Generacija brez sedanjosti
Technotise – Edit in jaz (Technotise – Edit i ja). Režija: Aleksa Gajić. Srbija, 2009, 100 min. Ljubljana, Cankarjev dom
15. 02. 2011
Čeprav je dejstvo, da na tem mestu že drugo številko zapored predstavljamo nove izdelke srbske kinematografije (v prejšnji številki Pogledov je bil to Srbski film Srdjana Spasojevića), prej splet naključij kakor pa odraz nekakšne ustvarjalne eksplozije na terenu sodobne srbske filmske produkcije, pa vseeno ni mogoče spregledati, da se v srbskem filmu nekaj premika. Potem ko je v zadnjih desetih, petnajstih letih v kontekstu sodobnega srbskega filma, ob redkih izjemah (predvsem delih starejših avtorjev, kot sta Želimir Žilnik in Goran Marković), prevladovala »turbofolk ideologija«, igranje na etno karto in preigravanje balkanskih stereotipov – spomnimo se samo filmov, kot so bili Zona Zamfirova (2002), Jesen stiže, Dunjo moja (2004), Mi še vedno nismo angeli (2005) in številni drugi (nenazadnje tudi filmi Emirja Kusturice) –, pa se zdi, da se v zadnjem času tudi v institucionalizirani srbski film vrača urbana popkultura. In kot smo lahko videli že pri Srbskem filmu (2010) Srdjana Spasojevića, pri tem ne gre le za preprosto prevzemanje žanrskih obrazcev in popkulturne ikonografije, temveč za domiselni preplet teh z aktualno srbsko družbeno stvarnostjo. Podoben, čeprav morda ne tako uspeli spoj nam s svojim celovečernim animiranim prvencem Edit in jaz nudi tudi Aleksa Gajić, priznani srbski stripar, ki se je uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Vrsto let je namreč delal za priznano francosko stripovsko založbo Soleil Productions iz Toulona, pod okriljem katere je v sodelovanju z uveljavljeno stripovsko scenaristko Valérie Mangin ustvaril enega svojih najpomembnejših del, strip Le Fléau des dieux – Božje šibe (sicer pa je stripe objavljal tudi v Politikinem Zabavniku). Po vrnitvi domov pa se je z Darkom Grkinićem lotil stripa Technotise: Edit & I in prav ta mu je pozneje služil kot izhodišče za njegov celovečerni animirani prvenec istega naslova.
»Technotise: Edit in jaz bi lahko označili za cyberpunk animacijo, v kateri se prepletajo elementi zahodne popkulture, zahodne stripovske tradicije, japonskih mang in pa srbske družbene stvarnosti.«
Pri prenosu v medij filma je strip sicer doživel nekatere spremembe – Gajić je med drugim izločil nekaj najbolj divjih in bombastični pregonov ter pošasti (kar pa je bilo kljub dejstvu, da gre za animacijo in torej ni bilo pričakovati težav pri poustvaritvi teh prizorov, na kakršne bi na primer trčil pri prenosu v igrani film, povsem pričakovano, saj se je moral fokusirati na glavno linijo zgodbe) in občutno omilil njihov izrazit erotični naboj –, a osnovna zgodba je ista. Prestavi nas v Beograd prihodnosti, v leto 2074, ko Edit, v ničemer posebno izstopajoča študentka psihologije (no, razen morda s svojo seksapilnostjo), sprejme delo nekakšne varuške avtističnega matematičnega genija. To delo opravlja za neko multinacionalko s področja sodobnih tehnologij, ki poskuša od matematika izvedeti rešitev nekakšne čarobne formule, ki bi jim prinesla neslutene zaslužke. Ko si Edit nato tik pred izpitom da vsaditi čip vojaške proizvodnje, ki naj bi ji pomagal opraviti izpit, se prične ta v stiku z avtističnim genijem oziroma tehnologijo, ki jo ima multinacionalka, spreminjati v samorazvijajočo se umetno inteligenco, ki prične počasi prevzemati njeno telo.
Technotise: Edit in jaz bi lahko označili za cyberpunk animacijo, v kateri se prepletajo elementi zahodne popkulture, zahodne stripovske tradicije, japonskih mang in pa srbske družbene stvarnosti. A v nasprotju s Srbskim filmom, ki je v razmerju do slednje podajal zelo oster in nedvoumen komentar, se zdi Technotise kljub posameznim prizorom, v katerih se veliko bolj neposredno obrača k njej (na primer duhovita evokacija Miloševića kot mita preteklosti), v tem pogledu občutno manj radikalno, lahki bi rekli celo apolitično delo. Primarno se namreč vrti okrog teme, ki je značilna za znanstvenofantastična dela: ali je tisto novo, ki se rojeva na račun starega, vredno žrtve. A morda se Gajićev komentar skriva drugje: v tem, da nam v svojem delu predstavi mlado generacijo, ki v prihodnosti živi zato, ker je ostala brez sedanjosti.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
