsezadnje je bil tudi Friedrich Engels, drugi največji teoretik historičnega materializma, sin premožnega tekstilnega industrialca. Kakorkoli že, nasprotja se privlačijo in Helena si je za zaročenca izbrala Vladimirja Vebleta (v resničnem življenju dr. Vladimir Premru, rojen 1902, eden prvih slovenskih strokovnjakov za rakava obolenja, književnik in prevajalec, po vojni kot informbirojevec poslan na Goli otok, kjer leta 1949 tudi umre), ki izhaja iz gmotno mnogo manj preskrbljene družine iz Boštanja. Z njim jo druži nagnjenje k literarnemu ustvarjanju in dolgi, poglobljeni pogovori o aktualni družbeni stvarnosti.
Inženirstvo duš v Sovjetski zvezi
Helena in Vladimir se poročita, rodi se jima sin (v romanu sploh nima imena, kar najbrž ni nepomembna podrobnost; v resničnem življenju pa je Lev in je med letoma 1980 in 1988 generalni direktor Leka, od republike Slovenije pa prejme častni znak svobode za posebne dosežke v gospodarstvu, umre leta 2005). Helena najprej dela kot učiteljica, polagoma se preusmeri samo v pisanje, najprej objavlja v Modri ptici in Ženskem svetu, pozneje si želi prodreti tudi v Sodobnost, ki velja za resnejše čtivo, a jo tedanji urednik Ferdo Kozak zavrne, kot preveč naiven označi tudi njen edini za živa izdani roman Medenove Maše učna doba (v resnici: Korenove Saše učna doba, 1940). Ker ji dvomi, ali je komunizem res ureditev prihodnosti, ne dajo miru, se odloči resnici priti do dna na kraju samem (zapisati »na kraju zločina« bi bila že vrednostna sodba; pa čeprav tudi iz Kraljevega pisanja mestoma veje odnos, ki ni povsem objektiven). Otroka izroči v varstvo sestri, možu pa predoči, da bo za dva meseca odšla na t. i. študijsko potovanje v Sovjetsko zvezo. To ni mačji kašelj, z današnje perspektive bi njeno počasno prodiranje na vzhod, od ene do druge »zveze«, lahko deloma primerjali s kalvarijo, kakršni se podvržejo Afričani in Azijci v upanju na boljše življenjske razmere v Evropi. Toda če se njim iluzije hitro razblinijo, je koprena, ki prekriva pogled Helene, izjemno trdoživa. Da, to je vrednostna sodba, a podprta z zgodovinskimi argumenti: Sovjetska zveza tridesetih let ni bila raj na zemlji (vendar je bila nova ureditev v nekaterih pogledih boljša kot v carski Rusiji, predvsem pa je bil to čas, ko je nacizem že začel dvigovati glavo …), resnične razmere osvetljuje cel kup dejstev, recimo o desettisočih umrlih za lakoto na območju Ukrajine, nekdaj žitnice Evrope, ali o nečloveških razmerah v gulagih in žrtvah, ki so podlegle prevzgojnemu delu v Belomorskem kanalu (Frank Westerman: Inženirji duš). Oboje je bilo Heleni znano že prej, a verjame v razlago o sovražni propagandi tujih novinarjev, »sužnjev dolarja in kokaina«, in si pomisleke pusti odgnati z lepo zrežiranimi predstavami in kulisami najboljšega vseh možnih svetov. Ogled igre o znamenitem Pavliku Morozovu, gorečnem pionirju, ki je ljubil partijo bolj kot svojo družino in novi ljudski oblasti naznanil lastnega očeta, ki jo Kralj vključi v zgodbo, ni naključje. Pri tem ni pomembno, ali si jo je Milena Mohorič tudi zares ogledala, saj smo navsezadnje v polju fikcije. Spraševati se, kaj je v resnici vedela in kaj je videla, je enako brezplodno kot spraševati se, kaj jo je gnalo, da se je sploh podala v Sovjetsko zvezo, ko pa je vendarle »imela vse«. Očitno se ji ni zdelo, da ima vse, ali pa je hotela več, tako kot ji nekega dne ni bilo več dovolj objavljati samo v Modri ptici in Ženskem svetu – povsem legitimna želja.
