MCenzije
Lahkoda mož beseda, zvok an sich, ta Jesih
Foto: Jože Suhadolnik
30. 04. 2014
Poezije nisem bral sto let. No, pretiravam: bral sem Jesihove Sonete ob izidu (1989), pa od taistega Sonete druge (1993), vmes sem nanj malo pozabil, nakar spet nazadnje še Tako rekoč (2007) in pravkar še Lahkoda (2013). A v vsakem primeru lahko rečem, da od pesnikov že pol življenja berem samo Jesiha.
Z dolžnim spoštovanjem do vseh drugih pesnikov, ki grejo mimo mene – kar je v enaki meri moj problem in njihov –, moram priznati, da je Milan Jesih edini, za katerega se bom slej ko prej pobrigal, da ga novega zares preberem. Nikoli se nisem branil poezije, če sem kdaj nanjo naletel – nisem pa je iskal, saj je nisem pogrešal ali si je želel. Nekoč davno sem si jo, ko sem še bil drug človek, mlad, potem pa se mi je zazdela za mojo dušo nepotrebna in brezzvezna. Če sem kdaj slučajno bral kaj poezije, si je v glavnem niti nisem zapomnil, šla je mimo mene.
Milan Jesih pa je edini sodobni slovenski pesnik, ki sem ga vse do dandanašnjih dni spremljal načrtno in skoraj redno in ki je v moji glavi pustil tudi sledove. On in Šalamun – ki pa ga ne obnavljam in ne spremljam več, temveč ga samo negujem v svojem privatnem literarnozgodovinskem kabinetu.
Pravično bi bilo priznati, da poezije ne berem več, in razložiti, zakaj ne. A tudi to ne bi bilo najbolj točno in iskreno: četudi knjige pesmi jemljem v roke le izjemoma, mi v mislih vendarle pogosto pozvonijo verzi, ki sem jih bral že kdo ve kdaj in si jih kdo ve zakaj zapomnil; iz tega tudi sklepam, da poezijo vendarle še rabim, a sem na hitro zadovoljen s tisto, ki jo že imam.
Poezija je – blasfemično rečeno, a spoštljivo – kot popkultura, običajno glasba ali filmi, ki si jih marsikdaj zapomnimo ne le zato, ker so nam všeč, temveč zato, ker v nas vzbujajo spomine na okoliščine, v katerih smo jih brali, gledali, poslušali. Medli so ti spomini, slike obledele. Ponavadi sploh ne vemo, kaj se je v tistem trenutku dogajalo, vendar nekako podzavestno vemo, da je vredno blagega spominskega napora, ker je to del nas, našega najbolj osebnega, retrospektivnega jaza, tega enobarvno pisanega balončka, ki ga je v nadaljevanju zgodbe prešpikal kaktus časa, da ne rečem življenja, napihnjenega s par besedami in rimami in enjambementi, s podobami, gibljivimi in mirujočimi, z nekaj toni in kitarskimi rifi in poceni šalami, intelektualnimi prdci ali nečim podobnim. Tako na primer rad trdim, da sem fan Williama Carlosa Williamsa, čeprav ga nisem bral, ker iz drobcev sklepam, da je bil genij: nekoč mi je prijatelj recitiral This is Just to Say – o tistih »slastnih«, »tako sladkih«, »tako mrzlih« slivah v hladilniku, »ki si jih najbrž šparala za zajtrk« –, ki sem si jo za vekomaj zapomnil; tudi po zaslugi Steva Reicha in njegove kompozicije za glasove in orkester The Desert Music – kar je v resnici naslov Williamsove zbirke The Desert Music and Other Poems –, kjer so ti verzi, ki sem jih nekoč že izdatno citiral in morda celo inkorporiral v svoj paraliterarni esej Modrovanje o postmodernizmu in metaromantiki v 26 slikah (Problemi Literatura, 1986): »Well, shall we think or listen? Is there a sound addressed not wholly to the ear?«
Drži še posebej pri Jesihu: ker gre pesniška beseda v uho scela, nepotvorjena in sama zase, zvok an sich, je za njeno razumevanje veliko bolje, če ji samo prisluhnemo, kot pa da o njej razmišljamo. To je moje temeljno interpretacijsko pravilo – pa naj se lotevam pesmic ali jezika – pesniškega ali svojega.
Poezija so podobe, ki jih radi slišimo, ker smo nekoč tam že bili. Ni nam vse jasno, ne vemo objektivno skoraj nič, vendar pa čutimo, da je to dobro in da pomirja.
Citiram:
»Jaz vem, kje v vasi kupim dobro vino, / vem žensko, ki mi v lectni hiši / neizgovorjeno slednjo željo usliši, / in vem glasove vaških petelinov; // vem čas, ko v dan bled[í] se lunin krajec, / vem čas, ko v krvi sončni gong zahaja; / vem čas, ko pada droben, lahen sneg, / vem čas neusmiljenih pripek, // vem zvon, ki ukazuje fari, / in vem nebo nad njim, ki gospodari / potoku in ribam, času in ljudem. / A kje je vas, tega ne vem.«
Zveni precej absurdno, vendar je dejstvo: že dolgo se nisem ob kakšni knjigi tako zabaval – poudarjam: zabaval! – kot teh nekaj dni ob Jesihovi zbirki Lahkoda. In če rečem, da sem se zabaval – in užival –, imam s tem v mislih ves diapazon zabave in užitkov od robatih, kosmatih, pritlehnih, huronsko hilaričnih pogruntavščin o prdečih damah in fukaželjnih fašistkah pa do klasično lirsko-miniepskih intelektualizmov iz območja vzvišenega in eteričnega erudizma poezije kot vsebine, literarne vede, znanosti, verzifikacije, naracije, podobarstva; filozofije, eksistence, minevanja, mišljenja, videnja, poslušanja, jezika in kontrole nad jezikom.
