Jezni mož Wagenhofer
Kot na primer v nizu treh militantnih, angažiranih, a v izteku niza žal tudi malce tendenčnih dokumentarcev. Če je namreč Wagenhofer v obeh predkriznih delih – Mi hranimo svet (We Feed the World, 2005), v katerem opozarja na industrializacijo pridelovanja hrane, ter predvsem skoraj vizionarski Denar sveta grobar (Let's Make Money, 2008), v katerem kritično opozarja na nekatere tendence v razvoju globalnega finančnega sistema – svojo jezo suvereno obvladoval in domiselno artikuliral v prodorni kritiki nekaterih vidikov neoliberalnega kapitalizma, pa mu ta v zaključnem delu trilogije, Abecedi, s katero želi opozoriti na zablode sodobnega zahodnega izobraževalnega sistema, ki ga sam vidi kot že povsem podrejenega in prilagojenega agendi neoliberalnega kapitalizma, žal uide izpod nadzora.
Kar pa z določenega vidika morda niti ni tako nujno slabo. Vsaj če v Abecedi lahko takoj prepoznamo delo, ki se že vnaprej odreče dosledno argumentirani in razčlenjeni dokumentaristični raziskavi ter neprikrito favorizira agitacijo ter si naloži nalogo ozaveščanja gledalca. Ne samo, da o tem večkrat eksplicitno spregovori tudi sam v razgovorih z novinarji in gledalci, nadvse zgovorna in očitna je tudi sprememba v pristopu k obravnavi izbrane teme, ki jo Wagenhofer vpelje z zadnjim delom trilogije in hkrati edinim, ki je nastal v obdobju po nastopu krize. Krize, na katero večina žal še vedno gleda kot na nekakšno naravno nesrečo, ki je ni nihče neposredno zakrivil in kateri smo vsi enako izpostavljeni. Wagenhofer pa jo nedvoumno in vseskozi brezkompromisno predstavlja kot vsiljeno nam krizo, kot premeteno strategijo neoliberalnega kapitala, s katero ta utrjuje svojo nadvlado.
Obrnimo se v leto 2008: takrat se je finančnemu kapitalu v njegovi skrajno tvegani igri pošteno zalomilo, temu pa je sledil zlom bančno-finančnega sektorja. A ta je bil že tako razraščen (glede na ostale sfere, na primer produkcijsko, je bil občutno predimenzioniran), njegov vpliv pa tako velik (zaradi dejstva, da je segal od polja t. i. realne ekonomije do celote družbenoekonomskih odnosov, pravzaprav že kar alarmanten), da so se pred zlomom znašle tudi nekatere države in številni posamezniki. Zazdelo se je, da je to končno prineslo streznitev in da sta se tako politična elita (z načrti, da se zagotovi večji nadzor, vpelje omejitve in strožjo regulacijo finančnih poslov) kot civilna družba (organizacija protestov, katerih poglavitni cilj ni bil »bolj proti«, temveč »boj za« stopnjevanje homogenosti in občutka za solidarnost med deprivilegiranimi) odločili, da se bodo odločno zoperstaviti nebrzdanemu udejanjanju tistega, kar hoče doseči neoliberalni kapitalizem – »financializaciji vsega«. A ko je kmalu zatem med finančno elito, v njenih prvih vrstah, padla prva žrtev (investicijska banka Lehman Brothers), sta se obe strani s svojima odzivoma na ta dogodek znova radikalno oddaljili – politična elita je pričela panično reševati zasebne finančne institucije, tiste, ki so krizo s svojimi posli pravzaprav omogočile (a saj drugače ni mogla, če pa je v teh poslih tudi sama sodelovala), medtem ko so se predstavniki civilne družbe in aktivisti znova spustili v hibernacijo, saj so pričeli lagodno verjeti, da se bo neoliberalni kapitalizem sesul sam od sebe. Ko se zavemo, kakšno je stanje danes, lahko vidimo, da so se prav slednji najbolj motili. Neoliberalni kapitalizem znova cveti in ima morda celo več moči kot kadarkoli prej, medtem ko so javne službe, sociala, zdravstvo, kultura in izobraževanje izžeti, potisnjeni na rob propada, vsiljujejo jim privatizacijo, reducirajo jih in degradirajo v »proizvodne« obrate za pripravo idealnih članov neoliberalne kapitalistične družbe – v tekmovalnem duhu vzgojene, k večji storilnosti in učinkovitosti zavezane ter ozko usmerjene k individualnemu izpolnjevanju parcialnih ciljev. In prav zaradi tega je predvsem izobraževalni sistem tisti, ki se je znašel na udaru »sistemskih« uskladitev (seveda imamo opraviti z nasprotnim – ideološko korekcijo). Toda tu so tudi negativni vplivi daleč najbolj usodni.
Da Wagenhofer izobraževalnega sistem le ne izpostavlja zgolj v želji po izkričanju svoje kipeče protiliberalistične jeze, ne nazadnje govorijo tudi nedavni dogodki pri nas doma. Oktobra 2012 sta namreč sindikata delavcev ljubljanske in zagrebške univerze, zaskrbljena zaradi zakonskih sprememb, ki so bile napovedane, pripravila in objavila Resolucijo proti privatizaciji javnega visokošolskega izobraževanja. A čeprav je v svojem družbenem angažmaju, ki ga udejanja v svojem delu in na trenutke spominja celo na aktivizem, vsekakor aktualen in relevanten, pa nam primerjava z Resolucijo znova pokaže, da ga je pravzaprav težko opredeliti kot konvencionalno dokumentaristično delo: Resolucija nam o sodobnem izobraževalnem sistemu, apetitih politike, strategijah neoliberalne ideologije na tem področju in še marsičem pove veliko več ter v bolj razčlenjeni in preglednejši obliki. Povsem razvidno je namreč, da se je Wagenhofer tokrat namenil le jezno opozarjati, izpostavljati, pozivati k reakciji, saj poleg niza kritičnih tez – da trenutni sistem uničuje otrokovo sposobnost raznovrstnega razmišljanja in domišljije, da ga vzgaja v strogo tekmovalnem duhu, kjer se vsak bori zase, za sodelovanje pa ni prostora, da proizvaja bolnike, ki celo življenje preživijo v nekakšnem krču zaradi strahu, da jim ne bo uspelo, da ustvarja družbena bitja, ki se niso sposobna družiti, robote, namenjene izpolnjevanju ene same, natančno opredeljene naloge, da v njem ni prostora za otroke s posebnimi potrebami – v filmu ne dobimo širšega in podrobnejšega vpogleda v obravnavano področje.
A kot smo že rekli: videti je, da je Wagenhofer še kako dobro dojel današnjo družbeno klimo in je gledalcu ponudil delo, ki ga ne zasuje z novim nizom raznovrstnih informacij, temveč ga poskuša pripraviti do tega, da se odzove. Ne nazadnje za dejstvo, da je vse več ljudi deprivilegiranih, da je skrajnim oblikam izkoriščanja podvrženih vse več delavcev, da si privatni finančni sektor prilašča tisto, kar je javno, dobiček pa obdrži le zase – vsega tega ni zakrivil noben naše krvi željni demon ne nekakšna pošast neoliberalnega kapitalizma, pač pa zgolj in le mi sami, ki dopuščamo, da na oblasti vztrajajo finančnemu kapitalu uklanjajoči se politiki. Morda je čas, da se končno zavemo, da za spremembo ni treba premikati gora, pač pa le dosledno uresničevati svoje državljanske pravice.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014