»Dekadenten buržoazni subjektivizem«
Pavlik Morozov se ji vrne kot bumerang – dobro desetletje pozneje, ko jo, zdaj že po zmagi ene in edine partije in kot družbi sovražen element, izprašuje poročnica Vrabec. Zgodil se je informbiro in Helena se nikakor noče odreči Stalinu, niti za ceno svobode. Poročnico Vrabec, ki si »vneto piše z inozemskim nalivnim peresom«, poskuša celo prepričati, da njen mož, tedaj že obsojen zaradi pajdašenja s Stalinom, ni kriv. »Ker ga poznam!« krikne Helena, poročnica Vrabec pa ji vrne z zvrhanim odmerkom ideoloških floskul: »Le kako si mogla zagovarjat svojega moža, pa še nekritično, ko so ga organi pregona že vzeli v postopek? Se ti ne zdi, da je to tvoje stališče pomenilo nezaupanje? Kaj nisi vedela, da moraš kot partijka najprej verjeti partiji in šele nato svoji družini? /.../ To so čustva, gol in dekadenten buržoazni subjektivizem!« Igra mačke z mišjo se konča, po Odloku o administrativnih kaznih, ki določa, da ni potrebno sodišče, zadošča že sklep republiške Udbe, bo »zapornica Murkovič«obsojena na »prevzgojo s prisilnim delom in deportirana nekam daleč, na kraj, ki ga tako rekoč nihče ne pozna«. Bivanje na Grgurju, ženski različici Golega otoka, ji je bilo prihranjeno (zanjo pa sta posredovala tovariša Luka Gabrovšek in Rudi Rinkovec, v resničnem življenju najbrž Franc Leskovšek - Luka in Miha Marinko), poslali so jo v psihiatrično bolnišnico. Ker da je »v partijskih anketnih listih že od vsega začetka prijavljala težave z živci«. In potem je naslednjih dvajset let preživela v mali tesni sobici, ki jo nekoliko spominja na tisto v obščežitju, kjer je bivala, ko je obiskovala partijski tečaj v Moskvi.
Idealizem v blatu
Zgodba Milene Mohorič bi na prvi pogled sodila v legendarni zbornik Nore ženske (1995), skupaj z biografijami S. Plath, V. Woolf, C. Claudel in ostalih žensk, ki se niso dale ukalupiti, pa so jih zato vtaknili v ustrezne ustanove. Ampak v resnici to, da je bila ženska, zanjo sploh ni bilo tako pogubno – prej olajševalna okoliščina; če bi bila moški, bi tako kot njen mož končala na Golem otoku. Pompozno rečeno je to zgodba o revoluciji, ki žre svoje otroke. Na intimni ravni pa najbrž samo pripoved o ženski, ki je hotela več in jo je gnal idealizem – četudi se je, če izvedemo tvegano potezo in zlepimo lika Milene Mohorič in Helene Murkovič v enega samega, v to na začetku morala malo prepričevati, denimo s stavkom »Delavski razred je treba ljubit«, kar si dopoveduje med vožnjo s tramvajem, ki ga upravlja posebej zoprn predstavnik delavskega razreda. Koliko Milene Mohorič je v Heleni Murkovič, seveda ne moremo zatrdno vedeti, tega konec koncev ne more natanko vedeti niti Lado Kralj, ki pa bi lahko bralcem olajšal preskakovanje iz resničnosti v svet fikcije vsaj s kakšnim poimenskim seznamom resničnih ljudi in njihovih literarnih utelešenj – navsezadnje roman igra na karto literarizirane biografije. Avtorju po drugi strani bralca sijajno uspe uvesti v čas tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja s številnimi historizmi, ki od daleč niso ključni za zgodbo, a pričajo o filigranski natančnosti pisca (kolosalen dosežek, juridična znanost, štrapac, nogavice iz flora, frizura na bubikopf …) Nejasno ostaja le, čemu namenilniki – težko bi zanikali, da se nedoločnik v sedanjosti vse bolj umika namenilniški obliki glagola (in bo to najbrž nekoč v prihodnosti celo normirana raba), toda zakaj takšna ekstravaganca v zgodovinski pripovedi?
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014