»Takih figur nikoli nismo imeli ali pa smo se delali, da jih ne slišimo – če se niso ravno ukvarjali s popevkarstvom. Danes je Jesih ljudski pesnik, pesnik za vse: kralj pesniškega popa za najvišje in najnižje okuse.«
Takole bom rekel: sem Jesihov velik, velikanski fan. Dobre volje sem, kadar ga berem, in srečen, da ga imamo. (Uporabil sem množino, ker ga rad šeram.) Predvsem pa me je Jesih jezikovno osvobodil.
Da je v slovenščini vse možno, če si upaš, in da je slovenščina lahko orodje za največje mojstre, če jih le najdeš, sta me naučila dva človeka: Prešeren in Jesih – prvi kot ata sodobne materinščine, slednji pa kot točaj za šankom današnjega zeitgeista.
Poezijo smo navajeni ceniti kot total, totaliteto, ne po malenkostih. Jaz pa bi se lahko navdušil nad Lahkoda že samo zaradi tega, kar v plitvi popkulturi imenujemo soundbites. Padam na take male bravuroznosti kot »polpopito pivo«, »polluna«, »prapolenta« ali rima »čez pa«/»vespa«? – če niti ne omenjam starejših in ponarodelih »ves bolan, bled in bohinj« in »nad skaručno je oblačno« ekshibicij. Pisanje zahteva vrhunsko inženirsko znanje. Najprej seveda moraš vedeti, kaj hočeš-nočeš pravzaprav povedati, od tod naprej pa je vse skupaj le še stvar mučne in minuciozne kombinatorike in konstruiranja. Jezik je kot lego kocke: pač tak sistem, ki telebanom in veščakom nudi načeloma enake možnosti, vendar si bodo le najbolj advanced eksperti znali izmisliti pravila zase in se požvižgali na predvidljivo sestavljivost prefabrikatov.
Resno trdim in razkrivam, da v stilu sledim Jesihu. Od nekdaj sem posvečal veliko pozornosti stavčnemu ritmu, a šele on me je naučil, da se nima smisla kot pijanec plota držati pravilnega, nikar že skandirajočega metra. Pravilen metrum včasih vžge, a še bolj vedno vžgejo nakopičeni poudarki – kot če bi utopično pričakovali plesni ritem, ko krogla podre keglje. Isto velja za rime: že mogoče, vendar je asonanca včasih boljša. Po drugi strani, zlasti v prozi, kar novinarsko pisanje faute de mieux pač je, se poslužuj aliteracije, »apt aliteration’s artful aid«. Ne nazadnje pa se lahko zaneseš na ognjemet, če jukstaponiraš na videz najbolj divergentne besede: dokler jih ne daš skupaj, si ne moreš misliti, kako lepo pašejo skupaj in kak nov pomen lahko dobijo.
Misli padajo v besede, toda potem se besede zaletavajo in se same spomnijo kaj novega. Saj vemo: »Words are flowing out like endless rain into a paper cup / They slither wildly as they slip away across the universe.«
Jesih je mojster za eklekticizem, pol svojega uspeha dolguje ravno temu. To neizmerno občudujem. Mešanica literarne konjenice in pehote ga dela nepremagljivega, mešano šarmantnega, obenem pop in klasičnega, tako na nivoju jezika, stila, verzifikacije, miselnosti, filozofije in življenjskosti.
Zdaj sem izkoristil priložnost in si prebral še Jesihove Zbrane zbirke. Fascinanten opus! Koliko verzov, kakšen špeh od knjige! V študentskih letih se spominjam, da sem brskal po Uranu, Kobaltu in Volframu in Ustih – a kakšno odkritje je bil mladi, modernistični Jesih po vseh teh letih! Zdaj vidim, kako lepo je zaokrožil v zrelost, in še tem bolj cenim tako stare kakor nove pesmi. Na prvi pogled se zdi kontradiktorno, da se je pesnik, ki je bil v sedemdesetih letih bolj Šalamun od Šalamuna – če že ne za takega veljal –, le da še bolj ekstremen jezikovni ekshibicionist in akrobat, obrnil za 180 stopinj in napisal nekaj zbirk, ki bi gladko pasale v apokrifno antologijo Pesmi petih. Kot da bi res imel Gigantov rok stotero, je Jesih lastnoročno in širokopotezno končal querelle des anciens et des modernes na Slovenskem. Jesih je pesnik literarne sprave med tradicionalisti in modernisti, združitelj nasprotij, ki jih je idiosinkratično prevzel na svoja pleča in postal v isti sapi Kocbek in Vipotnik, Šalamun in Menart, Zajc in Zlobec, Minatti in Strniša, Kovič in Svetina, Pavček in Svetlana, Fritz in Grafenauer. Jesih je naš T. S. Eliot in W. H. Auden in W. C. Williams in e. e. cummings v eni osebi. Takih figur nikoli nismo imeli ali pa smo se delali, da jih ne slišimo – če se niso ravno ukvarjali s popevkarstvom. Danes je Jesih ljudski pesnik, pesnik za vse: kralj pesniškega popa za najvišje in najnižje okuse – če le še znamo brati in če se nam sploh še dá.
»Vas zanima? Tu boljši šele sploh začel bi pesem.«
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
